Devetindvajsetega julija pred tremi leti.
Odhod z avtom iz Ljubljane ob 10.10 uri, prihod na letališče München ob 19.20 uri. Ne, nisva potrebovala 9 ur in 20 minut do samega letališča, čeprav naju je na poti pričakala 40 kilometrska kolona tik pred Münchnom. Na srečo sva imela s seboj zemljevid, ki naju je prav lepo pripeljal po lokalnih cestah do Münchna, pa še vedno nama je ostalo kar nekaj časa za obisk znamenite münchenske pivnice, kamor sva prispela ob 17.00 uri.
Ob 18.40 uri pa že naprej proti letališču, saj je bil let predviden ob 22.00 uri, do letališča pa tudi ni bilo tako malo, pravzaprav natanko 40 kilometrov. Ob 21.20 uri sva se vkrcala na letalo turistične agencije LTU, ki pa je poletelo z 18 minutno zamudo, torej ob 22.18 uri.
Pred tremi leti sem prvič letel iz letališča v Münchnu in v svoj popotniški dnevnik sem takrat zapisal, da je letališče veliko, čeprav manjše kot J.F.K. in lepo ter urejeno kot letališče Marco Polo v Benetkah. Mislim, da to lahko trdim še vedno.
Prihod v Mombaso
S polnim AIRBUS-om A330-200 smo tako poleteli proti 6426 kilometrov oddaljeni Mombasi v Keniji, kamor smo prispeli naslednji dan ob 4.38 uri oz. eno uro prej kot je bilo načrtovano. Uro smo premaknili za eno uro naprej in se tako ob 6.10 uri izkrcali ter plačali 50 $ na osebo za vstopno vizo. Let je minil zelo mirno, z eno samo turbulenco, ki pa je bila vseeno kar močna.
Vreme in temperature
Vreme v Mombasi je bilo soparno, čeprav sama temperatura ni bila visoka, le okoli 23 stopinj oz. dve stopinji več kot v Münchnu. Razlog za "nizko" temperaturo je seveda ekvator, saj je na južni polobli, kjer se Kenija nahaja, v času ko je pri nas poletje, tam zima.
Okoli ekvatorja je sicer vreme čez celo leto zelo podobno, to pa pomeni, da v Keniji tudi poleti niso temperature veliko drugačne. Vedno je tudi toplo, razen izjem (gorski predeli…).
Ob 7.10 uri so nas po vseh mejnih kontrolah pripeljali do manjšega avtobusa, s katerim smo se ob 8.35 uri odpeljali proti hotelu, kamor smo prišli ob 9.50 uri.
Bitch boysi
Po nastanitvi sva se takoj odpravila na plažo, kjer sva ugotovila, da je dostop do morja, zaradi bližnjega koralnega grebena, zelo težaven. Vsaj tako je bilo v tem hotelu. Kasneje, ko sva srečala dva Slovenca, ki sta prebivala v nekem drugem hotelu, pa sva izvedela, da je tam plaža veliko lepša in tudi dostop do morja je zelo ugoden.
Izjema so »bitch boysi«, ki jih je po celi plaži dovolj. To so domačini, ki poskušajo naivnim turistom marsikaj prodati ali pa jih odpeljati na kakšen bližnji koralni greben, ki si komaj zasluži tako ime.
No in ker sva bila oba prvič v Keniji, sva se seveda pustila prepričati dvema bitch boysema (v nadaljevanju BB), ki sta naju odpeljala na "koralni greben". Za to sva plačala kar 15 dolarjev, kar je, kot sva kasneje izvedela, absolutno preveč. Poleg tega pa naju je opeklo tudi sonce , da sva se mu morala naslednje štiri dni na veliko izogibat. Sonce je tam namreč zelo močno in to kljub temu, da sva bila na soncu samo slabo uro, glede na to, da je bilo na nebu kar nekaj oblakov, pa je bilo nastavljanja soncu v resnici še kratkotrajnejše.
Vseeno sva od najinega BB in kasneje od varnostnika, ki v okolici hotela preganja opice, izvedela marsikaj zanimivega. Najprej pa k ogledu "koralnega grebena".
"Koralni greben"
V plitvinah pod močnim vplivom bibavice morja (plima in oseka – razlika 200 metrov ), je vse polno živali, katere nama je BB tudi pokazal. Od morskih zvezd in polžev, pa vse tja do različnih vrst školjk in ježev. Eden izmed polžev, veliki kot kepa mesa, je spustil črnilo, saj se je ob našem dotiku počutil ogroženega. Pol kozarca tega črnila pijejo domačinke, ki bi rade pospešile porod. Prav tako sva opazila majhne rakce, ki se zakopljejo v pesek, morske zvezde, ki se obračajo na hrbet ali trebuh (odvisno od plime ali oseke) in več vrst kumar. Slednjim domačini prerežejo trebuh, izločijo drobovje in jih sušijo, nato pa jih odpeljejo v Mombaso, kjer jih preparirajo. Iz njih potem izdelujejo podplate za obutev. BB nama je pokazal tudi nekaj strupenih polžev, zato je bresti po plitvinah do koralnega grebena brez ustrezne obutve kar tvegano dejanje.
Življenje v Keniji
Vsi v Keniji so zelo revni, niso pa lačni. K revščini veliko prispevata alkohol in korupcija. Kdor ima v lasti kozo, je že priskrbljen, saj ena stane 5000 šilingov oz. približno 50 €. Še dražja od koze je krava, vendar pa je potrebno upoštevati, da je dražje tudi njeno vzdrževanje. Edina žival, ki si jo lahko privošči tudi najbolj reven prebivalec Kenije, je kokoš. Otroci morajo pogosto vzdrževati mlajše brate in sestre, saj starši pogosto mladi umrejo. BB da prislužen denar svoji materi in ne ženi, saj je mati glava družine, ki varčuje in odreja delo. Ostale ženske so ji v veliko pomoč pri obdelavi polja (koruza…), nošenju vode in pripravi drv.
Kokos
BB je povedal tudi nekaj o kokosovih palmah, ki so vsepovsod. V Egiptu sem npr. videl zelo veliko dateljevih. Plodovi kokosa so jajčasti in zeleni. Svež kokos se uživa kot hrana ali pa se pije njegovo mleko. Zrel rjav kokos pa se uporablja za kuhanje in proizvodnjo olja… Opazila sva, da so mango, papaja in mlad kokos na zunaj zelo podobni.
Delo varnostnika s fračo
20-letni Emanuell, uniformirani varnostnik na plaži s fračo za pasom pa je povedal, da so bitch boysi zelo nadležni do turistov, kar sva ugotovila že sama in da je njegova naloga, da le-te po potrebi aretira in odpelje v "security office", od koder pokliče policijo. Na vprašanje zakaj uporablja fračo pa je odgovoril, da za preganjanje opic, ki rade brskajo po osebnih stvareh turistov in jim določene predmete tudi odnesejo.
Življenje varnostnika Emanuela
Dela 12 ur na dan in v enem dnevu zasluži 100 šilingov, kar na mesec, glede na to, da dela vsak dan, znese 3000 šilingov (30 €). Animatorji v hotelu npr. zaslužijo še enkrat več.
Sicer pa je Emanuell povedal tudi to, da je bil njegov oče vojak, ki je umrl na mirovni misiji v Sierri Leone, zaradi česar je tudi prekinil šolanje. Njegova mati mu je pred kratkim prav tako umrla in sicer zaradi okužbe z virusom HIV. Njegova družina sicer izvira iz plamena Lui (pleme ob Ugandski meji). Sestra hodi v šolo v Ugando, saj je tam življenje cenejše. Kljub temu stane šolanje 1500 šilingov (15€) na mesec, čemur pa je potrebno prišteti še najemnino 800 šilingov, za pot domov pa dodatnih 1200 šilingov.
Delat se jim ne da
Prav zaradi teh stvari bi se Emanuell rad izučil za šoferja ali mehanika. Če znaš voziti, lahko dobiš dobro službo za okoli 15.000 šilingov (150€) na mesec, kolikor sicer stane vozniški izpit. Problem pa je, ker banke denarja ne posojajo, razen podjetnikom in skupinam ljudi, ki skupaj začnejo opravljati neko dejavnost. Poleg tega je za dobro službo, potrebno podkupiti tudi uradnika in jim dati tudi do 20.000 šilingov.
Po drugi strani pa imajo Kenijci zgrešen odnos do dela. Posebej poudarjajo, da so tako rekoč prisiljeni delati, sicer ne bi imeli hrane. Delo tako ni vrednota, pač pa nuja. Če omenim primer ene ženske, ki je na vsak način hotela iz Kenije v Evropo, ker je mislila, da tam ni potrebno nič delati, ampak da vse pade iz neba. Pa je prišla v Nemčijo in opazila, da se je močno uštela. Ko je videla koliko mora tam delati, se je takoj vrnila nazaj v Kenijo.
Problem z virusom HIV
Velik problem je tudi virus HIV, saj ljudje ne vedo kako se širi. Pa tudi sicer jih ubija neka močna lokalna alkoholna pijača z okusom vina. Emanuell je povedal, da se HIV pri njih širi tudi na pol vedoma, ko ljudje spolno občujejo pod vplivom alkohola. Marsikdo pa sebično okuži tudi ostale. Tako včasih matere namenoma okužijo otroke, ali pa koga okužijo z okuženo iglo, saj nočejo umreti sami. HIV je tudi edina resna bolezen v Keniji.
Glede vere je Emanuell, ki je anglikanec, povedal, da se muslimani in kristjani medsebojno sovražijo. Prav tako se ne marajo plemena. Bitch boys je npr. dejal, da so Masaji neprijazni.
Spodaj si lahko ogledate prve fotografije z dopustovanja po Keniji, naslednjič pa o obisku dveh safarijev.
Sorodne teme:
- Kenija (2006) - 1. del
- Kenija (2006) - 3. del
Tuesday, June 23, 2009
Kenija (2006) - 2. del
Devetindvajsetega julija pred tremi leti.
Odhod z avtom iz Ljubljane ob 10.10 uri, prihod na letališče München ob 19.20 uri. Ne, nisva potrebovala 9 ur in 20 minut do samega letališča, čeprav naju je na poti pričakala 40 kilometrska kolona tik pred Münchnom. Na srečo sva imela s seboj zemljevid, ki naju je prav lepo pripeljal po lokalnih cestah do Münchna, pa še vedno nama je ostalo kar nekaj časa za obisk znamenite münchenske pivnice, kamor sva prispela ob 17.00 uri.
Ob 18.40 uri pa že naprej proti letališču, saj je bil let predviden ob 22.00 uri, do letališča pa tudi ni bilo tako malo, pravzaprav natanko 40 kilometrov. Ob 21.20 uri sva se vkrcala na letalo turistične agencije LTU, ki pa je poletelo z 18 minutno zamudo, torej ob 22.18 uri.
Pred tremi leti sem prvič letel iz letališča v Münchnu in v svoj popotniški dnevnik sem takrat zapisal, da je letališče veliko, čeprav manjše kot J.F.K. in lepo ter urejeno kot letališče Marco Polo v Benetkah. Mislim, da to lahko trdim še vedno.
Prihod v Mombaso
S polnim AIRBUS-om A330-200 smo tako poleteli proti 6426 kilometrov oddaljeni Mombasi v Keniji, kamor smo prispeli naslednji dan ob 4.38 uri oz. eno uro prej kot je bilo načrtovano. Uro smo premaknili za eno uro naprej in se tako ob 6.10 uri izkrcali ter plačali 50 $ na osebo za vstopno vizo. Let je minil zelo mirno, z eno samo turbulenco, ki pa je bila vseeno kar močna.
Vreme in temperature
Vreme v Mombasi je bilo soparno, čeprav sama temperatura ni bila visoka, le okoli 23 stopinj oz. dve stopinji več kot v Münchnu. Razlog za "nizko" temperaturo je seveda ekvator, saj je na južni polobli, kjer se Kenija nahaja, v času ko je pri nas poletje, tam zima.
Okoli ekvatorja je sicer vreme čez celo leto zelo podobno, to pa pomeni, da v Keniji tudi poleti niso temperature veliko drugačne. Vedno je tudi toplo, razen izjem (gorski predeli…).
Ob 7.10 uri so nas po vseh mejnih kontrolah pripeljali do manjšega avtobusa, s katerim smo se ob 8.35 uri odpeljali proti hotelu, kamor smo prišli ob 9.50 uri.
Bitch boysi
Po nastanitvi sva se takoj odpravila na plažo, kjer sva ugotovila, da je dostop do morja, zaradi bližnjega koralnega grebena, zelo težaven. Vsaj tako je bilo v tem hotelu. Kasneje, ko sva srečala dva Slovenca, ki sta prebivala v nekem drugem hotelu, pa sva izvedela, da je tam plaža veliko lepša in tudi dostop do morja je zelo ugoden.
Izjema so »bitch boysi«, ki jih je po celi plaži dovolj. To so domačini, ki poskušajo naivnim turistom marsikaj prodati ali pa jih odpeljati na kakšen bližnji koralni greben, ki si komaj zasluži tako ime.
No in ker sva bila oba prvič v Keniji, sva se seveda pustila prepričati dvema bitch boysema (v nadaljevanju BB), ki sta naju odpeljala na "koralni greben". Za to sva plačala kar 15 dolarjev, kar je, kot sva kasneje izvedela, absolutno preveč. Poleg tega pa naju je opeklo tudi sonce , da sva se mu morala naslednje štiri dni na veliko izogibat. Sonce je tam namreč zelo močno in to kljub temu, da sva bila na soncu samo slabo uro, glede na to, da je bilo na nebu kar nekaj oblakov, pa je bilo nastavljanja soncu v resnici še kratkotrajnejše.
Vseeno sva od najinega BB in kasneje od varnostnika, ki v okolici hotela preganja opice, izvedela marsikaj zanimivega. Najprej pa k ogledu "koralnega grebena".
"Koralni greben"
V plitvinah pod močnim vplivom bibavice morja (plima in oseka – razlika 200 metrov ), je vse polno živali, katere nama je BB tudi pokazal. Od morskih zvezd in polžev, pa vse tja do različnih vrst školjk in ježev. Eden izmed polžev, veliki kot kepa mesa, je spustil črnilo, saj se je ob našem dotiku počutil ogroženega. Pol kozarca tega črnila pijejo domačinke, ki bi rade pospešile porod. Prav tako sva opazila majhne rakce, ki se zakopljejo v pesek, morske zvezde, ki se obračajo na hrbet ali trebuh (odvisno od plime ali oseke) in več vrst kumar. Slednjim domačini prerežejo trebuh, izločijo drobovje in jih sušijo, nato pa jih odpeljejo v Mombaso, kjer jih preparirajo. Iz njih potem izdelujejo podplate za obutev. BB nama je pokazal tudi nekaj strupenih polžev, zato je bresti po plitvinah do koralnega grebena brez ustrezne obutve kar tvegano dejanje.
Življenje v Keniji
Vsi v Keniji so zelo revni, niso pa lačni. K revščini veliko prispevata alkohol in korupcija. Kdor ima v lasti kozo, je že priskrbljen, saj ena stane 5000 šilingov oz. približno 50 €. Še dražja od koze je krava, vendar pa je potrebno upoštevati, da je dražje tudi njeno vzdrževanje. Edina žival, ki si jo lahko privošči tudi najbolj reven prebivalec Kenije, je kokoš. Otroci morajo pogosto vzdrževati mlajše brate in sestre, saj starši pogosto mladi umrejo. BB da prislužen denar svoji materi in ne ženi, saj je mati glava družine, ki varčuje in odreja delo. Ostale ženske so ji v veliko pomoč pri obdelavi polja (koruza…), nošenju vode in pripravi drv.
Kokos
BB je povedal tudi nekaj o kokosovih palmah, ki so vsepovsod. V Egiptu sem npr. videl zelo veliko dateljevih. Plodovi kokosa so jajčasti in zeleni. Svež kokos se uživa kot hrana ali pa se pije njegovo mleko. Zrel rjav kokos pa se uporablja za kuhanje in proizvodnjo olja… Opazila sva, da so mango, papaja in mlad kokos na zunaj zelo podobni.
Delo varnostnika s fračo
20-letni Emanuell, uniformirani varnostnik na plaži s fračo za pasom pa je povedal, da so bitch boysi zelo nadležni do turistov, kar sva ugotovila že sama in da je njegova naloga, da le-te po potrebi aretira in odpelje v "security office", od koder pokliče policijo. Na vprašanje zakaj uporablja fračo pa je odgovoril, da za preganjanje opic, ki rade brskajo po osebnih stvareh turistov in jim določene predmete tudi odnesejo.
Življenje varnostnika Emanuela
Dela 12 ur na dan in v enem dnevu zasluži 100 šilingov, kar na mesec, glede na to, da dela vsak dan, znese 3000 šilingov (30 €). Animatorji v hotelu npr. zaslužijo še enkrat več.
Sicer pa je Emanuell povedal tudi to, da je bil njegov oče vojak, ki je umrl na mirovni misiji v Sierri Leone, zaradi česar je tudi prekinil šolanje. Njegova mati mu je pred kratkim prav tako umrla in sicer zaradi okužbe z virusom HIV. Njegova družina sicer izvira iz plamena Lui (pleme ob Ugandski meji). Sestra hodi v šolo v Ugando, saj je tam življenje cenejše. Kljub temu stane šolanje 1500 šilingov (15€) na mesec, čemur pa je potrebno prišteti še najemnino 800 šilingov, za pot domov pa dodatnih 1200 šilingov.
Delat se jim ne da
Prav zaradi teh stvari bi se Emanuell rad izučil za šoferja ali mehanika. Če znaš voziti, lahko dobiš dobro službo za okoli 15.000 šilingov (150€) na mesec, kolikor sicer stane vozniški izpit. Problem pa je, ker banke denarja ne posojajo, razen podjetnikom in skupinam ljudi, ki skupaj začnejo opravljati neko dejavnost. Poleg tega je za dobro službo, potrebno podkupiti tudi uradnika in jim dati tudi do 20.000 šilingov.
Po drugi strani pa imajo Kenijci zgrešen odnos do dela. Posebej poudarjajo, da so tako rekoč prisiljeni delati, sicer ne bi imeli hrane. Delo tako ni vrednota, pač pa nuja. Če omenim primer ene ženske, ki je na vsak način hotela iz Kenije v Evropo, ker je mislila, da tam ni potrebno nič delati, ampak da vse pade iz neba. Pa je prišla v Nemčijo in opazila, da se je močno uštela. Ko je videla koliko mora tam delati, se je takoj vrnila nazaj v Kenijo.
Problem z virusom HIV
Velik problem je tudi virus HIV, saj ljudje ne vedo kako se širi. Pa tudi sicer jih ubija neka močna lokalna alkoholna pijača z okusom vina. Emanuell je povedal, da se HIV pri njih širi tudi na pol vedoma, ko ljudje spolno občujejo pod vplivom alkohola. Marsikdo pa sebično okuži tudi ostale. Tako včasih matere namenoma okužijo otroke, ali pa koga okužijo z okuženo iglo, saj nočejo umreti sami. HIV je tudi edina resna bolezen v Keniji.
Glede vere je Emanuell, ki je anglikanec, povedal, da se muslimani in kristjani medsebojno sovražijo. Prav tako se ne marajo plemena. Bitch boys je npr. dejal, da so Masaji neprijazni.
Spodaj si lahko ogledate prve fotografije z dopustovanja po Keniji, naslednjič pa o obisku dveh safarijev.
Sorodne teme:
- Kenija (2006) - 1. del
- Kenija (2006) - 3. del
Odhod z avtom iz Ljubljane ob 10.10 uri, prihod na letališče München ob 19.20 uri. Ne, nisva potrebovala 9 ur in 20 minut do samega letališča, čeprav naju je na poti pričakala 40 kilometrska kolona tik pred Münchnom. Na srečo sva imela s seboj zemljevid, ki naju je prav lepo pripeljal po lokalnih cestah do Münchna, pa še vedno nama je ostalo kar nekaj časa za obisk znamenite münchenske pivnice, kamor sva prispela ob 17.00 uri.
Ob 18.40 uri pa že naprej proti letališču, saj je bil let predviden ob 22.00 uri, do letališča pa tudi ni bilo tako malo, pravzaprav natanko 40 kilometrov. Ob 21.20 uri sva se vkrcala na letalo turistične agencije LTU, ki pa je poletelo z 18 minutno zamudo, torej ob 22.18 uri.
Pred tremi leti sem prvič letel iz letališča v Münchnu in v svoj popotniški dnevnik sem takrat zapisal, da je letališče veliko, čeprav manjše kot J.F.K. in lepo ter urejeno kot letališče Marco Polo v Benetkah. Mislim, da to lahko trdim še vedno.
Prihod v Mombaso
S polnim AIRBUS-om A330-200 smo tako poleteli proti 6426 kilometrov oddaljeni Mombasi v Keniji, kamor smo prispeli naslednji dan ob 4.38 uri oz. eno uro prej kot je bilo načrtovano. Uro smo premaknili za eno uro naprej in se tako ob 6.10 uri izkrcali ter plačali 50 $ na osebo za vstopno vizo. Let je minil zelo mirno, z eno samo turbulenco, ki pa je bila vseeno kar močna.
Vreme in temperature
Vreme v Mombasi je bilo soparno, čeprav sama temperatura ni bila visoka, le okoli 23 stopinj oz. dve stopinji več kot v Münchnu. Razlog za "nizko" temperaturo je seveda ekvator, saj je na južni polobli, kjer se Kenija nahaja, v času ko je pri nas poletje, tam zima.
Okoli ekvatorja je sicer vreme čez celo leto zelo podobno, to pa pomeni, da v Keniji tudi poleti niso temperature veliko drugačne. Vedno je tudi toplo, razen izjem (gorski predeli…).
Ob 7.10 uri so nas po vseh mejnih kontrolah pripeljali do manjšega avtobusa, s katerim smo se ob 8.35 uri odpeljali proti hotelu, kamor smo prišli ob 9.50 uri.
Bitch boysi
Po nastanitvi sva se takoj odpravila na plažo, kjer sva ugotovila, da je dostop do morja, zaradi bližnjega koralnega grebena, zelo težaven. Vsaj tako je bilo v tem hotelu. Kasneje, ko sva srečala dva Slovenca, ki sta prebivala v nekem drugem hotelu, pa sva izvedela, da je tam plaža veliko lepša in tudi dostop do morja je zelo ugoden.
Izjema so »bitch boysi«, ki jih je po celi plaži dovolj. To so domačini, ki poskušajo naivnim turistom marsikaj prodati ali pa jih odpeljati na kakšen bližnji koralni greben, ki si komaj zasluži tako ime.
No in ker sva bila oba prvič v Keniji, sva se seveda pustila prepričati dvema bitch boysema (v nadaljevanju BB), ki sta naju odpeljala na "koralni greben". Za to sva plačala kar 15 dolarjev, kar je, kot sva kasneje izvedela, absolutno preveč. Poleg tega pa naju je opeklo tudi sonce , da sva se mu morala naslednje štiri dni na veliko izogibat. Sonce je tam namreč zelo močno in to kljub temu, da sva bila na soncu samo slabo uro, glede na to, da je bilo na nebu kar nekaj oblakov, pa je bilo nastavljanja soncu v resnici še kratkotrajnejše.
Vseeno sva od najinega BB in kasneje od varnostnika, ki v okolici hotela preganja opice, izvedela marsikaj zanimivega. Najprej pa k ogledu "koralnega grebena".
"Koralni greben"
V plitvinah pod močnim vplivom bibavice morja (plima in oseka – razlika 200 metrov ), je vse polno živali, katere nama je BB tudi pokazal. Od morskih zvezd in polžev, pa vse tja do različnih vrst školjk in ježev. Eden izmed polžev, veliki kot kepa mesa, je spustil črnilo, saj se je ob našem dotiku počutil ogroženega. Pol kozarca tega črnila pijejo domačinke, ki bi rade pospešile porod. Prav tako sva opazila majhne rakce, ki se zakopljejo v pesek, morske zvezde, ki se obračajo na hrbet ali trebuh (odvisno od plime ali oseke) in več vrst kumar. Slednjim domačini prerežejo trebuh, izločijo drobovje in jih sušijo, nato pa jih odpeljejo v Mombaso, kjer jih preparirajo. Iz njih potem izdelujejo podplate za obutev. BB nama je pokazal tudi nekaj strupenih polžev, zato je bresti po plitvinah do koralnega grebena brez ustrezne obutve kar tvegano dejanje.
Življenje v Keniji
Vsi v Keniji so zelo revni, niso pa lačni. K revščini veliko prispevata alkohol in korupcija. Kdor ima v lasti kozo, je že priskrbljen, saj ena stane 5000 šilingov oz. približno 50 €. Še dražja od koze je krava, vendar pa je potrebno upoštevati, da je dražje tudi njeno vzdrževanje. Edina žival, ki si jo lahko privošči tudi najbolj reven prebivalec Kenije, je kokoš. Otroci morajo pogosto vzdrževati mlajše brate in sestre, saj starši pogosto mladi umrejo. BB da prislužen denar svoji materi in ne ženi, saj je mati glava družine, ki varčuje in odreja delo. Ostale ženske so ji v veliko pomoč pri obdelavi polja (koruza…), nošenju vode in pripravi drv.
Kokos
BB je povedal tudi nekaj o kokosovih palmah, ki so vsepovsod. V Egiptu sem npr. videl zelo veliko dateljevih. Plodovi kokosa so jajčasti in zeleni. Svež kokos se uživa kot hrana ali pa se pije njegovo mleko. Zrel rjav kokos pa se uporablja za kuhanje in proizvodnjo olja… Opazila sva, da so mango, papaja in mlad kokos na zunaj zelo podobni.
Delo varnostnika s fračo
20-letni Emanuell, uniformirani varnostnik na plaži s fračo za pasom pa je povedal, da so bitch boysi zelo nadležni do turistov, kar sva ugotovila že sama in da je njegova naloga, da le-te po potrebi aretira in odpelje v "security office", od koder pokliče policijo. Na vprašanje zakaj uporablja fračo pa je odgovoril, da za preganjanje opic, ki rade brskajo po osebnih stvareh turistov in jim določene predmete tudi odnesejo.
Življenje varnostnika Emanuela
Dela 12 ur na dan in v enem dnevu zasluži 100 šilingov, kar na mesec, glede na to, da dela vsak dan, znese 3000 šilingov (30 €). Animatorji v hotelu npr. zaslužijo še enkrat več.
Sicer pa je Emanuell povedal tudi to, da je bil njegov oče vojak, ki je umrl na mirovni misiji v Sierri Leone, zaradi česar je tudi prekinil šolanje. Njegova mati mu je pred kratkim prav tako umrla in sicer zaradi okužbe z virusom HIV. Njegova družina sicer izvira iz plamena Lui (pleme ob Ugandski meji). Sestra hodi v šolo v Ugando, saj je tam življenje cenejše. Kljub temu stane šolanje 1500 šilingov (15€) na mesec, čemur pa je potrebno prišteti še najemnino 800 šilingov, za pot domov pa dodatnih 1200 šilingov.
Delat se jim ne da
Prav zaradi teh stvari bi se Emanuell rad izučil za šoferja ali mehanika. Če znaš voziti, lahko dobiš dobro službo za okoli 15.000 šilingov (150€) na mesec, kolikor sicer stane vozniški izpit. Problem pa je, ker banke denarja ne posojajo, razen podjetnikom in skupinam ljudi, ki skupaj začnejo opravljati neko dejavnost. Poleg tega je za dobro službo, potrebno podkupiti tudi uradnika in jim dati tudi do 20.000 šilingov.
Po drugi strani pa imajo Kenijci zgrešen odnos do dela. Posebej poudarjajo, da so tako rekoč prisiljeni delati, sicer ne bi imeli hrane. Delo tako ni vrednota, pač pa nuja. Če omenim primer ene ženske, ki je na vsak način hotela iz Kenije v Evropo, ker je mislila, da tam ni potrebno nič delati, ampak da vse pade iz neba. Pa je prišla v Nemčijo in opazila, da se je močno uštela. Ko je videla koliko mora tam delati, se je takoj vrnila nazaj v Kenijo.
Problem z virusom HIV
Velik problem je tudi virus HIV, saj ljudje ne vedo kako se širi. Pa tudi sicer jih ubija neka močna lokalna alkoholna pijača z okusom vina. Emanuell je povedal, da se HIV pri njih širi tudi na pol vedoma, ko ljudje spolno občujejo pod vplivom alkohola. Marsikdo pa sebično okuži tudi ostale. Tako včasih matere namenoma okužijo otroke, ali pa koga okužijo z okuženo iglo, saj nočejo umreti sami. HIV je tudi edina resna bolezen v Keniji.
Glede vere je Emanuell, ki je anglikanec, povedal, da se muslimani in kristjani medsebojno sovražijo. Prav tako se ne marajo plemena. Bitch boys je npr. dejal, da so Masaji neprijazni.
Spodaj si lahko ogledate prve fotografije z dopustovanja po Keniji, naslednjič pa o obisku dveh safarijev.
Sorodne teme:
- Kenija (2006) - 1. del
- Kenija (2006) - 3. del
Saturday, June 20, 2009
Kenija (2006) - 1. del
Če razmišljate kateri letni čas je najprimernejši za obisk Kenije, naj povem, da je čas primeren skozi vse leto. Jaz sem bil julija in sem se imel prav krasno, pa čeprav večina turistov iz Evrope tja hodi pozimi, ko pade najmanj padavin. Vendar pa jih tudi julija oz. avgusta ni kaj dosti. Deževno obdobje namreč zgleda tako, da se kar naenkrat na prej jasnemu nebu pojavijo temni oblaki, nato se za pet minut ulije, potem pa je spet popolnoma jasno.
Vreme
Zaradi geografske raznolikosti je dežela razdeljena na 4 klimatske pasove. Razgibana planota na zahodu je na splošno vlažno in vroče področje z občasnimi padavinami preko celega leta. Največ padavin pade v aprilu in najmanj v januarju. Temperature se gibljejo med 14 in 36°C.
Osrednje višavje in področje Velikega tektonskega jarka uživata najbolj prijetno klimo. Padavine se sicer pojavljajo v dveh obdobjih – od marca do začetka junija, ko je deževje bolj obilno in od oktobra do konca novembra, ko je padavin malo. Najmanj padavin je julija. Temperature se gibljejo med 10 in 28°C.
Obsežna nerodovitna področja na severu in vzhodu države so klimatsko najmanj prijazna. Padavin je malo, pa še te se pojavijo v obliki nenadnih in močnih neviht. Najbolj sušen mesec je julij, najbolj deževen pa november. Temperature se preko dneva povzpnejo do 40°C, ponoči pa padejo na vsega 20.
Obalno področje Indijskega oceana je vroče in vlažno preko celega leta, čeprav vročino večinoma blažijo osvežilne morske sapice. Najmanj padavin je februarja, največ pa maja.. Temperature se gibljejo med 22 in 30°C.
Zaradi bližine ekvatorja sta sončni vzhod in zahod čez vse leto bolj ali manj ob isti uri, in sicer prvi ob 6.30 in slednji ob 18.45.
Pri načrtovanju ni pomebno vreme
V kolikor se odločate za termin obiska Kenije, predlagam da ne posvečate prevelike pozornosti vremenu, ampak predvsem temu katere živali si želite ogledati, če seveda nameravate obiskati kakšen safari.
Moj štirinajstdnevni dopustv Keniji ni bil načrtovan kot potovanje po Keniji, ampak predvsem izležavanje v enem od številnih "all inclusive" rezortov ob Indijskem oceanu. No, kljub temu pa tam nisem samo ležal in se "dolgočasil", ampak sem odšel tudi na dva safarija, kamor pa v Keniji že skoraj moraš iti.
No in prav tukaj morate, kot sem omenil že prej, pri načrtovanju dopusta v Keniji, posvečati pozornost. Če želite videti predvsem slone, zebre, gnuje, žirafe..., potem je najboljši termin za obisk safarija poletje, ko se zaradi suše na jugu (Tanzanija) živali selijo na sever, v Kenijo. Če pa bi radi videli predvsem leve, ki se ne selijo, pa je najboljši obisk pozimi, ko je ostalih živeli bolj malo, saj so tem predvsem na jugu, zaradi česar so levi sestradani in zato toliko bolj aktivni pri iskanju hrane.
Več o mojem obisku Kenije bom govoril naslednjič, danes pa nekaj splošnih podatkov in zgodovine.
Velikost in zemljepisna razdelitev
Dežela s 582.646 kvadratnimi kilometri obsega površino malce večjo od Francije. Na severu jo na meji z Etiopijo in Sudanom obdajajo nerodovitna puščavska in grmičevnata področja, na vzhodu Indijski ocean in somalijska pustinja, na zahodu jo z Ugando deloma ločuje Viktorijino jezero, na jugu pa je njena soseda Tanzanija.
Prebivalstvo
Večino od 31 milijonov prebivalcev tvorijo Afričani, ki sestavljajo dve veliki jezikovni skupini – nigritsko in nilskosaharsko s skupno več kot 70 plemeni. Približno 5% predstavljajo manjšinske skupnosti Azijcev (90.000), Arabcev (35.000) in Evropejcev (35.000).
Največja plemenska skupina je Kikuju, najbolj znano pleme pa so nomadski Masaji, ki so znani po močnem občutku za neodvisnost, živopisanih oblačilih predvsem pa po nomadskem življenju, ko se skupaj s svojimi čredami krav, ovac in koz selijo iz kraja v kraj. Danes prikazujejo stare običaje povečini turistom, čeprav vsaj delno še vedno živijo tako kot so tisočletje nazaj, ko pasejo svoje ter vztrajajo v harmoniji z okoljem.
Religija
Verjetno bi lahko pritrdili splošni ugotovitvi, da je večina Kenijcev ob obali in na vzhodu dežele muslimanov (30%), medtem ko so ljudje v notranjosti in ostalih predelih v takšni ali drugačni obliki krščanske veroizpovedi. V bolj odmaknjenih predelih je moč najti neke vrste mešanico z elementi muslimanske in krščanske vere ter tradicionalnimi animističnimi verovanji in rituali med katere spadajo tudi zloglasna obrezovanja ženskih spolnih organov.
Zgodovina
Kenijska zgodovina sega v pradavnino, saj skeletne najdbe nakazujejo na dejstvo, da sodi Kenija med tista območja, kjer so se homidi (praljudje) pred tremi milijoni let naučili pokončne hoje. Ob kenijski obali so pristajali že feničanski pomorščaki, s prihodom Arabcev v 10. stoletju pa se je razvila tod arabsko obarvana priobalna kultura. Islamske mestne državice, med njimi Mombasa in Malindi so gojile živahno čezmorsko trgovino, ki je segala vse do Kitajske. Hkrati so se po notranjosti dežele preseljevala črnska ljudstva. Iz področja današnjega Konga so pripotovala bantujska plemena, iz Sudana nilotska, s severovzhoda pa so se usipale čez deželo kušitske skupine, med njimi Somalci. Veliko jih je postalo kmetov, drugi so ostali nomadski živinorejci in vojščaki. Tekmovanje za naselitvena območja, poljedelska tla in pašnike se je začelo zgodaj in je podžigalo sovraštvo in plemenske spopade, katerih posledice je v kenijski družbi mogoče čutiti še danes.
V začetku 16. stoletja so cvetoče trgovske postojanke Arabcev prevzeli Portugalci, vendar so jih morali leta 1729 prepustiti omanskemu sultanu. Poročila raziskovalcev so v 19. stoletju zbudila radovednost tudi pri Nemcih in Britancih. S trgovskimi pogodbami in diplomatskimi spletkami so Britanci dobili premoč in Kenijo so leta 1895 razglasili za protektorat. Graditev železniške proge z indijskimi delavci, katerih nasledniki danes obvladujejo trgovino, je odprla deželo in začelo je prihajati čedalje več belih naseljencev. Prilastili so si podeželje in izrinili afriško ljudstvo v rezervate. Samo domačini, ki so se prilagodili tuji kulturi, so se lahko prerinili do spodnjih ravni v upravi ter si zagotovili za afriške razmere precej zanesljiv obstanek. Pravice do samoodločbe »big bwanas« (veliki gospodje) seveda niso priznavali. Medtem ko so Britanci iz ekonomskih interesov postavili temelj donosnega kmetijstva, zgradili infrastrukturo in začeli deželo industrializirati, so bili črnci v tem klasičnem izkoriščevalskem sistemu potrebni samo kot delovna sila, kar je kmalu povzročilo nezadovoljstvo. Vse bolj so postajala glasnejša razna gibanja za neodvisnost in leta 1963 je Kenija po več vmesnih stopnjah postala neodvisna. Pod vodsvom kenijskega atatürka - Joma Kenyatte so zasnovali izhodišče za enostrankarsko državo. Kenyata je s Kenijsko afriško nacionalno zvezo (KANU - Kenya African National Union) usmeril državo k sodelovanju z Zahodom ter ji do smrti leta 1978 vladal napol demokratično in napol patriarhalno. Pod njegovim naslednikom Moijem se je korupcija še bolj razmahnila, Moi pa si je z več ustavnimi spremembami zgradil osebno oblast. Sedanji predsednik Kibaki, ki deželo vodi od leta 2002 je pod velikim pritiskom, saj vsi pričakujejo, da bo deželo vendarle popeljal na pot nujno potrebnih reform.
Vreme
Zaradi geografske raznolikosti je dežela razdeljena na 4 klimatske pasove. Razgibana planota na zahodu je na splošno vlažno in vroče področje z občasnimi padavinami preko celega leta. Največ padavin pade v aprilu in najmanj v januarju. Temperature se gibljejo med 14 in 36°C.
Osrednje višavje in področje Velikega tektonskega jarka uživata najbolj prijetno klimo. Padavine se sicer pojavljajo v dveh obdobjih – od marca do začetka junija, ko je deževje bolj obilno in od oktobra do konca novembra, ko je padavin malo. Najmanj padavin je julija. Temperature se gibljejo med 10 in 28°C.
Obsežna nerodovitna področja na severu in vzhodu države so klimatsko najmanj prijazna. Padavin je malo, pa še te se pojavijo v obliki nenadnih in močnih neviht. Najbolj sušen mesec je julij, najbolj deževen pa november. Temperature se preko dneva povzpnejo do 40°C, ponoči pa padejo na vsega 20.
Obalno področje Indijskega oceana je vroče in vlažno preko celega leta, čeprav vročino večinoma blažijo osvežilne morske sapice. Najmanj padavin je februarja, največ pa maja.. Temperature se gibljejo med 22 in 30°C.
Zaradi bližine ekvatorja sta sončni vzhod in zahod čez vse leto bolj ali manj ob isti uri, in sicer prvi ob 6.30 in slednji ob 18.45.
Pri načrtovanju ni pomebno vreme
V kolikor se odločate za termin obiska Kenije, predlagam da ne posvečate prevelike pozornosti vremenu, ampak predvsem temu katere živali si želite ogledati, če seveda nameravate obiskati kakšen safari.
Moj štirinajstdnevni dopustv Keniji ni bil načrtovan kot potovanje po Keniji, ampak predvsem izležavanje v enem od številnih "all inclusive" rezortov ob Indijskem oceanu. No, kljub temu pa tam nisem samo ležal in se "dolgočasil", ampak sem odšel tudi na dva safarija, kamor pa v Keniji že skoraj moraš iti.
No in prav tukaj morate, kot sem omenil že prej, pri načrtovanju dopusta v Keniji, posvečati pozornost. Če želite videti predvsem slone, zebre, gnuje, žirafe..., potem je najboljši termin za obisk safarija poletje, ko se zaradi suše na jugu (Tanzanija) živali selijo na sever, v Kenijo. Če pa bi radi videli predvsem leve, ki se ne selijo, pa je najboljši obisk pozimi, ko je ostalih živeli bolj malo, saj so tem predvsem na jugu, zaradi česar so levi sestradani in zato toliko bolj aktivni pri iskanju hrane.
Več o mojem obisku Kenije bom govoril naslednjič, danes pa nekaj splošnih podatkov in zgodovine.
Velikost in zemljepisna razdelitev
Dežela s 582.646 kvadratnimi kilometri obsega površino malce večjo od Francije. Na severu jo na meji z Etiopijo in Sudanom obdajajo nerodovitna puščavska in grmičevnata področja, na vzhodu Indijski ocean in somalijska pustinja, na zahodu jo z Ugando deloma ločuje Viktorijino jezero, na jugu pa je njena soseda Tanzanija.
Prebivalstvo
Večino od 31 milijonov prebivalcev tvorijo Afričani, ki sestavljajo dve veliki jezikovni skupini – nigritsko in nilskosaharsko s skupno več kot 70 plemeni. Približno 5% predstavljajo manjšinske skupnosti Azijcev (90.000), Arabcev (35.000) in Evropejcev (35.000).
Največja plemenska skupina je Kikuju, najbolj znano pleme pa so nomadski Masaji, ki so znani po močnem občutku za neodvisnost, živopisanih oblačilih predvsem pa po nomadskem življenju, ko se skupaj s svojimi čredami krav, ovac in koz selijo iz kraja v kraj. Danes prikazujejo stare običaje povečini turistom, čeprav vsaj delno še vedno živijo tako kot so tisočletje nazaj, ko pasejo svoje ter vztrajajo v harmoniji z okoljem.
Religija
Verjetno bi lahko pritrdili splošni ugotovitvi, da je večina Kenijcev ob obali in na vzhodu dežele muslimanov (30%), medtem ko so ljudje v notranjosti in ostalih predelih v takšni ali drugačni obliki krščanske veroizpovedi. V bolj odmaknjenih predelih je moč najti neke vrste mešanico z elementi muslimanske in krščanske vere ter tradicionalnimi animističnimi verovanji in rituali med katere spadajo tudi zloglasna obrezovanja ženskih spolnih organov.
Zgodovina
Kenijska zgodovina sega v pradavnino, saj skeletne najdbe nakazujejo na dejstvo, da sodi Kenija med tista območja, kjer so se homidi (praljudje) pred tremi milijoni let naučili pokončne hoje. Ob kenijski obali so pristajali že feničanski pomorščaki, s prihodom Arabcev v 10. stoletju pa se je razvila tod arabsko obarvana priobalna kultura. Islamske mestne državice, med njimi Mombasa in Malindi so gojile živahno čezmorsko trgovino, ki je segala vse do Kitajske. Hkrati so se po notranjosti dežele preseljevala črnska ljudstva. Iz področja današnjega Konga so pripotovala bantujska plemena, iz Sudana nilotska, s severovzhoda pa so se usipale čez deželo kušitske skupine, med njimi Somalci. Veliko jih je postalo kmetov, drugi so ostali nomadski živinorejci in vojščaki. Tekmovanje za naselitvena območja, poljedelska tla in pašnike se je začelo zgodaj in je podžigalo sovraštvo in plemenske spopade, katerih posledice je v kenijski družbi mogoče čutiti še danes.
V začetku 16. stoletja so cvetoče trgovske postojanke Arabcev prevzeli Portugalci, vendar so jih morali leta 1729 prepustiti omanskemu sultanu. Poročila raziskovalcev so v 19. stoletju zbudila radovednost tudi pri Nemcih in Britancih. S trgovskimi pogodbami in diplomatskimi spletkami so Britanci dobili premoč in Kenijo so leta 1895 razglasili za protektorat. Graditev železniške proge z indijskimi delavci, katerih nasledniki danes obvladujejo trgovino, je odprla deželo in začelo je prihajati čedalje več belih naseljencev. Prilastili so si podeželje in izrinili afriško ljudstvo v rezervate. Samo domačini, ki so se prilagodili tuji kulturi, so se lahko prerinili do spodnjih ravni v upravi ter si zagotovili za afriške razmere precej zanesljiv obstanek. Pravice do samoodločbe »big bwanas« (veliki gospodje) seveda niso priznavali. Medtem ko so Britanci iz ekonomskih interesov postavili temelj donosnega kmetijstva, zgradili infrastrukturo in začeli deželo industrializirati, so bili črnci v tem klasičnem izkoriščevalskem sistemu potrebni samo kot delovna sila, kar je kmalu povzročilo nezadovoljstvo. Vse bolj so postajala glasnejša razna gibanja za neodvisnost in leta 1963 je Kenija po več vmesnih stopnjah postala neodvisna. Pod vodsvom kenijskega atatürka - Joma Kenyatte so zasnovali izhodišče za enostrankarsko državo. Kenyata je s Kenijsko afriško nacionalno zvezo (KANU - Kenya African National Union) usmeril državo k sodelovanju z Zahodom ter ji do smrti leta 1978 vladal napol demokratično in napol patriarhalno. Pod njegovim naslednikom Moijem se je korupcija še bolj razmahnila, Moi pa si je z več ustavnimi spremembami zgradil osebno oblast. Sedanji predsednik Kibaki, ki deželo vodi od leta 2002 je pod velikim pritiskom, saj vsi pričakujejo, da bo deželo vendarle popeljal na pot nujno potrebnih reform.
Sorodne teme:
- Kenija (2006) - 2. del
- Kenija (2006) - 3. del
Kenija (2006) - 1. del
Če razmišljate kateri letni čas je najprimernejši za obisk Kenije, naj povem, da je čas primeren skozi vse leto. Jaz sem bil julija in sem se imel prav krasno, pa čeprav večina turistov iz Evrope tja hodi pozimi, ko pade najmanj padavin. Vendar pa jih tudi julija oz. avgusta ni kaj dosti. Deževno obdobje namreč zgleda tako, da se kar naenkrat na prej jasnemu nebu pojavijo temni oblaki, nato se za pet minut ulije, potem pa je spet popolnoma jasno.
Vreme
Zaradi geografske raznolikosti je dežela razdeljena na 4 klimatske pasove. Razgibana planota na zahodu je na splošno vlažno in vroče področje z občasnimi padavinami preko celega leta. Največ padavin pade v aprilu in najmanj v januarju. Temperature se gibljejo med 14 in 36°C.
Osrednje višavje in področje Velikega tektonskega jarka uživata najbolj prijetno klimo. Padavine se sicer pojavljajo v dveh obdobjih – od marca do začetka junija, ko je deževje bolj obilno in od oktobra do konca novembra, ko je padavin malo. Najmanj padavin je julija. Temperature se gibljejo med 10 in 28°C.
Obsežna nerodovitna področja na severu in vzhodu države so klimatsko najmanj prijazna. Padavin je malo, pa še te se pojavijo v obliki nenadnih in močnih neviht. Najbolj sušen mesec je julij, najbolj deževen pa november. Temperature se preko dneva povzpnejo do 40°C, ponoči pa padejo na vsega 20.
Obalno področje Indijskega oceana je vroče in vlažno preko celega leta, čeprav vročino večinoma blažijo osvežilne morske sapice. Najmanj padavin je februarja, največ pa maja.. Temperature se gibljejo med 22 in 30°C.
Zaradi bližine ekvatorja sta sončni vzhod in zahod čez vse leto bolj ali manj ob isti uri, in sicer prvi ob 6.30 in slednji ob 18.45.
Pri načrtovanju ni pomebno vreme
V kolikor se odločate za termin obiska Kenije, predlagam da ne posvečate prevelike pozornosti vremenu, ampak predvsem temu katere živali si želite ogledati, če seveda nameravate obiskati kakšen safari.
Moj štirinajstdnevni dopustv Keniji ni bil načrtovan kot potovanje po Keniji, ampak predvsem izležavanje v enem od številnih "all inclusive" rezortov ob Indijskem oceanu. No, kljub temu pa tam nisem samo ležal in se "dolgočasil", ampak sem odšel tudi na dva safarija, kamor pa v Keniji že skoraj moraš iti.
No in prav tukaj morate, kot sem omenil že prej, pri načrtovanju dopusta v Keniji, posvečati pozornost. Če želite videti predvsem slone, zebre, gnuje, žirafe..., potem je najboljši termin za obisk safarija poletje, ko se zaradi suše na jugu (Tanzanija) živali selijo na sever, v Kenijo. Če pa bi radi videli predvsem leve, ki se ne selijo, pa je najboljši obisk pozimi, ko je ostalih živeli bolj malo, saj so tem predvsem na jugu, zaradi česar so levi sestradani in zato toliko bolj aktivni pri iskanju hrane.
Več o mojem obisku Kenije bom govoril naslednjič, danes pa nekaj splošnih podatkov in zgodovine.
Velikost in zemljepisna razdelitev
Dežela s 582.646 kvadratnimi kilometri obsega površino malce večjo od Francije. Na severu jo na meji z Etiopijo in Sudanom obdajajo nerodovitna puščavska in grmičevnata področja, na vzhodu Indijski ocean in somalijska pustinja, na zahodu jo z Ugando deloma ločuje Viktorijino jezero, na jugu pa je njena soseda Tanzanija.
Prebivalstvo
Večino od 31 milijonov prebivalcev tvorijo Afričani, ki sestavljajo dve veliki jezikovni skupini – nigritsko in nilskosaharsko s skupno več kot 70 plemeni. Približno 5% predstavljajo manjšinske skupnosti Azijcev (90.000), Arabcev (35.000) in Evropejcev (35.000).
Največja plemenska skupina je Kikuju, najbolj znano pleme pa so nomadski Masaji, ki so znani po močnem občutku za neodvisnost, živopisanih oblačilih predvsem pa po nomadskem življenju, ko se skupaj s svojimi čredami krav, ovac in koz selijo iz kraja v kraj. Danes prikazujejo stare običaje povečini turistom, čeprav vsaj delno še vedno živijo tako kot so tisočletje nazaj, ko pasejo svoje ter vztrajajo v harmoniji z okoljem.
Religija
Verjetno bi lahko pritrdili splošni ugotovitvi, da je večina Kenijcev ob obali in na vzhodu dežele muslimanov (30%), medtem ko so ljudje v notranjosti in ostalih predelih v takšni ali drugačni obliki krščanske veroizpovedi. V bolj odmaknjenih predelih je moč najti neke vrste mešanico z elementi muslimanske in krščanske vere ter tradicionalnimi animističnimi verovanji in rituali med katere spadajo tudi zloglasna obrezovanja ženskih spolnih organov.
Zgodovina
Kenijska zgodovina sega v pradavnino, saj skeletne najdbe nakazujejo na dejstvo, da sodi Kenija med tista območja, kjer so se homidi (praljudje) pred tremi milijoni let naučili pokončne hoje. Ob kenijski obali so pristajali že feničanski pomorščaki, s prihodom Arabcev v 10. stoletju pa se je razvila tod arabsko obarvana priobalna kultura. Islamske mestne državice, med njimi Mombasa in Malindi so gojile živahno čezmorsko trgovino, ki je segala vse do Kitajske. Hkrati so se po notranjosti dežele preseljevala črnska ljudstva. Iz področja današnjega Konga so pripotovala bantujska plemena, iz Sudana nilotska, s severovzhoda pa so se usipale čez deželo kušitske skupine, med njimi Somalci. Veliko jih je postalo kmetov, drugi so ostali nomadski živinorejci in vojščaki. Tekmovanje za naselitvena območja, poljedelska tla in pašnike se je začelo zgodaj in je podžigalo sovraštvo in plemenske spopade, katerih posledice je v kenijski družbi mogoče čutiti še danes.
V začetku 16. stoletja so cvetoče trgovske postojanke Arabcev prevzeli Portugalci, vendar so jih morali leta 1729 prepustiti omanskemu sultanu. Poročila raziskovalcev so v 19. stoletju zbudila radovednost tudi pri Nemcih in Britancih. S trgovskimi pogodbami in diplomatskimi spletkami so Britanci dobili premoč in Kenijo so leta 1895 razglasili za protektorat. Graditev železniške proge z indijskimi delavci, katerih nasledniki danes obvladujejo trgovino, je odprla deželo in začelo je prihajati čedalje več belih naseljencev. Prilastili so si podeželje in izrinili afriško ljudstvo v rezervate. Samo domačini, ki so se prilagodili tuji kulturi, so se lahko prerinili do spodnjih ravni v upravi ter si zagotovili za afriške razmere precej zanesljiv obstanek. Pravice do samoodločbe »big bwanas« (veliki gospodje) seveda niso priznavali. Medtem ko so Britanci iz ekonomskih interesov postavili temelj donosnega kmetijstva, zgradili infrastrukturo in začeli deželo industrializirati, so bili črnci v tem klasičnem izkoriščevalskem sistemu potrebni samo kot delovna sila, kar je kmalu povzročilo nezadovoljstvo. Vse bolj so postajala glasnejša razna gibanja za neodvisnost in leta 1963 je Kenija po več vmesnih stopnjah postala neodvisna. Pod vodsvom kenijskega atatürka - Joma Kenyatte so zasnovali izhodišče za enostrankarsko državo. Kenyata je s Kenijsko afriško nacionalno zvezo (KANU - Kenya African National Union) usmeril državo k sodelovanju z Zahodom ter ji do smrti leta 1978 vladal napol demokratično in napol patriarhalno. Pod njegovim naslednikom Moijem se je korupcija še bolj razmahnila, Moi pa si je z več ustavnimi spremembami zgradil osebno oblast. Sedanji predsednik Kibaki, ki deželo vodi od leta 2002 je pod velikim pritiskom, saj vsi pričakujejo, da bo deželo vendarle popeljal na pot nujno potrebnih reform.
Vreme
Zaradi geografske raznolikosti je dežela razdeljena na 4 klimatske pasove. Razgibana planota na zahodu je na splošno vlažno in vroče področje z občasnimi padavinami preko celega leta. Največ padavin pade v aprilu in najmanj v januarju. Temperature se gibljejo med 14 in 36°C.
Osrednje višavje in področje Velikega tektonskega jarka uživata najbolj prijetno klimo. Padavine se sicer pojavljajo v dveh obdobjih – od marca do začetka junija, ko je deževje bolj obilno in od oktobra do konca novembra, ko je padavin malo. Najmanj padavin je julija. Temperature se gibljejo med 10 in 28°C.
Obsežna nerodovitna področja na severu in vzhodu države so klimatsko najmanj prijazna. Padavin je malo, pa še te se pojavijo v obliki nenadnih in močnih neviht. Najbolj sušen mesec je julij, najbolj deževen pa november. Temperature se preko dneva povzpnejo do 40°C, ponoči pa padejo na vsega 20.
Obalno področje Indijskega oceana je vroče in vlažno preko celega leta, čeprav vročino večinoma blažijo osvežilne morske sapice. Najmanj padavin je februarja, največ pa maja.. Temperature se gibljejo med 22 in 30°C.
Zaradi bližine ekvatorja sta sončni vzhod in zahod čez vse leto bolj ali manj ob isti uri, in sicer prvi ob 6.30 in slednji ob 18.45.
Pri načrtovanju ni pomebno vreme
V kolikor se odločate za termin obiska Kenije, predlagam da ne posvečate prevelike pozornosti vremenu, ampak predvsem temu katere živali si želite ogledati, če seveda nameravate obiskati kakšen safari.
Moj štirinajstdnevni dopustv Keniji ni bil načrtovan kot potovanje po Keniji, ampak predvsem izležavanje v enem od številnih "all inclusive" rezortov ob Indijskem oceanu. No, kljub temu pa tam nisem samo ležal in se "dolgočasil", ampak sem odšel tudi na dva safarija, kamor pa v Keniji že skoraj moraš iti.
No in prav tukaj morate, kot sem omenil že prej, pri načrtovanju dopusta v Keniji, posvečati pozornost. Če želite videti predvsem slone, zebre, gnuje, žirafe..., potem je najboljši termin za obisk safarija poletje, ko se zaradi suše na jugu (Tanzanija) živali selijo na sever, v Kenijo. Če pa bi radi videli predvsem leve, ki se ne selijo, pa je najboljši obisk pozimi, ko je ostalih živeli bolj malo, saj so tem predvsem na jugu, zaradi česar so levi sestradani in zato toliko bolj aktivni pri iskanju hrane.
Več o mojem obisku Kenije bom govoril naslednjič, danes pa nekaj splošnih podatkov in zgodovine.
Velikost in zemljepisna razdelitev
Dežela s 582.646 kvadratnimi kilometri obsega površino malce večjo od Francije. Na severu jo na meji z Etiopijo in Sudanom obdajajo nerodovitna puščavska in grmičevnata področja, na vzhodu Indijski ocean in somalijska pustinja, na zahodu jo z Ugando deloma ločuje Viktorijino jezero, na jugu pa je njena soseda Tanzanija.
Prebivalstvo
Večino od 31 milijonov prebivalcev tvorijo Afričani, ki sestavljajo dve veliki jezikovni skupini – nigritsko in nilskosaharsko s skupno več kot 70 plemeni. Približno 5% predstavljajo manjšinske skupnosti Azijcev (90.000), Arabcev (35.000) in Evropejcev (35.000).
Največja plemenska skupina je Kikuju, najbolj znano pleme pa so nomadski Masaji, ki so znani po močnem občutku za neodvisnost, živopisanih oblačilih predvsem pa po nomadskem življenju, ko se skupaj s svojimi čredami krav, ovac in koz selijo iz kraja v kraj. Danes prikazujejo stare običaje povečini turistom, čeprav vsaj delno še vedno živijo tako kot so tisočletje nazaj, ko pasejo svoje ter vztrajajo v harmoniji z okoljem.
Religija
Verjetno bi lahko pritrdili splošni ugotovitvi, da je večina Kenijcev ob obali in na vzhodu dežele muslimanov (30%), medtem ko so ljudje v notranjosti in ostalih predelih v takšni ali drugačni obliki krščanske veroizpovedi. V bolj odmaknjenih predelih je moč najti neke vrste mešanico z elementi muslimanske in krščanske vere ter tradicionalnimi animističnimi verovanji in rituali med katere spadajo tudi zloglasna obrezovanja ženskih spolnih organov.
Zgodovina
Kenijska zgodovina sega v pradavnino, saj skeletne najdbe nakazujejo na dejstvo, da sodi Kenija med tista območja, kjer so se homidi (praljudje) pred tremi milijoni let naučili pokončne hoje. Ob kenijski obali so pristajali že feničanski pomorščaki, s prihodom Arabcev v 10. stoletju pa se je razvila tod arabsko obarvana priobalna kultura. Islamske mestne državice, med njimi Mombasa in Malindi so gojile živahno čezmorsko trgovino, ki je segala vse do Kitajske. Hkrati so se po notranjosti dežele preseljevala črnska ljudstva. Iz področja današnjega Konga so pripotovala bantujska plemena, iz Sudana nilotska, s severovzhoda pa so se usipale čez deželo kušitske skupine, med njimi Somalci. Veliko jih je postalo kmetov, drugi so ostali nomadski živinorejci in vojščaki. Tekmovanje za naselitvena območja, poljedelska tla in pašnike se je začelo zgodaj in je podžigalo sovraštvo in plemenske spopade, katerih posledice je v kenijski družbi mogoče čutiti še danes.
V začetku 16. stoletja so cvetoče trgovske postojanke Arabcev prevzeli Portugalci, vendar so jih morali leta 1729 prepustiti omanskemu sultanu. Poročila raziskovalcev so v 19. stoletju zbudila radovednost tudi pri Nemcih in Britancih. S trgovskimi pogodbami in diplomatskimi spletkami so Britanci dobili premoč in Kenijo so leta 1895 razglasili za protektorat. Graditev železniške proge z indijskimi delavci, katerih nasledniki danes obvladujejo trgovino, je odprla deželo in začelo je prihajati čedalje več belih naseljencev. Prilastili so si podeželje in izrinili afriško ljudstvo v rezervate. Samo domačini, ki so se prilagodili tuji kulturi, so se lahko prerinili do spodnjih ravni v upravi ter si zagotovili za afriške razmere precej zanesljiv obstanek. Pravice do samoodločbe »big bwanas« (veliki gospodje) seveda niso priznavali. Medtem ko so Britanci iz ekonomskih interesov postavili temelj donosnega kmetijstva, zgradili infrastrukturo in začeli deželo industrializirati, so bili črnci v tem klasičnem izkoriščevalskem sistemu potrebni samo kot delovna sila, kar je kmalu povzročilo nezadovoljstvo. Vse bolj so postajala glasnejša razna gibanja za neodvisnost in leta 1963 je Kenija po več vmesnih stopnjah postala neodvisna. Pod vodsvom kenijskega atatürka - Joma Kenyatte so zasnovali izhodišče za enostrankarsko državo. Kenyata je s Kenijsko afriško nacionalno zvezo (KANU - Kenya African National Union) usmeril državo k sodelovanju z Zahodom ter ji do smrti leta 1978 vladal napol demokratično in napol patriarhalno. Pod njegovim naslednikom Moijem se je korupcija še bolj razmahnila, Moi pa si je z več ustavnimi spremembami zgradil osebno oblast. Sedanji predsednik Kibaki, ki deželo vodi od leta 2002 je pod velikim pritiskom, saj vsi pričakujejo, da bo deželo vendarle popeljal na pot nujno potrebnih reform.
Sorodne teme:
- Kenija (2006) - 2. del
- Kenija (2006) - 3. del
Wednesday, June 17, 2009
Potovanje po Kubi (2008) - 15. del
Dva meseca je že minilo (groza kolk čas beži), od kar sem nazadnje pisal o Kubi. Danes pa s tem končno končujem. Pisal bom malo o stroških in naštel nekaj Casa Particulares v katerih sva prenočevala.
Tekst bom kopiral kar iz worda, tako da se že vnaprej opravičujem, če bodo odstavki ali vrsta pisave kaj drugačna kot trenutno.
- Potovanje po Kubi (2008) - 14. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 13. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 12. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 11. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 10. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)
Tekst bom kopiral kar iz worda, tako da se že vnaprej opravičujem, če bodo odstavki ali vrsta pisave kaj drugačna kot trenutno.
Na svoji poti sva enajstkrat prenočevala pri zasebnikih in to v šestih Casa Particulares. Žal podatkov o vseh Casah nimam, saj mi manjka naslov Case iz Soroe, za Caso v Baracoi pa nisem tako prepričan ali je ta prava ali ne.
Casa v Holguinu
Dna. Aracelis R. Arias
Calle Morales Lemus No. 140 el.
Marti y Frexes, Holguin 80100
Casa v Baracoi
Casa Colonial Baracoa
Nalvis y Efer
Calle Marti No. 147
Pelayo Cuervo y Ciro Frias
Baracoa, Guantanamo
Casa v Bayamu
Lolita Marzan Sosa
Pfo Rosado No. 171 antre Capote y parada
Bayamo
Casa v Trinidadu
Casa de Hospedaje
Maritza Hernandez Santos
Francisco Cadahia (Grazia) 223 e
Lino Perez y Colon, Trinidad
Casa v Vinalesu
Casa Miguel y Rosa
Habitacion Independente
Rafael Trejo No. 141
C.P. 22400, Vinales
Vse Case priporočam, ker so lastniki res zelo prijazni in tudi cene so ugodne. No, pa saj je verjetno povsod isto. Za katerokoli Caso se že boste odločili, boste plačali v povprečju nekje 25 CUC, za zajtrk boste dali nekje med 3 in 5 CUC, za večerjo pa nekje 6 CUC. Če si boste zaželeli jastoga, pa nekje med 10 in 15 CUC. Vsaka Casa ima poskrbljeno tudi za parkiranje, za katerega plačate 1 ali 2 CUC-a za 24 ur. Odvisno od tega ali je avto v garaži, kot sva ga midva imela v Holguinu, ali pa je avto na cesti. V tem primeru se plača samo 1 CUC, pri čemer lastnik case poskrbi, da ga ima vedno nekdo pod nadzorom. Kao...
In sedaj k ostalim stroškom potovanja. Najprej k letalskim kartam.
Ker sva si privoščila luksuz in pred Kubo naredila še en kratek skok v Miami, je to celotno pot kar podražilo. Povratni letalski karti iz Münchna do Miamija sta prišli 1772$, povratni karti iz Miamija v Cancun (letet vsaj takrat direktno iz ZDA na Kubo namreč nisi mogel) sta prišli 578$, povratni karti Cancun - Havana pa 623$.
Če pa smo že pri prevozu, naj povem, da sva za 14 dnevni najem avtomobila na Kubi dala 870 €. Ja, znesek je kar visok, toda žal so cene najemov na Kubi primerljive z evropskimi. Je pa zato bencin toliko cenejši, saj stane liter samo 0,68 €. Midva sva na vsej poti naredila 3.193 kilometrov in za bencin skupaj dala 206 CUC oz. 147 €.
Za cestnine sva plačala 6 CUC, pa še to samo tik pred turističnimi naselji kot sta Varadero in Cayo Coco. Drugod po Kubi namreč cestnin ni bilo.
Za različne oglede sva dala nekje 200 CUC, pri čemer naj omenim, da sva za muzej revolucije dala 10 CUC, za ogled jam v Vinalesu 10 oz. 20 CUC in za celodnevno jahanje v Vinalesu skupaj 40 CUC. Ampak to je samo nekaj postavk.
Pa še hrana in pijača. Midva sva dala 308 €. Kakšna je cena zajtrkov in večerij sem omenil že prej, naj pa tukaj omenim še nekaj ostalih stvari. Pivo skoraj povsod stane 1 CUC, coctail mojito 2,5 CUC, kokos na plaži v Baracoi 1,5 CUC...
Tako. Cene so tukaj nekje. Zdaj če komu paše ležat na plaži v kakšen AI resortu, pa naj omenim še ceno teh hotelov s štirimi o. petimi zvezdicami. Ena taka nočitev z AI varianto pride v Varaderu 87 € (za dva), v Cayo Cocu pa 130 €.
No, pa sem prišel do konca. :) Končno. Zdaj pa malce počitka, potem pa... hja, me že čaka novo potovanje. No, tokrat ne bo ravno potovanje... ampak o tem enkrat drugič. :)
- Potovanje po Kubi (2008) - 14. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 13. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 12. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 11. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 10. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)
Potovanje po Kubi (2008) - 15. del
Dva meseca je že minilo (groza kolk čas beži), od kar sem nazadnje pisal o Kubi. Danes pa s tem končno končujem. Pisal bom malo o stroških in naštel nekaj Casa Particulares v katerih sva prenočevala.
Tekst bom kopiral kar iz worda, tako da se že vnaprej opravičujem, če bodo odstavki ali vrsta pisave kaj drugačna kot trenutno.
- Potovanje po Kubi (2008) - 14. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 13. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 12. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 11. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 10. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)
Tekst bom kopiral kar iz worda, tako da se že vnaprej opravičujem, če bodo odstavki ali vrsta pisave kaj drugačna kot trenutno.
Na svoji poti sva enajstkrat prenočevala pri zasebnikih in to v šestih Casa Particulares. Žal podatkov o vseh Casah nimam, saj mi manjka naslov Case iz Soroe, za Caso v Baracoi pa nisem tako prepričan ali je ta prava ali ne.
Casa v Holguinu
Dna. Aracelis R. Arias
Calle Morales Lemus No. 140 el.
Marti y Frexes, Holguin 80100
Casa v Baracoi
Casa Colonial Baracoa
Nalvis y Efer
Calle Marti No. 147
Pelayo Cuervo y Ciro Frias
Baracoa, Guantanamo
Casa v Bayamu
Lolita Marzan Sosa
Pfo Rosado No. 171 antre Capote y parada
Bayamo
Casa v Trinidadu
Casa de Hospedaje
Maritza Hernandez Santos
Francisco Cadahia (Grazia) 223 e
Lino Perez y Colon, Trinidad
Casa v Vinalesu
Casa Miguel y Rosa
Habitacion Independente
Rafael Trejo No. 141
C.P. 22400, Vinales
Vse Case priporočam, ker so lastniki res zelo prijazni in tudi cene so ugodne. No, pa saj je verjetno povsod isto. Za katerokoli Caso se že boste odločili, boste plačali v povprečju nekje 25 CUC, za zajtrk boste dali nekje med 3 in 5 CUC, za večerjo pa nekje 6 CUC. Če si boste zaželeli jastoga, pa nekje med 10 in 15 CUC. Vsaka Casa ima poskrbljeno tudi za parkiranje, za katerega plačate 1 ali 2 CUC-a za 24 ur. Odvisno od tega ali je avto v garaži, kot sva ga midva imela v Holguinu, ali pa je avto na cesti. V tem primeru se plača samo 1 CUC, pri čemer lastnik case poskrbi, da ga ima vedno nekdo pod nadzorom. Kao...
In sedaj k ostalim stroškom potovanja. Najprej k letalskim kartam.
Ker sva si privoščila luksuz in pred Kubo naredila še en kratek skok v Miami, je to celotno pot kar podražilo. Povratni letalski karti iz Münchna do Miamija sta prišli 1772$, povratni karti iz Miamija v Cancun (letet vsaj takrat direktno iz ZDA na Kubo namreč nisi mogel) sta prišli 578$, povratni karti Cancun - Havana pa 623$.
Če pa smo že pri prevozu, naj povem, da sva za 14 dnevni najem avtomobila na Kubi dala 870 €. Ja, znesek je kar visok, toda žal so cene najemov na Kubi primerljive z evropskimi. Je pa zato bencin toliko cenejši, saj stane liter samo 0,68 €. Midva sva na vsej poti naredila 3.193 kilometrov in za bencin skupaj dala 206 CUC oz. 147 €.
Za cestnine sva plačala 6 CUC, pa še to samo tik pred turističnimi naselji kot sta Varadero in Cayo Coco. Drugod po Kubi namreč cestnin ni bilo.
Za različne oglede sva dala nekje 200 CUC, pri čemer naj omenim, da sva za muzej revolucije dala 10 CUC, za ogled jam v Vinalesu 10 oz. 20 CUC in za celodnevno jahanje v Vinalesu skupaj 40 CUC. Ampak to je samo nekaj postavk.
Pa še hrana in pijača. Midva sva dala 308 €. Kakšna je cena zajtrkov in večerij sem omenil že prej, naj pa tukaj omenim še nekaj ostalih stvari. Pivo skoraj povsod stane 1 CUC, coctail mojito 2,5 CUC, kokos na plaži v Baracoi 1,5 CUC...
Tako. Cene so tukaj nekje. Zdaj če komu paše ležat na plaži v kakšen AI resortu, pa naj omenim še ceno teh hotelov s štirimi o. petimi zvezdicami. Ena taka nočitev z AI varianto pride v Varaderu 87 € (za dva), v Cayo Cocu pa 130 €.
No, pa sem prišel do konca. :) Končno. Zdaj pa malce počitka, potem pa... hja, me že čaka novo potovanje. No, tokrat ne bo ravno potovanje... ampak o tem enkrat drugič. :)
- Potovanje po Kubi (2008) - 14. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 13. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 12. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 11. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 10. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)
Friday, June 5, 2009
Kaj je naredil narobe gospod Golobič?
Folk men nekaj ni najbolj jasno in bi prosil nekoga, da mi zadevo malo obrazloži.
Gre se o gospodu Golobiču. Ne vem ali je že čas kislih kumaric ali kaj, da novinarji tako na veliko pišejo o tem kako je gospod minister lagal o lastništvu v podjetju Ultra in ne vem kaj še vse. Če bi bil jaz na njegovem mestu, prav tako ne bi govoril novinarjem (beri: mrhovinarjem) o svojem lastništvu v nekem podjetju. Zakaj pa bi? Bi jim moral? Kaj pa so novinarji meni ali gospodu Golobiču? Mame, fotri...? Kaj? Če bi pa slučajno vrtali vame in skakali okrog mene kot neke tečne muhe, pa bi se jim pač preprosto, tako kot je storil g. Golobič, zlagal in rekel ne. Vsaj mir bi imel.
Pri vsem skupaj je najbolj pomembno to, da je lastništvo prijavil protikorupcijski komisiji, kar pač mora storiti, kaj drugega mu pa res ni potrebno, najmanj pa poročati novinarjem. Zakonitega ni naredil nič, stvari so kristalno jasne in res ne vidim nobenega smisla, da se iz muhe dela slona.
Pa da ne bo kdo mislil. Nisem volilec Golobiča ali stranke Zares.
Gre se o gospodu Golobiču. Ne vem ali je že čas kislih kumaric ali kaj, da novinarji tako na veliko pišejo o tem kako je gospod minister lagal o lastništvu v podjetju Ultra in ne vem kaj še vse. Če bi bil jaz na njegovem mestu, prav tako ne bi govoril novinarjem (beri: mrhovinarjem) o svojem lastništvu v nekem podjetju. Zakaj pa bi? Bi jim moral? Kaj pa so novinarji meni ali gospodu Golobiču? Mame, fotri...? Kaj? Če bi pa slučajno vrtali vame in skakali okrog mene kot neke tečne muhe, pa bi se jim pač preprosto, tako kot je storil g. Golobič, zlagal in rekel ne. Vsaj mir bi imel.
Pri vsem skupaj je najbolj pomembno to, da je lastništvo prijavil protikorupcijski komisiji, kar pač mora storiti, kaj drugega mu pa res ni potrebno, najmanj pa poročati novinarjem. Zakonitega ni naredil nič, stvari so kristalno jasne in res ne vidim nobenega smisla, da se iz muhe dela slona.
Pa da ne bo kdo mislil. Nisem volilec Golobiča ali stranke Zares.
Kaj je naredil narobe gospod Golobič?
Folk men nekaj ni najbolj jasno in bi prosil nekoga, da mi zadevo malo obrazloži.
Gre se o gospodu Golobiču. Ne vem ali je že čas kislih kumaric ali kaj, da novinarji tako na veliko pišejo o tem kako je gospod minister lagal o lastništvu v podjetju Ultra in ne vem kaj še vse. Če bi bil jaz na njegovem mestu, prav tako ne bi govoril novinarjem (beri: mrhovinarjem) o svojem lastništvu v nekem podjetju. Zakaj pa bi? Bi jim moral? Kaj pa so novinarji meni ali gospodu Golobiču? Mame, fotri...? Kaj? Če bi pa slučajno vrtali vame in skakali okrog mene kot neke tečne muhe, pa bi se jim pač preprosto, tako kot je storil g. Golobič, zlagal in rekel ne. Vsaj mir bi imel.
Pri vsem skupaj je najbolj pomembno to, da je lastništvo prijavil protikorupcijski komisiji, kar pač mora storiti, kaj drugega mu pa res ni potrebno, najmanj pa poročati novinarjem. Zakonitega ni naredil nič, stvari so kristalno jasne in res ne vidim nobenega smisla, da se iz muhe dela slona.
Pa da ne bo kdo mislil. Nisem volilec Golobiča ali stranke Zares.
Gre se o gospodu Golobiču. Ne vem ali je že čas kislih kumaric ali kaj, da novinarji tako na veliko pišejo o tem kako je gospod minister lagal o lastništvu v podjetju Ultra in ne vem kaj še vse. Če bi bil jaz na njegovem mestu, prav tako ne bi govoril novinarjem (beri: mrhovinarjem) o svojem lastništvu v nekem podjetju. Zakaj pa bi? Bi jim moral? Kaj pa so novinarji meni ali gospodu Golobiču? Mame, fotri...? Kaj? Če bi pa slučajno vrtali vame in skakali okrog mene kot neke tečne muhe, pa bi se jim pač preprosto, tako kot je storil g. Golobič, zlagal in rekel ne. Vsaj mir bi imel.
Pri vsem skupaj je najbolj pomembno to, da je lastništvo prijavil protikorupcijski komisiji, kar pač mora storiti, kaj drugega mu pa res ni potrebno, najmanj pa poročati novinarjem. Zakonitega ni naredil nič, stvari so kristalno jasne in res ne vidim nobenega smisla, da se iz muhe dela slona.
Pa da ne bo kdo mislil. Nisem volilec Golobiča ali stranke Zares.
Subscribe to:
Posts (Atom)