Iz hladnega in meglenega severa, smo proti koncu našega potovanja odšli še na topel in sončen jug.
Nedelja, 4.1.2015
Zapleti zaradi megle
Do tega dneva je šlo naše potovanje, kar je sicer presenetljivo, popolnoma po
načrtu in vprašanje časa je bilo, kdaj se bo kaj zalomilo. In na dan, ko je vzšla
polna luna, so se začele težave. Zaradi le-teh je trpel predvsem proračun
potovanja in delna sprememba načrta.
Vendar pa krivdo za to ne nosijo Indijci, pač pa vreme. Let,
ki je bil predviden za Delhi je imel,
zaradi megle, štiri urno zamudo, zaradi česar smo v Delhi prispeli šele deset
minut čez drugo popoldan. Ker smo vedeli, da bomo let za Kochi, ki je bil
predviden za 13.35 uro zamudili, smo ga še pravočasno odpovedali in dobili
povrnjen denar, vendar z odštetimi stroški odpovedi. Kupiti smo morali še
enkrat dražjo karto in sicer za let, ki je bil zvečer in ki je, glede na naš
plan, bil tudi najbolj optimalna rešitev. Zjutraj direktnih letov ni bilo, bil
pa je let čez natanko 24 ur kasneje. V tem primeru bi bila karta nekaj deset
evrov nižja, vendar pa bi to pomenilo preveliko spremembo v našem potovalnem
načrtu.
Edina varianta je bil torej večerni let preko Mumbaja v
Kochi. Let je bil predviden za 22.25 uro, z nekje osem urnim nočnim postankom v
Mumbaju in prihodom v Kochi dne 5.1.2014 ob 10.40 uri. V tem primeru je ves
načrt ostal tak, kot smo ga predvideli, izpadel je (žal) le ogled Kochija in
pa, zaradi nakupa nove karte, dražje potovanje. Poleg tega smo se odločili, da
bomo zaradi utrujenosti in preživetega dneva na letališču v Delhiju, v Mumbaju
prespali v enem izmed letaliških hotelov.
No, dejansko smo poleteli z rahlo, 25 minutno zamudo in
pristali v Mumbaju ob 00.30 uri. Čas do povezovalnega leta pa nismo, kot že
rečeno porabili za spanje na neudobnih stolih letališča, pač pa smo raje odšli
v bližnji hotel.
Ponedeljek, 5.1.2015
Kerala
Vzleteli smo ob predvidenem času 8.45 oz. še celo kakšno
minuto prej. V Kochi-ju smo pristali dobro uro in pol kasneje, na letališču pa
nas je že čakal predstavnik agencije, ki je za nas pripravila tri dnevni
program v Kerali. Ob 10.40 uri smo odrinili proti Allapuzzi, za kar smo
potrebovali dve uri in dvajset minut. Torej ni bilo nič z načrtovano plovbo od
Kochija do Allapuzze, pač pa zgolj plovba po jezeru Vembanad. Rahlo dolgočasna
sicer. Saj ne rečem, da ni lepo. Dolgčas pa neverjeten. Samo pluješ in opazuješ
naravo. Idealno za nekoga, ki želi dati možgane na off. Vmes se sredi jezera
ustaviš, poješ kosilo in spet naprej. Smo se pa ustavili še na pravi aryuvedski
masaži in enourno sproščanje se je prav prileglo. Masaža sicer v primerjavi s
tajsko ni tako prijetna in tudi malce bolj boleče je vse skupaj. Da pa ne bom
samo jamral. Saj je vse skupaj, po napornem potovanju na severu, prav pasalo.
In to je bil tudi namen indijskega juga, ki smo ga dali v načrt.
Zelo zanimivo pa je bilo opazovati Keralo na poti iz
letališča proti Allapuzzi. V primerjavi z Indijo, ki smo jo že doživeli, je
Kerala pravo nasprotje. Tukaj je predvsem vse veliko bolj čisto, krav ni
opaziti, hrana je veliko bolj pekoča, veliko je tudi krščanskih cerkva, palm.. V
Kerali imajo tudi najvišjo stopnjo pismenosti v Indiji in posledično na cesti malo
revnih ljudi. Eno je zagotovo. K pismenosti sta morala veliko prispevati
krščanska skupnost ali pa komunistična stranka, ki je na oblasti v Kerali že
mnogo let.
Sreda, 6.1.2015
Chavara Bhavan
Po zajtrku na »house boatu« oz. tako imenovanem Kettuvallanom,
smo ob deveti uri zjutraj s shikaro odšli na plovbo po kanalih, kjer smo se med
drugimi ustavili tudi pri Chavara bhavanu, ki ga je priporočal Tripadvisor. Chavara
bhavan je svetišče, ki se nahaja v
idilični vasici Kainakary, ki je v celoti obkrožena z vodo. Edini način, da ga dosežete,
je tako s plovilom. V njem je prebival Elias Chavara, priznani katoliški pastor.
Ostalih stvari, ki jih je tudi priporočal, si nismo
ogledali. Izpustili smo namreč krščansko cerkev Chambakulum, otok Pathiramanul
in mesto Kotayam. Vmes smo se ob dveh ustavili na kosilu in uživali, tako kot
večer prej, ob dobrotah južno indijske hrane, ki temelji predvsem na rečni ali
morski hrani. Predvsem pa je veliko bolj pekoča od radžastanske. Večer prej smo
si nakupili rakovice in ribo, kar nam je potem kuhar na »house boatu« spekel,
ta dan pa smo se v restavraciji odločili za rečno ribo in rečne škampe. Malo po
četrti smo prišli v naš luksuzni resort, kjer smo imeli rezervirano eno
nočitev.
Četrtek, 7.1.2015
Ob 10.25 uri smo se iz našega resorta ob »backwatersih«
odpravili v resort Palm leaves, samo 150 km južneje in vendar porabili slabe
štiri ure. Resort je bil sicer kar lušten, leži ob Indijskem oceanu in lepi
rumenkasti peščeni plaži s palmami. Plaža je prazna, saj nikjer ni ne turistov,
ne domačinov, ki bi prodajali šaro. Pravzaprav gre za neke vrste divjino. Hotel
ponuja vse kar človek potrebuje, npr. toplo vodo, hrano, internetno povezavo,
zmoti pa to, da je izbor hrane močno omejen in še to je potrebno sporočiti eno
uro pred obrokom, kaj boš jedel. Ti pa to zagotavlja, kar seveda ni slabo, sveže pripravljeno hrano. Bolj moteče je to, da je bazen pri hotelu brez vode, ki so
ga sicer napolnili šele ob našem odhodu, da hotel nima terase, kjer bi stregli
pijačo in hrano in da vse skupaj zgleda kot mesto duhov. Saj smo bili praktično
sami oz. edini turisti v tem, sicer majhnem, hotelu. Kar malo srhljivo. Ampak
konec koncev, tudi na to smo se privadili in sem vsaj jaz na koncu, po treh
dneh, hotel tudi vzljubil.
Sobota, 10.1.2015
Ob sedmih smo odšli z avtom do letališča Trivandrum. Vožnja
nam je vzela pol ure, tako da smo prišli uro in tri četrt pred predvidenim
letom. Predvidenim zato, ker je imelo letalo štirideset minut zamude. Odleteli
smo tako šele ob 9.55 uri, pristali pa dve uri kasneje na letališču v Mumbaju.
Cene taksijev v Mumbaju
S taksijem smo se odpeljali v hotel Lalit in ob 14.00 uri s
taksijem, ki smo ga najeli za osem ur, pa čeprav bi zadostovalo tudi šest ur,
odšli v 40 kilometrov oddaljen center Mumbaja, ki deluje zelo urejeno in
metropolitansko, pa čeprav na trenutke, tako kot Delhi, umazano. Smo se tega v
Kerali že kar malo odvadili. Za najem
avta in voznika za 8 ur smo dali 1800 indijskih rupij oz. 2200 s parkirninami,
cestninami in napitnino. To velja za ceno zunanjega taksija. Če bi vzeli
hotelskega, bi bila cena trikrat višja. No, za naslednje jutro, ko smo
potrebovali taksi do letališča oddaljenega 500 metrov, smo dali 650 indijskih
rupij, pri čemer je šlo za hotelski taksi. Za zunanjega bi dali 200 indijskih
rupij, vendar bi morali vzeti dva.
Ko smo prispeli v center, smo odšli najprej kupiti začimbe
na Crawford market, vmes smo si ogledali javno pralnico, za tem pa še vrata
Indije. Na hitro smo tudi nekaj na ulici tudi pomalicali, medtem ko smo na čaj
in sladico odšli v znameniti hotel Taj Mahal palace, kjer je bil pred leti
teroristični bombni napad in ki so ga obiskale mnoge zvezde iz sveta politike
in zabave.
Nedelja, 11.1.2015
Zgodaj zjutraj smo se odpravili iz hotela in ob 6.45 uri odleteli
proti Evropi. S tem je bilo naše potovanje po Indiji zaključeno.
Zanimivosti,opozorila in vse ostalo
V nadaljevanju na kratko še nekaj opažanj iz našega
potovanja.
Ko želimo v Indiji nekoga pozdraviti oz. mu izreči
dobrodošlico, uporabimo besedo "namaste". Če želimo nekomu prikimati,
to naredimo z odkimavanjem glave v stran.
Tata je blagovna znamka, ki je v Indiji prisotna povsod. V
prvi vrsti gre za znamko vozil vseh vrst, je pa to znamka tudi za klimatske
naprave, mobilno telefonijo, ustekleničeno vodo in še bi lahko našteval.
Vodičem kot je npr. Lonely planet, ne smemo popolnoma
verjeti. Za razne vodiče, taksije in tuktuke piše, kolikšne so maksimalne cene,
ki naj bi jih po pogajanju plačal popotnik ali turist. Vendar smo mi vedno
plačali dvojno tako ceno in to kljub poskusu pogajanja. V večini primerov se
namreč ponudniki tovrstnih storitev niso hoteli pogajati.
Po celotni Indiji, razen v Kerali, kjer krav skoraj ne boste
srečali, smo opazili posušene kravjeke, ki jih uporabljajo tako za kurjavo, kot
za zidavo in sicer namesto malte. V Agri smo celo videli, da gre za resen posel
oz. prodajo. Če ga želiš kupiti, ti ga natehtajo, pri čemer za protiutež
uporabijo navadno opeko. Ti nato plačaš in ga uporabiš, za kar koli ga pač
potrebuješ.
Opazili smo, da hrana v Indiji sploh ni tako zelo pekoča, na
kar vsi vodiči opozarjajo. Ali pretiravajo ali se nam, tujim turistom ne upajo
dati preveč pekoče, čeprav za to izrecno zaprosimo ali pa smo samo mi, že od
doma, navajeni na pekoče. No, Kerala se je pekoči hrani še najbolj približala. Glede
postrežbe bi pa povedal to, da so vsi kuharji in natakarji neorganizirani, saj
hrane in pijače nikoli ne prinesejo skupaj, ampak vedno vsakemu posebej in to
celo s takim časovnim razmikom, da je en od nas že pojedel, ko je jed drugi
šele dobil.
Indijci pojejo zelo veliko zelenjave in zelo malo mesa, ki
je sicer tudi dražji. Na jedilnikih pa seveda ne boste srečali svinjine, ki je
ne jejo muslimani in govedine, ki je ne jejo hindujci. Kerala je spet izjema,
saj sem in tja srečate tudi govedino.
Baje so cigani, ki so k nam prišli iz Egipta, v Egipt prišli
prav iz Jaisalmerja, v katerem smo se ustavili za dva dni.
V Indiji, sploh v Rajahstanu, smo večkrat videvali pave v
mestih oz. v bližini stanovanjskih hiš. V Jaisalmerju pa prvič, vsaj tako je
bilo opaziti, v naravi. Sredi puščave, tako na tleh, kot v krošnjah dreves.
Pred potjo nam je marsikdo govoril, da moramo zaradi nižjega
standarda, v Indiji koristiti hotele, ki imajo vsaj štiri zvezdice. Pa smo
ugotovili, da to sploh ne drži. Hotelske
zvezdice v Indiji namreč ustrezajo zvezdicam, ki jih poznamo v zahodnem svetu.
Tudi hotel s tremi ali dvema zvezdicama je čisto soliden. Nima pač vse
infrastrukture, ki jo prinašajo zvezdice, so pa zato vsi hoteli nižjih
kategorij čisti in urejeni ter s spodobnim (običajno samopostrežnim) zajtrkom.
Povsod po Indiji je opaziti svastiko oz. kljukasti križ, ki
ga poznamo kot simbol nacizma. Marsikdo pa ne ve, da ta simbol pomeni srečo in
da so jo nacisti pobrali od Indijcev.
Celoten izbor fotografij potovanja po Indiji, pa na tej povezavi. :)
Celoten izbor fotografij potovanja po Indiji, pa na tej povezavi. :)
Sorodne teme:
