Potovanje po Kubi (2008) - 14. del

Danes bom pisal o zaključku potovanja po Kubi in vrnitvi v ZDA, kjer je prišlo do manjših zapletov, brez teh pa ni šlo tudi pri vračanju v Evropo.

Praznik dela

Po petnajstdnevnem potovanju se je dopust počasi zaključeval, toda namesto, da bi Kubo po trinajstih dneh zapustila v dobrem spominu, so se stvari začele komplicirati. Dan se je sicer začel normalno, saj sva se po dokaj zgodnjemu zajtrku ob 7.25 uri že odpeljala iz Vinalesa proti Havani. Glede na to, da je bil ta dan ravno praznik dela, ki je za Kubance zelo pomemben, če že ne celo najpomembnejši, sva si za pot vzela malo več časa. Let v Cancun sva imela namreč načrtovanega šele ob 12.55 uri, pred tem sva morala v hotel vrniti avto, upoštevati pa sva morala še tradicionalno prvomajsko delavsko zborovanje na Trgu Revolucije. O tem so naju opozarjali tudi domačini v Vinalesu, saj bi lahko imela, ko bi prišla v Havano, težave v prometu, ki je takrat presenetljivo (ali pa tudi ne) zelo gost. No vsaj enkrat. :)

V Havano sva po prazni avtocesti prišla po dveh urah vožnje oz. 170 prevoženih kilometrih. Da bi se izognila Trgu Revolucije, sva se odločila za obalno pot, ki naju je prav tako pripeljala do hotela. Ta odločitev je bila v vsakem primeru boljša, ker sva na tak način najlažje našla hotel, ki je stal neposredno ob morju. Težav na poti do hotela tako nisva imela, razen tega, da sva morala kar nekaj časa čakati pri izvozu iz avtoceste na lokalno cesto po kateri se je valila kolona polnih avtobusov, ki so se vračali z zborovanja s Trga Revolucije. Ampak spet ni bilo tako hudo, saj sva ob deseti uri, potem ko sva naredila 20 kilometrov že prispela v najin hotel iz začetka potovanja. Seveda ne smem pozabiti na tem mestu omeniti še to, da se nama je tako, kot že enkrat prej zgodilo, da se je avtocesta v Havani kar naenkrat končala in to brez kakršnihkoli opozorilnih znakov. Pred seboj sva namreč zagledala samo še… travo. Nobenega znaka torej, ki bi označeval konec avtoceste ali izvoz iz avtoceste. No, na srečo so bili tam tudi policisti, ki so bili tokrat prijazni in naju niso kaznovali kot takrat, ko sva Havano zapuščala. Prijazno so nama pokazali, da naj se obrneva in zapeljeva približno 200 metrov nazaj, kjer bova našla izhod iz avtoceste. No in tako sva pripeljala do kolone avtobusov o katerih sem pisal malo prej.

Prestavljen let

Ko sva prišla v hotel in vrnila avto, sva morala plačati 10 $ kazni, ki sva si jo prislužila na začetku potovanja in potem še 20 $ za taksi do letališča. Tam sva plačala še 63 $ za izhodni vizi, nato pa naju je čakalo presenečenje. Do leta bi moralo biti še slabi dve uri, vendar pa sva na najino žalost ugotovila, da je bil let prestavljen in to za tri ure, torej na 16.00 uro. Kubanci pa so kar lepo napisali »ON TIME«!

Seveda me ni motilo dodatni tri urno čakanje, me je pa zelo motilo in še bolj skrbelo to, da je obstajala velika verjetnost, da naslednji let iz Cancuna v Miami zamudiva. No in na tem mestu sem se spomnil možakarja, ki je na letališču v Cancunu, ko smo čakali na let proti Havani govoril, da Cubana Air vedno zamuja in da zato s to letalsko družbo nikoli ne leti, ampak leti z Mexicano. Če bi to vedel prej, se zagotovo tudi jaz ne bi odločil za to letalsko družbo, sploh pa potem, ko sem po prihodu v Slovenijo izvedel, da gre za eno izmed petih svetovnih letalskih družb, ki imajo največ letalskih nesreč.

Prisilna nočitev v Cancunu

Kakorkoli že. Sledilo je mučno čakanje do 16.00 ure, ko smo končno le poleteli. Zaradi časovne razlike smo v Cancun prišli ob 16.20 uri. Glede na to, da je bil naslednji let, torej let v Miami ob 17.00 uri, verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da sva ga zamudila. Let je bil namreč iz drugega terminala, midva pa sva še prej morala počakati na prtljago in dobiti letališki bus, ki naju je pripeljal do pravega terminala. Sicer sva tja prišla deset minut pred peto, vendar je bilo že prepozno. Sploh pa za let v ZDA, kjer so varnostni pregledi zelo strogi.

Na srečo sva prav zaradi takih nepredvidenih dogodkov najin načrt potovanja organizirala tako, da sva bila pred Kubo in po Kubi še dva dni v Miamiju, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi zaradi Kubancev zamudila let v Evropo.

Nama pa tako ni preostalo drugega, kot da sva se pozanimala kdaj je naslednji let. Ta je bil šele naslednji dan malo pred 14.00 uro, pri čemer bi morala za dodatne karte doplačati 200$. Glede na to, da sva uradno zamudila po lastni krivdi, saj Američanom ne moreš in ne smeš govoriti, da si let zamudil zaradi Kubancev, s katerimi se ne zastopijo najbolje (let zato tudi ni bil povezovalen), sva jo s tako malo doplačila odnesla kar dobro, saj jim tega ne bi bilo treba storiti in bi kar lepo plačala polno ceno.

Ko sva si za naslednji dan rezervirala let, sva morala poiskati še hotel in taksi, ki bi naju pripeljal tja. Žal sva bila videti kar malo obupana, ker sva morala zasilno prespati v Mehiki in še to v Cancunu, kjer so sami hoteli s po štirimi in petimi zvezdicami, midva pa tako rekoč že skoraj brez denarja, zato naju je taksist toliko lažje nategnil in za prevoz do 10 kilometrov oddaljenega hotela računal 42$!!! Samo za primerjavo. Naslednji dan sva za taksi od hotela do letališča plačala 16$! Odločila pa sva se za najbližji (letališki) hotel, ki je bil tudi cenejši od obalnih hotelov, pa čeprav je šlo za hotel Marriott. Kljub temu, da sva za hotel morala kar nekaj plačati, pa sva se vsaj dodobra spočila pred vračanjem v Evropo.

Naslednji dan sva bila na letališču že ob 11.20 uri in bila prijetno presenečena, saj nama za nove letalske karte ni bilo potrebno doplačati prav ničesar, pa še dobre sedeže na prehodu sva dobila, zaradi česar sva pač imela več prostora. Poleteli smo ob 13.50 uri in v Miamiju pristali ob 15.20 uri oz. ob 16.20 uri po vzhodno ameriškem času.

Temeljita kontrola

V soboto, 3. maja sva se ob 11.00 uri prijavila za let iz Miamija v Evropo in ko sva prišla do policijske kontrole, naju je čakalo še eno presenečenje, tako imenovana »temeljita kontrola«. Policisti, ki so bili sicer izjemno prijazni, so namreč temeljito pregledali vso najino prtljago, z nekimi listki pa so jemali iz nje tudi neke vzorce. Poleg tega sva morala v vetrovno komoro, ki naju je temeljito prepihala. Po končani kontroli, kjer niso našli prav ničesar, so nama razložili, da imajo na letališču tak sistem, da računalnik vsakič izžreba nekaj potnikov, ki jih morajo nato temeljito pregledati. No in tokrat sva tako »srečo« imela pač midva. Na srečo sva na letališče prišla toliko prej, da leta v Evropo, kljub pol urni kontroli, nisva zamudila. Ta je bil namreč šele on 13h, deset minut do 15h pa smo že prispeli v Chicago in od tam ob 17.20 uri poleteli proti Munchnu.

V nedeljo 4. maja smo ob 8.30 uri pristali na letališču v Munchnu, ob 9.40 uri pa sva se že odpeljala iz letališča proti Sloveniji, kamor sva prispela ob 14.30 uri.

Nekaj fotografij si lahko ogledate še spodaj, sicer pa je moj potopis skoraj že končan. Naslednjič bom pisal samo še nekaj malega o statistiki in navedel seznam cas, kjer sva prenočevala.



Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 15. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 13. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 12. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 11. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 10. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Potovanje po Kubi (2008) - 14. del

Danes bom pisal o zaključku potovanja po Kubi in vrnitvi v ZDA, kjer je prišlo do manjših zapletov, brez teh pa ni šlo tudi pri vračanju v Evropo.

Praznik dela

Po petnajstdnevnem potovanju se je dopust počasi zaključeval, toda namesto, da bi Kubo po trinajstih dneh zapustila v dobrem spominu, so se stvari začele komplicirati. Dan se je sicer začel normalno, saj sva se po dokaj zgodnjemu zajtrku ob 7.25 uri že odpeljala iz Vinalesa proti Havani. Glede na to, da je bil ta dan ravno praznik dela, ki je za Kubance zelo pomemben, če že ne celo najpomembnejši, sva si za pot vzela malo več časa. Let v Cancun sva imela namreč načrtovanega šele ob 12.55 uri, pred tem sva morala v hotel vrniti avto, upoštevati pa sva morala še tradicionalno prvomajsko delavsko zborovanje na Trgu Revolucije. O tem so naju opozarjali tudi domačini v Vinalesu, saj bi lahko imela, ko bi prišla v Havano, težave v prometu, ki je takrat presenetljivo (ali pa tudi ne) zelo gost. No vsaj enkrat. :)

V Havano sva po prazni avtocesti prišla po dveh urah vožnje oz. 170 prevoženih kilometrih. Da bi se izognila Trgu Revolucije, sva se odločila za obalno pot, ki naju je prav tako pripeljala do hotela. Ta odločitev je bila v vsakem primeru boljša, ker sva na tak način najlažje našla hotel, ki je stal neposredno ob morju. Težav na poti do hotela tako nisva imela, razen tega, da sva morala kar nekaj časa čakati pri izvozu iz avtoceste na lokalno cesto po kateri se je valila kolona polnih avtobusov, ki so se vračali z zborovanja s Trga Revolucije. Ampak spet ni bilo tako hudo, saj sva ob deseti uri, potem ko sva naredila 20 kilometrov že prispela v najin hotel iz začetka potovanja. Seveda ne smem pozabiti na tem mestu omeniti še to, da se nama je tako, kot že enkrat prej zgodilo, da se je avtocesta v Havani kar naenkrat končala in to brez kakršnihkoli opozorilnih znakov. Pred seboj sva namreč zagledala samo še… travo. Nobenega znaka torej, ki bi označeval konec avtoceste ali izvoz iz avtoceste. No, na srečo so bili tam tudi policisti, ki so bili tokrat prijazni in naju niso kaznovali kot takrat, ko sva Havano zapuščala. Prijazno so nama pokazali, da naj se obrneva in zapeljeva približno 200 metrov nazaj, kjer bova našla izhod iz avtoceste. No in tako sva pripeljala do kolone avtobusov o katerih sem pisal malo prej.

Prestavljen let

Ko sva prišla v hotel in vrnila avto, sva morala plačati 10 $ kazni, ki sva si jo prislužila na začetku potovanja in potem še 20 $ za taksi do letališča. Tam sva plačala še 63 $ za izhodni vizi, nato pa naju je čakalo presenečenje. Do leta bi moralo biti še slabi dve uri, vendar pa sva na najino žalost ugotovila, da je bil let prestavljen in to za tri ure, torej na 16.00 uro. Kubanci pa so kar lepo napisali »ON TIME«!

Seveda me ni motilo dodatni tri urno čakanje, me je pa zelo motilo in še bolj skrbelo to, da je obstajala velika verjetnost, da naslednji let iz Cancuna v Miami zamudiva. No in na tem mestu sem se spomnil možakarja, ki je na letališču v Cancunu, ko smo čakali na let proti Havani govoril, da Cubana Air vedno zamuja in da zato s to letalsko družbo nikoli ne leti, ampak leti z Mexicano. Če bi to vedel prej, se zagotovo tudi jaz ne bi odločil za to letalsko družbo, sploh pa potem, ko sem po prihodu v Slovenijo izvedel, da gre za eno izmed petih svetovnih letalskih družb, ki imajo največ letalskih nesreč.

Prisilna nočitev v Cancunu

Kakorkoli že. Sledilo je mučno čakanje do 16.00 ure, ko smo končno le poleteli. Zaradi časovne razlike smo v Cancun prišli ob 16.20 uri. Glede na to, da je bil naslednji let, torej let v Miami ob 17.00 uri, verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da sva ga zamudila. Let je bil namreč iz drugega terminala, midva pa sva še prej morala počakati na prtljago in dobiti letališki bus, ki naju je pripeljal do pravega terminala. Sicer sva tja prišla deset minut pred peto, vendar je bilo že prepozno. Sploh pa za let v ZDA, kjer so varnostni pregledi zelo strogi.

Na srečo sva prav zaradi takih nepredvidenih dogodkov najin načrt potovanja organizirala tako, da sva bila pred Kubo in po Kubi še dva dni v Miamiju, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi zaradi Kubancev zamudila let v Evropo.

Nama pa tako ni preostalo drugega, kot da sva se pozanimala kdaj je naslednji let. Ta je bil šele naslednji dan malo pred 14.00 uro, pri čemer bi morala za dodatne karte doplačati 200$. Glede na to, da sva uradno zamudila po lastni krivdi, saj Američanom ne moreš in ne smeš govoriti, da si let zamudil zaradi Kubancev, s katerimi se ne zastopijo najbolje (let zato tudi ni bil povezovalen), sva jo s tako malo doplačila odnesla kar dobro, saj jim tega ne bi bilo treba storiti in bi kar lepo plačala polno ceno.

Ko sva si za naslednji dan rezervirala let, sva morala poiskati še hotel in taksi, ki bi naju pripeljal tja. Žal sva bila videti kar malo obupana, ker sva morala zasilno prespati v Mehiki in še to v Cancunu, kjer so sami hoteli s po štirimi in petimi zvezdicami, midva pa tako rekoč že skoraj brez denarja, zato naju je taksist toliko lažje nategnil in za prevoz do 10 kilometrov oddaljenega hotela računal 42$!!! Samo za primerjavo. Naslednji dan sva za taksi od hotela do letališča plačala 16$! Odločila pa sva se za najbližji (letališki) hotel, ki je bil tudi cenejši od obalnih hotelov, pa čeprav je šlo za hotel Marriott. Kljub temu, da sva za hotel morala kar nekaj plačati, pa sva se vsaj dodobra spočila pred vračanjem v Evropo.

Naslednji dan sva bila na letališču že ob 11.20 uri in bila prijetno presenečena, saj nama za nove letalske karte ni bilo potrebno doplačati prav ničesar, pa še dobre sedeže na prehodu sva dobila, zaradi česar sva pač imela več prostora. Poleteli smo ob 13.50 uri in v Miamiju pristali ob 15.20 uri oz. ob 16.20 uri po vzhodno ameriškem času.

Temeljita kontrola

V soboto, 3. maja sva se ob 11.00 uri prijavila za let iz Miamija v Evropo in ko sva prišla do policijske kontrole, naju je čakalo še eno presenečenje, tako imenovana »temeljita kontrola«. Policisti, ki so bili sicer izjemno prijazni, so namreč temeljito pregledali vso najino prtljago, z nekimi listki pa so jemali iz nje tudi neke vzorce. Poleg tega sva morala v vetrovno komoro, ki naju je temeljito prepihala. Po končani kontroli, kjer niso našli prav ničesar, so nama razložili, da imajo na letališču tak sistem, da računalnik vsakič izžreba nekaj potnikov, ki jih morajo nato temeljito pregledati. No in tokrat sva tako »srečo« imela pač midva. Na srečo sva na letališče prišla toliko prej, da leta v Evropo, kljub pol urni kontroli, nisva zamudila. Ta je bil namreč šele on 13h, deset minut do 15h pa smo že prispeli v Chicago in od tam ob 17.20 uri poleteli proti Munchnu.

V nedeljo 4. maja smo ob 8.30 uri pristali na letališču v Munchnu, ob 9.40 uri pa sva se že odpeljala iz letališča proti Sloveniji, kamor sva prispela ob 14.30 uri.

Nekaj fotografij si lahko ogledate še spodaj, sicer pa je moj potopis skoraj že končan. Naslednjič bom pisal samo še nekaj malega o statistiki in navedel seznam cas, kjer sva prenočevala.



Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 15. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 13. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 12. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 11. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 10. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Borut Pahor naj se uči od Baracka Obame

Borut Pahor je položaj predsednika slovenske vlade prevzel novembra 2008, dva meseca kasneje pa je položaj predsednika ZDA prevzel Barack Obama. Sam sem takrat vlekel vzporednice med obema predsednikoma in s tem se je strinjal še marsikateri Slovenec. Sedaj smo že v aprilu in teh vzporednic je vedno manj. S politiko konsenza je namreč Pahor začel pretiravati, posledica tega pa so ukrepi, ki jih ni. Gospod predsednik namreč v petih mesecih vladanja ni naredil nič.

Vir fotografij: http://www.kpv.gov.si/, http://asthepagesturn.wordpress.com/

Edini konsenz, ki ga je dosegel je v tem, da slovenska politika nastopa enotno proti Hrvaški. Če bo hotel doseči še kakšen konsenz, pa mu svetujem, da s tem takoj preneha, ker mu to zagotovo ne bo uspelo, zato predlagam, da naj končno začne delati in ne samo govoriti. Lep primer so protikrizni ukrepi, za katere govori, da jih vlada pripravlja. In koliko časa bomo še čakali na konkretna dejanja? Ukrepati je namreč potrebno hitro, da ne bo prepozno. Podjetja že sedaj propadajo, ljudje ostajajo brez služb…

Edina stvar, ki mu jo je uspelo narediti pa je ta, da so se začele izdajati odločbe, tako imenovanim izbrisanim. Pa še za to se je v veliki meri potrebno zahvaliti, nedvomno najboljši ministrici sedanje vlade, gospe Katarini Kresal.

In če Borut Pahor v petih mesecih ni naredil skoraj nič, pa je ameriški predsednik Barack Obama v samo treh mesecih naredil marsikaj. S tem pa ne mislim samo na besede, ampak predvsem na dejanja in to na različnih področjih, od gospodarske krize in zunanje politike, do človekovih pravic in okolja. Lotil se je celo zadev, ki so bile pri bivših ameriških predsednikih tabu tema.

Na področju gospodarstva oz. gospodarske krize je namenil novo pomoč ameriškim bankam iz 700 milijard dolarjev vrednega svežnja, predstavniški dom ameriškega kongresa pa je, sicer brez podpore republikancev, sprejel 819 milijard dolarjev vreden stimulacijski sveženj, ki ga je predlagal. S svežnjem naj bi dali nov zagon pešajočemu ameriškemu gospodarstvu in se izvlekli iz recesije. Omejil je tudi skupne dohodke direktorjev zasebnih podjetij, ki prejemajo proračunsko pomoč in sicer na 500.000 dolarjev letno. Obama želi s to omejitvijo doseči, da bi bila finančna industrija odgovorna davkoplačevalcem in spremeniti korporacijsko kulturo, ki spodbuja astronomske bonuse in druge ugodnosti, ki pogosto niso sorazmerni z uspešnostjo podjetij.

Na področju okolja je odpravil ukrep svojega predhodnika Georgea Busha v zvezi s posvetovanji z znanstveniki pred sprejetjem ukrepov, ki bi lahko škodovali okolju, na področju znanosti pa je podpisal izvršno uredbo, s katero je odpravil omejitve (spet) svojega predhodnika Georgea Busha glede vladnega financiranja raziskav izvornih celic človeških zarodkov.

Na področju človekovih pravic je podpisal odlok o zaprtju zaporov v Guantanamu na Kubi in z izvršnim ukazom odpravil prepoved proračunskega financiranja domačih in tujih organizacij, ki se po svetu ukvarjajo z načrtovanjem družin, torej pomagajo ženskam tudi pri splavu. Prepoved je uvedel Ronald Reagan, Bill Clinton jo je odpravil, George Bush mlajši pa znova uvedel.

Na področju zunanje politike je ukinil omejitve glede potovanj in pošiljanja denarja na Kubo, med obiskom v Mehiki pa je podprl boj mehiških oblasti proti mamilarskim kartelom in trgovanju z orožjem, obenem pa celo priznal, da del odgovornosti za problem nosijo tudi ZDA. Prav tako se je odločil za postopen umik ameriških vojakov iz Iraka in poleg tega že od začetka mandata poskušal izboljšati odnose z Iranom, ki je ključna država za reševanje iraškega in afganistanskega konflikta. Pri tem se je obrnil neposredno na iransko ljudstvo in voditelje Islamske republike Iran in izrazil spoštovanje do iranske kulture ter civilizacije. Kaj takega od ostalih ameriških predsednikih nismo mogli pričakovati, kar samo še dodatno dokazuje, da je Obama res velik človek.

Pa Borut?

Borut Pahor naj se uči od Baracka Obame

Borut Pahor je položaj predsednika slovenske vlade prevzel novembra 2008, dva meseca kasneje pa je položaj predsednika ZDA prevzel Barack Obama. Sam sem takrat vlekel vzporednice med obema predsednikoma in s tem se je strinjal še marsikateri Slovenec. Sedaj smo že v aprilu in teh vzporednic je vedno manj. S politiko konsenza je namreč Pahor začel pretiravati, posledica tega pa so ukrepi, ki jih ni. Gospod predsednik namreč v petih mesecih vladanja ni naredil nič.

Vir fotografij: http://www.kpv.gov.si/, http://asthepagesturn.wordpress.com/

Edini konsenz, ki ga je dosegel je v tem, da slovenska politika nastopa enotno proti Hrvaški. Če bo hotel doseči še kakšen konsenz, pa mu svetujem, da s tem takoj preneha, ker mu to zagotovo ne bo uspelo, zato predlagam, da naj končno začne delati in ne samo govoriti. Lep primer so protikrizni ukrepi, za katere govori, da jih vlada pripravlja. In koliko časa bomo še čakali na konkretna dejanja? Ukrepati je namreč potrebno hitro, da ne bo prepozno. Podjetja že sedaj propadajo, ljudje ostajajo brez služb…

Edina stvar, ki mu jo je uspelo narediti pa je ta, da so se začele izdajati odločbe, tako imenovanim izbrisanim. Pa še za to se je v veliki meri potrebno zahvaliti, nedvomno najboljši ministrici sedanje vlade, gospe Katarini Kresal.

In če Borut Pahor v petih mesecih ni naredil skoraj nič, pa je ameriški predsednik Barack Obama v samo treh mesecih naredil marsikaj. S tem pa ne mislim samo na besede, ampak predvsem na dejanja in to na različnih področjih, od gospodarske krize in zunanje politike, do človekovih pravic in okolja. Lotil se je celo zadev, ki so bile pri bivših ameriških predsednikih tabu tema.

Na področju gospodarstva oz. gospodarske krize je namenil novo pomoč ameriškim bankam iz 700 milijard dolarjev vrednega svežnja, predstavniški dom ameriškega kongresa pa je, sicer brez podpore republikancev, sprejel 819 milijard dolarjev vreden stimulacijski sveženj, ki ga je predlagal. S svežnjem naj bi dali nov zagon pešajočemu ameriškemu gospodarstvu in se izvlekli iz recesije. Omejil je tudi skupne dohodke direktorjev zasebnih podjetij, ki prejemajo proračunsko pomoč in sicer na 500.000 dolarjev letno. Obama želi s to omejitvijo doseči, da bi bila finančna industrija odgovorna davkoplačevalcem in spremeniti korporacijsko kulturo, ki spodbuja astronomske bonuse in druge ugodnosti, ki pogosto niso sorazmerni z uspešnostjo podjetij.

Na področju okolja je odpravil ukrep svojega predhodnika Georgea Busha v zvezi s posvetovanji z znanstveniki pred sprejetjem ukrepov, ki bi lahko škodovali okolju, na področju znanosti pa je podpisal izvršno uredbo, s katero je odpravil omejitve (spet) svojega predhodnika Georgea Busha glede vladnega financiranja raziskav izvornih celic človeških zarodkov.

Na področju človekovih pravic je podpisal odlok o zaprtju zaporov v Guantanamu na Kubi in z izvršnim ukazom odpravil prepoved proračunskega financiranja domačih in tujih organizacij, ki se po svetu ukvarjajo z načrtovanjem družin, torej pomagajo ženskam tudi pri splavu. Prepoved je uvedel Ronald Reagan, Bill Clinton jo je odpravil, George Bush mlajši pa znova uvedel.

Na področju zunanje politike je ukinil omejitve glede potovanj in pošiljanja denarja na Kubo, med obiskom v Mehiki pa je podprl boj mehiških oblasti proti mamilarskim kartelom in trgovanju z orožjem, obenem pa celo priznal, da del odgovornosti za problem nosijo tudi ZDA. Prav tako se je odločil za postopen umik ameriških vojakov iz Iraka in poleg tega že od začetka mandata poskušal izboljšati odnose z Iranom, ki je ključna država za reševanje iraškega in afganistanskega konflikta. Pri tem se je obrnil neposredno na iransko ljudstvo in voditelje Islamske republike Iran in izrazil spoštovanje do iranske kulture ter civilizacije. Kaj takega od ostalih ameriških predsednikih nismo mogli pričakovati, kar samo še dodatno dokazuje, da je Obama res velik človek.

Pa Borut?

Briljantina: Križanke (Ljubljana) vs WestEnd (London)

Sem lani gledal Briljantino v Londonu in domov prinesel gledališki list, na katerem je spodnja slika.



In kaj opazim danes na internetu, za slovensko Briljantino, ki se bo igrala v Križankah? Spodnjo sliko.



Hm. Sprašujem se, kje je "ustvarjalec" slovenskega plakata dobil idejo? V Londonu? Pa tam to vedo ali pa gre še za eno od (verjetno) mnogih kršitev avtorskih pravic?

No, pa še 147. člen Kazenskega zakonika, ki govori o kršitvah moralnih avtorskih pravic:

(1)	Kdor s svojim imenom ali z imenom koga drugega objavi, prikaže, izvede ali prenese tuje avtorsko delo ali njegov del, ali dovoli to storiti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(2)	Kdor skazi, okrni ali kako drugače neupravičeno poseže v tuje avtorsko delo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.
(3)	Pregon se začne na predlog.

Briljantina: Križanke (Ljubljana) vs WestEnd (London)

Sem lani gledal Briljantino v Londonu in domov prinesel gledališki list, na katerem je spodnja slika.



In kaj opazim danes na internetu, za slovensko Briljantino, ki se bo igrala v Križankah? Spodnjo sliko.



Hm. Sprašujem se, kje je "ustvarjalec" slovenskega plakata dobil idejo? V Londonu? Pa tam to vedo ali pa gre še za eno od (verjetno) mnogih kršitev avtorskih pravic?

No, pa še 147. člen Kazenskega zakonika, ki govori o kršitvah moralnih avtorskih pravic:

(1)	Kdor s svojim imenom ali z imenom koga drugega objavi, prikaže, izvede ali prenese tuje avtorsko delo ali njegov del, ali dovoli to storiti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(2)	Kdor skazi, okrni ali kako drugače neupravičeno poseže v tuje avtorsko delo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.
(3)	Pregon se začne na predlog.