Za lanski poletni dopust sem izbral Španijo. Končno, bi lahko rekel, glede na to, da sem o potovanju po Španiji razmišljal prav vsako leto, pa se potem vseeno odločil za kakšno drugo destinacijo. In vedno, ko sem razmišljal o potovanju po tej državi, sem razmišljal o tem na kakšen način bi potoval. Naredil sem več načrtov potovanja z različnimi prevoznimi sredstvi, od vlaka in avtodoma, do avtomobila. Skoraj vsi načrti pa so bili sestavljeni za čas treh tednov in ogledom celotne Španije.
Lani je bilo podobno, vendar pa sem se v primerjavi s preostalimi leti odločil, da tokrat pa le grem v Španijo. Za tri tedne in z avtom ter s pomembno razliko v primerjavi z preostalimi načrti. Ne na ogled celotne Španije, pač pa samo Zaragoze, Madrida in Barcelone. Glede na to, da je bil lanski dopust bolj usmerjen na nočno življenje in glede na to, da ima Španija za pokazati tako veliko stvari in tako bogato zgodovino, bi bilo nesmiselno hiteti in si ogledati celotno državo v samo treh tednih.
No in danes bom napisal nekaj malega o Španiji oz. o poteku potovanja, pa čeprav s skoraj enoletno zamudo. :)
Sobota, 24. Julij 2010
Dne 24.7.2010 sem se še z dvema sopotnikoma ob 6.55 uri odpeljal iz Ljubljane proti mejnemu prehodu Fernetiči in naprej v smeri proti Franciji. Do Francije oz. obmejnega mesteca Manton nas je ločilo natanko 790 kilometrov oz. 7 ur in 20 minut vožnje, v ta čas pa so vključeni tudi kratki postanki. Razen nekaj malega v okolici Genove, gneče na cesti, presenetljivo, ni bilo. Po 35 minutah vožnje skozi Manton, smo ob 14.50 uri prispeli v 22 kilometrov oddaljeno vas Eze, ki stoji na vrhu mogočnih previsov. Po ogledu vasi smo se ob 16.00 uri odpravili naprej proti 143 kilometrov oddaljenemu Saint Tropezu, kamor smo prišli ob 17.55 uri.
Saint Tropez
To mondeno mestece, kamor s svojimi jahtami zahajajo bogataši in svetovne zvezde, nas ni navdušilo. Mogoče mu delamo krivico, saj smo navsezadnje tam bili samo dobro uro, pa vendarle mislim, da je sloves Saint Tropeza pretiran. Saint Tropez ni nič drugega kot malo grši Piran, medtem ko številne jahte bogatašev vidiš tudi v Monte Carlu ali na Hvaru. Edina prednost pred npr. Piranom so številni bari in klubi, ki jih v Piranu žal ni. Je pa mesto tudi precej drago in ni za vsakogar. Verjetno že dovolj pove podatek, da je kilogram rdeče paprike v majhni vaški trgovini 6 €!!! No, to je podatek, ki sem si ga zapomnil, verjemite pa mi, da tudi ostale stvari, tako v trgovinah, kot v lokalih, niso nič drugačne.
Ker nas je čas že malce preganjal, smo se ob 19.05 uri odpeljali do našega prvega načrtovanega cilja, to je do majhnega in luštnega hotela v kraju Mas Blanc Des Alpels v Provansi. Do tja smo prevozili 214 kilometrov, prišli pa smo ob 21.40 uri.
Nedelja, 25. Julij 2010
Naslednji dan smo se prebudili v vetroven in sončen dan. Po zajtrku smo ob 10.50 uri odšli proti bližnjemu Ville De Tarasconu, kjer smo si ogledali Chateau Royal.
Chateau Royal v Ville De Tarascon
Grad Tarascon, imenovan tudi grad dobrega kralja Renéja, je eden najlepših srednjeveških gradov v Franciji. Nahaja se tik ob reki Roni, nasproti mesta Beaucaire, s svojo lego pa je varoval provansalsko zahodno mejo. Prvi grad na tem mestu je sredi 13. stoletja postavil provansalski grof Karel Anžujski (brat Ludvika Svetega), razširil pa ga je njegov sin, Karel II.
V 14. stoletju sta bila grad in mesto Tarascon oblegana v času francoskih prizadevanj, da pridobijo nadzor nad Provanso (obleganje in kratkotrajno zavzetje leta 1367 s strani vojvode Anžujskega, guvernerja Languedoca). Leta 1400 je z obsežnimi predelavami, ki so dali gradu današnji videz, pričel Ludvik II Anžujski, provansalski grof. Dela je nadaljeval njegov sin Ludvik III Anžujski med 1428 in 1435. Dodatna dela so opravili pod kraljem Renéjem v letih 1447 in 1449 ter med 1476 in 1479, ki je v grad v nekem obdobju spremenil v svojo rezidenco. Po Renéjevi smrti leta 1481 so grad kraljevi namestniki le redko uporabljali, od sredine 18. stoletja do 1926 pa je služil kot zapor. Grad je sestavljen iz osrednjega gradu, ki je služil kot kraljeva rezidenca, in nižjega dvorišča, ki so ga kasneje uporabljali za bolnico in lekarno. (Vir: Wikipedia)
Po ogledu gradu smo pot nadaljevali priti Nimesu, kamor smo prišli ob 13.15 uri. In če nas je mestece Ville De Tarascon očaral, pa nas je Nimes pustil ravnodušnega.
Nimes
Razlog verjetno tiči v tem, da smo si ga ogledali v nedeljo in še to v času sieste, zaradi česar so bile ulice mesta prazne, posledično pa ni bilo čutiti njegove duše.
Kakorkoli že, Nimes je bil sprva mesto galskih Volcae Arecomici, od leta 121 pred Kristusom rimska kolonija in glavno mesto Galije Narbonensis. Skozi Nimes je bila zgrajena rimska cesta Via Domitia, ki je povezala ozemlje tedanjih rimskih provinc na Apeninskem in Iberskem polotoku.
S koncem 3. stoletja je, po obdobju blagostanja, prišla doba Vizigotov, Burgundov in Ostrogotov, ki so vdirali na to ozemlje in ropali rimsko bogastvo. Od leta 710 do 754 je bil Nimes pod Mavri, nato pa je pod Pipinom mlajšim prišel pod Franke. V 9. stoletju je postal središče istoimenske grofije, katera je bila leta 1185 pripojena Toulousu, leta 1271 pa je Nimes prišel pod Kapetinge.
V času verskih vojn je Nimes postal oporišče protestantov, kot tak je doživel polno moč represije in bratomornih soočenj, ki so trajala vse do srede 17. stoletja, povrhu vsega je mesto v tem času bilo podvrženo tudi več izbruhom kuge. Sledilo je obdobje miru in ponovnega vzpona mesta, od njegovega gospodarstva do števila prebivalstva, ki se je v obdobju do francoske revolucije povečalo iz 21.000 na 50.000 prebivalcev. Po revolucionarnem obdobju je mesto znova začelo živeti v blagostanju, s prestrukturiranjem gospodarstva v 19. stoletju pa je postal metropola spodnjega Languedoca. (Vir: Wikipedia)
Mesto je kar veliko, zato smo vseeno potrebovali slabe tri ure da smo ga vsaj obhodili in pri rimski areni popili kavo. V hotel smo se začeli vračati ob 16.10 uri in prišli ob 16.55 uri. Preostanek dneva smo izkoristili za poležavanje ob hotelskem bazenu in nabiranju novih moči.
Ponedeljek, 26. Julij 2010
Drugi dan smo našo pot nadaljevali proti Španiji. Izpred hotela smo odrinili ob 10.10 uri in se ob 13.55 uri oz. prevoženih 252 kilometrih ustavili v srednjeveškem mestecu Carcassonne.
Carcassonne
Tako kot obisk vasi Eze, je tudi obisk Carcassonna priporočil Lonely Planet. Mestece je bilo sicer luštno, toda kaj ko je bilo prepolno turistov in si se komaj uspel prebiti skozenj. Poleg tega pa se nam je zdel preveč podoben kakšnemu tematskemu parku. Stavbe v mestu in grad so res stari več sto let, toda vse skupaj zgleda tako, kot da bi mesto Američani postavili včeraj. Poleg tega imaš na vsakem koraku trgovine z plastičnimi meči, čeladami, ščiti, tako da vse skupaj res zgleda kot zabaviščni tematski park. Prav zaradi vsega tega smo se zelo hitro obrnili in ob 14.40 uri že oddrveli naprej proti Španiji, kamor smo prišli ob 15.35 uri oz. po prevoženih 140 kilometrih.
Španija
Kraljevina Španija je obmorska država na jugozahodu Evrope, na Iberskem polotoku, ki si ga deli skupaj s Portugalsko na zahodu in Gibraltarjem na jugu. Na severovzhodu prek gorske verige Pireneji meji na Francijo in žepno državico Andoro. Kraljevina Španija vključuje Balearske otoke v Sredozemskem morju, Kanarske otoke v Atlantskem oceanu in mesti/enklavi Ceuta in Melilla v severni Afriki. Uradni jezik je španščina.
Španija je po smrti diktatorskega generala Franca s sprejetjem ustave leta 1978 postala ustavna monarhija, razdeljena na 17 avtonomnih skupnosti in dve avtonomni mesti na afriški obali z veliko stopnjo avtonomije. Avtonomne pokrajine se nadalje delijo na 50 provinc.
Francisco Franco
Pomembno vlogo, žal negativno, ima v zgodovini Španije že prej omenjeni Francisco Franco (celo ime Francisco Paulino Hermenegildo Teódulo Franco y Bahamonde Salgado Pardo de Andrade), španski general in diktator, ki se je rodil 4.12.1892 v Ferrolu (Galicija), umrl pa 20.11.1975 v Madridu. Več o njem si lahko preberete tukaj.
Po tem, ko smo prečkali francosko – špansko mejo, nas je samo še 30 kilometrov ločilo do naslednjega cilja, Figueresa, rojstnega mesta umetnika Salvadorja Dalija, kamor smo prišli ob 14.55 uri.
Salvador Dali
Salvador Dali je bil španski (katalonski) umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Več o njem si preberite tukaj.
Mi smo si v Fiugeresu ogledali Dalijevo gledališče oz. muzej, nakar smo se ob 18.35 uri začeli vračati proti avtomobilu. Tam, kjer bi moral stati avto, pa nas je čakalo presenečenje.
Pogrešan avto
Avta ni bilo nikjer. Bolj kot smo gledali okoli, manj nam je bilo jasno. Obstajala sta dve varianti. Prva je ta, da so nam avto ukradli, druga pa ta, da nam je avto odpeljal pajek. Misel na prvo varianto nam nekako ni bila všeč, saj smo v mislih že razmišljali o tem, kako se bomo z vlakom morali vrniti nazaj v Slovenijo in kakšni stroški bi pri vsem skupaj nastali. Druga misel pa nam tudi ni bila všeč, pa čeprav bi bila ta varianta vseeno boljša. Ker nismo vedeli kaj storiti, smo se malce sprehodili po ulicah in poiskali prvi lokal, ki je bil v času sieste odprt. Tam smo neki uslužbenki povedali, kaj se nam je zgodilo in le-ta je dejala, da so nam avto verjetno odpeljali s pajkom. Znaka, ki bi prepovedoval parkiranja tam res ni bilo, so pa bile na tleh zarisane rumene črte, ki parkiranje očitno prepovedujejo. Uslužbenka lokala nam je prijazno razložila, da ko vozilo s pajkom odpeljejo, delavci na tla ali kakšen bližnji stebriček nalepijo živo rumeno trikotno nalepko, kjer je napisana registrska številka vozila in telefonska številka službe, ki vozila odvaža s pajki. Takoj smo se odpravili nazaj in poizkusiti poiskati nalepko, vendar neuspešno. Spet smo začeli razmišljati o tem, kako se je dopust za nas končal, potem pa smo nekaj metrov stran vendarle na tleh našli eno nalepko, kjer je bila napisana neka druga registrska številka in poklicali telefonsko številko na nalepki ter vprašali, če imajo naš avto. Po nekaj sekundah čakanja, so nam potrdili, da je avto pri njih. Vsi skupaj smo se oddahnili in prosili za dodatna pojasnila kako priti do avta. Po končanem pogovoru smo peš odšli do policije, kjer smo morali poravnati kazen 30 € za napačno parkiranje, potem pa smo se s taksijem odpeljali še do našega vozila, kjer smo morali za odvoz s pajkom plačati še 84 €.
Slabo uro kasneje, kot pa smo načrtovali, smo že sedeli v avtu in se ob 19.25 uri odpeljali iz Figueresa proti 447 kilometrov oddaljeni Zaragozi. Na cilj smo prispeli ob 23.25 uri.
Torek, 27. Julij 2010
Zaragoza
Zaragoza ne ponuja nič posebnega in smo se tam ustavili samo zato, da smo prespali. V načrtu namreč nismo imeli prevoziti celotno pot iz Provanse do Madrida v enem kosu, ampak smo se med potjo hoteli ustaviti in prespati. In če smo se že prespali, smo prespali dvakrat in si tako en dan vzeli čas za ogled Zaragoze. No in Zaragoza res nima česa za pokazati. Veliko bolje bi bilo, da bi prespali v Fugueresu.
Edini dve stvari, ki smo si ju ogledali sta katedrala in srednjeveško palačo Aljaferija.
Aljaferia
Palača Aljaferia je srednjeveška islamska trdnjava, zgrajena v drugi polovici 11. stoletja v mavrski taifi (kraljestvu) Zaragozi. Bila je rezidenca dinastije Banu Hud v času vlade Abu Jaffarja Al Muktadirja po izgonu dinastije Banu Tujibi (guvernerjev in kasneje kraljev Zaragoze pod Omajadi od l. 886). Po zavzetju Zaragoze leta 1118 s strani Alfonsa I. Aragonskega je palača postala rezidenca aragonskih kraljev in s tem izhodišče širjenja mudejarskega arhitekturnega sloga. Med drugim je bila rojstni kraj Svete Izabele Portugalske leta 1271 in sedež Petra IV Aragonskega. Leta 1492 so palačo delno prenovili za »najbolj katoliška kralja« Izabelo Kastiljsko in Ferdinanda Aragonskega. Leta 1593 je bila predelana v vojaško oporišče z renesančnimi arhitekturnimi elementi, nato pa je bila predmet mnogih predelav in dodelav, ki so jo skazila, še posebej po obleganju v času napoleonskih vojn (med 1808 in 1814). V drugi polovici 20. stoletja so palačo obnovili in jo spremenili v sedež aragonskega lokalnega parlamenta. Gre za edino ohranjeno veliko zgradbo s špansko – arabsko arhitekturo iz obdobja neodvisnega kraljestva Tarifas. (Vir: Wikipedia)
Je pa Zaragoza v nas prebudila občutek, da je mesto, ki je leta 2008 gostilo Expo, izredno religiozno mesto in toliko poljubljanja kristusovih nog in božanja ne vem česa vsega, še nisem videl. Ena stvar pa nas je v Zaragozi vendarle navdušila. Najboljši tapasi ever. Žal smo to ugotovili šele po tem, ko smo naše potovanje po Španiji končali. Če bi to vedeli prej, bi se tapasov v Zaragozi dodobra najedli.
Sreda, 28. Julij 2010 – Sobota , 31. Julij 2010
Ob 11.20 uri smo se odpeljali iz Zaragoze proti 328 kilometrov oddaljenemu Madridu, kamor smo prispeli ob 14.40 uri.
Madrid
Madrid nas je očaral. Mesto je lepo, čisto, urejeno in predvsem z dušo, ki pa jo vsaj jaz v npr. Barceloni, nisem začutil.
Madrid je od 16. stoletja dalje glavno mesto Španije in z okoli 3.200.000 prebivalcev največje mesto v državi. Leži na obširni ravnici sredi Iberskega polotoka ob reki Manzanares in je središče Madridske skupnosti, ene od španskih avtonomnih skupnosti. Ta vključuje širše velemestno območje z okrog 7 milijoni prebivalcev in obrobna naselja.
Naselje izvira iz časov Emirja Mohameda I. (852-886), ki je ukazal zgraditi utrdbo na levi strani reke Manzanares. V tem vznemirljivem in živahnem mestu se poznajo vplivi arabske arhitekture, v novejšem času pa je postalo pomembno trgovsko in industrijsko središče. Glavne madridske ceste so žarkasto speljane s Plaza del Sol, ki je v srcu starega mesta, medtem ko novejši mestni predeli ležijo na vzhodu.
V Madridu smo si v treh dneh, ki smo jih imeli na voljo, ogledali nacionalni muzej Del Prado in muzej moderne umetnosti Reina Sofia, kjer so razstavljena tudi dela Pabla Picasa, predvsem njegovo najbolj znano delo Guernica.
Pablo Picasso
Pablo Ruiz Picasso, španski slikar, grafik in kipar je bil rojen 25. oktobra 1881 v Malagi, umrl pa je 8. aprila 1973 v Mouginsu v Franciji. Več o njem si lahko preberete tukaj.
Nedelja, 1. Avgust 2010 – petek, 6. Avgust 2010
V nedeljo smo se ob 11.50 uri odpeljali proti Barceloni, kamor smo prišli ob 18.10 uri. Vmes smo se sicer, za slabo uro, ustavili na enem tapasu na počivališču 633 kilometrov dolge avtoceste med Madridom in Barcelono.
Katalonija
V nadaljevanju bom pisal o zgodovini Katalonije in Barcelone, ki jo povzemam po Wikipediji. Če to koga ne zanima, lahko mirno preskoči. :)
Barcelona je glavno mesto pokrajine Katalonija. Katalonija je ena od španskih avtonomnih skupnosti, ki leži na severovzhodu Pirenejskega polotoka. Razteza se na 32.000 km², na severu meji s Francijo in Andoro, na jugu s pokrajino Valencia, na zahodu s pokrajino Aragonija, na vzhodu pa jo obdaja Sredozemsko morje (okrog 580 km obale). Po zadnjem štetju prebivalstva ima Katalonija 7.083.000 prebivalcev v skupno 946 občinah, od katerih jih ima 59 več kot 20.000 prebivalcev (v njih živi 70 % katalonskega prebivalstva). Dve tretjini prebivalstva Katalonije živita v Barceloni in njenih predmestjih.
V skladu z drugim členom španske ustave, ki španskim pokrajinam priznava in zagotavlja pravico do avtonomije v okviru avtonomnih skupnosti, je Katalonija v svojem novem Statutu o avtonomiji opredeljena kot nacija. Katalonski parlament je predlog statuta sprejel z več kot 90% večino, toda španski parlament je predlog popravil in iz členov novega statuta črtal definicijo nacije (ohranil je le omembo v preambuli, ki govori o odločitvah in izjavah katalonskega parlamenta v zgodovini). Po mnenju španskega parlamenta in vladajoče stranke (PSOE) ima besedilo preambule le deklarativno vrednost, ne pa pravne, saj španska ustava omenja zgolj »špansko nacijo« in posamezne "narodnosti" (2. člen). Glavna opozicijska stranka, španska Ljudska stranka (Partido Popular), je 31.7.2006 na špansko ustavno sodišče vložila pritožbo, ker naj bi bila raba izraza "nacija" v preambuli statuta protiustavna. Zadeva je še vedno v postopku reševanja.
Na ozemlju današnje Katalonije so tako kot na vsej sredozemski obali Iberskega polotoka svoje kolonije postavili že stari Grki in Kartažani. Pozneje so bili ti kraji del Rimskega imperija, po njegovem propadu pa so prešli pod vizigotsko oblast. V 8. stoletju so bili skrajni severni deli Katalonije kratek čas pod mavrsko oblastjo (kot del območja al-Andalus), toda po porazu Muslimanov v Toursu so leta 732 oblast v pokrajini spet prevzeli Vizigoti in ji dali skupno ime Marca Hispanica (kot del Frankovskega kraljestva). Prepoznavna katalonska kultura se je razvila v srednjem veku pod hegemonsko vladavino barcelonskih grofov. Pozneje je Katalonija kot del aragonske krone postala velika pomorska sila, ki je kraljevo oblast prek trgovanja in osvajanja razširila v Valencio, na Balearske otoke in celo na Sardinijo, Sicilijo in južno Italijo.
Poroka Izabele I. Kastiljske in Ferdinanda II. Aragonskega je leta 1469 združila krščansko Španijo. Leta 1492 so kraljevi vojaki zavzeli še zadnja mavrska območja in začeli z osvajanjem obeh Amerik. Politična moč Španije je takrat začela drseti iz Katalonije proti Kastilji.
Katalonija je obdržala svoje zakone, toda sčasoma so tudi ti izginili (kljub občasnim obdobjem obnove). V naslednjih stoletjih je bila Katalonija v več vojnah na strani poražencev, kar je privedlo do še večje centralizacije moči v Kastilji. Najpomembnejši konflikt tistega časa predstavlja španska nasledstvena vojna, ki se je začela s smrtjo Karla II (El Hechizado) iz Habsburške dinastije leta 1700, ki za seboj ni pustil naslednika. Katalonija je podprla kandidata iz avstrijske veje Habsburške dinastije (kasnejšega cesarja Karla VI.), preostala Španija pa je večinoma podpirala Filipa V. iz francoske dinastije Burbonov. Katalonska vojska se je dokončno predala 11. septembra 1714, Filip V. pa je s posebnimi odloki (Decreto de Nueva planta) ukinil glavne katalonske politične inštitucije in pokrajino podredil vojaški oblasti.
V drugi polovici 19. stoletja je Katalonija postala industrijsko središče. Še danes gre za enega najbolj industrializiranih in razvitih predelov Španije poleg Baskovske pokrajine in območja Madrida. V prvi tretjini 20. stoletja je Katalonija pridobivala in izgubljala različne stopnje avtonomije. V času druge španske republike (ustanovljena l. 1931) je dobila svoj prvi statut o avtonomiji, s katerim je bila obnovljena Generalitat de Catalunya, tradicionalni katalonski avtonomni ustroj. Po porazu republikanskih sil v španski državljanski vojni (1936-1939) je na oblast prišel general Francisco Franco in kot še nihče poprej povsem zatrl avtonomijo in kulturo Katalonije. Prepovedal je celo javno rabo katalonskega jezika.
S Frankovo smrtjo leta 1975 je Katalonija spet pridobila kulturno avtonomijo in tudi nekaj politične. Leta 1977 je v pogajanjih med špansko vlado in katalonsko vlado v izgnanstvu prišlo do uradne obnovitve Generalitat; njen predsednik je postal Josep Tarradellas, dotedanji predsednik katalonske vlade v izgnanstvu in vodja Katalonske republikanske levice. S sprejetjem demokratične španske ustave (1978) je bil Kataloniji priznan status narodnosti (nacionalidad) in pravica do široke avtonomije znotraj španskega kraljestva.
Drugi katalonski statut o avtonomiji, ki ga je španski parlament sprejel 22. decembra 1979, je uradno priznal Kataloniji narodnostno dimenzijo in ji omogočil razvoj široke politične avtonomije. Novi statut, ki ga je katalonski parlament sprejel 9. avgusta 2006, opredeljuje Katalonijo kot posebno nacijo, čeprav poudarja, da izraza ne gre enačiti z enakim izrazom v španski ustavi. V statutu je tudi zapisano, da »želi Katalonija razvijati svoj politični značaj znotraj okvirov države, ki priznava in spoštuje raznolikost identitet španskih narodov«. Statut je bil v katalonskem parlamentu odobren, a so ga pozneje v sodelovanju s španskim parlamentom (Cortes) nekoliko spremenili. Večje katalonske stranke so popravljeni statut sprejele, prav tako pa je bil s precejšnjo večino podprt na splošnem referendumu.
Katalonija ima sredozemsko podnebje, a z velikimi razlikami med obalo, notranjostjo in gorskimi predeli. Na obali so zime mile in zmerne, poletja pa zelo topla. V notranjosti je podnebje kontinentalno sredozemsko z mrzlimi zimami in zelo toplimi poletji. Visoka območja blizu Pirenejev pa imajo gorsko podnebje z zelo nizkimi temperaturami in snegom pozimi, veliko padavinami skozi vse leto (več kot 1000 mm letno) in zmernimi poletji.
Barcelona
Barcelona je glavno mesto Katalonije in drugo največje mesto Španije. Naseljena je že od prazgodovine in je danes svetovno pomembna turistična destinacija. Zelo znana je po Gaudijevíh arhitekturnih stvaritvah, največja med njimi je katedrala Sagrada Família.
Mesto se nahaja v okrožju Barcelonès, vzdolž Sredozemskega morja, med ustji rek Llobregat in Besòs. Od Pirenejev je oddaljena 160 km, meri pa 20 km2, medtem ko širše velemestno območje meri 500 km2. Leta 2003 je bilo prebivalstvo ocenjeno na 1.583.256, medtem ko širše metropolitsko območje zajema 4.042.000 ljudi (ocena iz leta 2000). Uradna jezika sta katalonski in španski.
Sedanja oblika in videz Barcelone sta nastajala več stoletji. V prazgodovini so v zaledju današnje Barcelone živeli Iberci, medem ko so Lajetani imeli svoje naselbine zelo blizu. Obalo današnje Barcelone so obiskovali feničanski in grški trgovci, Kartažani pa so na tem ozemlju postavili tabor in ga poimenovali Barcino (po generalu Hamilcarju Barci).
Središče rimske Barcelone (iz drugega stoletja pred našim štetjem) je bilo na nizkem nasipu Mont Taber, ki je danes skoraj v osrčju Barrii Gòtica. Razvila se je na približno dvanajstih hektarih ter postala trgovsko in administrativno mesto pod oblastjo veliko večjega Tarraca. Ohranjeni so deli mestnega obzidja iz poznega tretjega stoletja, ki so ga zgradi zaradi napadov Frankovin Alemanov. Med izkopavanjem pod Placo del Rei in muzejem katalonske zgodovine so odkrili ruševine rimskega mesta. Vidne so tudi sledi, da so tam bivali Zahodni Goti, ki so imeli v šestem stoletju Barcelono krajši čas za svoje glavno mesto na iberskem polotoku.
V naslednjih stoletjih so mesto izmenično nadzorovali Franki in Arabci, a ni nobenih dokazov, da so mesto visoko cenili ali širili. V 870-ih letih so se frankovske grofije južno od Pirenejev združile in njihov grof je postal Guifré el Pilós. Ustanovljena je bila hiša barcelonskih grofov. Barcelona je začela doživljati resnično rast, ko so se širile verske ustanove in dvor. Do dvanajstega stoletja je bila trgovina v Sredozemlju že razširjena, še hitreje pa se je razvijala pod vladavino Ramona Berenguera IV (1131-1162). S poroko tega grofa sta se Katalonija in sosednje Aragonsko kraljestvo združila v federacijo pod eno krono, obe kraljestvi pa sta ohranili svoje zakone, jezik in običaje. Federacija je med vladavino Jaumeja prvega (1213-1276) osvobodila Valencio, Ibizo in Mallorco izpod Arabcev. Trgovina je doživela še en vzpon in v Barceloni so veliko gradili, med drugim novo mestno obzidje, s katerim so obzidali območje, ki je bilo desetkrat večje od območja, ki ga je obkrožalo prejšnje obzidje. Najemniška admirala Roger de Lluria in Roger de Flor sta pomagala barcelonskim in aragonskim grofom in kraljem, da so leta 1324 dobili Sicilijo, Atene, Korziko in Sardinijo. Pod Jaumejem drugim (1276-1327) so začeli z več velikimi gradbenimi projekti, vključno z veliko gotsko katedralo.
Zadnji barcelonski vladar Martí I je leta 1410 umrl brez naslednika in katalonski interesi so se podredili oblasti Madrida, ki je bil sedež kastiljskega kraljestva. Katalonska državljanska vojna je v letih 1462 in 1473 uničila gospodarstvo in Katalonija je postala manj zanimiva za kastiljske vladarje. Ti so se po letu 1492 ozirali proti zahodu in so Barcelono izključili iz trgovine z Ameriko. Med špansko nasledstveno vojno, ki se je začela leta 1701 in končala leta 1714 sta francoska in španska vojska porazili Barcelono in Katalonija je bila le še španska provinca. Barceloni so zopet dovolili trgovati z Ameriko, začela se je tekstilna industrija in število prebivalstva je močno naraslo.
Do sredine devetnajstega stoletja se je mestno jedro razširilo zaradi zelo hitre rasti prebivalstva. Odobrili so Cerdov načrt za širitev mesta in mesto se je močno razširilo onstran nekdanjega mestnega obzidja. Leta 1888 je bila v Barceloni svetovna razstava, ki je pritegnila več kot dva milijona obiskovalcev. Razstavni prostor je bil okoli parka de la Ciutadella. Glavni razstaviščni prostor naslednje razstave v Barceloni, ki je bila leta 1929 pa je bil grič Montjuïc. V letih med obema razstavama se je prebivalstvo podvojilo, mesto pa so zaznamovali nenačrtovana rast, stavke, anarhija in terorizem, ki je dosegel vrhunec v tragičnem tednu leta 1909, ko je bilo uničenih več kot 70 verskih objektov. Zaradi španske nevtralnosti v 1. svetovni vojni je Barcelona doživela razcvet gospodarstva.
Leta 1931 so izgnali kralja Alfonza XIII in razglasili katalonsko republiko. Predsednik katalonske vlade je postal Francesc Macià, ki je prej živel v izgnanstvu. V Španiji so razglasili drugo republiko vendar pa do konca leta 1935 osemindvajsetim vladam v Madridu ni uspelo stabilizirati kaosa v državi. Po volitvah leta 1936 je na oblast prišla ljudska fronta vendar se je kaos nadaljeval. Nacionalist general Franco je vodil vojaško vstajo, ki so jo v Barceloni porazili oboroženi delavci. Leta 1939 je bila Barcelona v rokah nacionalistov. Pod Francovo diktaturo je bil prepovedan katalonski jezik, močno pa se je občutil gospodarski padec. Po Francovi smrti pje deklaracija o kraljevini pod Juanom Carlosom I. dovolila ponovno vzpostavitev Generalitata kot skupščine avtonomne pokrajine vlada Katalonije. Z olimpijskimi igrami leta 1992 pa se je Barcelona vrnila med svetovna mesta.
Tukaj lahko nadaljujete z branjem, saj sem z zgodovino končal. :)
V Barceloni, ki se je meni zdela mogoče malce preveč skomercializirana, smo se predvsem posvetili nočnemu življenju, čeprav smo si nekaj časa vzeli tudi za ogled znamenitosti. Tako smo si ogledali Sagrado familijo, se z gondolo povzpeli na grič Montjuïc , od koder je viden razgled na celotno Barcelono in si ogledali nogometni stadion Camp Nou, ki so ga gradili med leti 1954 in 1957. Stadion, ki si ga obnovili leta 1994 ima kapaciteto za kar 98.722 gledalcev.
Sagrada Familija
Temple Expiatori de la Sagrada Família ali po slovensko Spokorniško svetišče svete družine, na kratko imenujemo Sagrada familia oz. sveta družina.
Gre za masivno rimskokatoliško cerkev v Barceloni, ki so jo začeli graditi že leta 1882, a še do danes ni končana. Arhitekturno jo je zasnoval znameniti španski arhitekt Antoni Gaudí. Slednji je na projektu delal 40 let ter mu popolnoma posvetil zadnjih 15 let svojega življenja. Po njegovi smrti so se dela nadaljevala pod vodstvom Domènecha Sugranyesa, leta 1936 pa jo je prekinila španska državljanska vojna. Med vojno so porušili dele nedokončane cerkve ter uničili tudi Gaudijeve načrte. Kasnejša in tudi današnja nadaljevanja gradnje temeljijo na rekonstrukciji njegovih načrtov. Do sedaj je bilo zgrajenih 8 stolpov, od skupni 18-ih, najvišji pa bo meril kar 170 metrov.
Antonio Gaudi
Kot že rečeno, je Sagrado familijo arhitekturno zasnoval Antoni Gaudí, španski (katalonski) arhitekt, ki se je rodil 25. junija 1852 v Riudomsu, v provinci Tarragona. Gaudi, katerega stavbe lahko občudujemo po vsej Barceloni, je umrl 10. junija 1926 v Barceloni. Več o njem si lahko preberete tukaj.
Sobota, 7. Avgust – četrtek, 12. Avgust 2010
V soboto, 7. Avgusta smo se ob 11.50 uri odpeljali cca. 100 kilometrov južneje od Barcelone proti kampu El Templo Del Sol. Do tja smo potrebovali, namesto ene ure, kar dve uri vožnje. Zasluga temu pa gre pokvarjenemu avtomobilu na avtocesti, zaradi katerega je nastala več kilometrska kolona vozil. V kampu smo ostali slab teden in se prepustili predvsem lenarjenju, čeprav smo vmes enkrat obiskali tudi Tarragono.
Petek, 13. Avgust 2010
Po vetrovni noči smo na hitro podrli šotor, se usedli v avto in ob 8.40 uri odpeljali proti Sloveniji. Po prevoženih 288 kilometrih smo ob 11.10 uri prečkali mejo s Francijo in po nadaljnjih 550 kilometrih ob 16.30 uri še mejo z Italijo. Po 705 kilometrih vožnje čez Italijo, smo ob 22.20 uri prispeli v Slovenijo. Do Ljubljane nas je tako ločilo samo še 85 kilometrov.
Toliko o potovanju Po Provansi in Španiji. Za spremembo vse v enem kosu. :) Spodaj pa si lahko ogledate še fotke.
Sunday, April 24, 2011
Potovanje po Provansi in Španiji (2010)
Za lanski poletni dopust sem izbral Španijo. Končno, bi lahko rekel, glede na to, da sem o potovanju po Španiji razmišljal prav vsako leto, pa se potem vseeno odločil za kakšno drugo destinacijo. In vedno, ko sem razmišljal o potovanju po tej državi, sem razmišljal o tem na kakšen način bi potoval. Naredil sem več načrtov potovanja z različnimi prevoznimi sredstvi, od vlaka in avtodoma, do avtomobila. Skoraj vsi načrti pa so bili sestavljeni za čas treh tednov in ogledom celotne Španije.
Lani je bilo podobno, vendar pa sem se v primerjavi s preostalimi leti odločil, da tokrat pa le grem v Španijo. Za tri tedne in z avtom ter s pomembno razliko v primerjavi z preostalimi načrti. Ne na ogled celotne Španije, pač pa samo Zaragoze, Madrida in Barcelone. Glede na to, da je bil lanski dopust bolj usmerjen na nočno življenje in glede na to, da ima Španija za pokazati tako veliko stvari in tako bogato zgodovino, bi bilo nesmiselno hiteti in si ogledati celotno državo v samo treh tednih.
No in danes bom napisal nekaj malega o Španiji oz. o poteku potovanja, pa čeprav s skoraj enoletno zamudo. :)
Sobota, 24. Julij 2010
Dne 24.7.2010 sem se še z dvema sopotnikoma ob 6.55 uri odpeljal iz Ljubljane proti mejnemu prehodu Fernetiči in naprej v smeri proti Franciji. Do Francije oz. obmejnega mesteca Manton nas je ločilo natanko 790 kilometrov oz. 7 ur in 20 minut vožnje, v ta čas pa so vključeni tudi kratki postanki. Razen nekaj malega v okolici Genove, gneče na cesti, presenetljivo, ni bilo. Po 35 minutah vožnje skozi Manton, smo ob 14.50 uri prispeli v 22 kilometrov oddaljeno vas Eze, ki stoji na vrhu mogočnih previsov. Po ogledu vasi smo se ob 16.00 uri odpravili naprej proti 143 kilometrov oddaljenemu Saint Tropezu, kamor smo prišli ob 17.55 uri.
Saint Tropez
To mondeno mestece, kamor s svojimi jahtami zahajajo bogataši in svetovne zvezde, nas ni navdušilo. Mogoče mu delamo krivico, saj smo navsezadnje tam bili samo dobro uro, pa vendarle mislim, da je sloves Saint Tropeza pretiran. Saint Tropez ni nič drugega kot malo grši Piran, medtem ko številne jahte bogatašev vidiš tudi v Monte Carlu ali na Hvaru. Edina prednost pred npr. Piranom so številni bari in klubi, ki jih v Piranu žal ni. Je pa mesto tudi precej drago in ni za vsakogar. Verjetno že dovolj pove podatek, da je kilogram rdeče paprike v majhni vaški trgovini 6 €!!! No, to je podatek, ki sem si ga zapomnil, verjemite pa mi, da tudi ostale stvari, tako v trgovinah, kot v lokalih, niso nič drugačne.
Ker nas je čas že malce preganjal, smo se ob 19.05 uri odpeljali do našega prvega načrtovanega cilja, to je do majhnega in luštnega hotela v kraju Mas Blanc Des Alpels v Provansi. Do tja smo prevozili 214 kilometrov, prišli pa smo ob 21.40 uri.
Nedelja, 25. Julij 2010
Naslednji dan smo se prebudili v vetroven in sončen dan. Po zajtrku smo ob 10.50 uri odšli proti bližnjemu Ville De Tarasconu, kjer smo si ogledali Chateau Royal.
Chateau Royal v Ville De Tarascon
Grad Tarascon, imenovan tudi grad dobrega kralja Renéja, je eden najlepših srednjeveških gradov v Franciji. Nahaja se tik ob reki Roni, nasproti mesta Beaucaire, s svojo lego pa je varoval provansalsko zahodno mejo. Prvi grad na tem mestu je sredi 13. stoletja postavil provansalski grof Karel Anžujski (brat Ludvika Svetega), razširil pa ga je njegov sin, Karel II.
V 14. stoletju sta bila grad in mesto Tarascon oblegana v času francoskih prizadevanj, da pridobijo nadzor nad Provanso (obleganje in kratkotrajno zavzetje leta 1367 s strani vojvode Anžujskega, guvernerja Languedoca). Leta 1400 je z obsežnimi predelavami, ki so dali gradu današnji videz, pričel Ludvik II Anžujski, provansalski grof. Dela je nadaljeval njegov sin Ludvik III Anžujski med 1428 in 1435. Dodatna dela so opravili pod kraljem Renéjem v letih 1447 in 1449 ter med 1476 in 1479, ki je v grad v nekem obdobju spremenil v svojo rezidenco. Po Renéjevi smrti leta 1481 so grad kraljevi namestniki le redko uporabljali, od sredine 18. stoletja do 1926 pa je služil kot zapor. Grad je sestavljen iz osrednjega gradu, ki je služil kot kraljeva rezidenca, in nižjega dvorišča, ki so ga kasneje uporabljali za bolnico in lekarno. (Vir: Wikipedia)
Po ogledu gradu smo pot nadaljevali priti Nimesu, kamor smo prišli ob 13.15 uri. In če nas je mestece Ville De Tarascon očaral, pa nas je Nimes pustil ravnodušnega.
Nimes
Razlog verjetno tiči v tem, da smo si ga ogledali v nedeljo in še to v času sieste, zaradi česar so bile ulice mesta prazne, posledično pa ni bilo čutiti njegove duše.
Kakorkoli že, Nimes je bil sprva mesto galskih Volcae Arecomici, od leta 121 pred Kristusom rimska kolonija in glavno mesto Galije Narbonensis. Skozi Nimes je bila zgrajena rimska cesta Via Domitia, ki je povezala ozemlje tedanjih rimskih provinc na Apeninskem in Iberskem polotoku.
S koncem 3. stoletja je, po obdobju blagostanja, prišla doba Vizigotov, Burgundov in Ostrogotov, ki so vdirali na to ozemlje in ropali rimsko bogastvo. Od leta 710 do 754 je bil Nimes pod Mavri, nato pa je pod Pipinom mlajšim prišel pod Franke. V 9. stoletju je postal središče istoimenske grofije, katera je bila leta 1185 pripojena Toulousu, leta 1271 pa je Nimes prišel pod Kapetinge.
V času verskih vojn je Nimes postal oporišče protestantov, kot tak je doživel polno moč represije in bratomornih soočenj, ki so trajala vse do srede 17. stoletja, povrhu vsega je mesto v tem času bilo podvrženo tudi več izbruhom kuge. Sledilo je obdobje miru in ponovnega vzpona mesta, od njegovega gospodarstva do števila prebivalstva, ki se je v obdobju do francoske revolucije povečalo iz 21.000 na 50.000 prebivalcev. Po revolucionarnem obdobju je mesto znova začelo živeti v blagostanju, s prestrukturiranjem gospodarstva v 19. stoletju pa je postal metropola spodnjega Languedoca. (Vir: Wikipedia)
Mesto je kar veliko, zato smo vseeno potrebovali slabe tri ure da smo ga vsaj obhodili in pri rimski areni popili kavo. V hotel smo se začeli vračati ob 16.10 uri in prišli ob 16.55 uri. Preostanek dneva smo izkoristili za poležavanje ob hotelskem bazenu in nabiranju novih moči.
Ponedeljek, 26. Julij 2010
Drugi dan smo našo pot nadaljevali proti Španiji. Izpred hotela smo odrinili ob 10.10 uri in se ob 13.55 uri oz. prevoženih 252 kilometrih ustavili v srednjeveškem mestecu Carcassonne.
Carcassonne
Tako kot obisk vasi Eze, je tudi obisk Carcassonna priporočil Lonely Planet. Mestece je bilo sicer luštno, toda kaj ko je bilo prepolno turistov in si se komaj uspel prebiti skozenj. Poleg tega pa se nam je zdel preveč podoben kakšnemu tematskemu parku. Stavbe v mestu in grad so res stari več sto let, toda vse skupaj zgleda tako, kot da bi mesto Američani postavili včeraj. Poleg tega imaš na vsakem koraku trgovine z plastičnimi meči, čeladami, ščiti, tako da vse skupaj res zgleda kot zabaviščni tematski park. Prav zaradi vsega tega smo se zelo hitro obrnili in ob 14.40 uri že oddrveli naprej proti Španiji, kamor smo prišli ob 15.35 uri oz. po prevoženih 140 kilometrih.
Španija
Kraljevina Španija je obmorska država na jugozahodu Evrope, na Iberskem polotoku, ki si ga deli skupaj s Portugalsko na zahodu in Gibraltarjem na jugu. Na severovzhodu prek gorske verige Pireneji meji na Francijo in žepno državico Andoro. Kraljevina Španija vključuje Balearske otoke v Sredozemskem morju, Kanarske otoke v Atlantskem oceanu in mesti/enklavi Ceuta in Melilla v severni Afriki. Uradni jezik je španščina.
Španija je po smrti diktatorskega generala Franca s sprejetjem ustave leta 1978 postala ustavna monarhija, razdeljena na 17 avtonomnih skupnosti in dve avtonomni mesti na afriški obali z veliko stopnjo avtonomije. Avtonomne pokrajine se nadalje delijo na 50 provinc.
Francisco Franco
Pomembno vlogo, žal negativno, ima v zgodovini Španije že prej omenjeni Francisco Franco (celo ime Francisco Paulino Hermenegildo Teódulo Franco y Bahamonde Salgado Pardo de Andrade), španski general in diktator, ki se je rodil 4.12.1892 v Ferrolu (Galicija), umrl pa 20.11.1975 v Madridu. Več o njem si lahko preberete tukaj.
Po tem, ko smo prečkali francosko – špansko mejo, nas je samo še 30 kilometrov ločilo do naslednjega cilja, Figueresa, rojstnega mesta umetnika Salvadorja Dalija, kamor smo prišli ob 14.55 uri.
Salvador Dali
Salvador Dali je bil španski (katalonski) umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Več o njem si preberite tukaj.
Mi smo si v Fiugeresu ogledali Dalijevo gledališče oz. muzej, nakar smo se ob 18.35 uri začeli vračati proti avtomobilu. Tam, kjer bi moral stati avto, pa nas je čakalo presenečenje.
Pogrešan avto
Avta ni bilo nikjer. Bolj kot smo gledali okoli, manj nam je bilo jasno. Obstajala sta dve varianti. Prva je ta, da so nam avto ukradli, druga pa ta, da nam je avto odpeljal pajek. Misel na prvo varianto nam nekako ni bila všeč, saj smo v mislih že razmišljali o tem, kako se bomo z vlakom morali vrniti nazaj v Slovenijo in kakšni stroški bi pri vsem skupaj nastali. Druga misel pa nam tudi ni bila všeč, pa čeprav bi bila ta varianta vseeno boljša. Ker nismo vedeli kaj storiti, smo se malce sprehodili po ulicah in poiskali prvi lokal, ki je bil v času sieste odprt. Tam smo neki uslužbenki povedali, kaj se nam je zgodilo in le-ta je dejala, da so nam avto verjetno odpeljali s pajkom. Znaka, ki bi prepovedoval parkiranja tam res ni bilo, so pa bile na tleh zarisane rumene črte, ki parkiranje očitno prepovedujejo. Uslužbenka lokala nam je prijazno razložila, da ko vozilo s pajkom odpeljejo, delavci na tla ali kakšen bližnji stebriček nalepijo živo rumeno trikotno nalepko, kjer je napisana registrska številka vozila in telefonska številka službe, ki vozila odvaža s pajki. Takoj smo se odpravili nazaj in poizkusiti poiskati nalepko, vendar neuspešno. Spet smo začeli razmišljati o tem, kako se je dopust za nas končal, potem pa smo nekaj metrov stran vendarle na tleh našli eno nalepko, kjer je bila napisana neka druga registrska številka in poklicali telefonsko številko na nalepki ter vprašali, če imajo naš avto. Po nekaj sekundah čakanja, so nam potrdili, da je avto pri njih. Vsi skupaj smo se oddahnili in prosili za dodatna pojasnila kako priti do avta. Po končanem pogovoru smo peš odšli do policije, kjer smo morali poravnati kazen 30 € za napačno parkiranje, potem pa smo se s taksijem odpeljali še do našega vozila, kjer smo morali za odvoz s pajkom plačati še 84 €.
Slabo uro kasneje, kot pa smo načrtovali, smo že sedeli v avtu in se ob 19.25 uri odpeljali iz Figueresa proti 447 kilometrov oddaljeni Zaragozi. Na cilj smo prispeli ob 23.25 uri.
Torek, 27. Julij 2010
Zaragoza
Zaragoza ne ponuja nič posebnega in smo se tam ustavili samo zato, da smo prespali. V načrtu namreč nismo imeli prevoziti celotno pot iz Provanse do Madrida v enem kosu, ampak smo se med potjo hoteli ustaviti in prespati. In če smo se že prespali, smo prespali dvakrat in si tako en dan vzeli čas za ogled Zaragoze. No in Zaragoza res nima česa za pokazati. Veliko bolje bi bilo, da bi prespali v Fugueresu.
Edini dve stvari, ki smo si ju ogledali sta katedrala in srednjeveško palačo Aljaferija.
Aljaferia
Palača Aljaferia je srednjeveška islamska trdnjava, zgrajena v drugi polovici 11. stoletja v mavrski taifi (kraljestvu) Zaragozi. Bila je rezidenca dinastije Banu Hud v času vlade Abu Jaffarja Al Muktadirja po izgonu dinastije Banu Tujibi (guvernerjev in kasneje kraljev Zaragoze pod Omajadi od l. 886). Po zavzetju Zaragoze leta 1118 s strani Alfonsa I. Aragonskega je palača postala rezidenca aragonskih kraljev in s tem izhodišče širjenja mudejarskega arhitekturnega sloga. Med drugim je bila rojstni kraj Svete Izabele Portugalske leta 1271 in sedež Petra IV Aragonskega. Leta 1492 so palačo delno prenovili za »najbolj katoliška kralja« Izabelo Kastiljsko in Ferdinanda Aragonskega. Leta 1593 je bila predelana v vojaško oporišče z renesančnimi arhitekturnimi elementi, nato pa je bila predmet mnogih predelav in dodelav, ki so jo skazila, še posebej po obleganju v času napoleonskih vojn (med 1808 in 1814). V drugi polovici 20. stoletja so palačo obnovili in jo spremenili v sedež aragonskega lokalnega parlamenta. Gre za edino ohranjeno veliko zgradbo s špansko – arabsko arhitekturo iz obdobja neodvisnega kraljestva Tarifas. (Vir: Wikipedia)
Je pa Zaragoza v nas prebudila občutek, da je mesto, ki je leta 2008 gostilo Expo, izredno religiozno mesto in toliko poljubljanja kristusovih nog in božanja ne vem česa vsega, še nisem videl. Ena stvar pa nas je v Zaragozi vendarle navdušila. Najboljši tapasi ever. Žal smo to ugotovili šele po tem, ko smo naše potovanje po Španiji končali. Če bi to vedeli prej, bi se tapasov v Zaragozi dodobra najedli.
Sreda, 28. Julij 2010 – Sobota , 31. Julij 2010
Ob 11.20 uri smo se odpeljali iz Zaragoze proti 328 kilometrov oddaljenemu Madridu, kamor smo prispeli ob 14.40 uri.
Madrid
Madrid nas je očaral. Mesto je lepo, čisto, urejeno in predvsem z dušo, ki pa jo vsaj jaz v npr. Barceloni, nisem začutil.
Madrid je od 16. stoletja dalje glavno mesto Španije in z okoli 3.200.000 prebivalcev največje mesto v državi. Leži na obširni ravnici sredi Iberskega polotoka ob reki Manzanares in je središče Madridske skupnosti, ene od španskih avtonomnih skupnosti. Ta vključuje širše velemestno območje z okrog 7 milijoni prebivalcev in obrobna naselja.
Naselje izvira iz časov Emirja Mohameda I. (852-886), ki je ukazal zgraditi utrdbo na levi strani reke Manzanares. V tem vznemirljivem in živahnem mestu se poznajo vplivi arabske arhitekture, v novejšem času pa je postalo pomembno trgovsko in industrijsko središče. Glavne madridske ceste so žarkasto speljane s Plaza del Sol, ki je v srcu starega mesta, medtem ko novejši mestni predeli ležijo na vzhodu.
V Madridu smo si v treh dneh, ki smo jih imeli na voljo, ogledali nacionalni muzej Del Prado in muzej moderne umetnosti Reina Sofia, kjer so razstavljena tudi dela Pabla Picasa, predvsem njegovo najbolj znano delo Guernica.
Pablo Picasso
Pablo Ruiz Picasso, španski slikar, grafik in kipar je bil rojen 25. oktobra 1881 v Malagi, umrl pa je 8. aprila 1973 v Mouginsu v Franciji. Več o njem si lahko preberete tukaj.
Nedelja, 1. Avgust 2010 – petek, 6. Avgust 2010
V nedeljo smo se ob 11.50 uri odpeljali proti Barceloni, kamor smo prišli ob 18.10 uri. Vmes smo se sicer, za slabo uro, ustavili na enem tapasu na počivališču 633 kilometrov dolge avtoceste med Madridom in Barcelono.
Katalonija
V nadaljevanju bom pisal o zgodovini Katalonije in Barcelone, ki jo povzemam po Wikipediji. Če to koga ne zanima, lahko mirno preskoči. :)
Barcelona je glavno mesto pokrajine Katalonija. Katalonija je ena od španskih avtonomnih skupnosti, ki leži na severovzhodu Pirenejskega polotoka. Razteza se na 32.000 km², na severu meji s Francijo in Andoro, na jugu s pokrajino Valencia, na zahodu s pokrajino Aragonija, na vzhodu pa jo obdaja Sredozemsko morje (okrog 580 km obale). Po zadnjem štetju prebivalstva ima Katalonija 7.083.000 prebivalcev v skupno 946 občinah, od katerih jih ima 59 več kot 20.000 prebivalcev (v njih živi 70 % katalonskega prebivalstva). Dve tretjini prebivalstva Katalonije živita v Barceloni in njenih predmestjih.
V skladu z drugim členom španske ustave, ki španskim pokrajinam priznava in zagotavlja pravico do avtonomije v okviru avtonomnih skupnosti, je Katalonija v svojem novem Statutu o avtonomiji opredeljena kot nacija. Katalonski parlament je predlog statuta sprejel z več kot 90% večino, toda španski parlament je predlog popravil in iz členov novega statuta črtal definicijo nacije (ohranil je le omembo v preambuli, ki govori o odločitvah in izjavah katalonskega parlamenta v zgodovini). Po mnenju španskega parlamenta in vladajoče stranke (PSOE) ima besedilo preambule le deklarativno vrednost, ne pa pravne, saj španska ustava omenja zgolj »špansko nacijo« in posamezne "narodnosti" (2. člen). Glavna opozicijska stranka, španska Ljudska stranka (Partido Popular), je 31.7.2006 na špansko ustavno sodišče vložila pritožbo, ker naj bi bila raba izraza "nacija" v preambuli statuta protiustavna. Zadeva je še vedno v postopku reševanja.
Na ozemlju današnje Katalonije so tako kot na vsej sredozemski obali Iberskega polotoka svoje kolonije postavili že stari Grki in Kartažani. Pozneje so bili ti kraji del Rimskega imperija, po njegovem propadu pa so prešli pod vizigotsko oblast. V 8. stoletju so bili skrajni severni deli Katalonije kratek čas pod mavrsko oblastjo (kot del območja al-Andalus), toda po porazu Muslimanov v Toursu so leta 732 oblast v pokrajini spet prevzeli Vizigoti in ji dali skupno ime Marca Hispanica (kot del Frankovskega kraljestva). Prepoznavna katalonska kultura se je razvila v srednjem veku pod hegemonsko vladavino barcelonskih grofov. Pozneje je Katalonija kot del aragonske krone postala velika pomorska sila, ki je kraljevo oblast prek trgovanja in osvajanja razširila v Valencio, na Balearske otoke in celo na Sardinijo, Sicilijo in južno Italijo.
Poroka Izabele I. Kastiljske in Ferdinanda II. Aragonskega je leta 1469 združila krščansko Španijo. Leta 1492 so kraljevi vojaki zavzeli še zadnja mavrska območja in začeli z osvajanjem obeh Amerik. Politična moč Španije je takrat začela drseti iz Katalonije proti Kastilji.
Katalonija je obdržala svoje zakone, toda sčasoma so tudi ti izginili (kljub občasnim obdobjem obnove). V naslednjih stoletjih je bila Katalonija v več vojnah na strani poražencev, kar je privedlo do še večje centralizacije moči v Kastilji. Najpomembnejši konflikt tistega časa predstavlja španska nasledstvena vojna, ki se je začela s smrtjo Karla II (El Hechizado) iz Habsburške dinastije leta 1700, ki za seboj ni pustil naslednika. Katalonija je podprla kandidata iz avstrijske veje Habsburške dinastije (kasnejšega cesarja Karla VI.), preostala Španija pa je večinoma podpirala Filipa V. iz francoske dinastije Burbonov. Katalonska vojska se je dokončno predala 11. septembra 1714, Filip V. pa je s posebnimi odloki (Decreto de Nueva planta) ukinil glavne katalonske politične inštitucije in pokrajino podredil vojaški oblasti.
V drugi polovici 19. stoletja je Katalonija postala industrijsko središče. Še danes gre za enega najbolj industrializiranih in razvitih predelov Španije poleg Baskovske pokrajine in območja Madrida. V prvi tretjini 20. stoletja je Katalonija pridobivala in izgubljala različne stopnje avtonomije. V času druge španske republike (ustanovljena l. 1931) je dobila svoj prvi statut o avtonomiji, s katerim je bila obnovljena Generalitat de Catalunya, tradicionalni katalonski avtonomni ustroj. Po porazu republikanskih sil v španski državljanski vojni (1936-1939) je na oblast prišel general Francisco Franco in kot še nihče poprej povsem zatrl avtonomijo in kulturo Katalonije. Prepovedal je celo javno rabo katalonskega jezika.
S Frankovo smrtjo leta 1975 je Katalonija spet pridobila kulturno avtonomijo in tudi nekaj politične. Leta 1977 je v pogajanjih med špansko vlado in katalonsko vlado v izgnanstvu prišlo do uradne obnovitve Generalitat; njen predsednik je postal Josep Tarradellas, dotedanji predsednik katalonske vlade v izgnanstvu in vodja Katalonske republikanske levice. S sprejetjem demokratične španske ustave (1978) je bil Kataloniji priznan status narodnosti (nacionalidad) in pravica do široke avtonomije znotraj španskega kraljestva.
Drugi katalonski statut o avtonomiji, ki ga je španski parlament sprejel 22. decembra 1979, je uradno priznal Kataloniji narodnostno dimenzijo in ji omogočil razvoj široke politične avtonomije. Novi statut, ki ga je katalonski parlament sprejel 9. avgusta 2006, opredeljuje Katalonijo kot posebno nacijo, čeprav poudarja, da izraza ne gre enačiti z enakim izrazom v španski ustavi. V statutu je tudi zapisano, da »želi Katalonija razvijati svoj politični značaj znotraj okvirov države, ki priznava in spoštuje raznolikost identitet španskih narodov«. Statut je bil v katalonskem parlamentu odobren, a so ga pozneje v sodelovanju s španskim parlamentom (Cortes) nekoliko spremenili. Večje katalonske stranke so popravljeni statut sprejele, prav tako pa je bil s precejšnjo večino podprt na splošnem referendumu.
Katalonija ima sredozemsko podnebje, a z velikimi razlikami med obalo, notranjostjo in gorskimi predeli. Na obali so zime mile in zmerne, poletja pa zelo topla. V notranjosti je podnebje kontinentalno sredozemsko z mrzlimi zimami in zelo toplimi poletji. Visoka območja blizu Pirenejev pa imajo gorsko podnebje z zelo nizkimi temperaturami in snegom pozimi, veliko padavinami skozi vse leto (več kot 1000 mm letno) in zmernimi poletji.
Barcelona
Barcelona je glavno mesto Katalonije in drugo največje mesto Španije. Naseljena je že od prazgodovine in je danes svetovno pomembna turistična destinacija. Zelo znana je po Gaudijevíh arhitekturnih stvaritvah, največja med njimi je katedrala Sagrada Família.
Mesto se nahaja v okrožju Barcelonès, vzdolž Sredozemskega morja, med ustji rek Llobregat in Besòs. Od Pirenejev je oddaljena 160 km, meri pa 20 km2, medtem ko širše velemestno območje meri 500 km2. Leta 2003 je bilo prebivalstvo ocenjeno na 1.583.256, medtem ko širše metropolitsko območje zajema 4.042.000 ljudi (ocena iz leta 2000). Uradna jezika sta katalonski in španski.
Sedanja oblika in videz Barcelone sta nastajala več stoletji. V prazgodovini so v zaledju današnje Barcelone živeli Iberci, medem ko so Lajetani imeli svoje naselbine zelo blizu. Obalo današnje Barcelone so obiskovali feničanski in grški trgovci, Kartažani pa so na tem ozemlju postavili tabor in ga poimenovali Barcino (po generalu Hamilcarju Barci).
Središče rimske Barcelone (iz drugega stoletja pred našim štetjem) je bilo na nizkem nasipu Mont Taber, ki je danes skoraj v osrčju Barrii Gòtica. Razvila se je na približno dvanajstih hektarih ter postala trgovsko in administrativno mesto pod oblastjo veliko večjega Tarraca. Ohranjeni so deli mestnega obzidja iz poznega tretjega stoletja, ki so ga zgradi zaradi napadov Frankovin Alemanov. Med izkopavanjem pod Placo del Rei in muzejem katalonske zgodovine so odkrili ruševine rimskega mesta. Vidne so tudi sledi, da so tam bivali Zahodni Goti, ki so imeli v šestem stoletju Barcelono krajši čas za svoje glavno mesto na iberskem polotoku.
V naslednjih stoletjih so mesto izmenično nadzorovali Franki in Arabci, a ni nobenih dokazov, da so mesto visoko cenili ali širili. V 870-ih letih so se frankovske grofije južno od Pirenejev združile in njihov grof je postal Guifré el Pilós. Ustanovljena je bila hiša barcelonskih grofov. Barcelona je začela doživljati resnično rast, ko so se širile verske ustanove in dvor. Do dvanajstega stoletja je bila trgovina v Sredozemlju že razširjena, še hitreje pa se je razvijala pod vladavino Ramona Berenguera IV (1131-1162). S poroko tega grofa sta se Katalonija in sosednje Aragonsko kraljestvo združila v federacijo pod eno krono, obe kraljestvi pa sta ohranili svoje zakone, jezik in običaje. Federacija je med vladavino Jaumeja prvega (1213-1276) osvobodila Valencio, Ibizo in Mallorco izpod Arabcev. Trgovina je doživela še en vzpon in v Barceloni so veliko gradili, med drugim novo mestno obzidje, s katerim so obzidali območje, ki je bilo desetkrat večje od območja, ki ga je obkrožalo prejšnje obzidje. Najemniška admirala Roger de Lluria in Roger de Flor sta pomagala barcelonskim in aragonskim grofom in kraljem, da so leta 1324 dobili Sicilijo, Atene, Korziko in Sardinijo. Pod Jaumejem drugim (1276-1327) so začeli z več velikimi gradbenimi projekti, vključno z veliko gotsko katedralo.
Zadnji barcelonski vladar Martí I je leta 1410 umrl brez naslednika in katalonski interesi so se podredili oblasti Madrida, ki je bil sedež kastiljskega kraljestva. Katalonska državljanska vojna je v letih 1462 in 1473 uničila gospodarstvo in Katalonija je postala manj zanimiva za kastiljske vladarje. Ti so se po letu 1492 ozirali proti zahodu in so Barcelono izključili iz trgovine z Ameriko. Med špansko nasledstveno vojno, ki se je začela leta 1701 in končala leta 1714 sta francoska in španska vojska porazili Barcelono in Katalonija je bila le še španska provinca. Barceloni so zopet dovolili trgovati z Ameriko, začela se je tekstilna industrija in število prebivalstva je močno naraslo.
Do sredine devetnajstega stoletja se je mestno jedro razširilo zaradi zelo hitre rasti prebivalstva. Odobrili so Cerdov načrt za širitev mesta in mesto se je močno razširilo onstran nekdanjega mestnega obzidja. Leta 1888 je bila v Barceloni svetovna razstava, ki je pritegnila več kot dva milijona obiskovalcev. Razstavni prostor je bil okoli parka de la Ciutadella. Glavni razstaviščni prostor naslednje razstave v Barceloni, ki je bila leta 1929 pa je bil grič Montjuïc. V letih med obema razstavama se je prebivalstvo podvojilo, mesto pa so zaznamovali nenačrtovana rast, stavke, anarhija in terorizem, ki je dosegel vrhunec v tragičnem tednu leta 1909, ko je bilo uničenih več kot 70 verskih objektov. Zaradi španske nevtralnosti v 1. svetovni vojni je Barcelona doživela razcvet gospodarstva.
Leta 1931 so izgnali kralja Alfonza XIII in razglasili katalonsko republiko. Predsednik katalonske vlade je postal Francesc Macià, ki je prej živel v izgnanstvu. V Španiji so razglasili drugo republiko vendar pa do konca leta 1935 osemindvajsetim vladam v Madridu ni uspelo stabilizirati kaosa v državi. Po volitvah leta 1936 je na oblast prišla ljudska fronta vendar se je kaos nadaljeval. Nacionalist general Franco je vodil vojaško vstajo, ki so jo v Barceloni porazili oboroženi delavci. Leta 1939 je bila Barcelona v rokah nacionalistov. Pod Francovo diktaturo je bil prepovedan katalonski jezik, močno pa se je občutil gospodarski padec. Po Francovi smrti pje deklaracija o kraljevini pod Juanom Carlosom I. dovolila ponovno vzpostavitev Generalitata kot skupščine avtonomne pokrajine vlada Katalonije. Z olimpijskimi igrami leta 1992 pa se je Barcelona vrnila med svetovna mesta.
Tukaj lahko nadaljujete z branjem, saj sem z zgodovino končal. :)
V Barceloni, ki se je meni zdela mogoče malce preveč skomercializirana, smo se predvsem posvetili nočnemu življenju, čeprav smo si nekaj časa vzeli tudi za ogled znamenitosti. Tako smo si ogledali Sagrado familijo, se z gondolo povzpeli na grič Montjuïc , od koder je viden razgled na celotno Barcelono in si ogledali nogometni stadion Camp Nou, ki so ga gradili med leti 1954 in 1957. Stadion, ki si ga obnovili leta 1994 ima kapaciteto za kar 98.722 gledalcev.
Sagrada Familija
Temple Expiatori de la Sagrada Família ali po slovensko Spokorniško svetišče svete družine, na kratko imenujemo Sagrada familia oz. sveta družina.
Gre za masivno rimskokatoliško cerkev v Barceloni, ki so jo začeli graditi že leta 1882, a še do danes ni končana. Arhitekturno jo je zasnoval znameniti španski arhitekt Antoni Gaudí. Slednji je na projektu delal 40 let ter mu popolnoma posvetil zadnjih 15 let svojega življenja. Po njegovi smrti so se dela nadaljevala pod vodstvom Domènecha Sugranyesa, leta 1936 pa jo je prekinila španska državljanska vojna. Med vojno so porušili dele nedokončane cerkve ter uničili tudi Gaudijeve načrte. Kasnejša in tudi današnja nadaljevanja gradnje temeljijo na rekonstrukciji njegovih načrtov. Do sedaj je bilo zgrajenih 8 stolpov, od skupni 18-ih, najvišji pa bo meril kar 170 metrov.
Antonio Gaudi
Kot že rečeno, je Sagrado familijo arhitekturno zasnoval Antoni Gaudí, španski (katalonski) arhitekt, ki se je rodil 25. junija 1852 v Riudomsu, v provinci Tarragona. Gaudi, katerega stavbe lahko občudujemo po vsej Barceloni, je umrl 10. junija 1926 v Barceloni. Več o njem si lahko preberete tukaj.
Sobota, 7. Avgust – četrtek, 12. Avgust 2010
V soboto, 7. Avgusta smo se ob 11.50 uri odpeljali cca. 100 kilometrov južneje od Barcelone proti kampu El Templo Del Sol. Do tja smo potrebovali, namesto ene ure, kar dve uri vožnje. Zasluga temu pa gre pokvarjenemu avtomobilu na avtocesti, zaradi katerega je nastala več kilometrska kolona vozil. V kampu smo ostali slab teden in se prepustili predvsem lenarjenju, čeprav smo vmes enkrat obiskali tudi Tarragono.
Petek, 13. Avgust 2010
Po vetrovni noči smo na hitro podrli šotor, se usedli v avto in ob 8.40 uri odpeljali proti Sloveniji. Po prevoženih 288 kilometrih smo ob 11.10 uri prečkali mejo s Francijo in po nadaljnjih 550 kilometrih ob 16.30 uri še mejo z Italijo. Po 705 kilometrih vožnje čez Italijo, smo ob 22.20 uri prispeli v Slovenijo. Do Ljubljane nas je tako ločilo samo še 85 kilometrov.
Toliko o potovanju Po Provansi in Španiji. Za spremembo vse v enem kosu. :) Spodaj pa si lahko ogledate še fotke.
Lani je bilo podobno, vendar pa sem se v primerjavi s preostalimi leti odločil, da tokrat pa le grem v Španijo. Za tri tedne in z avtom ter s pomembno razliko v primerjavi z preostalimi načrti. Ne na ogled celotne Španije, pač pa samo Zaragoze, Madrida in Barcelone. Glede na to, da je bil lanski dopust bolj usmerjen na nočno življenje in glede na to, da ima Španija za pokazati tako veliko stvari in tako bogato zgodovino, bi bilo nesmiselno hiteti in si ogledati celotno državo v samo treh tednih.
No in danes bom napisal nekaj malega o Španiji oz. o poteku potovanja, pa čeprav s skoraj enoletno zamudo. :)
Sobota, 24. Julij 2010
Dne 24.7.2010 sem se še z dvema sopotnikoma ob 6.55 uri odpeljal iz Ljubljane proti mejnemu prehodu Fernetiči in naprej v smeri proti Franciji. Do Francije oz. obmejnega mesteca Manton nas je ločilo natanko 790 kilometrov oz. 7 ur in 20 minut vožnje, v ta čas pa so vključeni tudi kratki postanki. Razen nekaj malega v okolici Genove, gneče na cesti, presenetljivo, ni bilo. Po 35 minutah vožnje skozi Manton, smo ob 14.50 uri prispeli v 22 kilometrov oddaljeno vas Eze, ki stoji na vrhu mogočnih previsov. Po ogledu vasi smo se ob 16.00 uri odpravili naprej proti 143 kilometrov oddaljenemu Saint Tropezu, kamor smo prišli ob 17.55 uri.
Saint Tropez
To mondeno mestece, kamor s svojimi jahtami zahajajo bogataši in svetovne zvezde, nas ni navdušilo. Mogoče mu delamo krivico, saj smo navsezadnje tam bili samo dobro uro, pa vendarle mislim, da je sloves Saint Tropeza pretiran. Saint Tropez ni nič drugega kot malo grši Piran, medtem ko številne jahte bogatašev vidiš tudi v Monte Carlu ali na Hvaru. Edina prednost pred npr. Piranom so številni bari in klubi, ki jih v Piranu žal ni. Je pa mesto tudi precej drago in ni za vsakogar. Verjetno že dovolj pove podatek, da je kilogram rdeče paprike v majhni vaški trgovini 6 €!!! No, to je podatek, ki sem si ga zapomnil, verjemite pa mi, da tudi ostale stvari, tako v trgovinah, kot v lokalih, niso nič drugačne.
Ker nas je čas že malce preganjal, smo se ob 19.05 uri odpeljali do našega prvega načrtovanega cilja, to je do majhnega in luštnega hotela v kraju Mas Blanc Des Alpels v Provansi. Do tja smo prevozili 214 kilometrov, prišli pa smo ob 21.40 uri.
Nedelja, 25. Julij 2010
Naslednji dan smo se prebudili v vetroven in sončen dan. Po zajtrku smo ob 10.50 uri odšli proti bližnjemu Ville De Tarasconu, kjer smo si ogledali Chateau Royal.
Chateau Royal v Ville De Tarascon
Grad Tarascon, imenovan tudi grad dobrega kralja Renéja, je eden najlepših srednjeveških gradov v Franciji. Nahaja se tik ob reki Roni, nasproti mesta Beaucaire, s svojo lego pa je varoval provansalsko zahodno mejo. Prvi grad na tem mestu je sredi 13. stoletja postavil provansalski grof Karel Anžujski (brat Ludvika Svetega), razširil pa ga je njegov sin, Karel II.
V 14. stoletju sta bila grad in mesto Tarascon oblegana v času francoskih prizadevanj, da pridobijo nadzor nad Provanso (obleganje in kratkotrajno zavzetje leta 1367 s strani vojvode Anžujskega, guvernerja Languedoca). Leta 1400 je z obsežnimi predelavami, ki so dali gradu današnji videz, pričel Ludvik II Anžujski, provansalski grof. Dela je nadaljeval njegov sin Ludvik III Anžujski med 1428 in 1435. Dodatna dela so opravili pod kraljem Renéjem v letih 1447 in 1449 ter med 1476 in 1479, ki je v grad v nekem obdobju spremenil v svojo rezidenco. Po Renéjevi smrti leta 1481 so grad kraljevi namestniki le redko uporabljali, od sredine 18. stoletja do 1926 pa je služil kot zapor. Grad je sestavljen iz osrednjega gradu, ki je služil kot kraljeva rezidenca, in nižjega dvorišča, ki so ga kasneje uporabljali za bolnico in lekarno. (Vir: Wikipedia)
Po ogledu gradu smo pot nadaljevali priti Nimesu, kamor smo prišli ob 13.15 uri. In če nas je mestece Ville De Tarascon očaral, pa nas je Nimes pustil ravnodušnega.
Nimes
Razlog verjetno tiči v tem, da smo si ga ogledali v nedeljo in še to v času sieste, zaradi česar so bile ulice mesta prazne, posledično pa ni bilo čutiti njegove duše.
Kakorkoli že, Nimes je bil sprva mesto galskih Volcae Arecomici, od leta 121 pred Kristusom rimska kolonija in glavno mesto Galije Narbonensis. Skozi Nimes je bila zgrajena rimska cesta Via Domitia, ki je povezala ozemlje tedanjih rimskih provinc na Apeninskem in Iberskem polotoku.
S koncem 3. stoletja je, po obdobju blagostanja, prišla doba Vizigotov, Burgundov in Ostrogotov, ki so vdirali na to ozemlje in ropali rimsko bogastvo. Od leta 710 do 754 je bil Nimes pod Mavri, nato pa je pod Pipinom mlajšim prišel pod Franke. V 9. stoletju je postal središče istoimenske grofije, katera je bila leta 1185 pripojena Toulousu, leta 1271 pa je Nimes prišel pod Kapetinge.
V času verskih vojn je Nimes postal oporišče protestantov, kot tak je doživel polno moč represije in bratomornih soočenj, ki so trajala vse do srede 17. stoletja, povrhu vsega je mesto v tem času bilo podvrženo tudi več izbruhom kuge. Sledilo je obdobje miru in ponovnega vzpona mesta, od njegovega gospodarstva do števila prebivalstva, ki se je v obdobju do francoske revolucije povečalo iz 21.000 na 50.000 prebivalcev. Po revolucionarnem obdobju je mesto znova začelo živeti v blagostanju, s prestrukturiranjem gospodarstva v 19. stoletju pa je postal metropola spodnjega Languedoca. (Vir: Wikipedia)
Mesto je kar veliko, zato smo vseeno potrebovali slabe tri ure da smo ga vsaj obhodili in pri rimski areni popili kavo. V hotel smo se začeli vračati ob 16.10 uri in prišli ob 16.55 uri. Preostanek dneva smo izkoristili za poležavanje ob hotelskem bazenu in nabiranju novih moči.
Ponedeljek, 26. Julij 2010
Drugi dan smo našo pot nadaljevali proti Španiji. Izpred hotela smo odrinili ob 10.10 uri in se ob 13.55 uri oz. prevoženih 252 kilometrih ustavili v srednjeveškem mestecu Carcassonne.
Carcassonne
Tako kot obisk vasi Eze, je tudi obisk Carcassonna priporočil Lonely Planet. Mestece je bilo sicer luštno, toda kaj ko je bilo prepolno turistov in si se komaj uspel prebiti skozenj. Poleg tega pa se nam je zdel preveč podoben kakšnemu tematskemu parku. Stavbe v mestu in grad so res stari več sto let, toda vse skupaj zgleda tako, kot da bi mesto Američani postavili včeraj. Poleg tega imaš na vsakem koraku trgovine z plastičnimi meči, čeladami, ščiti, tako da vse skupaj res zgleda kot zabaviščni tematski park. Prav zaradi vsega tega smo se zelo hitro obrnili in ob 14.40 uri že oddrveli naprej proti Španiji, kamor smo prišli ob 15.35 uri oz. po prevoženih 140 kilometrih.
Španija
Kraljevina Španija je obmorska država na jugozahodu Evrope, na Iberskem polotoku, ki si ga deli skupaj s Portugalsko na zahodu in Gibraltarjem na jugu. Na severovzhodu prek gorske verige Pireneji meji na Francijo in žepno državico Andoro. Kraljevina Španija vključuje Balearske otoke v Sredozemskem morju, Kanarske otoke v Atlantskem oceanu in mesti/enklavi Ceuta in Melilla v severni Afriki. Uradni jezik je španščina.
Španija je po smrti diktatorskega generala Franca s sprejetjem ustave leta 1978 postala ustavna monarhija, razdeljena na 17 avtonomnih skupnosti in dve avtonomni mesti na afriški obali z veliko stopnjo avtonomije. Avtonomne pokrajine se nadalje delijo na 50 provinc.
Francisco Franco
Pomembno vlogo, žal negativno, ima v zgodovini Španije že prej omenjeni Francisco Franco (celo ime Francisco Paulino Hermenegildo Teódulo Franco y Bahamonde Salgado Pardo de Andrade), španski general in diktator, ki se je rodil 4.12.1892 v Ferrolu (Galicija), umrl pa 20.11.1975 v Madridu. Več o njem si lahko preberete tukaj.
Po tem, ko smo prečkali francosko – špansko mejo, nas je samo še 30 kilometrov ločilo do naslednjega cilja, Figueresa, rojstnega mesta umetnika Salvadorja Dalija, kamor smo prišli ob 14.55 uri.
Salvador Dali
Salvador Dali je bil španski (katalonski) umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Več o njem si preberite tukaj.
Mi smo si v Fiugeresu ogledali Dalijevo gledališče oz. muzej, nakar smo se ob 18.35 uri začeli vračati proti avtomobilu. Tam, kjer bi moral stati avto, pa nas je čakalo presenečenje.
Pogrešan avto
Avta ni bilo nikjer. Bolj kot smo gledali okoli, manj nam je bilo jasno. Obstajala sta dve varianti. Prva je ta, da so nam avto ukradli, druga pa ta, da nam je avto odpeljal pajek. Misel na prvo varianto nam nekako ni bila všeč, saj smo v mislih že razmišljali o tem, kako se bomo z vlakom morali vrniti nazaj v Slovenijo in kakšni stroški bi pri vsem skupaj nastali. Druga misel pa nam tudi ni bila všeč, pa čeprav bi bila ta varianta vseeno boljša. Ker nismo vedeli kaj storiti, smo se malce sprehodili po ulicah in poiskali prvi lokal, ki je bil v času sieste odprt. Tam smo neki uslužbenki povedali, kaj se nam je zgodilo in le-ta je dejala, da so nam avto verjetno odpeljali s pajkom. Znaka, ki bi prepovedoval parkiranja tam res ni bilo, so pa bile na tleh zarisane rumene črte, ki parkiranje očitno prepovedujejo. Uslužbenka lokala nam je prijazno razložila, da ko vozilo s pajkom odpeljejo, delavci na tla ali kakšen bližnji stebriček nalepijo živo rumeno trikotno nalepko, kjer je napisana registrska številka vozila in telefonska številka službe, ki vozila odvaža s pajki. Takoj smo se odpravili nazaj in poizkusiti poiskati nalepko, vendar neuspešno. Spet smo začeli razmišljati o tem, kako se je dopust za nas končal, potem pa smo nekaj metrov stran vendarle na tleh našli eno nalepko, kjer je bila napisana neka druga registrska številka in poklicali telefonsko številko na nalepki ter vprašali, če imajo naš avto. Po nekaj sekundah čakanja, so nam potrdili, da je avto pri njih. Vsi skupaj smo se oddahnili in prosili za dodatna pojasnila kako priti do avta. Po končanem pogovoru smo peš odšli do policije, kjer smo morali poravnati kazen 30 € za napačno parkiranje, potem pa smo se s taksijem odpeljali še do našega vozila, kjer smo morali za odvoz s pajkom plačati še 84 €.
Slabo uro kasneje, kot pa smo načrtovali, smo že sedeli v avtu in se ob 19.25 uri odpeljali iz Figueresa proti 447 kilometrov oddaljeni Zaragozi. Na cilj smo prispeli ob 23.25 uri.
Torek, 27. Julij 2010
Zaragoza
Zaragoza ne ponuja nič posebnega in smo se tam ustavili samo zato, da smo prespali. V načrtu namreč nismo imeli prevoziti celotno pot iz Provanse do Madrida v enem kosu, ampak smo se med potjo hoteli ustaviti in prespati. In če smo se že prespali, smo prespali dvakrat in si tako en dan vzeli čas za ogled Zaragoze. No in Zaragoza res nima česa za pokazati. Veliko bolje bi bilo, da bi prespali v Fugueresu.
Edini dve stvari, ki smo si ju ogledali sta katedrala in srednjeveško palačo Aljaferija.
Aljaferia
Palača Aljaferia je srednjeveška islamska trdnjava, zgrajena v drugi polovici 11. stoletja v mavrski taifi (kraljestvu) Zaragozi. Bila je rezidenca dinastije Banu Hud v času vlade Abu Jaffarja Al Muktadirja po izgonu dinastije Banu Tujibi (guvernerjev in kasneje kraljev Zaragoze pod Omajadi od l. 886). Po zavzetju Zaragoze leta 1118 s strani Alfonsa I. Aragonskega je palača postala rezidenca aragonskih kraljev in s tem izhodišče širjenja mudejarskega arhitekturnega sloga. Med drugim je bila rojstni kraj Svete Izabele Portugalske leta 1271 in sedež Petra IV Aragonskega. Leta 1492 so palačo delno prenovili za »najbolj katoliška kralja« Izabelo Kastiljsko in Ferdinanda Aragonskega. Leta 1593 je bila predelana v vojaško oporišče z renesančnimi arhitekturnimi elementi, nato pa je bila predmet mnogih predelav in dodelav, ki so jo skazila, še posebej po obleganju v času napoleonskih vojn (med 1808 in 1814). V drugi polovici 20. stoletja so palačo obnovili in jo spremenili v sedež aragonskega lokalnega parlamenta. Gre za edino ohranjeno veliko zgradbo s špansko – arabsko arhitekturo iz obdobja neodvisnega kraljestva Tarifas. (Vir: Wikipedia)
Je pa Zaragoza v nas prebudila občutek, da je mesto, ki je leta 2008 gostilo Expo, izredno religiozno mesto in toliko poljubljanja kristusovih nog in božanja ne vem česa vsega, še nisem videl. Ena stvar pa nas je v Zaragozi vendarle navdušila. Najboljši tapasi ever. Žal smo to ugotovili šele po tem, ko smo naše potovanje po Španiji končali. Če bi to vedeli prej, bi se tapasov v Zaragozi dodobra najedli.
Sreda, 28. Julij 2010 – Sobota , 31. Julij 2010
Ob 11.20 uri smo se odpeljali iz Zaragoze proti 328 kilometrov oddaljenemu Madridu, kamor smo prispeli ob 14.40 uri.
Madrid
Madrid nas je očaral. Mesto je lepo, čisto, urejeno in predvsem z dušo, ki pa jo vsaj jaz v npr. Barceloni, nisem začutil.
Madrid je od 16. stoletja dalje glavno mesto Španije in z okoli 3.200.000 prebivalcev največje mesto v državi. Leži na obširni ravnici sredi Iberskega polotoka ob reki Manzanares in je središče Madridske skupnosti, ene od španskih avtonomnih skupnosti. Ta vključuje širše velemestno območje z okrog 7 milijoni prebivalcev in obrobna naselja.
Naselje izvira iz časov Emirja Mohameda I. (852-886), ki je ukazal zgraditi utrdbo na levi strani reke Manzanares. V tem vznemirljivem in živahnem mestu se poznajo vplivi arabske arhitekture, v novejšem času pa je postalo pomembno trgovsko in industrijsko središče. Glavne madridske ceste so žarkasto speljane s Plaza del Sol, ki je v srcu starega mesta, medtem ko novejši mestni predeli ležijo na vzhodu.
V Madridu smo si v treh dneh, ki smo jih imeli na voljo, ogledali nacionalni muzej Del Prado in muzej moderne umetnosti Reina Sofia, kjer so razstavljena tudi dela Pabla Picasa, predvsem njegovo najbolj znano delo Guernica.
Pablo Picasso
Pablo Ruiz Picasso, španski slikar, grafik in kipar je bil rojen 25. oktobra 1881 v Malagi, umrl pa je 8. aprila 1973 v Mouginsu v Franciji. Več o njem si lahko preberete tukaj.
Nedelja, 1. Avgust 2010 – petek, 6. Avgust 2010
V nedeljo smo se ob 11.50 uri odpeljali proti Barceloni, kamor smo prišli ob 18.10 uri. Vmes smo se sicer, za slabo uro, ustavili na enem tapasu na počivališču 633 kilometrov dolge avtoceste med Madridom in Barcelono.
Katalonija
V nadaljevanju bom pisal o zgodovini Katalonije in Barcelone, ki jo povzemam po Wikipediji. Če to koga ne zanima, lahko mirno preskoči. :)
Barcelona je glavno mesto pokrajine Katalonija. Katalonija je ena od španskih avtonomnih skupnosti, ki leži na severovzhodu Pirenejskega polotoka. Razteza se na 32.000 km², na severu meji s Francijo in Andoro, na jugu s pokrajino Valencia, na zahodu s pokrajino Aragonija, na vzhodu pa jo obdaja Sredozemsko morje (okrog 580 km obale). Po zadnjem štetju prebivalstva ima Katalonija 7.083.000 prebivalcev v skupno 946 občinah, od katerih jih ima 59 več kot 20.000 prebivalcev (v njih živi 70 % katalonskega prebivalstva). Dve tretjini prebivalstva Katalonije živita v Barceloni in njenih predmestjih.
V skladu z drugim členom španske ustave, ki španskim pokrajinam priznava in zagotavlja pravico do avtonomije v okviru avtonomnih skupnosti, je Katalonija v svojem novem Statutu o avtonomiji opredeljena kot nacija. Katalonski parlament je predlog statuta sprejel z več kot 90% večino, toda španski parlament je predlog popravil in iz členov novega statuta črtal definicijo nacije (ohranil je le omembo v preambuli, ki govori o odločitvah in izjavah katalonskega parlamenta v zgodovini). Po mnenju španskega parlamenta in vladajoče stranke (PSOE) ima besedilo preambule le deklarativno vrednost, ne pa pravne, saj španska ustava omenja zgolj »špansko nacijo« in posamezne "narodnosti" (2. člen). Glavna opozicijska stranka, španska Ljudska stranka (Partido Popular), je 31.7.2006 na špansko ustavno sodišče vložila pritožbo, ker naj bi bila raba izraza "nacija" v preambuli statuta protiustavna. Zadeva je še vedno v postopku reševanja.
Na ozemlju današnje Katalonije so tako kot na vsej sredozemski obali Iberskega polotoka svoje kolonije postavili že stari Grki in Kartažani. Pozneje so bili ti kraji del Rimskega imperija, po njegovem propadu pa so prešli pod vizigotsko oblast. V 8. stoletju so bili skrajni severni deli Katalonije kratek čas pod mavrsko oblastjo (kot del območja al-Andalus), toda po porazu Muslimanov v Toursu so leta 732 oblast v pokrajini spet prevzeli Vizigoti in ji dali skupno ime Marca Hispanica (kot del Frankovskega kraljestva). Prepoznavna katalonska kultura se je razvila v srednjem veku pod hegemonsko vladavino barcelonskih grofov. Pozneje je Katalonija kot del aragonske krone postala velika pomorska sila, ki je kraljevo oblast prek trgovanja in osvajanja razširila v Valencio, na Balearske otoke in celo na Sardinijo, Sicilijo in južno Italijo.
Poroka Izabele I. Kastiljske in Ferdinanda II. Aragonskega je leta 1469 združila krščansko Španijo. Leta 1492 so kraljevi vojaki zavzeli še zadnja mavrska območja in začeli z osvajanjem obeh Amerik. Politična moč Španije je takrat začela drseti iz Katalonije proti Kastilji.
Katalonija je obdržala svoje zakone, toda sčasoma so tudi ti izginili (kljub občasnim obdobjem obnove). V naslednjih stoletjih je bila Katalonija v več vojnah na strani poražencev, kar je privedlo do še večje centralizacije moči v Kastilji. Najpomembnejši konflikt tistega časa predstavlja španska nasledstvena vojna, ki se je začela s smrtjo Karla II (El Hechizado) iz Habsburške dinastije leta 1700, ki za seboj ni pustil naslednika. Katalonija je podprla kandidata iz avstrijske veje Habsburške dinastije (kasnejšega cesarja Karla VI.), preostala Španija pa je večinoma podpirala Filipa V. iz francoske dinastije Burbonov. Katalonska vojska se je dokončno predala 11. septembra 1714, Filip V. pa je s posebnimi odloki (Decreto de Nueva planta) ukinil glavne katalonske politične inštitucije in pokrajino podredil vojaški oblasti.
V drugi polovici 19. stoletja je Katalonija postala industrijsko središče. Še danes gre za enega najbolj industrializiranih in razvitih predelov Španije poleg Baskovske pokrajine in območja Madrida. V prvi tretjini 20. stoletja je Katalonija pridobivala in izgubljala različne stopnje avtonomije. V času druge španske republike (ustanovljena l. 1931) je dobila svoj prvi statut o avtonomiji, s katerim je bila obnovljena Generalitat de Catalunya, tradicionalni katalonski avtonomni ustroj. Po porazu republikanskih sil v španski državljanski vojni (1936-1939) je na oblast prišel general Francisco Franco in kot še nihče poprej povsem zatrl avtonomijo in kulturo Katalonije. Prepovedal je celo javno rabo katalonskega jezika.
S Frankovo smrtjo leta 1975 je Katalonija spet pridobila kulturno avtonomijo in tudi nekaj politične. Leta 1977 je v pogajanjih med špansko vlado in katalonsko vlado v izgnanstvu prišlo do uradne obnovitve Generalitat; njen predsednik je postal Josep Tarradellas, dotedanji predsednik katalonske vlade v izgnanstvu in vodja Katalonske republikanske levice. S sprejetjem demokratične španske ustave (1978) je bil Kataloniji priznan status narodnosti (nacionalidad) in pravica do široke avtonomije znotraj španskega kraljestva.
Drugi katalonski statut o avtonomiji, ki ga je španski parlament sprejel 22. decembra 1979, je uradno priznal Kataloniji narodnostno dimenzijo in ji omogočil razvoj široke politične avtonomije. Novi statut, ki ga je katalonski parlament sprejel 9. avgusta 2006, opredeljuje Katalonijo kot posebno nacijo, čeprav poudarja, da izraza ne gre enačiti z enakim izrazom v španski ustavi. V statutu je tudi zapisano, da »želi Katalonija razvijati svoj politični značaj znotraj okvirov države, ki priznava in spoštuje raznolikost identitet španskih narodov«. Statut je bil v katalonskem parlamentu odobren, a so ga pozneje v sodelovanju s španskim parlamentom (Cortes) nekoliko spremenili. Večje katalonske stranke so popravljeni statut sprejele, prav tako pa je bil s precejšnjo večino podprt na splošnem referendumu.
Katalonija ima sredozemsko podnebje, a z velikimi razlikami med obalo, notranjostjo in gorskimi predeli. Na obali so zime mile in zmerne, poletja pa zelo topla. V notranjosti je podnebje kontinentalno sredozemsko z mrzlimi zimami in zelo toplimi poletji. Visoka območja blizu Pirenejev pa imajo gorsko podnebje z zelo nizkimi temperaturami in snegom pozimi, veliko padavinami skozi vse leto (več kot 1000 mm letno) in zmernimi poletji.
Barcelona
Barcelona je glavno mesto Katalonije in drugo največje mesto Španije. Naseljena je že od prazgodovine in je danes svetovno pomembna turistična destinacija. Zelo znana je po Gaudijevíh arhitekturnih stvaritvah, največja med njimi je katedrala Sagrada Família.
Mesto se nahaja v okrožju Barcelonès, vzdolž Sredozemskega morja, med ustji rek Llobregat in Besòs. Od Pirenejev je oddaljena 160 km, meri pa 20 km2, medtem ko širše velemestno območje meri 500 km2. Leta 2003 je bilo prebivalstvo ocenjeno na 1.583.256, medtem ko širše metropolitsko območje zajema 4.042.000 ljudi (ocena iz leta 2000). Uradna jezika sta katalonski in španski.
Sedanja oblika in videz Barcelone sta nastajala več stoletji. V prazgodovini so v zaledju današnje Barcelone živeli Iberci, medem ko so Lajetani imeli svoje naselbine zelo blizu. Obalo današnje Barcelone so obiskovali feničanski in grški trgovci, Kartažani pa so na tem ozemlju postavili tabor in ga poimenovali Barcino (po generalu Hamilcarju Barci).
Središče rimske Barcelone (iz drugega stoletja pred našim štetjem) je bilo na nizkem nasipu Mont Taber, ki je danes skoraj v osrčju Barrii Gòtica. Razvila se je na približno dvanajstih hektarih ter postala trgovsko in administrativno mesto pod oblastjo veliko večjega Tarraca. Ohranjeni so deli mestnega obzidja iz poznega tretjega stoletja, ki so ga zgradi zaradi napadov Frankovin Alemanov. Med izkopavanjem pod Placo del Rei in muzejem katalonske zgodovine so odkrili ruševine rimskega mesta. Vidne so tudi sledi, da so tam bivali Zahodni Goti, ki so imeli v šestem stoletju Barcelono krajši čas za svoje glavno mesto na iberskem polotoku.
V naslednjih stoletjih so mesto izmenično nadzorovali Franki in Arabci, a ni nobenih dokazov, da so mesto visoko cenili ali širili. V 870-ih letih so se frankovske grofije južno od Pirenejev združile in njihov grof je postal Guifré el Pilós. Ustanovljena je bila hiša barcelonskih grofov. Barcelona je začela doživljati resnično rast, ko so se širile verske ustanove in dvor. Do dvanajstega stoletja je bila trgovina v Sredozemlju že razširjena, še hitreje pa se je razvijala pod vladavino Ramona Berenguera IV (1131-1162). S poroko tega grofa sta se Katalonija in sosednje Aragonsko kraljestvo združila v federacijo pod eno krono, obe kraljestvi pa sta ohranili svoje zakone, jezik in običaje. Federacija je med vladavino Jaumeja prvega (1213-1276) osvobodila Valencio, Ibizo in Mallorco izpod Arabcev. Trgovina je doživela še en vzpon in v Barceloni so veliko gradili, med drugim novo mestno obzidje, s katerim so obzidali območje, ki je bilo desetkrat večje od območja, ki ga je obkrožalo prejšnje obzidje. Najemniška admirala Roger de Lluria in Roger de Flor sta pomagala barcelonskim in aragonskim grofom in kraljem, da so leta 1324 dobili Sicilijo, Atene, Korziko in Sardinijo. Pod Jaumejem drugim (1276-1327) so začeli z več velikimi gradbenimi projekti, vključno z veliko gotsko katedralo.
Zadnji barcelonski vladar Martí I je leta 1410 umrl brez naslednika in katalonski interesi so se podredili oblasti Madrida, ki je bil sedež kastiljskega kraljestva. Katalonska državljanska vojna je v letih 1462 in 1473 uničila gospodarstvo in Katalonija je postala manj zanimiva za kastiljske vladarje. Ti so se po letu 1492 ozirali proti zahodu in so Barcelono izključili iz trgovine z Ameriko. Med špansko nasledstveno vojno, ki se je začela leta 1701 in končala leta 1714 sta francoska in španska vojska porazili Barcelono in Katalonija je bila le še španska provinca. Barceloni so zopet dovolili trgovati z Ameriko, začela se je tekstilna industrija in število prebivalstva je močno naraslo.
Do sredine devetnajstega stoletja se je mestno jedro razširilo zaradi zelo hitre rasti prebivalstva. Odobrili so Cerdov načrt za širitev mesta in mesto se je močno razširilo onstran nekdanjega mestnega obzidja. Leta 1888 je bila v Barceloni svetovna razstava, ki je pritegnila več kot dva milijona obiskovalcev. Razstavni prostor je bil okoli parka de la Ciutadella. Glavni razstaviščni prostor naslednje razstave v Barceloni, ki je bila leta 1929 pa je bil grič Montjuïc. V letih med obema razstavama se je prebivalstvo podvojilo, mesto pa so zaznamovali nenačrtovana rast, stavke, anarhija in terorizem, ki je dosegel vrhunec v tragičnem tednu leta 1909, ko je bilo uničenih več kot 70 verskih objektov. Zaradi španske nevtralnosti v 1. svetovni vojni je Barcelona doživela razcvet gospodarstva.
Leta 1931 so izgnali kralja Alfonza XIII in razglasili katalonsko republiko. Predsednik katalonske vlade je postal Francesc Macià, ki je prej živel v izgnanstvu. V Španiji so razglasili drugo republiko vendar pa do konca leta 1935 osemindvajsetim vladam v Madridu ni uspelo stabilizirati kaosa v državi. Po volitvah leta 1936 je na oblast prišla ljudska fronta vendar se je kaos nadaljeval. Nacionalist general Franco je vodil vojaško vstajo, ki so jo v Barceloni porazili oboroženi delavci. Leta 1939 je bila Barcelona v rokah nacionalistov. Pod Francovo diktaturo je bil prepovedan katalonski jezik, močno pa se je občutil gospodarski padec. Po Francovi smrti pje deklaracija o kraljevini pod Juanom Carlosom I. dovolila ponovno vzpostavitev Generalitata kot skupščine avtonomne pokrajine vlada Katalonije. Z olimpijskimi igrami leta 1992 pa se je Barcelona vrnila med svetovna mesta.
Tukaj lahko nadaljujete z branjem, saj sem z zgodovino končal. :)
V Barceloni, ki se je meni zdela mogoče malce preveč skomercializirana, smo se predvsem posvetili nočnemu življenju, čeprav smo si nekaj časa vzeli tudi za ogled znamenitosti. Tako smo si ogledali Sagrado familijo, se z gondolo povzpeli na grič Montjuïc , od koder je viden razgled na celotno Barcelono in si ogledali nogometni stadion Camp Nou, ki so ga gradili med leti 1954 in 1957. Stadion, ki si ga obnovili leta 1994 ima kapaciteto za kar 98.722 gledalcev.
Sagrada Familija
Temple Expiatori de la Sagrada Família ali po slovensko Spokorniško svetišče svete družine, na kratko imenujemo Sagrada familia oz. sveta družina.
Gre za masivno rimskokatoliško cerkev v Barceloni, ki so jo začeli graditi že leta 1882, a še do danes ni končana. Arhitekturno jo je zasnoval znameniti španski arhitekt Antoni Gaudí. Slednji je na projektu delal 40 let ter mu popolnoma posvetil zadnjih 15 let svojega življenja. Po njegovi smrti so se dela nadaljevala pod vodstvom Domènecha Sugranyesa, leta 1936 pa jo je prekinila španska državljanska vojna. Med vojno so porušili dele nedokončane cerkve ter uničili tudi Gaudijeve načrte. Kasnejša in tudi današnja nadaljevanja gradnje temeljijo na rekonstrukciji njegovih načrtov. Do sedaj je bilo zgrajenih 8 stolpov, od skupni 18-ih, najvišji pa bo meril kar 170 metrov.
Antonio Gaudi
Kot že rečeno, je Sagrado familijo arhitekturno zasnoval Antoni Gaudí, španski (katalonski) arhitekt, ki se je rodil 25. junija 1852 v Riudomsu, v provinci Tarragona. Gaudi, katerega stavbe lahko občudujemo po vsej Barceloni, je umrl 10. junija 1926 v Barceloni. Več o njem si lahko preberete tukaj.
Sobota, 7. Avgust – četrtek, 12. Avgust 2010
V soboto, 7. Avgusta smo se ob 11.50 uri odpeljali cca. 100 kilometrov južneje od Barcelone proti kampu El Templo Del Sol. Do tja smo potrebovali, namesto ene ure, kar dve uri vožnje. Zasluga temu pa gre pokvarjenemu avtomobilu na avtocesti, zaradi katerega je nastala več kilometrska kolona vozil. V kampu smo ostali slab teden in se prepustili predvsem lenarjenju, čeprav smo vmes enkrat obiskali tudi Tarragono.
Petek, 13. Avgust 2010
Po vetrovni noči smo na hitro podrli šotor, se usedli v avto in ob 8.40 uri odpeljali proti Sloveniji. Po prevoženih 288 kilometrih smo ob 11.10 uri prečkali mejo s Francijo in po nadaljnjih 550 kilometrih ob 16.30 uri še mejo z Italijo. Po 705 kilometrih vožnje čez Italijo, smo ob 22.20 uri prispeli v Slovenijo. Do Ljubljane nas je tako ločilo samo še 85 kilometrov.
Toliko o potovanju Po Provansi in Španiji. Za spremembo vse v enem kosu. :) Spodaj pa si lahko ogledate še fotke.
Antonio Gaudi
Antoni Gaudí, španski (katalonski) arhitekt se je rodil 25. junija 1852 v Riudomsu, v provinci Tarragona. Gaudi, katerega stavbe lahko občudujemo po vsej Barceloni, je umrl 10. junija 1926 v Barceloni.
Gaudí torej predstavlja enega najpomembnejših arhitektov svojega časa. Njegova družina ni bila posebej premožna, oče je npr. opravljal poklic kotlarja. Poleg tega je bil mali Antonio že v otroških letih zaznamovan z boleznijo – revmo, kar mu je preprečilo brezskrbno tekanje z vrstniki. Čeprav mu je bilo onemogočeno normalno otroško življenje, pa je Gaudí odrasle že takrat navduševal s svojo sposobnostjo opazovanja in smislom za malenkosti. Ko je učiteljica nekoč rekla, da ptiči lahko letijo, ker imajo krila, je Gaudí na to odgovoril, da imajo tudi kokoši krila, pa jih uporabljajo le za hojo.
Med leti 1873 in 1877 je Gaudí študiral arhitekturo na Escola Provincial d'Arquitectura v Barceloni. Med študijem je izdelal mnogo načrtov, med njimi npr. vrata za pokopališče in osrednjo bolnišnico. Med študijem je sodeloval tudi z mnogimi arhitekturnimi studiji, s čimer si je služil denar. Tik pred koncem študija, leta 1978, ga je Barcelona najela za oblikovanje uličnih luči. V tem letu, po prejetju diplome, se je Gaudí lotil še drugih projektov, kot npr. oblikovanje oken za nekega trgovca. Eusebi Güell je bil tako prevzet nad okni, da je postal pozoren na Gaudíjevo delo.
Leta 1882 je Gaudí začel tesno sodelovati z arhitektom Joanom Martorellom, zaradi česar se je kasneje tudi seznanil z neogotsko arhitekturo, ki je močno vplivala na njegovo delo.
Leta 1883 je začel z oblikovanjem lovskega paviljona za Eusebija Güella v Garrafu in s projektom Sagrade Familie. Med leti 1883 in 1909 se je lotil še mnogo drugih gradenj, npr. mestna palača za Güella v Barceloni, škofovska palača v Astorgi, Colegio Terasino, Casa de los Botines v Leonu, Casa Calvet v Barceloni, za katero mu je mesto podelilo priznanje za najboljšo stavbo leta idr.
Med leti 1900 in 1914 je začel sodelovati pri Güellovemu najobetavnejšemu projektu – gradnji parka in stanovanjskih zgradb. Od načrtovanih sta bili zgrajeni le dve hiši, Gaudí pa se je do leta 1914 ukvarjal z gradnjo vhoda, velike terase in kompleksom poti in cest v parku.
Med leti 1904 in 1906 se je lotil predelave stanovanjskega bloka v Barceloni. Rezultat je bil drzen slog, ki je v tistem času predstavljal pravo revolucijo. Leta 1906 se je Gaudí z bolnim očetom preselil v eno izmed hiš v parku Güell, da bi oslabelemu starcu prihranil hojo po stopnicah. Oče mu je umrl oktobra istega leta.
Med leti 1906 in 1910 se je lotil svoje največje stanovanjske hiše – Case Milà, l. 1908 pa je bil določen za gradnjo hotela v New Yorku. Gradnja se je ustavila pri skicah in konstrukcijskih risbah, ki še vedno ostajajo le drzna vizija za prihodnost. Leta 1910 so v Parizu odprli edino razstavo Antonia Gaudíja zunaj Španije za časa njegovega življenja. Leta 1914 se je Gaudí odloči, da bo preostanek svojega življenja posvetil gradnji cerkve Sagrada Familia.
Vir: Wikipedia
Povezava:
- Potovanje po Provansi in Španiji (2010)
Gaudí torej predstavlja enega najpomembnejših arhitektov svojega časa. Njegova družina ni bila posebej premožna, oče je npr. opravljal poklic kotlarja. Poleg tega je bil mali Antonio že v otroških letih zaznamovan z boleznijo – revmo, kar mu je preprečilo brezskrbno tekanje z vrstniki. Čeprav mu je bilo onemogočeno normalno otroško življenje, pa je Gaudí odrasle že takrat navduševal s svojo sposobnostjo opazovanja in smislom za malenkosti. Ko je učiteljica nekoč rekla, da ptiči lahko letijo, ker imajo krila, je Gaudí na to odgovoril, da imajo tudi kokoši krila, pa jih uporabljajo le za hojo.
Med leti 1873 in 1877 je Gaudí študiral arhitekturo na Escola Provincial d'Arquitectura v Barceloni. Med študijem je izdelal mnogo načrtov, med njimi npr. vrata za pokopališče in osrednjo bolnišnico. Med študijem je sodeloval tudi z mnogimi arhitekturnimi studiji, s čimer si je služil denar. Tik pred koncem študija, leta 1978, ga je Barcelona najela za oblikovanje uličnih luči. V tem letu, po prejetju diplome, se je Gaudí lotil še drugih projektov, kot npr. oblikovanje oken za nekega trgovca. Eusebi Güell je bil tako prevzet nad okni, da je postal pozoren na Gaudíjevo delo.
Leta 1882 je Gaudí začel tesno sodelovati z arhitektom Joanom Martorellom, zaradi česar se je kasneje tudi seznanil z neogotsko arhitekturo, ki je močno vplivala na njegovo delo.
Leta 1883 je začel z oblikovanjem lovskega paviljona za Eusebija Güella v Garrafu in s projektom Sagrade Familie. Med leti 1883 in 1909 se je lotil še mnogo drugih gradenj, npr. mestna palača za Güella v Barceloni, škofovska palača v Astorgi, Colegio Terasino, Casa de los Botines v Leonu, Casa Calvet v Barceloni, za katero mu je mesto podelilo priznanje za najboljšo stavbo leta idr.
Med leti 1900 in 1914 je začel sodelovati pri Güellovemu najobetavnejšemu projektu – gradnji parka in stanovanjskih zgradb. Od načrtovanih sta bili zgrajeni le dve hiši, Gaudí pa se je do leta 1914 ukvarjal z gradnjo vhoda, velike terase in kompleksom poti in cest v parku.
Med leti 1904 in 1906 se je lotil predelave stanovanjskega bloka v Barceloni. Rezultat je bil drzen slog, ki je v tistem času predstavljal pravo revolucijo. Leta 1906 se je Gaudí z bolnim očetom preselil v eno izmed hiš v parku Güell, da bi oslabelemu starcu prihranil hojo po stopnicah. Oče mu je umrl oktobra istega leta.
Med leti 1906 in 1910 se je lotil svoje največje stanovanjske hiše – Case Milà, l. 1908 pa je bil določen za gradnjo hotela v New Yorku. Gradnja se je ustavila pri skicah in konstrukcijskih risbah, ki še vedno ostajajo le drzna vizija za prihodnost. Leta 1910 so v Parizu odprli edino razstavo Antonia Gaudíja zunaj Španije za časa njegovega življenja. Leta 1914 se je Gaudí odloči, da bo preostanek svojega življenja posvetil gradnji cerkve Sagrada Familia.
Vir: Wikipedia
Povezava:
- Potovanje po Provansi in Španiji (2010)
Antonio Gaudi
Antoni Gaudí, španski (katalonski) arhitekt se je rodil 25. junija 1852 v Riudomsu, v provinci Tarragona. Gaudi, katerega stavbe lahko občudujemo po vsej Barceloni, je umrl 10. junija 1926 v Barceloni.
Gaudí torej predstavlja enega najpomembnejših arhitektov svojega časa. Njegova družina ni bila posebej premožna, oče je npr. opravljal poklic kotlarja. Poleg tega je bil mali Antonio že v otroških letih zaznamovan z boleznijo – revmo, kar mu je preprečilo brezskrbno tekanje z vrstniki. Čeprav mu je bilo onemogočeno normalno otroško življenje, pa je Gaudí odrasle že takrat navduševal s svojo sposobnostjo opazovanja in smislom za malenkosti. Ko je učiteljica nekoč rekla, da ptiči lahko letijo, ker imajo krila, je Gaudí na to odgovoril, da imajo tudi kokoši krila, pa jih uporabljajo le za hojo.
Med leti 1873 in 1877 je Gaudí študiral arhitekturo na Escola Provincial d'Arquitectura v Barceloni. Med študijem je izdelal mnogo načrtov, med njimi npr. vrata za pokopališče in osrednjo bolnišnico. Med študijem je sodeloval tudi z mnogimi arhitekturnimi studiji, s čimer si je služil denar. Tik pred koncem študija, leta 1978, ga je Barcelona najela za oblikovanje uličnih luči. V tem letu, po prejetju diplome, se je Gaudí lotil še drugih projektov, kot npr. oblikovanje oken za nekega trgovca. Eusebi Güell je bil tako prevzet nad okni, da je postal pozoren na Gaudíjevo delo.
Leta 1882 je Gaudí začel tesno sodelovati z arhitektom Joanom Martorellom, zaradi česar se je kasneje tudi seznanil z neogotsko arhitekturo, ki je močno vplivala na njegovo delo.
Leta 1883 je začel z oblikovanjem lovskega paviljona za Eusebija Güella v Garrafu in s projektom Sagrade Familie. Med leti 1883 in 1909 se je lotil še mnogo drugih gradenj, npr. mestna palača za Güella v Barceloni, škofovska palača v Astorgi, Colegio Terasino, Casa de los Botines v Leonu, Casa Calvet v Barceloni, za katero mu je mesto podelilo priznanje za najboljšo stavbo leta idr.
Med leti 1900 in 1914 je začel sodelovati pri Güellovemu najobetavnejšemu projektu – gradnji parka in stanovanjskih zgradb. Od načrtovanih sta bili zgrajeni le dve hiši, Gaudí pa se je do leta 1914 ukvarjal z gradnjo vhoda, velike terase in kompleksom poti in cest v parku.
Med leti 1904 in 1906 se je lotil predelave stanovanjskega bloka v Barceloni. Rezultat je bil drzen slog, ki je v tistem času predstavljal pravo revolucijo. Leta 1906 se je Gaudí z bolnim očetom preselil v eno izmed hiš v parku Güell, da bi oslabelemu starcu prihranil hojo po stopnicah. Oče mu je umrl oktobra istega leta.
Med leti 1906 in 1910 se je lotil svoje največje stanovanjske hiše – Case Milà, l. 1908 pa je bil določen za gradnjo hotela v New Yorku. Gradnja se je ustavila pri skicah in konstrukcijskih risbah, ki še vedno ostajajo le drzna vizija za prihodnost. Leta 1910 so v Parizu odprli edino razstavo Antonia Gaudíja zunaj Španije za časa njegovega življenja. Leta 1914 se je Gaudí odloči, da bo preostanek svojega življenja posvetil gradnji cerkve Sagrada Familia.
Vir: Wikipedia
Povezava:
- Potovanje po Provansi in Španiji (2010)
Gaudí torej predstavlja enega najpomembnejših arhitektov svojega časa. Njegova družina ni bila posebej premožna, oče je npr. opravljal poklic kotlarja. Poleg tega je bil mali Antonio že v otroških letih zaznamovan z boleznijo – revmo, kar mu je preprečilo brezskrbno tekanje z vrstniki. Čeprav mu je bilo onemogočeno normalno otroško življenje, pa je Gaudí odrasle že takrat navduševal s svojo sposobnostjo opazovanja in smislom za malenkosti. Ko je učiteljica nekoč rekla, da ptiči lahko letijo, ker imajo krila, je Gaudí na to odgovoril, da imajo tudi kokoši krila, pa jih uporabljajo le za hojo.
Med leti 1873 in 1877 je Gaudí študiral arhitekturo na Escola Provincial d'Arquitectura v Barceloni. Med študijem je izdelal mnogo načrtov, med njimi npr. vrata za pokopališče in osrednjo bolnišnico. Med študijem je sodeloval tudi z mnogimi arhitekturnimi studiji, s čimer si je služil denar. Tik pred koncem študija, leta 1978, ga je Barcelona najela za oblikovanje uličnih luči. V tem letu, po prejetju diplome, se je Gaudí lotil še drugih projektov, kot npr. oblikovanje oken za nekega trgovca. Eusebi Güell je bil tako prevzet nad okni, da je postal pozoren na Gaudíjevo delo.
Leta 1882 je Gaudí začel tesno sodelovati z arhitektom Joanom Martorellom, zaradi česar se je kasneje tudi seznanil z neogotsko arhitekturo, ki je močno vplivala na njegovo delo.
Leta 1883 je začel z oblikovanjem lovskega paviljona za Eusebija Güella v Garrafu in s projektom Sagrade Familie. Med leti 1883 in 1909 se je lotil še mnogo drugih gradenj, npr. mestna palača za Güella v Barceloni, škofovska palača v Astorgi, Colegio Terasino, Casa de los Botines v Leonu, Casa Calvet v Barceloni, za katero mu je mesto podelilo priznanje za najboljšo stavbo leta idr.
Med leti 1900 in 1914 je začel sodelovati pri Güellovemu najobetavnejšemu projektu – gradnji parka in stanovanjskih zgradb. Od načrtovanih sta bili zgrajeni le dve hiši, Gaudí pa se je do leta 1914 ukvarjal z gradnjo vhoda, velike terase in kompleksom poti in cest v parku.
Med leti 1904 in 1906 se je lotil predelave stanovanjskega bloka v Barceloni. Rezultat je bil drzen slog, ki je v tistem času predstavljal pravo revolucijo. Leta 1906 se je Gaudí z bolnim očetom preselil v eno izmed hiš v parku Güell, da bi oslabelemu starcu prihranil hojo po stopnicah. Oče mu je umrl oktobra istega leta.
Med leti 1906 in 1910 se je lotil svoje največje stanovanjske hiše – Case Milà, l. 1908 pa je bil določen za gradnjo hotela v New Yorku. Gradnja se je ustavila pri skicah in konstrukcijskih risbah, ki še vedno ostajajo le drzna vizija za prihodnost. Leta 1910 so v Parizu odprli edino razstavo Antonia Gaudíja zunaj Španije za časa njegovega življenja. Leta 1914 se je Gaudí odloči, da bo preostanek svojega življenja posvetil gradnji cerkve Sagrada Familia.
Vir: Wikipedia
Povezava:
- Potovanje po Provansi in Španiji (2010)
Pablo Piccaso
Pablo Ruiz Picasso, španski slikar, grafik in kipar je bil rojen 25. oktobra 1881 v Malagi, umrl pa je 8. aprila 1973 v Mouginsu v Franciji.
Picasso je najslavnejši likovni umetnik 20. stoletja. Njegovo delo obsega preko 15.000 slik, grafik in plastik. Z Georgesom Braquom je osnoval umetniško smer kubizem. Njegovo delo umetnostni zgodovinarji razvrščajo po »obdobjih«. Medtem, ko so mnoga izmed kasnejših še vedno predmet razprav, so splošno uporabljena in priznana naslednja:
• Modro obdobje (1901–1904); temačne, modro tonirane slike, nastale pod vplivom potovanja v Španijo in prijateljeve smrti. Na njih so pogosto upodobljeni akrobati, harlekini, prostitutke, berači in umetniki.
• Rožnato obdobje (1905–1907), ki ga zaznamuje optimističen stil slikanja z rožnato in oranžno barvo. Na teh slikah so ponovno upodobljeni harlekini. V tem obdobju je v Parizu spoznal Fernande Olivier, ki se je preživljala kot model za slikarje in kiparje; v Picassovem delu se odraža vpliv njune romantične zveze.
• Afriško obdobje (1908–1909), v katerem je nastala slika Les Demoiselles d'Avignon (Avignonske gospodičine), ena prvih kubističnih slik.
• Analitični kubizem (1909–1912), slikarski stil, ki ga je razvil skupaj z Braque-om, uporabljala sta monokromno tehniko, predvsem rjavih barvnih tonov. Predmete, ki sta jih slikala, sta »analizirala« v smislu oblik. Dela obeh slikarjev iz tega obdobja so si močno podobna.
• Sintetični kubizem (1912–1919); uporaba kolaža in izrezanega papirja, prvi primer uporabe kolaža v slikarski umetnosti.
Veliki umetnik je ustvarjal tudi kipe, s katerimi je postavil nove mejnike ustvarjanje, npr. Bikova glava, ki jo je sestavil iz odpadnih kosov serijskih elementov dvokolesa. Genialni ustvarjalec je isti motiv pogosto ustvaril v različnih tehnikah, od risbe do slike, iz keramične vaze v kip in nazaj.
Picasso je bil politično zelo aktiven slikar. V Španski državljanski vojni se je postavil na stran republikancev in jasno izrazil svoj odpor do nasilja, posebej nad civilnim prebivalstvom. Njegova najbolj znana slika in ikona tega obdobja je črno bela Guernica.
Vir: Wikipedia
Povezava:
- Potovanje po Provansi in Španiji (2010)
Picasso je najslavnejši likovni umetnik 20. stoletja. Njegovo delo obsega preko 15.000 slik, grafik in plastik. Z Georgesom Braquom je osnoval umetniško smer kubizem. Njegovo delo umetnostni zgodovinarji razvrščajo po »obdobjih«. Medtem, ko so mnoga izmed kasnejših še vedno predmet razprav, so splošno uporabljena in priznana naslednja:
• Modro obdobje (1901–1904); temačne, modro tonirane slike, nastale pod vplivom potovanja v Španijo in prijateljeve smrti. Na njih so pogosto upodobljeni akrobati, harlekini, prostitutke, berači in umetniki.
• Rožnato obdobje (1905–1907), ki ga zaznamuje optimističen stil slikanja z rožnato in oranžno barvo. Na teh slikah so ponovno upodobljeni harlekini. V tem obdobju je v Parizu spoznal Fernande Olivier, ki se je preživljala kot model za slikarje in kiparje; v Picassovem delu se odraža vpliv njune romantične zveze.
• Afriško obdobje (1908–1909), v katerem je nastala slika Les Demoiselles d'Avignon (Avignonske gospodičine), ena prvih kubističnih slik.
• Analitični kubizem (1909–1912), slikarski stil, ki ga je razvil skupaj z Braque-om, uporabljala sta monokromno tehniko, predvsem rjavih barvnih tonov. Predmete, ki sta jih slikala, sta »analizirala« v smislu oblik. Dela obeh slikarjev iz tega obdobja so si močno podobna.
• Sintetični kubizem (1912–1919); uporaba kolaža in izrezanega papirja, prvi primer uporabe kolaža v slikarski umetnosti.
Veliki umetnik je ustvarjal tudi kipe, s katerimi je postavil nove mejnike ustvarjanje, npr. Bikova glava, ki jo je sestavil iz odpadnih kosov serijskih elementov dvokolesa. Genialni ustvarjalec je isti motiv pogosto ustvaril v različnih tehnikah, od risbe do slike, iz keramične vaze v kip in nazaj.
Picasso je bil politično zelo aktiven slikar. V Španski državljanski vojni se je postavil na stran republikancev in jasno izrazil svoj odpor do nasilja, posebej nad civilnim prebivalstvom. Njegova najbolj znana slika in ikona tega obdobja je črno bela Guernica.
Vir: Wikipedia
Povezava:
- Potovanje po Provansi in Španiji (2010)
Pablo Piccaso
Pablo Ruiz Picasso, španski slikar, grafik in kipar je bil rojen 25. oktobra 1881 v Malagi, umrl pa je 8. aprila 1973 v Mouginsu v Franciji.
Picasso je najslavnejši likovni umetnik 20. stoletja. Njegovo delo obsega preko 15.000 slik, grafik in plastik. Z Georgesom Braquom je osnoval umetniško smer kubizem. Njegovo delo umetnostni zgodovinarji razvrščajo po »obdobjih«. Medtem, ko so mnoga izmed kasnejših še vedno predmet razprav, so splošno uporabljena in priznana naslednja:
• Modro obdobje (1901–1904); temačne, modro tonirane slike, nastale pod vplivom potovanja v Španijo in prijateljeve smrti. Na njih so pogosto upodobljeni akrobati, harlekini, prostitutke, berači in umetniki.
• Rožnato obdobje (1905–1907), ki ga zaznamuje optimističen stil slikanja z rožnato in oranžno barvo. Na teh slikah so ponovno upodobljeni harlekini. V tem obdobju je v Parizu spoznal Fernande Olivier, ki se je preživljala kot model za slikarje in kiparje; v Picassovem delu se odraža vpliv njune romantične zveze.
• Afriško obdobje (1908–1909), v katerem je nastala slika Les Demoiselles d'Avignon (Avignonske gospodičine), ena prvih kubističnih slik.
• Analitični kubizem (1909–1912), slikarski stil, ki ga je razvil skupaj z Braque-om, uporabljala sta monokromno tehniko, predvsem rjavih barvnih tonov. Predmete, ki sta jih slikala, sta »analizirala« v smislu oblik. Dela obeh slikarjev iz tega obdobja so si močno podobna.
• Sintetični kubizem (1912–1919); uporaba kolaža in izrezanega papirja, prvi primer uporabe kolaža v slikarski umetnosti.
Veliki umetnik je ustvarjal tudi kipe, s katerimi je postavil nove mejnike ustvarjanje, npr. Bikova glava, ki jo je sestavil iz odpadnih kosov serijskih elementov dvokolesa. Genialni ustvarjalec je isti motiv pogosto ustvaril v različnih tehnikah, od risbe do slike, iz keramične vaze v kip in nazaj.
Picasso je bil politično zelo aktiven slikar. V Španski državljanski vojni se je postavil na stran republikancev in jasno izrazil svoj odpor do nasilja, posebej nad civilnim prebivalstvom. Njegova najbolj znana slika in ikona tega obdobja je črno bela Guernica.
Vir: Wikipedia
Povezava:
- Potovanje po Provansi in Španiji (2010)
Picasso je najslavnejši likovni umetnik 20. stoletja. Njegovo delo obsega preko 15.000 slik, grafik in plastik. Z Georgesom Braquom je osnoval umetniško smer kubizem. Njegovo delo umetnostni zgodovinarji razvrščajo po »obdobjih«. Medtem, ko so mnoga izmed kasnejših še vedno predmet razprav, so splošno uporabljena in priznana naslednja:
• Modro obdobje (1901–1904); temačne, modro tonirane slike, nastale pod vplivom potovanja v Španijo in prijateljeve smrti. Na njih so pogosto upodobljeni akrobati, harlekini, prostitutke, berači in umetniki.
• Rožnato obdobje (1905–1907), ki ga zaznamuje optimističen stil slikanja z rožnato in oranžno barvo. Na teh slikah so ponovno upodobljeni harlekini. V tem obdobju je v Parizu spoznal Fernande Olivier, ki se je preživljala kot model za slikarje in kiparje; v Picassovem delu se odraža vpliv njune romantične zveze.
• Afriško obdobje (1908–1909), v katerem je nastala slika Les Demoiselles d'Avignon (Avignonske gospodičine), ena prvih kubističnih slik.
• Analitični kubizem (1909–1912), slikarski stil, ki ga je razvil skupaj z Braque-om, uporabljala sta monokromno tehniko, predvsem rjavih barvnih tonov. Predmete, ki sta jih slikala, sta »analizirala« v smislu oblik. Dela obeh slikarjev iz tega obdobja so si močno podobna.
• Sintetični kubizem (1912–1919); uporaba kolaža in izrezanega papirja, prvi primer uporabe kolaža v slikarski umetnosti.
Veliki umetnik je ustvarjal tudi kipe, s katerimi je postavil nove mejnike ustvarjanje, npr. Bikova glava, ki jo je sestavil iz odpadnih kosov serijskih elementov dvokolesa. Genialni ustvarjalec je isti motiv pogosto ustvaril v različnih tehnikah, od risbe do slike, iz keramične vaze v kip in nazaj.
Picasso je bil politično zelo aktiven slikar. V Španski državljanski vojni se je postavil na stran republikancev in jasno izrazil svoj odpor do nasilja, posebej nad civilnim prebivalstvom. Njegova najbolj znana slika in ikona tega obdobja je črno bela Guernica.
Vir: Wikipedia
Povezava:
- Potovanje po Provansi in Španiji (2010)
Salvador Dali
Salvador Felip Jacint Dalí Domènech ali Salvador Felipe Jacinto Dalí Domènech, markiz Pubolski, je bil rojen 11. maja 1904 v Figueresu, umrl pa 23. januarja 1989.
Bil je španski (katalonski) umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Bil je izurjen risar, najbolj znan po udarnih, bizarnih in čudovitih slikah in ostalih umetniški delih nadrealistične usmeritve. Salvadorjev umetniški repertoar vključuje prav tako film, kiparstvo in fotografijo. Sodeloval je z Waltom Disneyjem pri risanki Destino, ki jo je nagradila tudi Akademija, bila pa je realizirana šele posmrtno leta 2003.
Dali je vse čas zatrjeval, da ima arabske korenine in trdil, da so bili njegovi predniki Mavri, ki so naselili Španijo v letu 711 in da ima od tukaj svoje značilnosti: »moja ljubezen do vsega, kar je privlačno in ekscesno, moja strast po razkošju in moja ljubezen do orientalskih oblek.«
Imel je močno sposobnost delati nenavadne stvari in s tem pritegnil pozornost nase. To je včasih jezilo tako tiste, ki so ljubili njegovo umetnost, kot tudi njegove kritike, kajti njegove ekscentrične navade so včasih pritegnile več pozornosti javnosti kot njegovo umetniško delo. Ta domnevno načrtna razvpitost je privedla do široke prepoznavnosti pri ljudeh in mnogih nakupov njegovih del s strani ljudi različnih strok.
Ko je bilo Dalíju pet let, so ga odpeljali h grobu njegovega brata, prav tako Salvadorja, ki je umrl v starosti dveh let in to samo devet mesecev prej, preden se je rodil. Starša sta mu povedala, da je bil sam bratova reinkarnacija, kar je začel Dalí kmalu verjeti. O svojem bratu je Dalí povedal slednje: »...midva sva podobna drug drugemu kot dve kaplji vode, vendar pa imava različen odsev. On je bil najbrž prva verzija mene samega, toda preveč prepričan v absolutno.«
Dalí je imel tudi sestro Ano Marío, ki je bila tri leta mlajša od njega. V otroštvu je obiskoval risarsko šolo, poleti 1916 pa je med bivanjem v Cadaquésu raziskoval moderno umetnost skupaj z družino Ramona Pichota, lokalnega umetnika, ki je pogosto obiskoval Pariz. Naslednje leto je Dalíjev oče organiziral razstavo njegovih risb z ogljem v njihovi domači hiši. Prvo javno razstavo je imel v krajevnem gledališču v Figueresu leta 1919. Leta 1921 je Dalíjeva mati umrla za posledicami raka na dojki. Dali je o njej dejal: »njena smrt je bila največji udarec, ki sem ga doživel v svojem življenju. Častil sem jo ... nisem se mogel sprijazniti z izgubo bitja, na katerega sem računal, da bo naredilo neviden in neizogiben pečat na moji duši.« Po njeni smrti se je Dalíjev oče poročil s sestro svoje pokojne žene.
Leta 1922 se je Dalí preselil v nekakšen študentski dom z imenom Residencia de estudiantes v Madrid, kjer je študiral na šoli Svetega Fernanda lepih umetnosti. Dalí je takoj pritegnil pozornost kot ekscentrik, ki je nosil dolge lase in brke ter obleko, hlače in kolenčnike v modnem stilu iz enega stoletja pred njegovim. Vendar pa so njegove slike, v katerih je eksperimentiral s kubizmom, pritegnile največ pozornosti njegovih študentskih prijateljev na šoli. V teh zgodnjih kubističnih delih verjetno še ni povsem razumel tega gibanja, kajti edine informacije, ki jih je uspel dobiti o kubizmu, je črpal iz peščice člankov v revijah in kataloga, ki mu ga je podaril Pichot, poleg tega pa tudi v Madridu tisti čas še ni bilo kubističnih umetnikov. V času šolanja je postal tudi tesen prijatelj s pesnikom Federicom Garcío Lorco, s katerim sta bila najverjetneje tudi intimna prijatelja in s filmarjem Luisom Buñuelom.
Dalí je izstopil iz akademije leta 1926 malo pred zaključnimi izpiti, ko je prišel do zaključka, da niti eden od učiteljev na fakulteti ni toliko usposobljen oziroma zmožen, da bi ga presegal in da bi ga kot tak na izpitih lahko izprašal. Istega leta je prvič obiskal Pariz, kjer je srečal Pabla Picassa, ki ga je pričakoval, saj je o mladem Dalíju slišal veličastne stvari prek Joana Mirója. Dalí je naredil veliko število del pod močnimi vplivi Picassa in Mirója naslednjih nekaj let, preden je postavil povsem svoj, nov stil. Nekateri trendi v Dalíjevem delu, ki so se kasneje nadaljevali skozi vso njegovo življenje, so bili že opazni in evidentirani v dvajsetih letih 20. stoletja. Dalí je vsrkaval vplive vseh stilov v umetnosti, ki jih je lahko našel, da je lahko nato produciral dela, ki so variirala od povsem akademsko klasičnih do zadnjih konic avantgarde, in ki jih je včasih razporedil skozi več del, včasih pa kombiniral v enem samem. Razstave njegovih del v Barceloni so pritegnile veliko pozornosti, mešanico novih pojmov in številne mešane debate kritikov. Dalí si je pustil rasti dolge zavite brke, ki so postale njegova ikona; to je bila posledica vpliva španskega slikarja iz 17. stoletja, Diega Velázqueza.
Leta 1929 je srečal svojo doživljenjsko muzo, inspiracijo in kasnejšo ženo Galo, katere pravo ime je bilo Helena Dimitrievna Deluvina Diakonova. Gala je bila ruska imigrantka, od Dalíja starejša enajst let in je bila v tem času še poročena z nadrealističnim pesnikom Paulom Éluardom.
V istem letu je imel Dalí številne pomembne profesionalne razstave in se je velikokrat pridružil surrealistični skupini na montparnaški četrti v Parizu (čeprav je njegovo delo kazalo močan vpliv nadrealizma že kaki dve leti pred tem). Dalí in Gala, ki sta skupaj živela od leta 1929, sta se prvič poročila v letu 1934 samo civilno, leta 1958 pa še cerkveno.
Ko je prišel v Španiji na oblast Francisco Franco v času španske državljanske vojne, je bil Dalí eden od redkih španskih intelektualcev, ki so nasprotovali novemu režimu. Ko se je v Evropi začela 2. svetovna vojna, sta Gala in Dalí leta 1940 emigrirala v Združene države Amerike, kjer sta nato živela osem let. Leta 1942 je izdal svojo avtobiografijo Skrivno življenje Salvadorja Dalija. Z letom 1949 je Dalí spet pričel živeti v svoji ljubljeni Kataloniji.
Dejstvo, da se je odločil spet živeti v Španiji, je bilo, da je bil Francov režim kritiziran s strani mnogih umetnikov ter naprednjakov. Prav tako so kasnejša Dalíjeva dela imela več opraviti s politiko kot s tistim, o čemer je pričal njihov naslov.
V kasnejših letih svoje kariere se Dalí ni posvečal toliko samemu slikanju, kot eksperimentiranju z mnogimi nevsakdanjimi in novimi tehnikami ter mediji. Ustvarjal je okrogla dela in je bil eden prvih umetnikov, ki je predstavil heliografijo v umetnostnem smislu – kot umetnostno tehniko (s tem je prispeval k razmišljanju, da je tudi fotografija umetniška, ne zgolj tehniška stroka).
Dalí je prav tako kazal veliko zanimanje za naravoslovje in matematiko, navduševal se je nad DNK in hiperkocko.
Leta 1960 je Dalí pričel graditi na načrtih Dalíjevega gledališča in muzeja v svojem domačem mestu v Figueresu; to je bil največji samostojni projekt in glavni predmet, kateremu je posvečal vso svojo energijo do leta 1974. Nadaljeval je s svojimi prispevki do sredine 80-tih let. V letu 1968 je tako posnel reklamo za tovarno čokolade Lanvin in poleg tega leta 1969 oblikoval tudi logotip za lizike Chupa Chups. Bil je odgovoren za celostno podobo Evrovizije v Teatru Real v Madridu leta 1969, za katerega je ustvaril ogromno kovinsko skulpturo, ki je stala na odru dvorane.
Leta 1982 je španski kralj Juan Carlos podelil Dalíju naslov markiza Pubolskega, za katerega mu je Dalí kasneje plačal z risbo Glava Evrope (ki je najverjetneje njegova zadnja risba), ko ga je kralj obiskal na njegovi smrtni postelji. Gala je preminila 10. junija 1982, po njeni smrti pa je Dalí povsem izgubil voljo do življenja. Začel je hirati in bil povsem dehidriran – verjetno kot poskus počasnega samomora, kot da bi hotel vegetirati, kot zmorejo nekateri mikroorganizmi, o katerih je veliko bral. Iz Figueresa se je preselil na grad Pubol, ki ga je kupil za Galo in ki je bil njeno zadnjo domovanje pred njeno smrtjo.
Leta 1984 je izbruhnil požar v njegovi spalnici iz neznanih razlogov – verjetno spet Dalíjev poskus samomora, lahko pa tudi zaradi malomarnosti njegovega osebja. Ne glede na to se je Dalí rešil in se vrnil v Figueres, kjer je skupina njegovih prijateljev in somišljenikov – umetnikov poskrbela, da se je udobno namestil v svojem Gledališču – Muzeju do svojih zadnjih let.
Obstajajo domneve, da so Dalíjevi sodelavci prisilili slikarja, da naj bi podpisoval prazna platna, ki so bila kasneje (po njegovi smrti) uporabljena in prodana kot originali. Kot rezultat tega morajo biti prodajalci umetnin še danes vedno pozorni pri prodaji slikarjevih kasnejših del, ki se mu pripisujejo. Dalì je umrl 23. januarja 1989 v Figueresu zaradi srčnega zastoja. Pokopan je v kripti njegovega Teatro Museo v Figueresu.
Na strehi Dalijevega teatra oz. muzeja lahko opazimo ogromno jajc. To seveda ni presenetljivo, glede na to, da je bilo jajce stalnica v Dalíjevem stilu. Jajce je povezoval s plodom v maternici in skozi to simboliziral upanje in ljubezen. Poleg tega v njegovih delih srečamo tudi mravlje. Dalí je namreč kot mlad deček imel za domačega ljubljenčka netopirja. Nekega dne ga je našel mrtvega, prekritega z mravljami. Od tod je razvil očaranje in hkrati strah pred mravljami.
V življenju Salvadorja Dalija pa je imela pomembno vlogo tudi politika. Včasih je bil prikazan kot podpornik totalitarnega Franca. André Breton, voditelj nadrealističnega gibanja, je z velikim trudom hotel izločiti njegovo ime iz nadrealističnega gibanja. Realnost je bila najverjetneje malo bolj kompleksna; ne glede na to pa slikar nikakor ni bil antisemitist, saj je prijateljeval tudi npr. z znanim arhitektom in oblikovalcem Paulom Lászlóm, ki je bil žid. Prav tako je izražal globoko spoštovanje do Freuda (s katerim se je tudi srečal) in Einsteina, ki sta bila oba žida.
V njegovem kritičnem pregledu Dalíjeve avtobiografije Secret Life, je George Orwell zapisal: »Nasploh pa je treba sočasno upoštevati dve dejstvi; da je bil Dalí hkrati glavna dobra figura in ogabno bitje.« To je dostikrat napačno razumljeno, verjetno pa vzrok izhaja iz Dalíjevega premišljenega provokativnega zaničevanja komunistične ideje enakosti vseh stanov in dejstva, da je portretiral Hilerja več kot samo enkrat. Kakorkoli, ker je občasno tudi izjavil kakšno natančno ter zbadljivo kritiko na Hitlerjev račun, je bilo zanj nemogoče, da bi bil podpiran s strani človeka, »ki je takoj opravil s histeriki«, kakršen je bil Dalí.
V svoji mladosti se je Dalí spogledoval z obojim, anarhizmom in komunizmom. Njegovi zapisi, v katerih opisuje številne anekdote o oblikovanju radikalnih političnih trditev, so namenjeni bolj za šokiranje poslušalcev, kot pa spremljani s kakim globljim prepričanjem, ki bi spremljalo takratno Dalíjevo vdanost dadaističnemu gibanju. Ko je postal starejši, so se njegova politična prepričanja spremenila, še posebno, ko se je nadrealistično gibanje preoblikovalo pod vodstvom Trockiista Andrea Bretona, ki je takoj zaslišal Dalíja o njegovem političnem prepričanju. V knjigi, izdani leta 1970 z naslovom Dali o Daliju, je Dalí sebe označil kot anarhista in monarhista in s tem dal velik vzpon teoriji anarho-monarhizma.
Ker je leta 1942 v New Yorku javno označil svojega kolega, nadrealističnega filmarja Luisa Buñuela, da je ateist, je bil le-ta odpuščen s svojega mesta v Muzeju moderne umetnosti (MOMA) in je kasneje celo pristal na črni listi ameriške filmske indusrije.
Ko se je razplamtela španska državljanska vojna, je Dalí od nje zbežal in se ni priključil nobeni skupini. Po njegovem povratku v Katalonijo po vojni, se je Dalí približal Francovemu režimu. Nekatere izmed njegovih izjav so podpirale Francov režim, čestital je Francu za njegove posege, s katerimi se je namenil "očistiti Španijo škodljivih vplivov". Dalí, ki je bil katolik, je predvsem kritično gledal na komuniste in anarhiste, ki so v času rdečega terorja med špansko državljansko vojno pobili okoli 7000 duhovnikov in nun. Dalí je pošiljal telegrame Francu ter ga "rotil naj podpiše smrtne naloge za politične zapornike." Dalí je celo naslikal portret Francove vnukinje. Nemogoče je določiti, ali je bil slikarjev poklon Francu odkritosrčne ali čudaške narave; kajti prav tako je nekoč poslal telegram in rotil Conducătorja, romunskega komunističnega diktatorja Nikola Ceauşesca, da naj sprejme njegovo željo v znak kraljevske časti. Romunski dnevni časopis Scînteia je novico objavil, ne da bi upošteval posmehljivi ton te geste. Eden od maloštevilnih koščkov, ki so kazali na Dalíjevo javno nepokorščino, je bilo npr. stalno poveličevanje Lorce, celo v letih, ko so bile njegove pesmi prepovedane.
Dalí je bil barvita in impozantna pojava, vedno oblečen v veliko ogrinjalo, opremljen s sprehajalno palico, znan po svojem ošabnem izražanju ter z navzgor obrnjenimi navoskanimi brki, ki so postali znani, ko je izjavil "vsako jutro potem ko vstanem, doživim posebno zadovoljstvo: to zaradi česar sem Salvador Dalí."
Pevka Cher in njen takratni mož Sonny Bono, sta bila v mladosti povabljena na zabavo v Dalíjevo drago stanovanje v newyorškem hotelu Plaza in bila pretresena, ko se je Cher pomotoma usedla na nenavadno oblikovan vibrator, ki je ležal na lahkem stolu. Ko je pisal avtograme za oboževalce, je Dalí vedno obdržal njihova pisala.
V intervjuju z novinarjem Mikom Wallacem v njegovem TV šovu Sixty Minutes je Dalí o sebi ves čas govoril v tretji osebi in na koncu presenečenemu Wallacu zabrusil da je "Dalí nesmrten in ne bo nikoli umrl".
Vir: Wikipedia
Povezava:
- Potovanje po Provansi in Španiji (2010)
Bil je španski (katalonski) umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Bil je izurjen risar, najbolj znan po udarnih, bizarnih in čudovitih slikah in ostalih umetniški delih nadrealistične usmeritve. Salvadorjev umetniški repertoar vključuje prav tako film, kiparstvo in fotografijo. Sodeloval je z Waltom Disneyjem pri risanki Destino, ki jo je nagradila tudi Akademija, bila pa je realizirana šele posmrtno leta 2003.
Dali je vse čas zatrjeval, da ima arabske korenine in trdil, da so bili njegovi predniki Mavri, ki so naselili Španijo v letu 711 in da ima od tukaj svoje značilnosti: »moja ljubezen do vsega, kar je privlačno in ekscesno, moja strast po razkošju in moja ljubezen do orientalskih oblek.«
Imel je močno sposobnost delati nenavadne stvari in s tem pritegnil pozornost nase. To je včasih jezilo tako tiste, ki so ljubili njegovo umetnost, kot tudi njegove kritike, kajti njegove ekscentrične navade so včasih pritegnile več pozornosti javnosti kot njegovo umetniško delo. Ta domnevno načrtna razvpitost je privedla do široke prepoznavnosti pri ljudeh in mnogih nakupov njegovih del s strani ljudi različnih strok.
Ko je bilo Dalíju pet let, so ga odpeljali h grobu njegovega brata, prav tako Salvadorja, ki je umrl v starosti dveh let in to samo devet mesecev prej, preden se je rodil. Starša sta mu povedala, da je bil sam bratova reinkarnacija, kar je začel Dalí kmalu verjeti. O svojem bratu je Dalí povedal slednje: »...midva sva podobna drug drugemu kot dve kaplji vode, vendar pa imava različen odsev. On je bil najbrž prva verzija mene samega, toda preveč prepričan v absolutno.«
Dalí je imel tudi sestro Ano Marío, ki je bila tri leta mlajša od njega. V otroštvu je obiskoval risarsko šolo, poleti 1916 pa je med bivanjem v Cadaquésu raziskoval moderno umetnost skupaj z družino Ramona Pichota, lokalnega umetnika, ki je pogosto obiskoval Pariz. Naslednje leto je Dalíjev oče organiziral razstavo njegovih risb z ogljem v njihovi domači hiši. Prvo javno razstavo je imel v krajevnem gledališču v Figueresu leta 1919. Leta 1921 je Dalíjeva mati umrla za posledicami raka na dojki. Dali je o njej dejal: »njena smrt je bila največji udarec, ki sem ga doživel v svojem življenju. Častil sem jo ... nisem se mogel sprijazniti z izgubo bitja, na katerega sem računal, da bo naredilo neviden in neizogiben pečat na moji duši.« Po njeni smrti se je Dalíjev oče poročil s sestro svoje pokojne žene.
Leta 1922 se je Dalí preselil v nekakšen študentski dom z imenom Residencia de estudiantes v Madrid, kjer je študiral na šoli Svetega Fernanda lepih umetnosti. Dalí je takoj pritegnil pozornost kot ekscentrik, ki je nosil dolge lase in brke ter obleko, hlače in kolenčnike v modnem stilu iz enega stoletja pred njegovim. Vendar pa so njegove slike, v katerih je eksperimentiral s kubizmom, pritegnile največ pozornosti njegovih študentskih prijateljev na šoli. V teh zgodnjih kubističnih delih verjetno še ni povsem razumel tega gibanja, kajti edine informacije, ki jih je uspel dobiti o kubizmu, je črpal iz peščice člankov v revijah in kataloga, ki mu ga je podaril Pichot, poleg tega pa tudi v Madridu tisti čas še ni bilo kubističnih umetnikov. V času šolanja je postal tudi tesen prijatelj s pesnikom Federicom Garcío Lorco, s katerim sta bila najverjetneje tudi intimna prijatelja in s filmarjem Luisom Buñuelom.
Dalí je izstopil iz akademije leta 1926 malo pred zaključnimi izpiti, ko je prišel do zaključka, da niti eden od učiteljev na fakulteti ni toliko usposobljen oziroma zmožen, da bi ga presegal in da bi ga kot tak na izpitih lahko izprašal. Istega leta je prvič obiskal Pariz, kjer je srečal Pabla Picassa, ki ga je pričakoval, saj je o mladem Dalíju slišal veličastne stvari prek Joana Mirója. Dalí je naredil veliko število del pod močnimi vplivi Picassa in Mirója naslednjih nekaj let, preden je postavil povsem svoj, nov stil. Nekateri trendi v Dalíjevem delu, ki so se kasneje nadaljevali skozi vso njegovo življenje, so bili že opazni in evidentirani v dvajsetih letih 20. stoletja. Dalí je vsrkaval vplive vseh stilov v umetnosti, ki jih je lahko našel, da je lahko nato produciral dela, ki so variirala od povsem akademsko klasičnih do zadnjih konic avantgarde, in ki jih je včasih razporedil skozi več del, včasih pa kombiniral v enem samem. Razstave njegovih del v Barceloni so pritegnile veliko pozornosti, mešanico novih pojmov in številne mešane debate kritikov. Dalí si je pustil rasti dolge zavite brke, ki so postale njegova ikona; to je bila posledica vpliva španskega slikarja iz 17. stoletja, Diega Velázqueza.
Leta 1929 je srečal svojo doživljenjsko muzo, inspiracijo in kasnejšo ženo Galo, katere pravo ime je bilo Helena Dimitrievna Deluvina Diakonova. Gala je bila ruska imigrantka, od Dalíja starejša enajst let in je bila v tem času še poročena z nadrealističnim pesnikom Paulom Éluardom.
V istem letu je imel Dalí številne pomembne profesionalne razstave in se je velikokrat pridružil surrealistični skupini na montparnaški četrti v Parizu (čeprav je njegovo delo kazalo močan vpliv nadrealizma že kaki dve leti pred tem). Dalí in Gala, ki sta skupaj živela od leta 1929, sta se prvič poročila v letu 1934 samo civilno, leta 1958 pa še cerkveno.
Ko je prišel v Španiji na oblast Francisco Franco v času španske državljanske vojne, je bil Dalí eden od redkih španskih intelektualcev, ki so nasprotovali novemu režimu. Ko se je v Evropi začela 2. svetovna vojna, sta Gala in Dalí leta 1940 emigrirala v Združene države Amerike, kjer sta nato živela osem let. Leta 1942 je izdal svojo avtobiografijo Skrivno življenje Salvadorja Dalija. Z letom 1949 je Dalí spet pričel živeti v svoji ljubljeni Kataloniji.
Dejstvo, da se je odločil spet živeti v Španiji, je bilo, da je bil Francov režim kritiziran s strani mnogih umetnikov ter naprednjakov. Prav tako so kasnejša Dalíjeva dela imela več opraviti s politiko kot s tistim, o čemer je pričal njihov naslov.
V kasnejših letih svoje kariere se Dalí ni posvečal toliko samemu slikanju, kot eksperimentiranju z mnogimi nevsakdanjimi in novimi tehnikami ter mediji. Ustvarjal je okrogla dela in je bil eden prvih umetnikov, ki je predstavil heliografijo v umetnostnem smislu – kot umetnostno tehniko (s tem je prispeval k razmišljanju, da je tudi fotografija umetniška, ne zgolj tehniška stroka).
Dalí je prav tako kazal veliko zanimanje za naravoslovje in matematiko, navduševal se je nad DNK in hiperkocko.
Leta 1960 je Dalí pričel graditi na načrtih Dalíjevega gledališča in muzeja v svojem domačem mestu v Figueresu; to je bil največji samostojni projekt in glavni predmet, kateremu je posvečal vso svojo energijo do leta 1974. Nadaljeval je s svojimi prispevki do sredine 80-tih let. V letu 1968 je tako posnel reklamo za tovarno čokolade Lanvin in poleg tega leta 1969 oblikoval tudi logotip za lizike Chupa Chups. Bil je odgovoren za celostno podobo Evrovizije v Teatru Real v Madridu leta 1969, za katerega je ustvaril ogromno kovinsko skulpturo, ki je stala na odru dvorane.
Leta 1982 je španski kralj Juan Carlos podelil Dalíju naslov markiza Pubolskega, za katerega mu je Dalí kasneje plačal z risbo Glava Evrope (ki je najverjetneje njegova zadnja risba), ko ga je kralj obiskal na njegovi smrtni postelji. Gala je preminila 10. junija 1982, po njeni smrti pa je Dalí povsem izgubil voljo do življenja. Začel je hirati in bil povsem dehidriran – verjetno kot poskus počasnega samomora, kot da bi hotel vegetirati, kot zmorejo nekateri mikroorganizmi, o katerih je veliko bral. Iz Figueresa se je preselil na grad Pubol, ki ga je kupil za Galo in ki je bil njeno zadnjo domovanje pred njeno smrtjo.
Leta 1984 je izbruhnil požar v njegovi spalnici iz neznanih razlogov – verjetno spet Dalíjev poskus samomora, lahko pa tudi zaradi malomarnosti njegovega osebja. Ne glede na to se je Dalí rešil in se vrnil v Figueres, kjer je skupina njegovih prijateljev in somišljenikov – umetnikov poskrbela, da se je udobno namestil v svojem Gledališču – Muzeju do svojih zadnjih let.
Obstajajo domneve, da so Dalíjevi sodelavci prisilili slikarja, da naj bi podpisoval prazna platna, ki so bila kasneje (po njegovi smrti) uporabljena in prodana kot originali. Kot rezultat tega morajo biti prodajalci umetnin še danes vedno pozorni pri prodaji slikarjevih kasnejših del, ki se mu pripisujejo. Dalì je umrl 23. januarja 1989 v Figueresu zaradi srčnega zastoja. Pokopan je v kripti njegovega Teatro Museo v Figueresu.
Na strehi Dalijevega teatra oz. muzeja lahko opazimo ogromno jajc. To seveda ni presenetljivo, glede na to, da je bilo jajce stalnica v Dalíjevem stilu. Jajce je povezoval s plodom v maternici in skozi to simboliziral upanje in ljubezen. Poleg tega v njegovih delih srečamo tudi mravlje. Dalí je namreč kot mlad deček imel za domačega ljubljenčka netopirja. Nekega dne ga je našel mrtvega, prekritega z mravljami. Od tod je razvil očaranje in hkrati strah pred mravljami.
V življenju Salvadorja Dalija pa je imela pomembno vlogo tudi politika. Včasih je bil prikazan kot podpornik totalitarnega Franca. André Breton, voditelj nadrealističnega gibanja, je z velikim trudom hotel izločiti njegovo ime iz nadrealističnega gibanja. Realnost je bila najverjetneje malo bolj kompleksna; ne glede na to pa slikar nikakor ni bil antisemitist, saj je prijateljeval tudi npr. z znanim arhitektom in oblikovalcem Paulom Lászlóm, ki je bil žid. Prav tako je izražal globoko spoštovanje do Freuda (s katerim se je tudi srečal) in Einsteina, ki sta bila oba žida.
V njegovem kritičnem pregledu Dalíjeve avtobiografije Secret Life, je George Orwell zapisal: »Nasploh pa je treba sočasno upoštevati dve dejstvi; da je bil Dalí hkrati glavna dobra figura in ogabno bitje.« To je dostikrat napačno razumljeno, verjetno pa vzrok izhaja iz Dalíjevega premišljenega provokativnega zaničevanja komunistične ideje enakosti vseh stanov in dejstva, da je portretiral Hilerja več kot samo enkrat. Kakorkoli, ker je občasno tudi izjavil kakšno natančno ter zbadljivo kritiko na Hitlerjev račun, je bilo zanj nemogoče, da bi bil podpiran s strani človeka, »ki je takoj opravil s histeriki«, kakršen je bil Dalí.
V svoji mladosti se je Dalí spogledoval z obojim, anarhizmom in komunizmom. Njegovi zapisi, v katerih opisuje številne anekdote o oblikovanju radikalnih političnih trditev, so namenjeni bolj za šokiranje poslušalcev, kot pa spremljani s kakim globljim prepričanjem, ki bi spremljalo takratno Dalíjevo vdanost dadaističnemu gibanju. Ko je postal starejši, so se njegova politična prepričanja spremenila, še posebno, ko se je nadrealistično gibanje preoblikovalo pod vodstvom Trockiista Andrea Bretona, ki je takoj zaslišal Dalíja o njegovem političnem prepričanju. V knjigi, izdani leta 1970 z naslovom Dali o Daliju, je Dalí sebe označil kot anarhista in monarhista in s tem dal velik vzpon teoriji anarho-monarhizma.
Ker je leta 1942 v New Yorku javno označil svojega kolega, nadrealističnega filmarja Luisa Buñuela, da je ateist, je bil le-ta odpuščen s svojega mesta v Muzeju moderne umetnosti (MOMA) in je kasneje celo pristal na črni listi ameriške filmske indusrije.
Ko se je razplamtela španska državljanska vojna, je Dalí od nje zbežal in se ni priključil nobeni skupini. Po njegovem povratku v Katalonijo po vojni, se je Dalí približal Francovemu režimu. Nekatere izmed njegovih izjav so podpirale Francov režim, čestital je Francu za njegove posege, s katerimi se je namenil "očistiti Španijo škodljivih vplivov". Dalí, ki je bil katolik, je predvsem kritično gledal na komuniste in anarhiste, ki so v času rdečega terorja med špansko državljansko vojno pobili okoli 7000 duhovnikov in nun. Dalí je pošiljal telegrame Francu ter ga "rotil naj podpiše smrtne naloge za politične zapornike." Dalí je celo naslikal portret Francove vnukinje. Nemogoče je določiti, ali je bil slikarjev poklon Francu odkritosrčne ali čudaške narave; kajti prav tako je nekoč poslal telegram in rotil Conducătorja, romunskega komunističnega diktatorja Nikola Ceauşesca, da naj sprejme njegovo željo v znak kraljevske časti. Romunski dnevni časopis Scînteia je novico objavil, ne da bi upošteval posmehljivi ton te geste. Eden od maloštevilnih koščkov, ki so kazali na Dalíjevo javno nepokorščino, je bilo npr. stalno poveličevanje Lorce, celo v letih, ko so bile njegove pesmi prepovedane.
Dalí je bil barvita in impozantna pojava, vedno oblečen v veliko ogrinjalo, opremljen s sprehajalno palico, znan po svojem ošabnem izražanju ter z navzgor obrnjenimi navoskanimi brki, ki so postali znani, ko je izjavil "vsako jutro potem ko vstanem, doživim posebno zadovoljstvo: to zaradi česar sem Salvador Dalí."
Pevka Cher in njen takratni mož Sonny Bono, sta bila v mladosti povabljena na zabavo v Dalíjevo drago stanovanje v newyorškem hotelu Plaza in bila pretresena, ko se je Cher pomotoma usedla na nenavadno oblikovan vibrator, ki je ležal na lahkem stolu. Ko je pisal avtograme za oboževalce, je Dalí vedno obdržal njihova pisala.
V intervjuju z novinarjem Mikom Wallacem v njegovem TV šovu Sixty Minutes je Dalí o sebi ves čas govoril v tretji osebi in na koncu presenečenemu Wallacu zabrusil da je "Dalí nesmrten in ne bo nikoli umrl".
Vir: Wikipedia
Povezava:
- Potovanje po Provansi in Španiji (2010)
Salvador Dali
Salvador Felip Jacint Dalí Domènech ali Salvador Felipe Jacinto Dalí Domènech, markiz Pubolski, je bil rojen 11. maja 1904 v Figueresu, umrl pa 23. januarja 1989.
Bil je španski (katalonski) umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Bil je izurjen risar, najbolj znan po udarnih, bizarnih in čudovitih slikah in ostalih umetniški delih nadrealistične usmeritve. Salvadorjev umetniški repertoar vključuje prav tako film, kiparstvo in fotografijo. Sodeloval je z Waltom Disneyjem pri risanki Destino, ki jo je nagradila tudi Akademija, bila pa je realizirana šele posmrtno leta 2003.
Dali je vse čas zatrjeval, da ima arabske korenine in trdil, da so bili njegovi predniki Mavri, ki so naselili Španijo v letu 711 in da ima od tukaj svoje značilnosti: »moja ljubezen do vsega, kar je privlačno in ekscesno, moja strast po razkošju in moja ljubezen do orientalskih oblek.«
Imel je močno sposobnost delati nenavadne stvari in s tem pritegnil pozornost nase. To je včasih jezilo tako tiste, ki so ljubili njegovo umetnost, kot tudi njegove kritike, kajti njegove ekscentrične navade so včasih pritegnile več pozornosti javnosti kot njegovo umetniško delo. Ta domnevno načrtna razvpitost je privedla do široke prepoznavnosti pri ljudeh in mnogih nakupov njegovih del s strani ljudi različnih strok.
Ko je bilo Dalíju pet let, so ga odpeljali h grobu njegovega brata, prav tako Salvadorja, ki je umrl v starosti dveh let in to samo devet mesecev prej, preden se je rodil. Starša sta mu povedala, da je bil sam bratova reinkarnacija, kar je začel Dalí kmalu verjeti. O svojem bratu je Dalí povedal slednje: »...midva sva podobna drug drugemu kot dve kaplji vode, vendar pa imava različen odsev. On je bil najbrž prva verzija mene samega, toda preveč prepričan v absolutno.«
Dalí je imel tudi sestro Ano Marío, ki je bila tri leta mlajša od njega. V otroštvu je obiskoval risarsko šolo, poleti 1916 pa je med bivanjem v Cadaquésu raziskoval moderno umetnost skupaj z družino Ramona Pichota, lokalnega umetnika, ki je pogosto obiskoval Pariz. Naslednje leto je Dalíjev oče organiziral razstavo njegovih risb z ogljem v njihovi domači hiši. Prvo javno razstavo je imel v krajevnem gledališču v Figueresu leta 1919. Leta 1921 je Dalíjeva mati umrla za posledicami raka na dojki. Dali je o njej dejal: »njena smrt je bila največji udarec, ki sem ga doživel v svojem življenju. Častil sem jo ... nisem se mogel sprijazniti z izgubo bitja, na katerega sem računal, da bo naredilo neviden in neizogiben pečat na moji duši.« Po njeni smrti se je Dalíjev oče poročil s sestro svoje pokojne žene.
Leta 1922 se je Dalí preselil v nekakšen študentski dom z imenom Residencia de estudiantes v Madrid, kjer je študiral na šoli Svetega Fernanda lepih umetnosti. Dalí je takoj pritegnil pozornost kot ekscentrik, ki je nosil dolge lase in brke ter obleko, hlače in kolenčnike v modnem stilu iz enega stoletja pred njegovim. Vendar pa so njegove slike, v katerih je eksperimentiral s kubizmom, pritegnile največ pozornosti njegovih študentskih prijateljev na šoli. V teh zgodnjih kubističnih delih verjetno še ni povsem razumel tega gibanja, kajti edine informacije, ki jih je uspel dobiti o kubizmu, je črpal iz peščice člankov v revijah in kataloga, ki mu ga je podaril Pichot, poleg tega pa tudi v Madridu tisti čas še ni bilo kubističnih umetnikov. V času šolanja je postal tudi tesen prijatelj s pesnikom Federicom Garcío Lorco, s katerim sta bila najverjetneje tudi intimna prijatelja in s filmarjem Luisom Buñuelom.
Dalí je izstopil iz akademije leta 1926 malo pred zaključnimi izpiti, ko je prišel do zaključka, da niti eden od učiteljev na fakulteti ni toliko usposobljen oziroma zmožen, da bi ga presegal in da bi ga kot tak na izpitih lahko izprašal. Istega leta je prvič obiskal Pariz, kjer je srečal Pabla Picassa, ki ga je pričakoval, saj je o mladem Dalíju slišal veličastne stvari prek Joana Mirója. Dalí je naredil veliko število del pod močnimi vplivi Picassa in Mirója naslednjih nekaj let, preden je postavil povsem svoj, nov stil. Nekateri trendi v Dalíjevem delu, ki so se kasneje nadaljevali skozi vso njegovo življenje, so bili že opazni in evidentirani v dvajsetih letih 20. stoletja. Dalí je vsrkaval vplive vseh stilov v umetnosti, ki jih je lahko našel, da je lahko nato produciral dela, ki so variirala od povsem akademsko klasičnih do zadnjih konic avantgarde, in ki jih je včasih razporedil skozi več del, včasih pa kombiniral v enem samem. Razstave njegovih del v Barceloni so pritegnile veliko pozornosti, mešanico novih pojmov in številne mešane debate kritikov. Dalí si je pustil rasti dolge zavite brke, ki so postale njegova ikona; to je bila posledica vpliva španskega slikarja iz 17. stoletja, Diega Velázqueza.
Leta 1929 je srečal svojo doživljenjsko muzo, inspiracijo in kasnejšo ženo Galo, katere pravo ime je bilo Helena Dimitrievna Deluvina Diakonova. Gala je bila ruska imigrantka, od Dalíja starejša enajst let in je bila v tem času še poročena z nadrealističnim pesnikom Paulom Éluardom.
V istem letu je imel Dalí številne pomembne profesionalne razstave in se je velikokrat pridružil surrealistični skupini na montparnaški četrti v Parizu (čeprav je njegovo delo kazalo močan vpliv nadrealizma že kaki dve leti pred tem). Dalí in Gala, ki sta skupaj živela od leta 1929, sta se prvič poročila v letu 1934 samo civilno, leta 1958 pa še cerkveno.
Ko je prišel v Španiji na oblast Francisco Franco v času španske državljanske vojne, je bil Dalí eden od redkih španskih intelektualcev, ki so nasprotovali novemu režimu. Ko se je v Evropi začela 2. svetovna vojna, sta Gala in Dalí leta 1940 emigrirala v Združene države Amerike, kjer sta nato živela osem let. Leta 1942 je izdal svojo avtobiografijo Skrivno življenje Salvadorja Dalija. Z letom 1949 je Dalí spet pričel živeti v svoji ljubljeni Kataloniji.
Dejstvo, da se je odločil spet živeti v Španiji, je bilo, da je bil Francov režim kritiziran s strani mnogih umetnikov ter naprednjakov. Prav tako so kasnejša Dalíjeva dela imela več opraviti s politiko kot s tistim, o čemer je pričal njihov naslov.
V kasnejših letih svoje kariere se Dalí ni posvečal toliko samemu slikanju, kot eksperimentiranju z mnogimi nevsakdanjimi in novimi tehnikami ter mediji. Ustvarjal je okrogla dela in je bil eden prvih umetnikov, ki je predstavil heliografijo v umetnostnem smislu – kot umetnostno tehniko (s tem je prispeval k razmišljanju, da je tudi fotografija umetniška, ne zgolj tehniška stroka).
Dalí je prav tako kazal veliko zanimanje za naravoslovje in matematiko, navduševal se je nad DNK in hiperkocko.
Leta 1960 je Dalí pričel graditi na načrtih Dalíjevega gledališča in muzeja v svojem domačem mestu v Figueresu; to je bil največji samostojni projekt in glavni predmet, kateremu je posvečal vso svojo energijo do leta 1974. Nadaljeval je s svojimi prispevki do sredine 80-tih let. V letu 1968 je tako posnel reklamo za tovarno čokolade Lanvin in poleg tega leta 1969 oblikoval tudi logotip za lizike Chupa Chups. Bil je odgovoren za celostno podobo Evrovizije v Teatru Real v Madridu leta 1969, za katerega je ustvaril ogromno kovinsko skulpturo, ki je stala na odru dvorane.
Leta 1982 je španski kralj Juan Carlos podelil Dalíju naslov markiza Pubolskega, za katerega mu je Dalí kasneje plačal z risbo Glava Evrope (ki je najverjetneje njegova zadnja risba), ko ga je kralj obiskal na njegovi smrtni postelji. Gala je preminila 10. junija 1982, po njeni smrti pa je Dalí povsem izgubil voljo do življenja. Začel je hirati in bil povsem dehidriran – verjetno kot poskus počasnega samomora, kot da bi hotel vegetirati, kot zmorejo nekateri mikroorganizmi, o katerih je veliko bral. Iz Figueresa se je preselil na grad Pubol, ki ga je kupil za Galo in ki je bil njeno zadnjo domovanje pred njeno smrtjo.
Leta 1984 je izbruhnil požar v njegovi spalnici iz neznanih razlogov – verjetno spet Dalíjev poskus samomora, lahko pa tudi zaradi malomarnosti njegovega osebja. Ne glede na to se je Dalí rešil in se vrnil v Figueres, kjer je skupina njegovih prijateljev in somišljenikov – umetnikov poskrbela, da se je udobno namestil v svojem Gledališču – Muzeju do svojih zadnjih let.
Obstajajo domneve, da so Dalíjevi sodelavci prisilili slikarja, da naj bi podpisoval prazna platna, ki so bila kasneje (po njegovi smrti) uporabljena in prodana kot originali. Kot rezultat tega morajo biti prodajalci umetnin še danes vedno pozorni pri prodaji slikarjevih kasnejših del, ki se mu pripisujejo. Dalì je umrl 23. januarja 1989 v Figueresu zaradi srčnega zastoja. Pokopan je v kripti njegovega Teatro Museo v Figueresu.
Na strehi Dalijevega teatra oz. muzeja lahko opazimo ogromno jajc. To seveda ni presenetljivo, glede na to, da je bilo jajce stalnica v Dalíjevem stilu. Jajce je povezoval s plodom v maternici in skozi to simboliziral upanje in ljubezen. Poleg tega v njegovih delih srečamo tudi mravlje. Dalí je namreč kot mlad deček imel za domačega ljubljenčka netopirja. Nekega dne ga je našel mrtvega, prekritega z mravljami. Od tod je razvil očaranje in hkrati strah pred mravljami.
V življenju Salvadorja Dalija pa je imela pomembno vlogo tudi politika. Včasih je bil prikazan kot podpornik totalitarnega Franca. André Breton, voditelj nadrealističnega gibanja, je z velikim trudom hotel izločiti njegovo ime iz nadrealističnega gibanja. Realnost je bila najverjetneje malo bolj kompleksna; ne glede na to pa slikar nikakor ni bil antisemitist, saj je prijateljeval tudi npr. z znanim arhitektom in oblikovalcem Paulom Lászlóm, ki je bil žid. Prav tako je izražal globoko spoštovanje do Freuda (s katerim se je tudi srečal) in Einsteina, ki sta bila oba žida.
V njegovem kritičnem pregledu Dalíjeve avtobiografije Secret Life, je George Orwell zapisal: »Nasploh pa je treba sočasno upoštevati dve dejstvi; da je bil Dalí hkrati glavna dobra figura in ogabno bitje.« To je dostikrat napačno razumljeno, verjetno pa vzrok izhaja iz Dalíjevega premišljenega provokativnega zaničevanja komunistične ideje enakosti vseh stanov in dejstva, da je portretiral Hilerja več kot samo enkrat. Kakorkoli, ker je občasno tudi izjavil kakšno natančno ter zbadljivo kritiko na Hitlerjev račun, je bilo zanj nemogoče, da bi bil podpiran s strani človeka, »ki je takoj opravil s histeriki«, kakršen je bil Dalí.
V svoji mladosti se je Dalí spogledoval z obojim, anarhizmom in komunizmom. Njegovi zapisi, v katerih opisuje številne anekdote o oblikovanju radikalnih političnih trditev, so namenjeni bolj za šokiranje poslušalcev, kot pa spremljani s kakim globljim prepričanjem, ki bi spremljalo takratno Dalíjevo vdanost dadaističnemu gibanju. Ko je postal starejši, so se njegova politična prepričanja spremenila, še posebno, ko se je nadrealistično gibanje preoblikovalo pod vodstvom Trockiista Andrea Bretona, ki je takoj zaslišal Dalíja o njegovem političnem prepričanju. V knjigi, izdani leta 1970 z naslovom Dali o Daliju, je Dalí sebe označil kot anarhista in monarhista in s tem dal velik vzpon teoriji anarho-monarhizma.
Ker je leta 1942 v New Yorku javno označil svojega kolega, nadrealističnega filmarja Luisa Buñuela, da je ateist, je bil le-ta odpuščen s svojega mesta v Muzeju moderne umetnosti (MOMA) in je kasneje celo pristal na črni listi ameriške filmske indusrije.
Ko se je razplamtela španska državljanska vojna, je Dalí od nje zbežal in se ni priključil nobeni skupini. Po njegovem povratku v Katalonijo po vojni, se je Dalí približal Francovemu režimu. Nekatere izmed njegovih izjav so podpirale Francov režim, čestital je Francu za njegove posege, s katerimi se je namenil "očistiti Španijo škodljivih vplivov". Dalí, ki je bil katolik, je predvsem kritično gledal na komuniste in anarhiste, ki so v času rdečega terorja med špansko državljansko vojno pobili okoli 7000 duhovnikov in nun. Dalí je pošiljal telegrame Francu ter ga "rotil naj podpiše smrtne naloge za politične zapornike." Dalí je celo naslikal portret Francove vnukinje. Nemogoče je določiti, ali je bil slikarjev poklon Francu odkritosrčne ali čudaške narave; kajti prav tako je nekoč poslal telegram in rotil Conducătorja, romunskega komunističnega diktatorja Nikola Ceauşesca, da naj sprejme njegovo željo v znak kraljevske časti. Romunski dnevni časopis Scînteia je novico objavil, ne da bi upošteval posmehljivi ton te geste. Eden od maloštevilnih koščkov, ki so kazali na Dalíjevo javno nepokorščino, je bilo npr. stalno poveličevanje Lorce, celo v letih, ko so bile njegove pesmi prepovedane.
Dalí je bil barvita in impozantna pojava, vedno oblečen v veliko ogrinjalo, opremljen s sprehajalno palico, znan po svojem ošabnem izražanju ter z navzgor obrnjenimi navoskanimi brki, ki so postali znani, ko je izjavil "vsako jutro potem ko vstanem, doživim posebno zadovoljstvo: to zaradi česar sem Salvador Dalí."
Pevka Cher in njen takratni mož Sonny Bono, sta bila v mladosti povabljena na zabavo v Dalíjevo drago stanovanje v newyorškem hotelu Plaza in bila pretresena, ko se je Cher pomotoma usedla na nenavadno oblikovan vibrator, ki je ležal na lahkem stolu. Ko je pisal avtograme za oboževalce, je Dalí vedno obdržal njihova pisala.
V intervjuju z novinarjem Mikom Wallacem v njegovem TV šovu Sixty Minutes je Dalí o sebi ves čas govoril v tretji osebi in na koncu presenečenemu Wallacu zabrusil da je "Dalí nesmrten in ne bo nikoli umrl".
Vir: Wikipedia
Povezava:
- Potovanje po Provansi in Španiji (2010)
Bil je španski (katalonski) umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Bil je izurjen risar, najbolj znan po udarnih, bizarnih in čudovitih slikah in ostalih umetniški delih nadrealistične usmeritve. Salvadorjev umetniški repertoar vključuje prav tako film, kiparstvo in fotografijo. Sodeloval je z Waltom Disneyjem pri risanki Destino, ki jo je nagradila tudi Akademija, bila pa je realizirana šele posmrtno leta 2003.
Dali je vse čas zatrjeval, da ima arabske korenine in trdil, da so bili njegovi predniki Mavri, ki so naselili Španijo v letu 711 in da ima od tukaj svoje značilnosti: »moja ljubezen do vsega, kar je privlačno in ekscesno, moja strast po razkošju in moja ljubezen do orientalskih oblek.«
Imel je močno sposobnost delati nenavadne stvari in s tem pritegnil pozornost nase. To je včasih jezilo tako tiste, ki so ljubili njegovo umetnost, kot tudi njegove kritike, kajti njegove ekscentrične navade so včasih pritegnile več pozornosti javnosti kot njegovo umetniško delo. Ta domnevno načrtna razvpitost je privedla do široke prepoznavnosti pri ljudeh in mnogih nakupov njegovih del s strani ljudi različnih strok.
Ko je bilo Dalíju pet let, so ga odpeljali h grobu njegovega brata, prav tako Salvadorja, ki je umrl v starosti dveh let in to samo devet mesecev prej, preden se je rodil. Starša sta mu povedala, da je bil sam bratova reinkarnacija, kar je začel Dalí kmalu verjeti. O svojem bratu je Dalí povedal slednje: »...midva sva podobna drug drugemu kot dve kaplji vode, vendar pa imava različen odsev. On je bil najbrž prva verzija mene samega, toda preveč prepričan v absolutno.«
Dalí je imel tudi sestro Ano Marío, ki je bila tri leta mlajša od njega. V otroštvu je obiskoval risarsko šolo, poleti 1916 pa je med bivanjem v Cadaquésu raziskoval moderno umetnost skupaj z družino Ramona Pichota, lokalnega umetnika, ki je pogosto obiskoval Pariz. Naslednje leto je Dalíjev oče organiziral razstavo njegovih risb z ogljem v njihovi domači hiši. Prvo javno razstavo je imel v krajevnem gledališču v Figueresu leta 1919. Leta 1921 je Dalíjeva mati umrla za posledicami raka na dojki. Dali je o njej dejal: »njena smrt je bila največji udarec, ki sem ga doživel v svojem življenju. Častil sem jo ... nisem se mogel sprijazniti z izgubo bitja, na katerega sem računal, da bo naredilo neviden in neizogiben pečat na moji duši.« Po njeni smrti se je Dalíjev oče poročil s sestro svoje pokojne žene.
Leta 1922 se je Dalí preselil v nekakšen študentski dom z imenom Residencia de estudiantes v Madrid, kjer je študiral na šoli Svetega Fernanda lepih umetnosti. Dalí je takoj pritegnil pozornost kot ekscentrik, ki je nosil dolge lase in brke ter obleko, hlače in kolenčnike v modnem stilu iz enega stoletja pred njegovim. Vendar pa so njegove slike, v katerih je eksperimentiral s kubizmom, pritegnile največ pozornosti njegovih študentskih prijateljev na šoli. V teh zgodnjih kubističnih delih verjetno še ni povsem razumel tega gibanja, kajti edine informacije, ki jih je uspel dobiti o kubizmu, je črpal iz peščice člankov v revijah in kataloga, ki mu ga je podaril Pichot, poleg tega pa tudi v Madridu tisti čas še ni bilo kubističnih umetnikov. V času šolanja je postal tudi tesen prijatelj s pesnikom Federicom Garcío Lorco, s katerim sta bila najverjetneje tudi intimna prijatelja in s filmarjem Luisom Buñuelom.
Dalí je izstopil iz akademije leta 1926 malo pred zaključnimi izpiti, ko je prišel do zaključka, da niti eden od učiteljev na fakulteti ni toliko usposobljen oziroma zmožen, da bi ga presegal in da bi ga kot tak na izpitih lahko izprašal. Istega leta je prvič obiskal Pariz, kjer je srečal Pabla Picassa, ki ga je pričakoval, saj je o mladem Dalíju slišal veličastne stvari prek Joana Mirója. Dalí je naredil veliko število del pod močnimi vplivi Picassa in Mirója naslednjih nekaj let, preden je postavil povsem svoj, nov stil. Nekateri trendi v Dalíjevem delu, ki so se kasneje nadaljevali skozi vso njegovo življenje, so bili že opazni in evidentirani v dvajsetih letih 20. stoletja. Dalí je vsrkaval vplive vseh stilov v umetnosti, ki jih je lahko našel, da je lahko nato produciral dela, ki so variirala od povsem akademsko klasičnih do zadnjih konic avantgarde, in ki jih je včasih razporedil skozi več del, včasih pa kombiniral v enem samem. Razstave njegovih del v Barceloni so pritegnile veliko pozornosti, mešanico novih pojmov in številne mešane debate kritikov. Dalí si je pustil rasti dolge zavite brke, ki so postale njegova ikona; to je bila posledica vpliva španskega slikarja iz 17. stoletja, Diega Velázqueza.
Leta 1929 je srečal svojo doživljenjsko muzo, inspiracijo in kasnejšo ženo Galo, katere pravo ime je bilo Helena Dimitrievna Deluvina Diakonova. Gala je bila ruska imigrantka, od Dalíja starejša enajst let in je bila v tem času še poročena z nadrealističnim pesnikom Paulom Éluardom.
V istem letu je imel Dalí številne pomembne profesionalne razstave in se je velikokrat pridružil surrealistični skupini na montparnaški četrti v Parizu (čeprav je njegovo delo kazalo močan vpliv nadrealizma že kaki dve leti pred tem). Dalí in Gala, ki sta skupaj živela od leta 1929, sta se prvič poročila v letu 1934 samo civilno, leta 1958 pa še cerkveno.
Ko je prišel v Španiji na oblast Francisco Franco v času španske državljanske vojne, je bil Dalí eden od redkih španskih intelektualcev, ki so nasprotovali novemu režimu. Ko se je v Evropi začela 2. svetovna vojna, sta Gala in Dalí leta 1940 emigrirala v Združene države Amerike, kjer sta nato živela osem let. Leta 1942 je izdal svojo avtobiografijo Skrivno življenje Salvadorja Dalija. Z letom 1949 je Dalí spet pričel živeti v svoji ljubljeni Kataloniji.
Dejstvo, da se je odločil spet živeti v Španiji, je bilo, da je bil Francov režim kritiziran s strani mnogih umetnikov ter naprednjakov. Prav tako so kasnejša Dalíjeva dela imela več opraviti s politiko kot s tistim, o čemer je pričal njihov naslov.
V kasnejših letih svoje kariere se Dalí ni posvečal toliko samemu slikanju, kot eksperimentiranju z mnogimi nevsakdanjimi in novimi tehnikami ter mediji. Ustvarjal je okrogla dela in je bil eden prvih umetnikov, ki je predstavil heliografijo v umetnostnem smislu – kot umetnostno tehniko (s tem je prispeval k razmišljanju, da je tudi fotografija umetniška, ne zgolj tehniška stroka).
Dalí je prav tako kazal veliko zanimanje za naravoslovje in matematiko, navduševal se je nad DNK in hiperkocko.
Leta 1960 je Dalí pričel graditi na načrtih Dalíjevega gledališča in muzeja v svojem domačem mestu v Figueresu; to je bil največji samostojni projekt in glavni predmet, kateremu je posvečal vso svojo energijo do leta 1974. Nadaljeval je s svojimi prispevki do sredine 80-tih let. V letu 1968 je tako posnel reklamo za tovarno čokolade Lanvin in poleg tega leta 1969 oblikoval tudi logotip za lizike Chupa Chups. Bil je odgovoren za celostno podobo Evrovizije v Teatru Real v Madridu leta 1969, za katerega je ustvaril ogromno kovinsko skulpturo, ki je stala na odru dvorane.
Leta 1982 je španski kralj Juan Carlos podelil Dalíju naslov markiza Pubolskega, za katerega mu je Dalí kasneje plačal z risbo Glava Evrope (ki je najverjetneje njegova zadnja risba), ko ga je kralj obiskal na njegovi smrtni postelji. Gala je preminila 10. junija 1982, po njeni smrti pa je Dalí povsem izgubil voljo do življenja. Začel je hirati in bil povsem dehidriran – verjetno kot poskus počasnega samomora, kot da bi hotel vegetirati, kot zmorejo nekateri mikroorganizmi, o katerih je veliko bral. Iz Figueresa se je preselil na grad Pubol, ki ga je kupil za Galo in ki je bil njeno zadnjo domovanje pred njeno smrtjo.
Leta 1984 je izbruhnil požar v njegovi spalnici iz neznanih razlogov – verjetno spet Dalíjev poskus samomora, lahko pa tudi zaradi malomarnosti njegovega osebja. Ne glede na to se je Dalí rešil in se vrnil v Figueres, kjer je skupina njegovih prijateljev in somišljenikov – umetnikov poskrbela, da se je udobno namestil v svojem Gledališču – Muzeju do svojih zadnjih let.
Obstajajo domneve, da so Dalíjevi sodelavci prisilili slikarja, da naj bi podpisoval prazna platna, ki so bila kasneje (po njegovi smrti) uporabljena in prodana kot originali. Kot rezultat tega morajo biti prodajalci umetnin še danes vedno pozorni pri prodaji slikarjevih kasnejših del, ki se mu pripisujejo. Dalì je umrl 23. januarja 1989 v Figueresu zaradi srčnega zastoja. Pokopan je v kripti njegovega Teatro Museo v Figueresu.
Na strehi Dalijevega teatra oz. muzeja lahko opazimo ogromno jajc. To seveda ni presenetljivo, glede na to, da je bilo jajce stalnica v Dalíjevem stilu. Jajce je povezoval s plodom v maternici in skozi to simboliziral upanje in ljubezen. Poleg tega v njegovih delih srečamo tudi mravlje. Dalí je namreč kot mlad deček imel za domačega ljubljenčka netopirja. Nekega dne ga je našel mrtvega, prekritega z mravljami. Od tod je razvil očaranje in hkrati strah pred mravljami.
V življenju Salvadorja Dalija pa je imela pomembno vlogo tudi politika. Včasih je bil prikazan kot podpornik totalitarnega Franca. André Breton, voditelj nadrealističnega gibanja, je z velikim trudom hotel izločiti njegovo ime iz nadrealističnega gibanja. Realnost je bila najverjetneje malo bolj kompleksna; ne glede na to pa slikar nikakor ni bil antisemitist, saj je prijateljeval tudi npr. z znanim arhitektom in oblikovalcem Paulom Lászlóm, ki je bil žid. Prav tako je izražal globoko spoštovanje do Freuda (s katerim se je tudi srečal) in Einsteina, ki sta bila oba žida.
V njegovem kritičnem pregledu Dalíjeve avtobiografije Secret Life, je George Orwell zapisal: »Nasploh pa je treba sočasno upoštevati dve dejstvi; da je bil Dalí hkrati glavna dobra figura in ogabno bitje.« To je dostikrat napačno razumljeno, verjetno pa vzrok izhaja iz Dalíjevega premišljenega provokativnega zaničevanja komunistične ideje enakosti vseh stanov in dejstva, da je portretiral Hilerja več kot samo enkrat. Kakorkoli, ker je občasno tudi izjavil kakšno natančno ter zbadljivo kritiko na Hitlerjev račun, je bilo zanj nemogoče, da bi bil podpiran s strani človeka, »ki je takoj opravil s histeriki«, kakršen je bil Dalí.
V svoji mladosti se je Dalí spogledoval z obojim, anarhizmom in komunizmom. Njegovi zapisi, v katerih opisuje številne anekdote o oblikovanju radikalnih političnih trditev, so namenjeni bolj za šokiranje poslušalcev, kot pa spremljani s kakim globljim prepričanjem, ki bi spremljalo takratno Dalíjevo vdanost dadaističnemu gibanju. Ko je postal starejši, so se njegova politična prepričanja spremenila, še posebno, ko se je nadrealistično gibanje preoblikovalo pod vodstvom Trockiista Andrea Bretona, ki je takoj zaslišal Dalíja o njegovem političnem prepričanju. V knjigi, izdani leta 1970 z naslovom Dali o Daliju, je Dalí sebe označil kot anarhista in monarhista in s tem dal velik vzpon teoriji anarho-monarhizma.
Ker je leta 1942 v New Yorku javno označil svojega kolega, nadrealističnega filmarja Luisa Buñuela, da je ateist, je bil le-ta odpuščen s svojega mesta v Muzeju moderne umetnosti (MOMA) in je kasneje celo pristal na črni listi ameriške filmske indusrije.
Ko se je razplamtela španska državljanska vojna, je Dalí od nje zbežal in se ni priključil nobeni skupini. Po njegovem povratku v Katalonijo po vojni, se je Dalí približal Francovemu režimu. Nekatere izmed njegovih izjav so podpirale Francov režim, čestital je Francu za njegove posege, s katerimi se je namenil "očistiti Španijo škodljivih vplivov". Dalí, ki je bil katolik, je predvsem kritično gledal na komuniste in anarhiste, ki so v času rdečega terorja med špansko državljansko vojno pobili okoli 7000 duhovnikov in nun. Dalí je pošiljal telegrame Francu ter ga "rotil naj podpiše smrtne naloge za politične zapornike." Dalí je celo naslikal portret Francove vnukinje. Nemogoče je določiti, ali je bil slikarjev poklon Francu odkritosrčne ali čudaške narave; kajti prav tako je nekoč poslal telegram in rotil Conducătorja, romunskega komunističnega diktatorja Nikola Ceauşesca, da naj sprejme njegovo željo v znak kraljevske časti. Romunski dnevni časopis Scînteia je novico objavil, ne da bi upošteval posmehljivi ton te geste. Eden od maloštevilnih koščkov, ki so kazali na Dalíjevo javno nepokorščino, je bilo npr. stalno poveličevanje Lorce, celo v letih, ko so bile njegove pesmi prepovedane.
Dalí je bil barvita in impozantna pojava, vedno oblečen v veliko ogrinjalo, opremljen s sprehajalno palico, znan po svojem ošabnem izražanju ter z navzgor obrnjenimi navoskanimi brki, ki so postali znani, ko je izjavil "vsako jutro potem ko vstanem, doživim posebno zadovoljstvo: to zaradi česar sem Salvador Dalí."
Pevka Cher in njen takratni mož Sonny Bono, sta bila v mladosti povabljena na zabavo v Dalíjevo drago stanovanje v newyorškem hotelu Plaza in bila pretresena, ko se je Cher pomotoma usedla na nenavadno oblikovan vibrator, ki je ležal na lahkem stolu. Ko je pisal avtograme za oboževalce, je Dalí vedno obdržal njihova pisala.
V intervjuju z novinarjem Mikom Wallacem v njegovem TV šovu Sixty Minutes je Dalí o sebi ves čas govoril v tretji osebi in na koncu presenečenemu Wallacu zabrusil da je "Dalí nesmrten in ne bo nikoli umrl".
Vir: Wikipedia
Povezava:
- Potovanje po Provansi in Španiji (2010)
Subscribe to:
Posts (Atom)