Kenija (2006) -3. del

Da ne bi 14 dni samo poležavala na plaži, sva se odločila, da obiščeva tudi kakšen safari. Zakaj pa ne? Valjda, da če že si v Keniji, moraš tudi na safari. In sva šla. Najprej do agencije Gibran safari, katerega lastnica je neka Nemka. Na sploh imajo skoraj vse turistične agencije in hotele v lasti tujci (Evropejci).

Safari rezervirajte preko interneta

Ponudba safarijev je bila pestra, sama pa sva si želela (vsaj od daleč) videti Kilimandžaro in nacionalni park Masai Mara. Kljub temu da sva, preden sva odšla v Kenijo, na internetnih forumih brala, da se je najbolje za safari odločiti na kraju samem, ker bo najceneje, pa temu ni bilo ravno tako. Cena je bila kar visoka, da o zasedenosti terminov sploh ne govorim. No na koncu sva morala vzeti dva ločena safarija, saj sva se po koncu prvega, morala za en dan vrniti v hotel in nato iti na drugega. Ponudbe povezanih safarijev pa ni bilo več.

Amboseli

Prvi safari je bil nacionalni park Amboseli, tik pod Kilimandžarom, ki pa ga zaradi meglic na žalost nisva videla. Tja sva odšla s kombijem, ki naju je izpred hotela pobral tri dni kasneje ob 5.00 uri. Sledila je 9 ur dolga pot po brezpotjih, kjer smo srečali nekaj slonov, ko smo prečkali park Tsavo, to pa je bilo tudi vse.

V Amboseli oz. Kiba Lodge smo prišli ob 14.00 uri. Ceste, če jim sploh lahko tako rečeš, so bile izredno slabe, sploh prvih 40 kilometrov, ko je bilo na poti eno samo veliko gradbišče, vožnja pa obupna. Da počene gume na našem kombiju raje sploh ne omenjam. :)

Pokrajina je bila na začetku zelo poraščena in zelena. Tudi s palmami, kasneje pa je bilo rastje vedno bolj redko in prst vedno bolj rdeča (sploh skozi park Tsavo).

Sicer pa park Amboseli pokriva 400 km2 ozemlja, leži tik ob meji s Tanzanijo in cca. 200 km jugovzhodno od Nairobija. Močvirja v parku zagotavljajo dovolj vode za tam živeče živali in s tem dober safari skozi celo leto. Odprt je bil leta 1973, leta 1991 pa ga je Unesco uvrstil v seznam svetovne kulturne dediščine.

Kiba lodge camp naju je izredno presenetil. Vedela sva, da bodo tam šotori, presenečena pa sva bila, da ima vsak šotor svoj wc, tuš in umivalnik.

Vsekakor pa je bil bolj kot kamp, zanimiv safari. V treh dneh sva videla vse mogoče živali od leva, geparda, noja, zeber, gnujev, različnih vrst antilop, pa vse tja do žiraf, slonov, hijen, različni vrst ptičev in bivolov. Žal nisva videla krokodila, leoparda in flamingov. Kasneje v Masai Mara, ki je bil najin naslednji safari, sva videla tudi krokodila, medtem ko leopardov, ki so zelo plašni in ki večino svojega časa preživijo na drevesih, nisva videla. Prav tako pa tudi nisva videla flaminge, ki pa se jih da videti na jezeru Nakuru pri Nairobiju.

S kombijem po Amboseliju

Sam safari v Amboseliju poteka tako, da se z vozilom voziš po številnih makadamskih poteh in če vidiš kakšno bolj redko žival, npr. leva, voznik po radijski zvezi takoj obvesti ostale voznike, ki potem s kombiji hitro pridejo na kraj in si ogledujejo ter občudujejo žival. Ker kar nekaj vodičev očitno dela tudi na črno, so v parku občasne kontrole čuvajev parka, ki ustavijo kombi in preverjajo dokumente in dovolilnice, ki jih mora imeti voznik oz. vodič. Tudi našega voznika so enkrat preverili.

Na safariju smo si ogledali še masajsko vas. Masajci so nas pričakali s petjem in plesom, nato pa so nam razkazali vas, kjer živijo brez vode in elektrike. Živijo namreč samo v majhnih kolibah iz kravjih iztrebkov, ogenj pa si zakurijo z drgnjenjem rok ob palico tik nad posušenim slonjim iztrebkom. V kolibah skupaj spita mož in žena, medtem ko otroci spijo v drugi kolibi.

Po treh dneh smo se odpeljali nazaj proti Mombasi in Ukundi. Vmes smo se za eno uro ustavili na kosilu v mestu Voi, kjer pa sta bili hrana in tudi higiena obupni. V hotel smo prišli pozno popoldan. Po dnevu počitka, pa naju je že čakal odhod na naslednji, še lepši in veličastnejši safari. Masai Mara.

Masai Mara

Nacionalni rezervat Masai Mara leži na jugozahodnem delu Kenije, na meji s Tanzanijo in je del velikega ekosistema Serengeti. Ta obsega 1510 km2 prostranih savan. Masai Mara je življenjsko okolje izjemno velikemu številu divjih živali. Razlog leži v bogati prsti in sprejemljivem podnebju. Skozi rezervat tečeta dve veliki reki, kjer domujejo krokodili in povodni konji in ki sta skozi celo leto nepogrešljivi vir vode za prebivalce na tem območju.

Bregovi rek so poraščeni z gostim gozdom, ki se nadaljuje v prostrane savane. Voda, in še posebej bogati travniki, pa so razlog za največjo populacijo divjih živali v Afriki. Spektakel tisočih gnujev in zeber, ki se selijo skozi savane, je eden od velikih čudes narave. Čredam tesno sledijo predatorji, hijene, šakali, leopardi in gepardi. Masai Mara je bogata s hrano in vsakodnevnim živalskim dogajanjem. Tu lahko opazujete slone, žirafe, različne vrste antilop in njihove predatorje. Navsezadnje je tu tudi dom ponosnega plemena Masai. Prav zaradi te raznolike in pestre pokrajine, ter domačinov je to najbolj poznan rezervat v Keniji.

Ob 7.30 uri naju je avtobus pobral in odpeljal na letališče v Ukundi. Odleteli smo z 19 sedežnim letalom ob 8.30 uri in prišli v Masai Maro ob 10.30 uri. Tukaj je bilo še bolj hladno kot v Amboseliju in tudi bolj vetrovno.

Je pa bila pokrajina veliko lepša kot v Amboseliju, saj nas je pričakala prava savana z visoko travo, ki jo živali še niso pojedle, saj so komaj prišle iz Serengetija. Pa tudi safari je bil tukaj bolj zanimiv, saj si se s terenskim vozilom pripeljal po travi čisto v bližino živali, tudi levov in gepardov ter nosoroga, ki ga v Amboseliju nismo videli, saj jih tam sploh ni. Tu pa smo videli samo enega, saj so te živali, ki se gibljejo med grmičevjem, kjer je hrana, zaradi lova skoraj izumrli. Divji lovci so jih namreč lovili zaradi nosu. Da bi nosoroge rešili, so vsem nosorogom porezali nosove, da jih divji lovci niso več lovili in da so se lahko začeli ponovno razmnoževati.

Sicer pa sva tukaj izvedela tudi več zanimivih stvari o živalih. Tako sedaj veva, da ima žirafa srce veliko kot volan, zato glave ne sme dati dol, ker zaradi pritiska lahko umre. Zato žirafa tudi spi z dvignjeno glavo. No jaz tega nisem vedel, mogoče pa ve kdo, ki bere ta blog. Hehe… Žirafa se brani tako kot konj, torej z brco. Če bi jo kakšen lev napadel bi ga z brco z lahkoto ubila. Zato žirafe levi praviloma napadajo v tropih.

Opazili smo tudi levinjo, za katero smo domnevali, da je uplenila eno žival in da gre po svoje mladiče. Zato smo jo spremljali do mladičev, ki jih je varovala druga levinja in nato nazaj do hrane. Vmes smo opazili tudi druge leve, ki so se hranili z ostanki zebre in že smo mislili, da je to zebra, ki jo je uplenila levinja z mladiči. Na srečo levinje in mladičev, je bila to druga zebra, tako da družina ni ostala lačna.

Sicer pa je savana, kakršno sva videla v Masai Mari in kjer so snemali film Moja Afrika, zibelka človeštva. Tukaj so se opice baje razvile v človeka. Ker je bila trava visoka in niso videle sovražnikov oz. plenilcev, so se začele postavljati na zadnje noge, da bi imele pregled nad savano. Ker pa so začele hoditi z nogami, so začele razvijati tudi možgane in uporabljati roke.

Na koncu naj napišem še nekaj o najinem luksuznem campu Bateleur camp, ki je del campa Kitchba tembo (glava slona). Bataleur camp sestavlja 9 šotorov, nočitev pa stane kar 500$ ali 100.000 sit. Seveda midva nisva dala toliko za kamp, sem so naju pač dali, ker je bilo povsod drugod zasedeno. Da je ta kamp luksuzen, poleg 500$ za nočitev, dokazuje tudi to, da sta tu spala švedski kralj in kraljica, da sva imela svojo butlerko in da smo jedli s srebrnim jedilnim priborom. Sam šotor pa je bil luksuzno opremljen z vsem potrebnim udobjem.

Naslednji dan sva se ob 15.30 uri vrnila v Ukundo in ob 16.00 uri v hotel. Tam sva ostala do konca najinih počitnic, čeprav sva vmes odšla tudi v supermarket, kjer sva nakupila nekaj stvari (predvsem kave) za domov. Supermarket ima izbiro zelo veliko in tudi cene so evropske, namenjene turistom. V teh trgovinah domačini namreč ne nakupujejo.

Slovenski "vikendaši" v Keniji

Sva pa v tem času obiskala tudi dva Slovenca (mati in sina), s katerimi sva se srečala v Amboseliju in tako spoznala še moža in drugega sina. Družina je leta 2003 v Keniji (potem ko jih je ta očarala, ko so bili tukaj na dopustu) kupila zemljo in zgradila hišo. Da je to lahko storila je seveda morala nekega uradnika podkupiti s 100 euri. Sedaj imajo zaposlenega vrtnarja in šoferja, vendar je delovna sila tako poceni, da kakšnih večjih stroškov s tem nimajo. Nasploh Kenijci vsaj tu ob obali delajo samo za belce. Neke vrste novi kolonializem. No in možakar hodi v Kenijo cca. šestkrat na leto, žena pa okoli tri krat na leto. Ko tam ni nikogar, pa hišo oddajajo. Hrano kupujejo tam, kjer domačini, torej v Ukundi, drugih stroškov pa nimajo. Poleg njih imata vikend dol še dva Slovenca.

Ostale zanimivosti Kenije

- ni bilo vožnje v konvoju in policijskega spremstva, kot je bilo to v Egiptu
- vozijo po levi, tako kot Angleži
- bencin je 84 kenijskih šilingov na liter
- na bencinskih črpalkah prodajajo kerozin
- voda iz pip v hotelu je bila nekoliko slana
- domačini zelo radi spreminjajo svoja mnenja. Takoj ko domačin zasluti mnenje turista, svojega prilagodi, da bi bil turistu čim bolj všečen
- obrezovanje žensk je zelo pereč problem v Keniji, saj je pri nekaterih plemenih temu obredu podvrženih več kot 90% deklet
- v Keniji vsako leto posekajo 80.000 dreves zato so številne drevesne vrste (med njimi tudi ebenovina in mahagoni) ogrožene
- v Keniji za AIDS-om dnevno umre 700 ljudi
- ime Nairobi izvira iz masajskega jezika in v prevodu pomeni hladna voda
- ime Masai Mara je sestavljeno iz beside Masai – dežela Masajev in Mara – lisasta pokrajina
- Nairobi je največje mesto med Johanesburgom in Kairom
- Kenija je tretji največji izvoznik čaja na svetu. Izvoz čaja v celotnem kenijskem izvozu predstavlja delež med 20% in 30%

Za konec pa še nekaj kenijskih besed, ki so mi najbolj ostale v spominu:

- hakuma matata – brez skrbi
- jambo, jambo – pozdravljen, kako si
- polje polje – počasi
- araka araka – hitro
- a sante sana - hvala

Sorodne teme:

- Kenija (2006) - 2. del
- Kenija (2006) - 1. del

Kenija (2006) -3. del

Da ne bi 14 dni samo poležavala na plaži, sva se odločila, da obiščeva tudi kakšen safari. Zakaj pa ne? Valjda, da če že si v Keniji, moraš tudi na safari. In sva šla. Najprej do agencije Gibran safari, katerega lastnica je neka Nemka. Na sploh imajo skoraj vse turistične agencije in hotele v lasti tujci (Evropejci).

Safari rezervirajte preko interneta

Ponudba safarijev je bila pestra, sama pa sva si želela (vsaj od daleč) videti Kilimandžaro in nacionalni park Masai Mara. Kljub temu da sva, preden sva odšla v Kenijo, na internetnih forumih brala, da se je najbolje za safari odločiti na kraju samem, ker bo najceneje, pa temu ni bilo ravno tako. Cena je bila kar visoka, da o zasedenosti terminov sploh ne govorim. No na koncu sva morala vzeti dva ločena safarija, saj sva se po koncu prvega, morala za en dan vrniti v hotel in nato iti na drugega. Ponudbe povezanih safarijev pa ni bilo več.

Amboseli

Prvi safari je bil nacionalni park Amboseli, tik pod Kilimandžarom, ki pa ga zaradi meglic na žalost nisva videla. Tja sva odšla s kombijem, ki naju je izpred hotela pobral tri dni kasneje ob 5.00 uri. Sledila je 9 ur dolga pot po brezpotjih, kjer smo srečali nekaj slonov, ko smo prečkali park Tsavo, to pa je bilo tudi vse.

V Amboseli oz. Kiba Lodge smo prišli ob 14.00 uri. Ceste, če jim sploh lahko tako rečeš, so bile izredno slabe, sploh prvih 40 kilometrov, ko je bilo na poti eno samo veliko gradbišče, vožnja pa obupna. Da počene gume na našem kombiju raje sploh ne omenjam. :)

Pokrajina je bila na začetku zelo poraščena in zelena. Tudi s palmami, kasneje pa je bilo rastje vedno bolj redko in prst vedno bolj rdeča (sploh skozi park Tsavo).

Sicer pa park Amboseli pokriva 400 km2 ozemlja, leži tik ob meji s Tanzanijo in cca. 200 km jugovzhodno od Nairobija. Močvirja v parku zagotavljajo dovolj vode za tam živeče živali in s tem dober safari skozi celo leto. Odprt je bil leta 1973, leta 1991 pa ga je Unesco uvrstil v seznam svetovne kulturne dediščine.

Kiba lodge camp naju je izredno presenetil. Vedela sva, da bodo tam šotori, presenečena pa sva bila, da ima vsak šotor svoj wc, tuš in umivalnik.

Vsekakor pa je bil bolj kot kamp, zanimiv safari. V treh dneh sva videla vse mogoče živali od leva, geparda, noja, zeber, gnujev, različnih vrst antilop, pa vse tja do žiraf, slonov, hijen, različni vrst ptičev in bivolov. Žal nisva videla krokodila, leoparda in flamingov. Kasneje v Masai Mara, ki je bil najin naslednji safari, sva videla tudi krokodila, medtem ko leopardov, ki so zelo plašni in ki večino svojega časa preživijo na drevesih, nisva videla. Prav tako pa tudi nisva videla flaminge, ki pa se jih da videti na jezeru Nakuru pri Nairobiju.

S kombijem po Amboseliju

Sam safari v Amboseliju poteka tako, da se z vozilom voziš po številnih makadamskih poteh in če vidiš kakšno bolj redko žival, npr. leva, voznik po radijski zvezi takoj obvesti ostale voznike, ki potem s kombiji hitro pridejo na kraj in si ogledujejo ter občudujejo žival. Ker kar nekaj vodičev očitno dela tudi na črno, so v parku občasne kontrole čuvajev parka, ki ustavijo kombi in preverjajo dokumente in dovolilnice, ki jih mora imeti voznik oz. vodič. Tudi našega voznika so enkrat preverili.

Na safariju smo si ogledali še masajsko vas. Masajci so nas pričakali s petjem in plesom, nato pa so nam razkazali vas, kjer živijo brez vode in elektrike. Živijo namreč samo v majhnih kolibah iz kravjih iztrebkov, ogenj pa si zakurijo z drgnjenjem rok ob palico tik nad posušenim slonjim iztrebkom. V kolibah skupaj spita mož in žena, medtem ko otroci spijo v drugi kolibi.

Po treh dneh smo se odpeljali nazaj proti Mombasi in Ukundi. Vmes smo se za eno uro ustavili na kosilu v mestu Voi, kjer pa sta bili hrana in tudi higiena obupni. V hotel smo prišli pozno popoldan. Po dnevu počitka, pa naju je že čakal odhod na naslednji, še lepši in veličastnejši safari. Masai Mara.

Masai Mara

Nacionalni rezervat Masai Mara leži na jugozahodnem delu Kenije, na meji s Tanzanijo in je del velikega ekosistema Serengeti. Ta obsega 1510 km2 prostranih savan. Masai Mara je življenjsko okolje izjemno velikemu številu divjih živali. Razlog leži v bogati prsti in sprejemljivem podnebju. Skozi rezervat tečeta dve veliki reki, kjer domujejo krokodili in povodni konji in ki sta skozi celo leto nepogrešljivi vir vode za prebivalce na tem območju.

Bregovi rek so poraščeni z gostim gozdom, ki se nadaljuje v prostrane savane. Voda, in še posebej bogati travniki, pa so razlog za največjo populacijo divjih živali v Afriki. Spektakel tisočih gnujev in zeber, ki se selijo skozi savane, je eden od velikih čudes narave. Čredam tesno sledijo predatorji, hijene, šakali, leopardi in gepardi. Masai Mara je bogata s hrano in vsakodnevnim živalskim dogajanjem. Tu lahko opazujete slone, žirafe, različne vrste antilop in njihove predatorje. Navsezadnje je tu tudi dom ponosnega plemena Masai. Prav zaradi te raznolike in pestre pokrajine, ter domačinov je to najbolj poznan rezervat v Keniji.

Ob 7.30 uri naju je avtobus pobral in odpeljal na letališče v Ukundi. Odleteli smo z 19 sedežnim letalom ob 8.30 uri in prišli v Masai Maro ob 10.30 uri. Tukaj je bilo še bolj hladno kot v Amboseliju in tudi bolj vetrovno.

Je pa bila pokrajina veliko lepša kot v Amboseliju, saj nas je pričakala prava savana z visoko travo, ki jo živali še niso pojedle, saj so komaj prišle iz Serengetija. Pa tudi safari je bil tukaj bolj zanimiv, saj si se s terenskim vozilom pripeljal po travi čisto v bližino živali, tudi levov in gepardov ter nosoroga, ki ga v Amboseliju nismo videli, saj jih tam sploh ni. Tu pa smo videli samo enega, saj so te živali, ki se gibljejo med grmičevjem, kjer je hrana, zaradi lova skoraj izumrli. Divji lovci so jih namreč lovili zaradi nosu. Da bi nosoroge rešili, so vsem nosorogom porezali nosove, da jih divji lovci niso več lovili in da so se lahko začeli ponovno razmnoževati.

Sicer pa sva tukaj izvedela tudi več zanimivih stvari o živalih. Tako sedaj veva, da ima žirafa srce veliko kot volan, zato glave ne sme dati dol, ker zaradi pritiska lahko umre. Zato žirafa tudi spi z dvignjeno glavo. No jaz tega nisem vedel, mogoče pa ve kdo, ki bere ta blog. Hehe… Žirafa se brani tako kot konj, torej z brco. Če bi jo kakšen lev napadel bi ga z brco z lahkoto ubila. Zato žirafe levi praviloma napadajo v tropih.

Opazili smo tudi levinjo, za katero smo domnevali, da je uplenila eno žival in da gre po svoje mladiče. Zato smo jo spremljali do mladičev, ki jih je varovala druga levinja in nato nazaj do hrane. Vmes smo opazili tudi druge leve, ki so se hranili z ostanki zebre in že smo mislili, da je to zebra, ki jo je uplenila levinja z mladiči. Na srečo levinje in mladičev, je bila to druga zebra, tako da družina ni ostala lačna.

Sicer pa je savana, kakršno sva videla v Masai Mari in kjer so snemali film Moja Afrika, zibelka človeštva. Tukaj so se opice baje razvile v človeka. Ker je bila trava visoka in niso videle sovražnikov oz. plenilcev, so se začele postavljati na zadnje noge, da bi imele pregled nad savano. Ker pa so začele hoditi z nogami, so začele razvijati tudi možgane in uporabljati roke.

Na koncu naj napišem še nekaj o najinem luksuznem campu Bateleur camp, ki je del campa Kitchba tembo (glava slona). Bataleur camp sestavlja 9 šotorov, nočitev pa stane kar 500$ ali 100.000 sit. Seveda midva nisva dala toliko za kamp, sem so naju pač dali, ker je bilo povsod drugod zasedeno. Da je ta kamp luksuzen, poleg 500$ za nočitev, dokazuje tudi to, da sta tu spala švedski kralj in kraljica, da sva imela svojo butlerko in da smo jedli s srebrnim jedilnim priborom. Sam šotor pa je bil luksuzno opremljen z vsem potrebnim udobjem.

Naslednji dan sva se ob 15.30 uri vrnila v Ukundo in ob 16.00 uri v hotel. Tam sva ostala do konca najinih počitnic, čeprav sva vmes odšla tudi v supermarket, kjer sva nakupila nekaj stvari (predvsem kave) za domov. Supermarket ima izbiro zelo veliko in tudi cene so evropske, namenjene turistom. V teh trgovinah domačini namreč ne nakupujejo.

Slovenski "vikendaši" v Keniji

Sva pa v tem času obiskala tudi dva Slovenca (mati in sina), s katerimi sva se srečala v Amboseliju in tako spoznala še moža in drugega sina. Družina je leta 2003 v Keniji (potem ko jih je ta očarala, ko so bili tukaj na dopustu) kupila zemljo in zgradila hišo. Da je to lahko storila je seveda morala nekega uradnika podkupiti s 100 euri. Sedaj imajo zaposlenega vrtnarja in šoferja, vendar je delovna sila tako poceni, da kakšnih večjih stroškov s tem nimajo. Nasploh Kenijci vsaj tu ob obali delajo samo za belce. Neke vrste novi kolonializem. No in možakar hodi v Kenijo cca. šestkrat na leto, žena pa okoli tri krat na leto. Ko tam ni nikogar, pa hišo oddajajo. Hrano kupujejo tam, kjer domačini, torej v Ukundi, drugih stroškov pa nimajo. Poleg njih imata vikend dol še dva Slovenca.

Ostale zanimivosti Kenije

- ni bilo vožnje v konvoju in policijskega spremstva, kot je bilo to v Egiptu
- vozijo po levi, tako kot Angleži
- bencin je 84 kenijskih šilingov na liter
- na bencinskih črpalkah prodajajo kerozin
- voda iz pip v hotelu je bila nekoliko slana
- domačini zelo radi spreminjajo svoja mnenja. Takoj ko domačin zasluti mnenje turista, svojega prilagodi, da bi bil turistu čim bolj všečen
- obrezovanje žensk je zelo pereč problem v Keniji, saj je pri nekaterih plemenih temu obredu podvrženih več kot 90% deklet
- v Keniji vsako leto posekajo 80.000 dreves zato so številne drevesne vrste (med njimi tudi ebenovina in mahagoni) ogrožene
- v Keniji za AIDS-om dnevno umre 700 ljudi
- ime Nairobi izvira iz masajskega jezika in v prevodu pomeni hladna voda
- ime Masai Mara je sestavljeno iz beside Masai – dežela Masajev in Mara – lisasta pokrajina
- Nairobi je največje mesto med Johanesburgom in Kairom
- Kenija je tretji največji izvoznik čaja na svetu. Izvoz čaja v celotnem kenijskem izvozu predstavlja delež med 20% in 30%

Za konec pa še nekaj kenijskih besed, ki so mi najbolj ostale v spominu:

- hakuma matata – brez skrbi
- jambo, jambo – pozdravljen, kako si
- polje polje – počasi
- araka araka – hitro
- a sante sana - hvala

Sorodne teme:

- Kenija (2006) - 2. del
- Kenija (2006) - 1. del

Dostop do morja in priobalnega zemljiča MORA biti brezplačno omogočen vsakemu

Slovenska obala je dolga samo 46,6 kilometrov in kljub temu moramo Slovenci ali turisti marsikje za dostop do obale plačati vstopnino, ki se giblje od 6 pa vse tja do 35 evrov po osebi. Včeraj se je v Portorožu celo pripetil incident, ko so neko gospo na silo odvlekli iz plaže, ker ni hotela plačati vstopnine.

To se vsekakor ne bi smelo zgoditi in upam, da bodo pristojne inšpekcijske službe ustrezno ukrepale. Hotelirji sicer imajo pravico zahtevati plačilo za uporabo njihovih uslug (tušev, ležalnikov...), ne smejo pa zahtevati plačila, če pridete s svojo brisačo do morja, jo položite na tla in se kopate oz. sončite brez uporabe npr. njihovih ležalnikov.

Rad bi namreč spomnil na Zakon o vodah (Uradni list št. 67/2002), ki v 30. členu določa, da sta morje in vodno zemljišče morja naravno morsko javno dobro. Zemljišče, ki neposredno meji na vodno zemljišče morja, pa je po 29. členu istega zakona priobalno zemljišče in sega 25 metrov od meje vodnega zemljišča.

Po 38. členu omenjenega zakona mora lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča dopustiti vsakomur neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra, ter dopustiti splošno rabo vodnega ali morskega dobra, razen, če je na vodnem, priobalnem ali drugem zemljišču zgrajen objekt iz 5., 6. in 7. točke 37. člena (to so objekti potrebnih za rabo voda, zagotovitev varnosti plovbe in zagotovitev varstva pred utopitvami v naravnih kopališčih, objekti namenjeni varstvu voda pred onesnaženjem in objekti namenjeni obrambi države, zaščiti in reševanju ljudi, živali in premoženja ter izvajanju nalog policije).

Nadalje 37. člen Zakona o vodah določa naslednje:

Raba priobalnega zemljišča, ki je neposredno povezana s splošno rabo (zadrževanje na priobalnem zemljišču in odlaganje predmetov za kopanje, potapljanje, drsanje, plovbo in podobno), je dovoljena, če se lastniku ali drugemu posestniku priobalnega zemljišča s takšno rabo ne povzroča škoda.

Na vodnem ali priobalnem zemljišču ni dovoljeno postavljati objektov ali drugih ovir, ki bi preprečevale prost prehod ob vodnem ali morskem dobru.

181. člen zakona govori o kaznih za kršitelje zakona, ki so navedene v tolarjih, zato pa kazni v evrih omenja 82. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah. Ta določa, da se z denarno kaznijo od 4.000 do 125.000 evrov za prekršek kaznuje pravna oseba če:

- ovira neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra ali ne dopusti splošne rabe vodnega ali morskega dobra,

- če na vodnem ali priobalnem zemljišču postavlja objekte ali druge ovire, ki preprečujejo prost prehod ob vodnem ali morskem dobru.

Dostop do morja in priobalnega zemljiča MORA biti brezplačno omogočen vsakemu

Slovenska obala je dolga samo 46,6 kilometrov in kljub temu moramo Slovenci ali turisti marsikje za dostop do obale plačati vstopnino, ki se giblje od 6 pa vse tja do 35 evrov po osebi. Včeraj se je v Portorožu celo pripetil incident, ko so neko gospo na silo odvlekli iz plaže, ker ni hotela plačati vstopnine.

To se vsekakor ne bi smelo zgoditi in upam, da bodo pristojne inšpekcijske službe ustrezno ukrepale. Hotelirji sicer imajo pravico zahtevati plačilo za uporabo njihovih uslug (tušev, ležalnikov...), ne smejo pa zahtevati plačila, če pridete s svojo brisačo do morja, jo položite na tla in se kopate oz. sončite brez uporabe npr. njihovih ležalnikov.

Rad bi namreč spomnil na Zakon o vodah (Uradni list št. 67/2002), ki v 30. členu določa, da sta morje in vodno zemljišče morja naravno morsko javno dobro. Zemljišče, ki neposredno meji na vodno zemljišče morja, pa je po 29. členu istega zakona priobalno zemljišče in sega 25 metrov od meje vodnega zemljišča.

Po 38. členu omenjenega zakona mora lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča dopustiti vsakomur neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra, ter dopustiti splošno rabo vodnega ali morskega dobra, razen, če je na vodnem, priobalnem ali drugem zemljišču zgrajen objekt iz 5., 6. in 7. točke 37. člena (to so objekti potrebnih za rabo voda, zagotovitev varnosti plovbe in zagotovitev varstva pred utopitvami v naravnih kopališčih, objekti namenjeni varstvu voda pred onesnaženjem in objekti namenjeni obrambi države, zaščiti in reševanju ljudi, živali in premoženja ter izvajanju nalog policije).

Nadalje 37. člen Zakona o vodah določa naslednje:

Raba priobalnega zemljišča, ki je neposredno povezana s splošno rabo (zadrževanje na priobalnem zemljišču in odlaganje predmetov za kopanje, potapljanje, drsanje, plovbo in podobno), je dovoljena, če se lastniku ali drugemu posestniku priobalnega zemljišča s takšno rabo ne povzroča škoda.

Na vodnem ali priobalnem zemljišču ni dovoljeno postavljati objektov ali drugih ovir, ki bi preprečevale prost prehod ob vodnem ali morskem dobru.

181. člen zakona govori o kaznih za kršitelje zakona, ki so navedene v tolarjih, zato pa kazni v evrih omenja 82. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah. Ta določa, da se z denarno kaznijo od 4.000 do 125.000 evrov za prekršek kaznuje pravna oseba če:

- ovira neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra ali ne dopusti splošne rabe vodnega ali morskega dobra,

- če na vodnem ali priobalnem zemljišču postavlja objekte ali druge ovire, ki preprečujejo prost prehod ob vodnem ali morskem dobru.

Šok za samske in pare brez otrok

Kot strela je danes odjeknila novica, da namerava Slovenija, po besedah ministra Križaniča, zagotoviti demografske razmere za hitrejšo rast števila prebivalcev. S tem seveda ni nič narobe, napačen pa je način kako bi se tega lotili. Minister Križanič je namreč izpostavil precejšnje ugodnosti za starše in davčne olajšave za otroke, hkrati pa bi povišal davke za tiste, ki nimajo otrok.

Strinjam se, da imajo straši z otroki določene davčne olajšave, saj so otroci vendarle tudi precejšen strošek, sploh če je teh otrok več. Ne morem pa se strinjati, da se obdavčijo samski in pa pari brez otrok. Razlogov za to je več.

Ne morem se znebiti občutka, da bi se lahko pari odločali za otroke samo zaradi davčnih olajšav, ne pa iz ljubezni. Kam bi nas to pripeljalo? Kako bi otroci odraščali v taki družini, kjer ne bi bilo ljubezni?

Po drugi strani pa se sprašujem kako se lahko obdavči npr. samske ženske, če pa se jim sploh ne da možnosti, da bi imele otroke. Slovenci so žal pred leti na referendumu sprejeli odločitev, ki samskim ženskam ne omogoča oploditve z biomedicinsko pomočjo. In če jim ta pravica ni dodeljena, potem se od njih tudi ne sme zahtevati, da bi plačevale višje davke. Enako je tudi pri homoseksualnih parih. Če se jim ne da možnost za posvojitev otroka, pa čeprav si to želijo, se od njih tudi ne sme pričakovati, da bodo plačevali višje davke.

Torej da povzamem. Višja obdavčitev samskih in parov brez otrok da, vendar je nujno najprej potrebno dati možnost, da imajo otroka vsem, ki ga sicer po naravni poti ne morejo dobiti. Samskih ženskah omogočiti oploditev z biomedicinsko pomočjo, homoseksualnim parom pa dati možnost, da otroka posvojijo.

Šok za samske in pare brez otrok

Kot strela je danes odjeknila novica, da namerava Slovenija, po besedah ministra Križaniča, zagotoviti demografske razmere za hitrejšo rast števila prebivalcev. S tem seveda ni nič narobe, napačen pa je način kako bi se tega lotili. Minister Križanič je namreč izpostavil precejšnje ugodnosti za starše in davčne olajšave za otroke, hkrati pa bi povišal davke za tiste, ki nimajo otrok.

Strinjam se, da imajo straši z otroki določene davčne olajšave, saj so otroci vendarle tudi precejšen strošek, sploh če je teh otrok več. Ne morem pa se strinjati, da se obdavčijo samski in pa pari brez otrok. Razlogov za to je več.

Ne morem se znebiti občutka, da bi se lahko pari odločali za otroke samo zaradi davčnih olajšav, ne pa iz ljubezni. Kam bi nas to pripeljalo? Kako bi otroci odraščali v taki družini, kjer ne bi bilo ljubezni?

Po drugi strani pa se sprašujem kako se lahko obdavči npr. samske ženske, če pa se jim sploh ne da možnosti, da bi imele otroke. Slovenci so žal pred leti na referendumu sprejeli odločitev, ki samskim ženskam ne omogoča oploditve z biomedicinsko pomočjo. In če jim ta pravica ni dodeljena, potem se od njih tudi ne sme zahtevati, da bi plačevale višje davke. Enako je tudi pri homoseksualnih parih. Če se jim ne da možnost za posvojitev otroka, pa čeprav si to želijo, se od njih tudi ne sme pričakovati, da bodo plačevali višje davke.

Torej da povzamem. Višja obdavčitev samskih in parov brez otrok da, vendar je nujno najprej potrebno dati možnost, da imajo otroka vsem, ki ga sicer po naravni poti ne morejo dobiti. Samskih ženskah omogočiti oploditev z biomedicinsko pomočjo, homoseksualnim parom pa dati možnost, da otroka posvojijo.

Stopnja tolerantnosti do gejev in lezbijk je višja kot pred leti

Pa se je zgodilo. Po mojem celo prvič v naši preljubi Sloveniji, da so prijeli napadalce na gejevskega aktivista oz. v primeru lokala Open, na celotno gejevsko skupnost. Vse čestitke policiji, da je delo opravila strokovno in odgovorno. Sedaj mora svoje narediti še sodišče. Očitno se v Sloveniji stvari le premikajo na bolje.

Katarina Kresal, edina oseba v slovenski politiki, ki ne samo govori, ampak besede tudi uresničuje, predlaga sprejem novega zakona, ki bo homoseksualne pare izenačil s heteroseksualnimi pari in jim s tem dal vse pravice, ki jih imajo heteroseksualni pari. Pravico do sklenitve zakonske zveze in s tem pravico do npr. dedovanja….in celo do posvojitve otrok.

Treba je priznati, da se je toleranca do gejev in lezbijk v zadnjih letih zvišala, kljub posameznim napadom na geje, ki so razburkale slovensko javnost. Če pogledate malce nazaj, boste ugotovili, da pred leti ni nihče govoril o posvojitvah otrok, ampak se je pogovarjalo samo o tem, ali poroke da ali poroke ne. Nihče si sploh ni upal pomisliti, da bi predlagal tudi posvojitve. Levosredinska vlada pod vodstvom dr. Janeza Drnovška takrat zakona, ki bi uredil to področje ni sprejela, ker se je verjetno bala referenduma s strani opozicije oz. desnih strank. Zato je toliko bolj bilo absurdno, da ga je sprejela desna vlada, ki pa ga je zaradi Evrope le mogla. Referenduma takrat ni bilo, saj ga Janševa vlada, ki je zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti sprejela, ni mogla predlagati, levica, ki bi referendum lahko predlagala v smislu, da je zakon diskriminatoren do gejev, pa tudi ne, ker bi s strani Janševe vlade takoj padli očitki, da je levica netolerantna. To bi bil šele absurd.

Danes, ko vprašate posamezne stranke ali podpirajo izenačitev pravic homoseksualnih in heteroseksualnih parov, pa ugotovite, da se prav vse (tudi desne) stranke strinjajo, da je to potrebno storiti. Pa ne samo to. Prišlo smo celo tako daleč, da celo opozicijska SDS ne bi imela nič proti homoseksualnim posvojitvam otrok, če bi bilo to v korist otroka. Vsaj tako je dejal g. Zver v oddaji Trenja, ko je bilo predvolilno soočenje za evropske volitve. In tukaj se moram z njim strinjati. Posvojitve da, če je to v korist otroka. Skratka da socialna služba vsakokrat preveri, kdaj oz. v katerih primerih, je to v korist otroka. Če bo npr. ugotovila, da heteroseksualna partnerja nista primerna za vzgojo otroka zaradi npr. pijančevanja, drog…, homoseksualni par pa je urejen…, bo dala pač otroka v posvojitev slednjemu.

Ker to, da partner ne more posvojiti otroka svojega partnerja, ki je otroka pripeljal s seboj iz heteroseksualnega zakona, kot je to npr. urejeno sedaj, pa je čisti absurd in huda kršitev pravic otroka. Sedaj naj bi se to le spremenilo. Žal pa je tako, da v Sloveniji živijo osebki, ala Ljudmila Novak, ki so netolerantni do vseh drugačnih, pa čeprav sami govorijo, da to niso. Kaj pa so drugega izjave v smislu: »Mene to ne moti, AMPAK…«. Ampak naj svoje ljubezni ne kažejo zunaj, pred vsemi, ampak za štirimi stenami? Le zakaj morajo druge obremenjevati s svojo spolno usmerjenostjo…? Gospa Ljudmila…am..eno vprašanje. Zakaj pa heteroseksualci kažejo svojo ljubezen pred drugimi? Zakaj se držijo za roke? Zakaj pa ne bi tega delali kar lepo doma? Zakaj bi morali biti homoseksualci drugačni? No in zaradi takih Slovencelnov, bo vedno obstajala nevarnost referenduma, ki bo skoraj zagotovo sledil. Ljudska stranka je o tem že nekaj grozila. Upam, da bo tukaj Ustavno sodišče predlog za referendum označilo kot neustaven in da do njega na koncu le ne bo prišlo.

Ja, očitno bo še kar nekaj vode preteklo, predenj bodo homoseksualci pridobili vse pravice, ki jim pritičejo.

Stopnja tolerantnosti do gejev in lezbijk je višja kot pred leti

Pa se je zgodilo. Po mojem celo prvič v naši preljubi Sloveniji, da so prijeli napadalce na gejevskega aktivista oz. v primeru lokala Open, na celotno gejevsko skupnost. Vse čestitke policiji, da je delo opravila strokovno in odgovorno. Sedaj mora svoje narediti še sodišče. Očitno se v Sloveniji stvari le premikajo na bolje.

Katarina Kresal, edina oseba v slovenski politiki, ki ne samo govori, ampak besede tudi uresničuje, predlaga sprejem novega zakona, ki bo homoseksualne pare izenačil s heteroseksualnimi pari in jim s tem dal vse pravice, ki jih imajo heteroseksualni pari. Pravico do sklenitve zakonske zveze in s tem pravico do npr. dedovanja….in celo do posvojitve otrok.

Treba je priznati, da se je toleranca do gejev in lezbijk v zadnjih letih zvišala, kljub posameznim napadom na geje, ki so razburkale slovensko javnost. Če pogledate malce nazaj, boste ugotovili, da pred leti ni nihče govoril o posvojitvah otrok, ampak se je pogovarjalo samo o tem, ali poroke da ali poroke ne. Nihče si sploh ni upal pomisliti, da bi predlagal tudi posvojitve. Levosredinska vlada pod vodstvom dr. Janeza Drnovška takrat zakona, ki bi uredil to področje ni sprejela, ker se je verjetno bala referenduma s strani opozicije oz. desnih strank. Zato je toliko bolj bilo absurdno, da ga je sprejela desna vlada, ki pa ga je zaradi Evrope le mogla. Referenduma takrat ni bilo, saj ga Janševa vlada, ki je zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti sprejela, ni mogla predlagati, levica, ki bi referendum lahko predlagala v smislu, da je zakon diskriminatoren do gejev, pa tudi ne, ker bi s strani Janševe vlade takoj padli očitki, da je levica netolerantna. To bi bil šele absurd.

Danes, ko vprašate posamezne stranke ali podpirajo izenačitev pravic homoseksualnih in heteroseksualnih parov, pa ugotovite, da se prav vse (tudi desne) stranke strinjajo, da je to potrebno storiti. Pa ne samo to. Prišlo smo celo tako daleč, da celo opozicijska SDS ne bi imela nič proti homoseksualnim posvojitvam otrok, če bi bilo to v korist otroka. Vsaj tako je dejal g. Zver v oddaji Trenja, ko je bilo predvolilno soočenje za evropske volitve. In tukaj se moram z njim strinjati. Posvojitve da, če je to v korist otroka. Skratka da socialna služba vsakokrat preveri, kdaj oz. v katerih primerih, je to v korist otroka. Če bo npr. ugotovila, da heteroseksualna partnerja nista primerna za vzgojo otroka zaradi npr. pijančevanja, drog…, homoseksualni par pa je urejen…, bo dala pač otroka v posvojitev slednjemu.

Ker to, da partner ne more posvojiti otroka svojega partnerja, ki je otroka pripeljal s seboj iz heteroseksualnega zakona, kot je to npr. urejeno sedaj, pa je čisti absurd in huda kršitev pravic otroka. Sedaj naj bi se to le spremenilo. Žal pa je tako, da v Sloveniji živijo osebki, ala Ljudmila Novak, ki so netolerantni do vseh drugačnih, pa čeprav sami govorijo, da to niso. Kaj pa so drugega izjave v smislu: »Mene to ne moti, AMPAK…«. Ampak naj svoje ljubezni ne kažejo zunaj, pred vsemi, ampak za štirimi stenami? Le zakaj morajo druge obremenjevati s svojo spolno usmerjenostjo…? Gospa Ljudmila…am..eno vprašanje. Zakaj pa heteroseksualci kažejo svojo ljubezen pred drugimi? Zakaj se držijo za roke? Zakaj pa ne bi tega delali kar lepo doma? Zakaj bi morali biti homoseksualci drugačni? No in zaradi takih Slovencelnov, bo vedno obstajala nevarnost referenduma, ki bo skoraj zagotovo sledil. Ljudska stranka je o tem že nekaj grozila. Upam, da bo tukaj Ustavno sodišče predlog za referendum označilo kot neustaven in da do njega na koncu le ne bo prišlo.

Ja, očitno bo še kar nekaj vode preteklo, predenj bodo homoseksualci pridobili vse pravice, ki jim pritičejo.

Seja Vlade v živo prek spleta

Včeraj se je Vladi, kot že vrabčki čivkajo, zgodil neljubi pripetljaj. Njihovo sejo so nekateri srečneži lahko poslušali v živo, nekateri pa smo se morali zadovoljiti s posnetkom. Kdo je za to, da je prišlo do prenosa preko spleta odgovoren, bo upam, pokazala preiskava, saj se to enostavno ne bi smelo zgoditi. Si predstavljate, da bi na Vladi takrat govorili o kakšnih bolj kočljivih temah, npr. tajnih službah ali kaj podobnega? No, na srečo se to ni zgodilo. Vsekakor pa je to tudi vse, kar me je pri vsej zadevi zmotilo. Ostalo me je bolj ali manj zabavalo. :)

To, kako so se ministri med seboj pogovarjali se mi namreč ne zdi omembe vredno, saj so tudi ministri samo ljudje in je čisto normalno, da kdaj kdo od njih povzdigne glas. Mislim, da vsi, ki to vedenje kritizirajo, delajo iz muhe slona. Očitno je čas kislih kumaric res že tukaj. Čisto nerazumljivo mi je, zakaj je potrebno na podlagi enega »prepira« posploševati in govoriti kako pogovori na Vladi potekajo oz. še huje, kako Vlada vodi državo. Halo? Kaj pa ima pogovor ali pogovori veze z vodenjem države? Pa koga sploh briga kako se med seboj pogovarjajo? A je prišlo do kakšnega zmerjanja, kakšnih žalitev, kakšnega vpitja? Meni se že ni zdelo tako ali pa imam zelo visok prag tolerance. Ne vem. Vem pa to, da se mi zdi, da so odločitve in rezultati pogovorov veliko bolj pomembni, kot pa sami pogovori.

Sam sem bil dobri dve leti v upravnem odboru nekega društva. Kaj mislite, da se je tam dogajalo? Da smo bili vsi lepo tiho in predsedniku ali komu drugemu samo kimali? Seveda da ne. Vsak je lahko povedal svoje mnenje, kdaj pa kdaj je kdo tudi povzdignil glas, kar pa je ob različnih stališčih čisto normalno. Predstavljajte si situacijo, da predsednik (ali kdo drug) nekaj reče, ostali pa so samo tiho in kimajo, pa čeprav se s povedanim ne strinjajo. Sedaj pa si predstavljajte drugo situacijo, ko predsednik (ali nekdo drug) nekaj reče, drugi pa se s tem ne strinjajo in povejo svoje mnenje. Meni osebno se mi zdi druga situacija veliko bolj demokratična in pravilna, pa četudi v tem primeru obstaja kar velika verjetnost, da bo kdo tudi povzdignil glas. Prej boš tudi rešil nek problem na tak način, kot pa da bi ostal tiho in samo kimal, ne bi pa se z neko rešitvijo strinjal.

»Slab vaški debatni krožek, kjer imajo glavno besedo prepirljive vaške gospodinje«, kot so se slikovito izrazili v stranki SDS. Raje sploh ne pomislim ne, kako so se pogovarjali oni. Po mojem mnenju so bili veliko hujši(?) ali pa ravno obratno, ker jim Janez Janša sploh ni dovolil govoriti in so bili lepo tiho, čeprav se mogoče niso o vsem strinjali. No, to pa je, kot sem omenil že prej, slabša varianta.

Seja Vlade v živo prek spleta

Včeraj se je Vladi, kot že vrabčki čivkajo, zgodil neljubi pripetljaj. Njihovo sejo so nekateri srečneži lahko poslušali v živo, nekateri pa smo se morali zadovoljiti s posnetkom. Kdo je za to, da je prišlo do prenosa preko spleta odgovoren, bo upam, pokazala preiskava, saj se to enostavno ne bi smelo zgoditi. Si predstavljate, da bi na Vladi takrat govorili o kakšnih bolj kočljivih temah, npr. tajnih službah ali kaj podobnega? No, na srečo se to ni zgodilo. Vsekakor pa je to tudi vse, kar me je pri vsej zadevi zmotilo. Ostalo me je bolj ali manj zabavalo. :)

To, kako so se ministri med seboj pogovarjali se mi namreč ne zdi omembe vredno, saj so tudi ministri samo ljudje in je čisto normalno, da kdaj kdo od njih povzdigne glas. Mislim, da vsi, ki to vedenje kritizirajo, delajo iz muhe slona. Očitno je čas kislih kumaric res že tukaj. Čisto nerazumljivo mi je, zakaj je potrebno na podlagi enega »prepira« posploševati in govoriti kako pogovori na Vladi potekajo oz. še huje, kako Vlada vodi državo. Halo? Kaj pa ima pogovor ali pogovori veze z vodenjem države? Pa koga sploh briga kako se med seboj pogovarjajo? A je prišlo do kakšnega zmerjanja, kakšnih žalitev, kakšnega vpitja? Meni se že ni zdelo tako ali pa imam zelo visok prag tolerance. Ne vem. Vem pa to, da se mi zdi, da so odločitve in rezultati pogovorov veliko bolj pomembni, kot pa sami pogovori.

Sam sem bil dobri dve leti v upravnem odboru nekega društva. Kaj mislite, da se je tam dogajalo? Da smo bili vsi lepo tiho in predsedniku ali komu drugemu samo kimali? Seveda da ne. Vsak je lahko povedal svoje mnenje, kdaj pa kdaj je kdo tudi povzdignil glas, kar pa je ob različnih stališčih čisto normalno. Predstavljajte si situacijo, da predsednik (ali kdo drug) nekaj reče, ostali pa so samo tiho in kimajo, pa čeprav se s povedanim ne strinjajo. Sedaj pa si predstavljajte drugo situacijo, ko predsednik (ali nekdo drug) nekaj reče, drugi pa se s tem ne strinjajo in povejo svoje mnenje. Meni osebno se mi zdi druga situacija veliko bolj demokratična in pravilna, pa četudi v tem primeru obstaja kar velika verjetnost, da bo kdo tudi povzdignil glas. Prej boš tudi rešil nek problem na tak način, kot pa da bi ostal tiho in samo kimal, ne bi pa se z neko rešitvijo strinjal.

»Slab vaški debatni krožek, kjer imajo glavno besedo prepirljive vaške gospodinje«, kot so se slikovito izrazili v stranki SDS. Raje sploh ne pomislim ne, kako so se pogovarjali oni. Po mojem mnenju so bili veliko hujši(?) ali pa ravno obratno, ker jim Janez Janša sploh ni dovolil govoriti in so bili lepo tiho, čeprav se mogoče niso o vsem strinjali. No, to pa je, kot sem omenil že prej, slabša varianta.