Prvomajski izlet v Bosno

Za Bosno in Hercegovino bi lahko rekel, da je zelo podobna Sloveniji. Ima gore, ogromno gozdov in celo nekaj malega morja. Pa vseeno gre za državo, ki je tako zelo drugačna. Mene je navdušila. Pa vas?

Za pot v Bosno, v kolikor je vaš cilj Sarajevo, vam Google map priporoča dve opciji in sicer daljšo preko Županje (587 km) ter krajšo preko Gradiške (514 km). Jaz sem izbral tretjo opcijo in to je tisto, ki jo večina najbolj priporoča. Ta vodi skozi mejni prehod Slavonski Brod, po kilometrih nekje vmes med prvima dvema opcijama, časovno pa je približno enaka poti skozi mejni prehod Gradiška. Dobrih šest ur morate računati za pot iz Ljubljane proti Sarajevu. Glede na število kilometrov je šest ur res veliko, toda kaj ko Bosna nima avtocest (razen nekaj kilometrov pri Sarajevo in Banja Luki). In to je prva razlika med Bosno in Slovenijo. Čas se je tukaj ustavil. Nekaj malega avtoceste je zgrajene med Sarajevom in Zenico, ki sicer še ni v celoti dokončana ter med Banja Luko in Gradiško. Vendar pa naj vas to dejstvo ne odvrne od potovanja po Bosni. Državne ceste so lepo urejene, potovanje pa je, tudi zaradi lepe narave, vse prej kot dolgočasno. Se še spomnite kako smo nekoč potovali proti morju, ko ni bilo avtocest? Nikomur ni nič manjkalo in tudi tukaj vam ne bo. Vrnitev v preteklost, nostalgija. 

Most na katerem je bil 28.11.1914 ubit prestolonaslednik Franz Ferdinand

Prvič sem hrvaško – bosansko mejo prestopil med prvomajskimi počitnicami letos in to, kot že rečeno, na mejnem prehodu Slavonski Brod. Tisti ki potujete po Evropi ali na Hrvaško veste, da zelene karte ne potrebujete. Za Bosno pa je zelena karta potrebna in je nikakor ne pozabite. Jaz sem se kar dodobra spotil, ker je nisem takoj našel in sem že mislil, da sem jo pozabil doma. K sreči sem jo po dobrih petih minutah vendarle našel, tako da sem pot lahko normalno nadaljeval. 

Kljub temu, da sem vedel, da je država praktično razdeljena med Bošnjake, bosanske Srbe in bosanske Hrvate, me je kljub temu takoj za mejo presenetila ogromna tabla z napisom »Republika Srbska«. Kar me je še bolj presenetilo pa je to, da praktično povsod visijo srbske zastave in da so skoraj vse hiše izpraznjene in poškodovane od vojne v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja. Vasi na začetku predstavljajo pravo mesto duhov. Ampak tako je samo prvih nekaj kilometrov, ko prečkate državno mejo, nato pa se podoba Bosne počasi začne spreminjati in čez čas tudi srbskih zastav ni več.

Če na poti postanete lačni, je ob cesti polno restavracij, ki ponujajo predvsem jagnjetino na žaru ali meso iz sača (kovana posoda, ki jo potisnejo v žerjavico). Mi smo se ustavili samo na bencinski črpalki, saj smo zaradi praznega rezervoarja in poceni bosanskega goriva, do polnega natočili naš jekleni konjiček.

Končno smo prejeli v Sarajevo, se nastanili v penzionu Stari Grad, ki ga zelo priporočam in odšli na Baščaršijo, najstarejši del Sarajeva, ki se nahaja v neposredni bližini penziona. Praktično takoj čez cesto. 

Baščaršija

Kljub temu, da je restavracij ogromno, smo odšli v Željo, ki so mi jo prijatelji priporočili. V Želji boste baje jedli najboljše čevapčiče. In res so ti zelo rahli in predvsem izjemno dobri. Mogoče nas je razočaral samo kajmak, ki ni tako kremast kot smo ga navajeni iz Slovenije. 

Kakšni so čevapčiči v ostalih restavracijah vam ne morem povedati, saj smo v času, ko smo bili na izletu v Bosni, morali poizkusiti tudi marsikaj drugega. Fenomenalne so sladice, kot so: baklava, tofahija, hurmašice, kadaif. Priporočam vam slaščičarno Ramis, ne pa npr. CreamShop, kjer so sladice slabše in tudi dražje. Seveda v Bosni ne morete mimo pitja turške kave, ki jo v Bosni imenujejo bosanska kava. In če ste pravi ljubitelji tovrstnega napitka, potem si na Baščaršiji nujno morate kupiti pravo džezvo za kuhanje turške kave. Zanimivost pri kavi je ta, da turško pijejo predvsem turisti, medtem ko domačini pijejo espresso. Cena obeh kav je sicer enaka, kar pomeni da boste za eno ali za drugo dali 1 marko, kar znese pol eura, v Mostarju pa je kava še enkrat dražja, torej dve marki oz. en euro. Pa še to. Bosansko kavo boste na območjih Republike Srbske in območjih, kjer bivajo bosanski Hrvati, zaman iskali. 

Za pot po Bosni smo imeli na voljo tri dni, pri čemer je v ta čas všteta tudi vožnja tja in nazaj. Sprva je bil sicer naš namen, da obiščemo samo Sarajevo, ker pa smo se osredotočili zlasti na Baščaršijo, tam pa več kot par ur nimaš kaj početi, smo se odločili, da gremo naslednji dan v slabi dve uri oddaljen Mostar. Mostar se nahaja v hercegovskem delu Bosne in Hercegovine in če so nas v Slavonskem brodu presenetile srbske zastave, so nas tukaj presenetile številne hrvaške zastave in spet ogromno, zaradi vojne, porušenih oz. poškodovanih objektov. Čutiti je tudi tekmovalnost v smislu, kdo je »jači«, saj dobesedno tekmujejo v tem kdo bo zgradil več sakralnih objektov. Ogromno je novih mošej, ki jih gradijo Bošnjaki, seveda pa ne zaostajajo tudi »hrvaške« rimo katoliške cerkve. Konec koncev so ne dolgo nazaj zgradili cerkev, ki je višja od kateregakoli minareta. 

Mostar je mesto, ki vas bo zaradi starega dela izjemno navdušil. Turistov je sicer več kot v Sarajevu in tudi hrana je slabša ter predvsem dražja. 

Mostar

Mi smo kosili v restavraciji Babilon s pogledom na most čez Neretvo in hrana je res bila porazna. Mogoče obstajajo v Mostarju tudi boljše restavracije, toda ta vsekakor to ni bila. Krompir je bil postan in hladen, zavita pleskavica pa noben presežek. Poleg tega se je natakar zmotil v predjedi in prinesel napačno. Ko smo ga na to opozorili, je sicer napačno predjed odnesel in novo prinesel praktično sočasno z glavno jed. Skratka ne priporočam. 

Proti večeru smo se začeli vračati nazaj proti Sarajevu in sicer po isti poti po kateri smo tudi prišli. Pot je izjemno lepa in zanimiva, saj poteka po dolini reke Neretve. Narava nas je tukaj izjemno navdušila. 

In če smo se na poti v Mostar ustavili v prekrasnem mestecu Konjic, smo se nazaj grede ustavili v Jablanici, kjer je pred točno 70. leti potekala bitka na Neretvi. 

Bitka na Neretvi je ena od znanih bitk 2. svetovne vojne na tleh bivše Jugoslavije. Partizani so pred Nemci in četniki rešili veliko število ranjencev, zato se ta bitka imenuje tudi bitka za ranjence. Enote partizanske vojske so skušale ranjence rešiti s taktično prevaro. Tito je dal porušiti vse mostove čez Neretvo, nato pa so partizani 3. marca 1943 prebili obroč s prehodom Neretve preko zasilnega mosta, zgrajenega poleg porušenega. Po tem dogodku je posnet tudi film Bitka na Neretvi. 

Jablanica

V Jablanici še vedno »stoji« porušen most čez Neretvo. Po nekaterih informacijah naj bi bil to originalni most, porušen v 2. Svetovni vojni, po drugi strani pa replika mostu, ki so jo tam postavili za potrebe snemanja filma. Jablanica in okolica je še posebej podobna Sloveniji. Ogromno zelenja, reka, gore v ozadju. Sredi mesta pa minaret. Nenavaden občutek. 

Naslednji dan smo pričeli z vračanjem proti Sloveniji. Tokrat smo izbrali drugo pot in sicer pot mimo Jajca ter obnovljene in moderne Banja Luke. 

Banja Luka

Predvsem mlajši bralci morda ne veste, da je Jajce znano po drugem zasedanju AVNOJ-a.

Jajce

Muzej AVNOJ

Velike zmage narodno osvobodilne vojske po kapitulaciji Italije, uničenje četniške vojske ter priznanja, ki so jih poleti in jeseni 1943 dali zavezniki NOB, so omogočili II. zasedanje AVNOJ v Jajcu 29. in 30. novembra 1943, kjer so se zbrali vsi narodi Jugoslavije (pozneje je bil 29. november državni praznik - Dan republike). Na njem so na Titov predlog AVNOJ razglasili za zakonodajno telo, kralju Petru in njegovi vladi pa so odrekli pravico predstavljati jugoslovanske narode in mu prepovedali vrnitev v domovino. Ustanovili so novo vlado (Narodni komite osvoboditve Jugoslavije, NKOJ), Josipu Brozu pa na predlog Moše Pijada, podelili naziv maršala. 

Pot po tem delu Bosne je sicer zanimiva, vendar se kljub temu kar vleče. Ni čudno, da vsi priporočajo pot po kateri smo prišli v Bosno. 

Kaj naj rečem za konec. Bosna nas je navdušila, obstaja pa en grenek priokus. Sovraštvo med posameznimi nacijami je še vedno zelo prisotno in to kljub temu, da je od vojne minilo že 20 let. Koliko časa bo še moglo preteči, da se stvari spremenijo?

Prvomajski izlet v Bosno

Za Bosno in Hercegovino bi lahko rekel, da je zelo podobna Sloveniji. Ima gore, ogromno gozdov in celo nekaj malega morja. Pa vseeno gre za državo, ki je tako zelo drugačna. Mene je navdušila. Pa vas?

Za pot v Bosno, v kolikor je vaš cilj Sarajevo, vam Google map priporoča dve opciji in sicer daljšo preko Županje (587 km) ter krajšo preko Gradiške (514 km). Jaz sem izbral tretjo opcijo in to je tisto, ki jo večina najbolj priporoča. Ta vodi skozi mejni prehod Slavonski Brod, po kilometrih nekje vmes med prvima dvema opcijama, časovno pa je približno enaka poti skozi mejni prehod Gradiška. Dobrih šest ur morate računati za pot iz Ljubljane proti Sarajevu. Glede na število kilometrov je šest ur res veliko, toda kaj ko Bosna nima avtocest (razen nekaj kilometrov pri Sarajevo in Banja Luki). In to je prva razlika med Bosno in Slovenijo. Čas se je tukaj ustavil. Nekaj malega avtoceste je zgrajene med Sarajevom in Zenico, ki sicer še ni v celoti dokončana ter med Banja Luko in Gradiško. Vendar pa naj vas to dejstvo ne odvrne od potovanja po Bosni. Državne ceste so lepo urejene, potovanje pa je, tudi zaradi lepe narave, vse prej kot dolgočasno. Se še spomnite kako smo nekoč potovali proti morju, ko ni bilo avtocest? Nikomur ni nič manjkalo in tudi tukaj vam ne bo. Vrnitev v preteklost, nostalgija. 

Most na katerem je bil 28.11.1914 ubit prestolonaslednik Franz Ferdinand

Prvič sem hrvaško – bosansko mejo prestopil med prvomajskimi počitnicami letos in to, kot že rečeno, na mejnem prehodu Slavonski Brod. Tisti ki potujete po Evropi ali na Hrvaško veste, da zelene karte ne potrebujete. Za Bosno pa je zelena karta potrebna in je nikakor ne pozabite. Jaz sem se kar dodobra spotil, ker je nisem takoj našel in sem že mislil, da sem jo pozabil doma. K sreči sem jo po dobrih petih minutah vendarle našel, tako da sem pot lahko normalno nadaljeval. 

Kljub temu, da sem vedel, da je država praktično razdeljena med Bošnjake, bosanske Srbe in bosanske Hrvate, me je kljub temu takoj za mejo presenetila ogromna tabla z napisom »Republika Srbska«. Kar me je še bolj presenetilo pa je to, da praktično povsod visijo srbske zastave in da so skoraj vse hiše izpraznjene in poškodovane od vojne v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja. Vasi na začetku predstavljajo pravo mesto duhov. Ampak tako je samo prvih nekaj kilometrov, ko prečkate državno mejo, nato pa se podoba Bosne počasi začne spreminjati in čez čas tudi srbskih zastav ni več.

Če na poti postanete lačni, je ob cesti polno restavracij, ki ponujajo predvsem jagnjetino na žaru ali meso iz sača (kovana posoda, ki jo potisnejo v žerjavico). Mi smo se ustavili samo na bencinski črpalki, saj smo zaradi praznega rezervoarja in poceni bosanskega goriva, do polnega natočili naš jekleni konjiček.

Končno smo prejeli v Sarajevo, se nastanili v penzionu Stari Grad, ki ga zelo priporočam in odšli na Baščaršijo, najstarejši del Sarajeva, ki se nahaja v neposredni bližini penziona. Praktično takoj čez cesto. 

Baščaršija

Kljub temu, da je restavracij ogromno, smo odšli v Željo, ki so mi jo prijatelji priporočili. V Želji boste baje jedli najboljše čevapčiče. In res so ti zelo rahli in predvsem izjemno dobri. Mogoče nas je razočaral samo kajmak, ki ni tako kremast kot smo ga navajeni iz Slovenije. 

Kakšni so čevapčiči v ostalih restavracijah vam ne morem povedati, saj smo v času, ko smo bili na izletu v Bosni, morali poizkusiti tudi marsikaj drugega. Fenomenalne so sladice, kot so: baklava, tofahija, hurmašice, kadaif. Priporočam vam slaščičarno Ramis, ne pa npr. CreamShop, kjer so sladice slabše in tudi dražje. Seveda v Bosni ne morete mimo pitja turške kave, ki jo v Bosni imenujejo bosanska kava. In če ste pravi ljubitelji tovrstnega napitka, potem si na Baščaršiji nujno morate kupiti pravo džezvo za kuhanje turške kave. Zanimivost pri kavi je ta, da turško pijejo predvsem turisti, medtem ko domačini pijejo espresso. Cena obeh kav je sicer enaka, kar pomeni da boste za eno ali za drugo dali 1 marko, kar znese pol eura, v Mostarju pa je kava še enkrat dražja, torej dve marki oz. en euro. Pa še to. Bosansko kavo boste na območjih Republike Srbske in območjih, kjer bivajo bosanski Hrvati, zaman iskali. 

Za pot po Bosni smo imeli na voljo tri dni, pri čemer je v ta čas všteta tudi vožnja tja in nazaj. Sprva je bil sicer naš namen, da obiščemo samo Sarajevo, ker pa smo se osredotočili zlasti na Baščaršijo, tam pa več kot par ur nimaš kaj početi, smo se odločili, da gremo naslednji dan v slabi dve uri oddaljen Mostar. Mostar se nahaja v hercegovskem delu Bosne in Hercegovine in če so nas v Slavonskem brodu presenetile srbske zastave, so nas tukaj presenetile številne hrvaške zastave in spet ogromno, zaradi vojne, porušenih oz. poškodovanih objektov. Čutiti je tudi tekmovalnost v smislu, kdo je »jači«, saj dobesedno tekmujejo v tem kdo bo zgradil več sakralnih objektov. Ogromno je novih mošej, ki jih gradijo Bošnjaki, seveda pa ne zaostajajo tudi »hrvaške« rimo katoliške cerkve. Konec koncev so ne dolgo nazaj zgradili cerkev, ki je višja od kateregakoli minareta. 

Mostar je mesto, ki vas bo zaradi starega dela izjemno navdušil. Turistov je sicer več kot v Sarajevu in tudi hrana je slabša ter predvsem dražja. 

Mostar

Mi smo kosili v restavraciji Babilon s pogledom na most čez Neretvo in hrana je res bila porazna. Mogoče obstajajo v Mostarju tudi boljše restavracije, toda ta vsekakor to ni bila. Krompir je bil postan in hladen, zavita pleskavica pa noben presežek. Poleg tega se je natakar zmotil v predjedi in prinesel napačno. Ko smo ga na to opozorili, je sicer napačno predjed odnesel in novo prinesel praktično sočasno z glavno jed. Skratka ne priporočam. 

Proti večeru smo se začeli vračati nazaj proti Sarajevu in sicer po isti poti po kateri smo tudi prišli. Pot je izjemno lepa in zanimiva, saj poteka po dolini reke Neretve. Narava nas je tukaj izjemno navdušila. 

In če smo se na poti v Mostar ustavili v prekrasnem mestecu Konjic, smo se nazaj grede ustavili v Jablanici, kjer je pred točno 70. leti potekala bitka na Neretvi. 

Bitka na Neretvi je ena od znanih bitk 2. svetovne vojne na tleh bivše Jugoslavije. Partizani so pred Nemci in četniki rešili veliko število ranjencev, zato se ta bitka imenuje tudi bitka za ranjence. Enote partizanske vojske so skušale ranjence rešiti s taktično prevaro. Tito je dal porušiti vse mostove čez Neretvo, nato pa so partizani 3. marca 1943 prebili obroč s prehodom Neretve preko zasilnega mosta, zgrajenega poleg porušenega. Po tem dogodku je posnet tudi film Bitka na Neretvi. 

Jablanica

V Jablanici še vedno »stoji« porušen most čez Neretvo. Po nekaterih informacijah naj bi bil to originalni most, porušen v 2. Svetovni vojni, po drugi strani pa replika mostu, ki so jo tam postavili za potrebe snemanja filma. Jablanica in okolica je še posebej podobna Sloveniji. Ogromno zelenja, reka, gore v ozadju. Sredi mesta pa minaret. Nenavaden občutek. 

Naslednji dan smo pričeli z vračanjem proti Sloveniji. Tokrat smo izbrali drugo pot in sicer pot mimo Jajca ter obnovljene in moderne Banja Luke. 

Banja Luka

Predvsem mlajši bralci morda ne veste, da je Jajce znano po drugem zasedanju AVNOJ-a.

Jajce

Muzej AVNOJ

Velike zmage narodno osvobodilne vojske po kapitulaciji Italije, uničenje četniške vojske ter priznanja, ki so jih poleti in jeseni 1943 dali zavezniki NOB, so omogočili II. zasedanje AVNOJ v Jajcu 29. in 30. novembra 1943, kjer so se zbrali vsi narodi Jugoslavije (pozneje je bil 29. november državni praznik - Dan republike). Na njem so na Titov predlog AVNOJ razglasili za zakonodajno telo, kralju Petru in njegovi vladi pa so odrekli pravico predstavljati jugoslovanske narode in mu prepovedali vrnitev v domovino. Ustanovili so novo vlado (Narodni komite osvoboditve Jugoslavije, NKOJ), Josipu Brozu pa na predlog Moše Pijada, podelili naziv maršala. 

Pot po tem delu Bosne je sicer zanimiva, vendar se kljub temu kar vleče. Ni čudno, da vsi priporočajo pot po kateri smo prišli v Bosno. 

Kaj naj rečem za konec. Bosna nas je navdušila, obstaja pa en grenek priokus. Sovraštvo med posameznimi nacijami je še vedno zelo prisotno in to kljub temu, da je od vojne minilo že 20 let. Koliko časa bo še moglo preteči, da se stvari spremenijo?