O predlogu novega družinskega zakonika

Že kar nekaj časa spremljam celotno dogajanje v zvezi s predlogom novega družinskega zakonika, ki je razdelil slovensko javnost. Prebral oziroma bolje rečeno preletel sem tudi sam zakon in poslušal argumente tako ene, kot tudi druge strani.

Ne morem si kaj, da po vsem tem ne bi še jaz povedal svojega mnenja. Sam podpiram prizadevanja ministrstva za delo družino in socialne zadeve ter celotne vlade za sprejetje novega družinskega zakonika, ki prepoveduje telesno kaznovanje otrok, pa čeprav to gospe Angelci Liković ni najbolj všeč. Sicer pa kdo to gospo sploh še posluša? Poleg tega pa zakon prinaša tudi druge novosti, kot je izenačevanje istospolnih parov s heteroseksualnimi, pri čemer je tukaj vključena tudi posvojitev otroka.

To pa je razburkalo, za moje pojme, preveč konzervativno slovensko javnost, pa čeprav se bodo z zakonom samo uredile pravice, ki tem ljudem pripadajo že po sami Ustavi, pri čemer se s tem ne posega v nikakršno osebno pravico nasprotnikov zakona.

Dejstvo je, da so take družine že med nami (sam poznam dve lezbijki, ki imata otroka in ki so prav srečna in lepa družina) in je prav da se jim ta status tudi uradno in pravno uredi. Saj konec koncev tudi geji in lezbijke plačujejo davke in je res čisti absurd, da potem niso povsod, na vseh ravneh obravnavani enako. Ena mati od obeh lezbijk je biološka mati, druga, ki otroka prav tako vzgaja, pa pravno nima z otrokom nič. In to se bo s tem zakonom uredilo, torej da bo lahko otroka svoje partnerice, posvojila. V čem je tukaj problem? Jaz ga ne vidim.

In če sedaj nasprotnike zakona skrbi, kako slabo bo to za otroke, češ da jih bodo sovrstniki zaničevali in žalili.... ja kdo pa je odgovoren za to? Take otroke bodo zaničevali samo otroci staršev in sami starši, ki so proti temu zakonu in takim zvezam oz. družinam ter nihče drug. Skratka, če bodo konzervativni starši vzgajali svoje otroke v bolj liberalnem duhu in jim govorili, da je istospolna družina nekaj čisto normalnega, ali pa vsaj doma ne bodo pred otroci zaničevalno govorili o teh otrocih, bodo tudi njihovi otroci bolj strpni do otrok iz istospolnih družin.

Poglejte na primer 30 let in več nazaj, kako so otroke, ki so se rodili v izvenzakonski skupnosti, zmerjali s pankrti in ne vem še čem. Pa se danes nihče več ne zmeni za to. Verjamem, da bo tako tudi tokrat. Otroci, ki živijo v istospolnih družinah obstajajo že sedaj. Mogoče jih ponekod tudi zmerjajo zaradi tega in jih bodo še nekaj časa. Ne bo pa to šlo v nedogled. Ko bo zakon zaživel in ko se bo tudi v glavah ljudi miselnost spremenila, o tem iz kakšne družine izhaja otrok, ne bo več nihče govoril, ker ne bo pomembno.

Podpiram torej sprejetje zakona, ker bo to tudi močno pripomoglo k zmanjševanju stigme, strahu, predsodkov in diskriminacije.

Sorodne teme:

- Družinski zakonik in razprava v Državnem zboru
- Tičja kletka prvič v Sloveniji!!!
- Stopnja tolerantnosti do gejev in lezbijk je višja kot pred leti
- Šok za samske in pare brez otrok

O predlogu novega družinskega zakonika

Že kar nekaj časa spremljam celotno dogajanje v zvezi s predlogom novega družinskega zakonika, ki je razdelil slovensko javnost. Prebral oziroma bolje rečeno preletel sem tudi sam zakon in poslušal argumente tako ene, kot tudi druge strani.

Ne morem si kaj, da po vsem tem ne bi še jaz povedal svojega mnenja. Sam podpiram prizadevanja ministrstva za delo družino in socialne zadeve ter celotne vlade za sprejetje novega družinskega zakonika, ki prepoveduje telesno kaznovanje otrok, pa čeprav to gospe Angelci Liković ni najbolj všeč. Sicer pa kdo to gospo sploh še posluša? Poleg tega pa zakon prinaša tudi druge novosti, kot je izenačevanje istospolnih parov s heteroseksualnimi, pri čemer je tukaj vključena tudi posvojitev otroka.

To pa je razburkalo, za moje pojme, preveč konzervativno slovensko javnost, pa čeprav se bodo z zakonom samo uredile pravice, ki tem ljudem pripadajo že po sami Ustavi, pri čemer se s tem ne posega v nikakršno osebno pravico nasprotnikov zakona.

Dejstvo je, da so take družine že med nami (sam poznam dve lezbijki, ki imata otroka in ki so prav srečna in lepa družina) in je prav da se jim ta status tudi uradno in pravno uredi. Saj konec koncev tudi geji in lezbijke plačujejo davke in je res čisti absurd, da potem niso povsod, na vseh ravneh obravnavani enako. Ena mati od obeh lezbijk je biološka mati, druga, ki otroka prav tako vzgaja, pa pravno nima z otrokom nič. In to se bo s tem zakonom uredilo, torej da bo lahko otroka svoje partnerice, posvojila. V čem je tukaj problem? Jaz ga ne vidim.

In če sedaj nasprotnike zakona skrbi, kako slabo bo to za otroke, češ da jih bodo sovrstniki zaničevali in žalili.... ja kdo pa je odgovoren za to? Take otroke bodo zaničevali samo otroci staršev in sami starši, ki so proti temu zakonu in takim zvezam oz. družinam ter nihče drug. Skratka, če bodo konzervativni starši vzgajali svoje otroke v bolj liberalnem duhu in jim govorili, da je istospolna družina nekaj čisto normalnega, ali pa vsaj doma ne bodo pred otroci zaničevalno govorili o teh otrocih, bodo tudi njihovi otroci bolj strpni do otrok iz istospolnih družin.

Poglejte na primer 30 let in več nazaj, kako so otroke, ki so se rodili v izvenzakonski skupnosti, zmerjali s pankrti in ne vem še čem. Pa se danes nihče več ne zmeni za to. Verjamem, da bo tako tudi tokrat. Otroci, ki živijo v istospolnih družinah obstajajo že sedaj. Mogoče jih ponekod tudi zmerjajo zaradi tega in jih bodo še nekaj časa. Ne bo pa to šlo v nedogled. Ko bo zakon zaživel in ko se bo tudi v glavah ljudi miselnost spremenila, o tem iz kakšne družine izhaja otrok, ne bo več nihče govoril, ker ne bo pomembno.

Podpiram torej sprejetje zakona, ker bo to tudi močno pripomoglo k zmanjševanju stigme, strahu, predsodkov in diskriminacije.

Sorodne teme:

- Družinski zakonik in razprava v Državnem zboru
- Tičja kletka prvič v Sloveniji!!!
- Stopnja tolerantnosti do gejev in lezbijk je višja kot pred leti
- Šok za samske in pare brez otrok

Mehika - Jukatan (2009) - 2. del

Zadnjič sem pisal o nekaj osnovnih podatkih o Mehiki in Jukatanu, danes pa o potepanju po Jukatanu.

V Mehiko sem odšel 28.7.2009, ko sem ob 12.05 uri z Air Berlinom iz Münchna odletel proti Puerto Plati, glavnemu mestu Dominikanske republike. Pristali smo ob 16.35 uri po lokalnem času, po natanko desetih urah in pol letenja. Tam smo pobrali turiste, ki so se vračali v Evropo in po slabih dveh urah, ob 18.20 uri let nadaljevali ter po dveh urah in petindvajsetih minutah ob 19.45 uri, po mehiškem času, pristali v Cancunu, mestu v zvezni državi Quintana Roo, katere glavno mesto je Chetumal.

Po vseh mejnih formalnostih so nas ob 20.50 uri s kombijem odpeljali do približno šestdeset kilometrov oddaljenega hotela v Puerto Aventurasu, kamor smo prišli ob 22.30 uri.


V Mehiki sem imel namen ostati 14 dni, vendar pa sem bil zaradi stavke letalskega osebja letalske družbe Air Berlin, prisiljena dopust podaljšati za en dan. Naslednjih petnajst dni me je tako čakalo soparno in vroče vreme, polno sonca ter turkiznega in toplega morja.

Seveda pa dopust nisem samo prelenaril, ampak sem odšel tudi na tri izlete. Prvi izlet je bil dvodnevni, imenoval se je Mali Jukatan, drugi izlet je bil obisk naravnega rezervata Sian Ka'an in tretji obisk majevskih mest Cobe in Tuluma.

Mali Jukatan

Dvodnevni izlet se je začel nikjer drugje kot pred hotelom, ko nas je avtobus pobral ob sedmi uri zjutraj in odpeljal proti dobrih 320 kilometrov oddaljenemu glavnemu mestu zvezne države Jukatan, Meridi, ki je bila kar 2000 let kulturna prestolnica celotne latinske Amerike. Ustanovili so jo Španci leta 1542 in jo poimenovali Merida v spomina borce za Merido v Španiji. Tja smo prišli ob 11.45 uri, iz avtobusa pa smo izstopili pol ure kasneje na glavnem trgu. Sama vožnja je minila mirno, pokrajina ni bila nič posebnega… pač levo in desno v drevesa in to je bilo to. Za dobri dve uri smo se potem sprehodili po mestu in si ogledali Guvernerjevo palačo ter majevsko tržnico, saj v Meridi še vedno živi 20% Majev.

Uxmal

Potem smo se odpeljali naprej proti Uxmalu in si ogledali majevske piramide, ki jih je po celem Jukatanu polno, pa čeprav je do sedaj odkritih samo nekje do 10% vse majevske zapuščine.
Čarodejeva piramida v Uxmalu spominja na nadvlado tega mesta na zahodu Jukatana ob zatonu klasičnega obdobja. Uxmal, ki so mu vladali sposobni kralji in se je povzdignil po zaslugi kratkotrajnega zavezništva s Chichen Itzajem, je bil na vrhuncu svoje moči kakih 150 let, od približno 800 n.š. do 950 n.š.

Omeniti je potrebno tudi guvernerjevo hišo, ki pomeni vrhunec v razvoju stavbarstva v slogu puuc; kamnito pročelje je prekrito z zapletenimi izklesaninami. Približno leta 900 n.š. so jo zgradili kot palačo za vladarja, kralja Chaaka in jo krasijo simboli njegovega božanskega soimenjaka.

V naslednjem stoletju je mesto naglo propadlo in kmalu postalo zapuščeno.

Tipična Mehiška hrana

Iz Uxmala smo odšli ob 17.10 ur. Po približno minuti vožnje smo se ustavili v restavraciji, kjer smo jedli tipično mehiško hrano, kot je na primer panucho (tortilja, fižol, piščanec, solata, paradižnik, čebula, avokado) ali cochinita pibil (annato, svinijna marinirana s annato in grenko pomarančo, pečena v bananinih listih, postrežena z marinirano čebulo).

Sicer pa tipična mehiška hrana ni nič drugega kot obilica riža, fižola in mesa. Hrana je vsekakor drugačna kot mehiška hrana v Sloveniji. Tudi tortilje niso velike in vanje zavito meso…, ampak so majhne, neslane, domačini pa jih jedo namesto kruha.

Uro kasneje pa smo že bili na poti nazaj proti Meridi, kamor smo prišli ob 19.15 uri. Nastanili smo se v hotelu in imeli preostanek večera prosto. Glede na to, da so se domačini ves dan pripravljali na praznovanje nekega praznika, je večer obetal marsikaj. In res… okrog glavnega trga je bilo postavljenih kar nekaj odrov, na katerih so igrali glasbeniki, ljudje pa so plesali tradicionalne plese.

Ob 8.35 uri naslednjega dne nas je avtobus že čakal pred hotelom, vendar pa smo se proti Izamalu odpeljali šele pol ure kasneje, saj sta dva Čeha mislila, da je odhod ob 9.00 uri.

Izamal

Ob 9.35 uri smo tako prispeli v Izamal, kjer smo si v dobri uri ogledali ostanke Majevskega svetega mesta. Navdušujoče je bilo predvsem to, kaj so Maji vse naredili z golimi rokami, brez pomoči strojev, koles ali živali. Hkrati pa se lahko samo čudiš kako močno je ta celina v tistem času zaostajala za razvito Evropo.

V Izamalu se je v 16. stoletju začelo pokristjanjevanje Indijancev, ki ga je začel škof Diego de Landa Calderon. Ta je zažgal vse majevske knjige in ko se je vrnil v Vatikan, mu je papež ukazal, da se mora takoj vrniti na Jukatan in zbrati vse informacije o majevskem ljudstvu. Kljub temu, da je omenjeni škof vse majevske knjige zažgal, pa se moramo prav njemu tudi zahvaliti, da vse kar vemo, vemo o Majih zaradi njega.

Maji in tudi Azteki so vse svoje posvetne stavbe gradili tako, da so pri tem upoštevali astronomijo (po majevske štetju naj bi bilo leta 2012 konec sveta), matematiko, arheologijo in vero. To pomeni, da ima vsak kamenček v piramidi točno določen pomen.

Chichen Itza

Ob 10.45 uri smo se odpravili naprej in ob 11.50 uri prispeli v Chichen Itzo, eno od novih sedmih svetovnih čudes. Chichen Itza sicer ni največja, je pa zaradi astronomskih podatkov najpomembnejša piramida.

Po starih zapisih je bilo mesto ustanovljeno med letoma 435 in 455 v obdobju vzpona kulture majevskih Indijancev, ki so jih nasledili Tolteki. Že pri razlagi imena mesta, ki so ga Maji poimenovali Chichen Itza, se mnenja strokovnjakov razhajajo. Eni trdijo, da ime v prevodu pomeni Ustje vodnjaka, drugi pa, da je prav Usta vodnjaka Itz, nekateri pisci pa mu pravijo tudi Mesto čarodejev vode.

Maji naj bi se pred napredujočimi Tolteki umaknili iz mesta okoli leta 700. Tolteki so po tem letu mestu vtisnili svoj pečat. In tako je danes, tisto, kar je ostalo, veličasten pregled dveh kultur, ki sta se nadgrajevali in vsaka po svoje dale pečat mestu, ki je dobrih tisoč let bilo eno najpomembnejših političnih in gospodarskih središč tega dela Srednje Amerike.

Chichen Itza je prvi znani kraj, ki so ga Maji naselili in kjer so zgradili mesto. Ostanki mesta so razdeljeni na dva dela. Ena skupina zgradb spada v klasično dobo Majev in je bila zgrajena med 7. in 10. stoletjem, ko je mesto postalo pomemben obredni kraj. Druga skupina pa spada v obdobje Toltekov, ki je trajalo od 10. do 13. stoletja.

Med letoma 625 in 800 se je v Chichen Itzi razvila umetnost in poznavanje naravoslovja. Chichen Itza je postala tudi pomembno versko središče. Od leta 800 do 925 je moč mesta upadla in Maji so mesto zapustili, zgradili manjše centre, Chichen Itzo pa so obiskovali le, ko so koga pokopali ali ko so izvajali verske obrede. V 7. stoletju so mesto zapustili, se preselili na zahodni del polotoka, vendar pa so se po 250 letih vrnili v Chichen Itzo. Okoli leta 900 se je začel zaton, ko so Maji začeli zapuščati mesta; še danes pa ni pojasnjeno zakaj. Predvidevajo da so zaradi pridobivanja oglja posekali vse gozdove, posledica tega pa je bila sedemletna suša.

Okoli leta 1000 so se prebivalci Itze združili z dvema močnima plemenoma, Xio in Cocom, oboji so trdili, da so potomci Mehičanov. Dve stoletji je prebivalcem Itze to zelo pomagalo, zgradili so nekaj veličastnih zgradb, vse s pridihom tolteške kulture: pokrita preddverja, galerije, stebrišča, kače, ptiče in mehiški bogovi. Tolteki so na prebivalce vplivali ne le pri arhitekturi, ampak tudi pri verovanju, kar je pomenilo žrtvovanje ljudi. Jama žrtvovanja je služila za rituale, v katerih so žrtvovali ljudi bogu dežja. Žrtve so bili najpogosteje device in otroci.

Sveta jama

Vzhodno od glavnih ostankov majevskih templjev se skriva podzemni svet Majev, ki se imenuje cenote. To so jame, polne vode, ki je prodrla skozi mehak apnenec. Za majevsko mesto so bile izrednega pomena. Sveta jama meri v premeru 60 metrov in je globoka 35 metrov. Okrog leta 1900 je ameriški konzul na Jukatanu in harvardski profesor Edward Thompson kupil haciendo, ki je vključevala del Chichen Itze. Znane so mu bile zgodbe žrtvovanja devic, zato je dal dno jame očistiti z bagri. Našel je zlat in žadast nakit, ki je izviral z različnih koncev Mehike, pa tudi iz Kolumbije.

Igrišče za igre z žogo (Tlachtli)

Vsako majevsko posvetno mesto je imelo več teh igrišč za igranje Tlachtli-ja in tudi Chichen Itza ni bila izjema, saj jih je imela kar 12. Igro so izumili Olmeki, ki so živeli v deželi kavčuka. Za igro so potrebovali velik podolgovat prostor, kjer sta bili na levi in desni strani kamniti visoki steni, na vsaki steni pa je bil kakšne tri metre od tal kamniti obroč. Igro sta igrali dve moštvi, cilj igre pa je bil da se spravi težko kavčukovo žogo skozi obroč. Igralci so žogo lahko odbijali samo z boki, na katerih so imeli nameščeno oblačilo s kavčukom, da se je žoga lahko odbijala. Nekateri sicer trdijo, da so si lahko pomagali tudi z komolci ali koleni. Igra je kasneje dobila verski pomen, igrali pa so jo na 52 let. Ekipa, ki je zmagala je morala žrtvovati svojega kapetana. Tudi tukaj so si mnenja zgodovinarjev različna, saj nekateri trdijo, da so svojega kapetana morali žrtvovati poraženci.

Največje tovrstno igrišče je zagotovo osrednje igrišče v Chichen Itzi, vprašanje pa je, če so tam tudi res igrali. To igrišče je namreč z razliko od ostalih zelo visoko, stene pa so ravne, medtem ko so drugod nižje in predvsem poševne. Zato predvidevajo, da ima to igrišče samo simbolno vlogo.
Ker se vsega, kar nam je vodič povedal, ne morem spomniti, naj omenim samo še dve stvari, ki sta se mi vtisnili v spomin. Prva stvar je ta, da so Maji odrasle pokopavali v lončenih posodah pod hišo in sicer tako, da so jih zvili v obliko zarodka, druga stvar pa je ta, da so otrokom ob rojstvu stisnili lobanjo, da je postala podolgovata.

Ob 14.35 uri, ko smo bili že dodobra prepoteni in utrujeni, odpravili proti kosilu. Po enournem obedu smo pot nadaljevali in po slabi uri vožnje ob 16.15 uri za dobro uro prispeli v neko vas z dvema podzemnima jamama, kjer smo v podzemnem jezeru lahko tudi zaplavali. Voda nas je dodobra osvežila, saj je bila temperatura vode prijetno hladna.

Sian Ka'an

Po dnevu počitka sem navedenega dne obiskal še naravni rezervat Sian Ka'an. Lokalne agencije so namreč ponujale več vrst izletov, vendar pa mi do obiska kakšnega umetnega parka oz. zabavišča nekako ni bilo. Zato sem se pač odločila za naravni rezervat, za kar pa mi kasneje sploh ni bilo žal.

S štirimi terenskimi vozili smo se ob 7.35 uri odpeljali proti rezervatu. Po nekaj kilometrih asfaltne ceste smo zavili na makadamsko in se potem uro in pol peljali po makadamu polnem lukenj, vode in blata. Nazaj smo se vrnili po isti poti in ob 18h prišli v hotel. Vmes pa smo seveda videli in izvedeli marsikaj zanimivega.

Vodička je bila neka Bavarka, ki je že nekaj let poročena z domačinom in to tistim čisto pravim domačinom, Majem, ki živijo v kolibah. Kljub temu, da živijo v revščini, pa ti niso lačni in se tako ne morejo primerjati z revnimi ljudmi v Afriki. Hrane imajo namreč več kot dovolj, saj so bili Maji že od nekdaj lovci in si hrano pač enostavno nalovijo.

Krokodili in želve… neuspešno

Med ogledom naravnega rezervata smo se s čolnom najprej odpeljali do bližnjih mangrov, kjer smo poizkušali najti kakšnega krokodila, vendar neuspešno. Tako kot smo bili neuspešni pri iskanju želv, za katere je dejala, da moramo biti izredno tihi, saj je za želvo, ko pride iz vode zajet zrak, to izredno stresna situacija, zaradi česar se je pri želvah začel pojavljati neke vrste rak. No, na srečo sem želvo čisto slučajno videl v vodi 50 metrov od hotelske plaže, kjer se je prehranjevala s koralo. To je bilo res nepozabno doživetje.

Delfini in ptice… uspešno

Želv in krokodilov torej nismo videli, smo pa videli delfine in jate ptic na ptičjem otoku. Tako kormorane, kot pelikane in še marsikatero drugo ptico. Gre v bistvu za tri zelo majhne otoke (na vsakem dva ali tri drevesa) na katerem živijo ptiči, saj tam nevarnosti (kač) ni. Kače namreč živijo na bližnjem, večjem otoku in če se slučajno kakšna kača spomni, da bi do ptičev malce zaplavala, se poskus kaj hitro konča, ker jo lahko že v tistem trenutku poje krokodil, ki jih je baje tudi tukaj polno.

Ustavili smo se tudi na nekem koralnem grebenu, ki pa tako kot kubanski ni bil nič posebnega in se še zdaleč ne more primerjati z egipčanskim v Rdečem morju.

Mangrove

Sicer pa nas je Helga (bom kar tako poimenoval našo vodičko, saj se njenega imena ne spomnim) seznanila s tem, da so mangrove, ki rastejo iz vode, za okolje zelo pomembne. Žal pa je tako, da jih zelo veliko izsekavajo zaradi snežno belega peska, ki je pod njimi in na katerem potem gradijo plaže s hoteli.

Drevesa mangrov so res nenavadna, saj poganjajo korenine iz več metrov visokih vej. Mangrove spadajo med halofite, to je rastline, ki uspevajo predvsem na slanih tleh. Mangrove najraje uspevajo ob izlivih rek v morja. S svojimi vitkimi debli, ki dosegajo višino do 30 m in bujno razvejanimi koreninami močno upočasnijo tok reke, zato se tam odlagajo rečne naplavine, ki skupaj z organskimi ostanki dreves tvorijo rodovitno prst, primerno za nasade tropskega sadja.

Mangrove niso pomembne samo kot izjemen obalni habitat, kjer živijo mnoge ogrožene živalske vrste. Marsikje ob tropskih obalah najdemo cele gozdove mangrov, ki se zaradi svoje zaščitne funkcije imenujejo tudi tropski poplavni gozd. Tak gozd namreč predstavlja tudi naravno zaščito pred vdorom slane vode na priobalna področja, ki so navadno namenjena kmetijstvu. Zasolitev teh površin bi lahko imela resne posledice za vrsto gosto poseljenih območij. Zato imajo mangrove tudi v Mehiki velik ekološki in ekonomski pomen.

Tretji izlet pa je bil izlet v dve majevski mesti Cobo in Tulum. Ob 8.40 uri nas je avtobus pobral izpred hotela in nas odpeljal proti Cobi in Tulumu. Po uri vožnje je sledil kratek odmor, 15 minut po odmoru pa smo že prispeli v Cobo.

Coba

Tam smo ostali dobri dve uri in se vmes povzpeli tudi na najvišjo piramido na severu Jukatana. Dviga se namreč več kot 40 metrov visoko. Od 78 kvadratnih kilometrov velikega najdišča so doslej izkopali le majhen delček. Obiskovalci tukaj so bili redki, dokler niso v 70. letih zaradi turizma od Karibskega morja do tu, zgradili ceste. Po ogledu je sledilo kosilo in po slabi uri odhod naprej proti Tulumu.

Tulum

V Tulum smo prispeli ob 14.10 uri. Tulum je eno izmed zadnjih oporišč majevske civilizacije. Bilo je cvetoče versko in trgovsko središče od približno 1200 n.š. pa do španskega zavojevanja v 16. In 17. stoletju. Na obali Tuluma so pristajali trgovci, ki so se s kanuji podajali na morje in se specializirali za izvoz medu. Po dveh urah ogledovanja smo odšli nazaj proti hotelu kamor smo se vrnili ob 16.45 ur.

Konec dopusta

12.8.2009 se je dopust počasi končeval. Ob 7.15 uri nas je avtobus pobral izpred hotela in nas odpeljal proti letališču. Kot je bilo že omenjeno, je bil let, zaradi stavke AirBerlina, prestavljen. Namesto 11.8. ob 21.20 uri, smo tako proti Evropi poleteli šele ob 12.30. Na letališču smo sicer prispeli že ob 8.45 uri, na letališče v München pa smo prileteli ob 5.20 uri naslednjega dne.

Za konec pa si lahko ogledate še fotografije s tokratnega počitniško - popotniškega dopustovanja.



Sorodne teme:

- Mehika - Jukatan (2009) - 1. del

Mehika - Jukatan (2009) - 2. del

Zadnjič sem pisal o nekaj osnovnih podatkih o Mehiki in Jukatanu, danes pa o potepanju po Jukatanu.

V Mehiko sem odšel 28.7.2009, ko sem ob 12.05 uri z Air Berlinom iz Münchna odletel proti Puerto Plati, glavnemu mestu Dominikanske republike. Pristali smo ob 16.35 uri po lokalnem času, po natanko desetih urah in pol letenja. Tam smo pobrali turiste, ki so se vračali v Evropo in po slabih dveh urah, ob 18.20 uri let nadaljevali ter po dveh urah in petindvajsetih minutah ob 19.45 uri, po mehiškem času, pristali v Cancunu, mestu v zvezni državi Quintana Roo, katere glavno mesto je Chetumal.

Po vseh mejnih formalnostih so nas ob 20.50 uri s kombijem odpeljali do približno šestdeset kilometrov oddaljenega hotela v Puerto Aventurasu, kamor smo prišli ob 22.30 uri.


V Mehiki sem imel namen ostati 14 dni, vendar pa sem bil zaradi stavke letalskega osebja letalske družbe Air Berlin, prisiljena dopust podaljšati za en dan. Naslednjih petnajst dni me je tako čakalo soparno in vroče vreme, polno sonca ter turkiznega in toplega morja.

Seveda pa dopust nisem samo prelenaril, ampak sem odšel tudi na tri izlete. Prvi izlet je bil dvodnevni, imenoval se je Mali Jukatan, drugi izlet je bil obisk naravnega rezervata Sian Ka'an in tretji obisk majevskih mest Cobe in Tuluma.

Mali Jukatan

Dvodnevni izlet se je začel nikjer drugje kot pred hotelom, ko nas je avtobus pobral ob sedmi uri zjutraj in odpeljal proti dobrih 320 kilometrov oddaljenemu glavnemu mestu zvezne države Jukatan, Meridi, ki je bila kar 2000 let kulturna prestolnica celotne latinske Amerike. Ustanovili so jo Španci leta 1542 in jo poimenovali Merida v spomina borce za Merido v Španiji. Tja smo prišli ob 11.45 uri, iz avtobusa pa smo izstopili pol ure kasneje na glavnem trgu. Sama vožnja je minila mirno, pokrajina ni bila nič posebnega… pač levo in desno v drevesa in to je bilo to. Za dobri dve uri smo se potem sprehodili po mestu in si ogledali Guvernerjevo palačo ter majevsko tržnico, saj v Meridi še vedno živi 20% Majev.

Uxmal

Potem smo se odpeljali naprej proti Uxmalu in si ogledali majevske piramide, ki jih je po celem Jukatanu polno, pa čeprav je do sedaj odkritih samo nekje do 10% vse majevske zapuščine.
Čarodejeva piramida v Uxmalu spominja na nadvlado tega mesta na zahodu Jukatana ob zatonu klasičnega obdobja. Uxmal, ki so mu vladali sposobni kralji in se je povzdignil po zaslugi kratkotrajnega zavezništva s Chichen Itzajem, je bil na vrhuncu svoje moči kakih 150 let, od približno 800 n.š. do 950 n.š.

Omeniti je potrebno tudi guvernerjevo hišo, ki pomeni vrhunec v razvoju stavbarstva v slogu puuc; kamnito pročelje je prekrito z zapletenimi izklesaninami. Približno leta 900 n.š. so jo zgradili kot palačo za vladarja, kralja Chaaka in jo krasijo simboli njegovega božanskega soimenjaka.

V naslednjem stoletju je mesto naglo propadlo in kmalu postalo zapuščeno.

Tipična Mehiška hrana

Iz Uxmala smo odšli ob 17.10 ur. Po približno minuti vožnje smo se ustavili v restavraciji, kjer smo jedli tipično mehiško hrano, kot je na primer panucho (tortilja, fižol, piščanec, solata, paradižnik, čebula, avokado) ali cochinita pibil (annato, svinijna marinirana s annato in grenko pomarančo, pečena v bananinih listih, postrežena z marinirano čebulo).

Sicer pa tipična mehiška hrana ni nič drugega kot obilica riža, fižola in mesa. Hrana je vsekakor drugačna kot mehiška hrana v Sloveniji. Tudi tortilje niso velike in vanje zavito meso…, ampak so majhne, neslane, domačini pa jih jedo namesto kruha.

Uro kasneje pa smo že bili na poti nazaj proti Meridi, kamor smo prišli ob 19.15 uri. Nastanili smo se v hotelu in imeli preostanek večera prosto. Glede na to, da so se domačini ves dan pripravljali na praznovanje nekega praznika, je večer obetal marsikaj. In res… okrog glavnega trga je bilo postavljenih kar nekaj odrov, na katerih so igrali glasbeniki, ljudje pa so plesali tradicionalne plese.

Ob 8.35 uri naslednjega dne nas je avtobus že čakal pred hotelom, vendar pa smo se proti Izamalu odpeljali šele pol ure kasneje, saj sta dva Čeha mislila, da je odhod ob 9.00 uri.

Izamal

Ob 9.35 uri smo tako prispeli v Izamal, kjer smo si v dobri uri ogledali ostanke Majevskega svetega mesta. Navdušujoče je bilo predvsem to, kaj so Maji vse naredili z golimi rokami, brez pomoči strojev, koles ali živali. Hkrati pa se lahko samo čudiš kako močno je ta celina v tistem času zaostajala za razvito Evropo.

V Izamalu se je v 16. stoletju začelo pokristjanjevanje Indijancev, ki ga je začel škof Diego de Landa Calderon. Ta je zažgal vse majevske knjige in ko se je vrnil v Vatikan, mu je papež ukazal, da se mora takoj vrniti na Jukatan in zbrati vse informacije o majevskem ljudstvu. Kljub temu, da je omenjeni škof vse majevske knjige zažgal, pa se moramo prav njemu tudi zahvaliti, da vse kar vemo, vemo o Majih zaradi njega.

Maji in tudi Azteki so vse svoje posvetne stavbe gradili tako, da so pri tem upoštevali astronomijo (po majevske štetju naj bi bilo leta 2012 konec sveta), matematiko, arheologijo in vero. To pomeni, da ima vsak kamenček v piramidi točno določen pomen.

Chichen Itza

Ob 10.45 uri smo se odpravili naprej in ob 11.50 uri prispeli v Chichen Itzo, eno od novih sedmih svetovnih čudes. Chichen Itza sicer ni največja, je pa zaradi astronomskih podatkov najpomembnejša piramida.

Po starih zapisih je bilo mesto ustanovljeno med letoma 435 in 455 v obdobju vzpona kulture majevskih Indijancev, ki so jih nasledili Tolteki. Že pri razlagi imena mesta, ki so ga Maji poimenovali Chichen Itza, se mnenja strokovnjakov razhajajo. Eni trdijo, da ime v prevodu pomeni Ustje vodnjaka, drugi pa, da je prav Usta vodnjaka Itz, nekateri pisci pa mu pravijo tudi Mesto čarodejev vode.

Maji naj bi se pred napredujočimi Tolteki umaknili iz mesta okoli leta 700. Tolteki so po tem letu mestu vtisnili svoj pečat. In tako je danes, tisto, kar je ostalo, veličasten pregled dveh kultur, ki sta se nadgrajevali in vsaka po svoje dale pečat mestu, ki je dobrih tisoč let bilo eno najpomembnejših političnih in gospodarskih središč tega dela Srednje Amerike.

Chichen Itza je prvi znani kraj, ki so ga Maji naselili in kjer so zgradili mesto. Ostanki mesta so razdeljeni na dva dela. Ena skupina zgradb spada v klasično dobo Majev in je bila zgrajena med 7. in 10. stoletjem, ko je mesto postalo pomemben obredni kraj. Druga skupina pa spada v obdobje Toltekov, ki je trajalo od 10. do 13. stoletja.

Med letoma 625 in 800 se je v Chichen Itzi razvila umetnost in poznavanje naravoslovja. Chichen Itza je postala tudi pomembno versko središče. Od leta 800 do 925 je moč mesta upadla in Maji so mesto zapustili, zgradili manjše centre, Chichen Itzo pa so obiskovali le, ko so koga pokopali ali ko so izvajali verske obrede. V 7. stoletju so mesto zapustili, se preselili na zahodni del polotoka, vendar pa so se po 250 letih vrnili v Chichen Itzo. Okoli leta 900 se je začel zaton, ko so Maji začeli zapuščati mesta; še danes pa ni pojasnjeno zakaj. Predvidevajo da so zaradi pridobivanja oglja posekali vse gozdove, posledica tega pa je bila sedemletna suša.

Okoli leta 1000 so se prebivalci Itze združili z dvema močnima plemenoma, Xio in Cocom, oboji so trdili, da so potomci Mehičanov. Dve stoletji je prebivalcem Itze to zelo pomagalo, zgradili so nekaj veličastnih zgradb, vse s pridihom tolteške kulture: pokrita preddverja, galerije, stebrišča, kače, ptiče in mehiški bogovi. Tolteki so na prebivalce vplivali ne le pri arhitekturi, ampak tudi pri verovanju, kar je pomenilo žrtvovanje ljudi. Jama žrtvovanja je služila za rituale, v katerih so žrtvovali ljudi bogu dežja. Žrtve so bili najpogosteje device in otroci.

Sveta jama

Vzhodno od glavnih ostankov majevskih templjev se skriva podzemni svet Majev, ki se imenuje cenote. To so jame, polne vode, ki je prodrla skozi mehak apnenec. Za majevsko mesto so bile izrednega pomena. Sveta jama meri v premeru 60 metrov in je globoka 35 metrov. Okrog leta 1900 je ameriški konzul na Jukatanu in harvardski profesor Edward Thompson kupil haciendo, ki je vključevala del Chichen Itze. Znane so mu bile zgodbe žrtvovanja devic, zato je dal dno jame očistiti z bagri. Našel je zlat in žadast nakit, ki je izviral z različnih koncev Mehike, pa tudi iz Kolumbije.

Igrišče za igre z žogo (Tlachtli)

Vsako majevsko posvetno mesto je imelo več teh igrišč za igranje Tlachtli-ja in tudi Chichen Itza ni bila izjema, saj jih je imela kar 12. Igro so izumili Olmeki, ki so živeli v deželi kavčuka. Za igro so potrebovali velik podolgovat prostor, kjer sta bili na levi in desni strani kamniti visoki steni, na vsaki steni pa je bil kakšne tri metre od tal kamniti obroč. Igro sta igrali dve moštvi, cilj igre pa je bil da se spravi težko kavčukovo žogo skozi obroč. Igralci so žogo lahko odbijali samo z boki, na katerih so imeli nameščeno oblačilo s kavčukom, da se je žoga lahko odbijala. Nekateri sicer trdijo, da so si lahko pomagali tudi z komolci ali koleni. Igra je kasneje dobila verski pomen, igrali pa so jo na 52 let. Ekipa, ki je zmagala je morala žrtvovati svojega kapetana. Tudi tukaj so si mnenja zgodovinarjev različna, saj nekateri trdijo, da so svojega kapetana morali žrtvovati poraženci.

Največje tovrstno igrišče je zagotovo osrednje igrišče v Chichen Itzi, vprašanje pa je, če so tam tudi res igrali. To igrišče je namreč z razliko od ostalih zelo visoko, stene pa so ravne, medtem ko so drugod nižje in predvsem poševne. Zato predvidevajo, da ima to igrišče samo simbolno vlogo.
Ker se vsega, kar nam je vodič povedal, ne morem spomniti, naj omenim samo še dve stvari, ki sta se mi vtisnili v spomin. Prva stvar je ta, da so Maji odrasle pokopavali v lončenih posodah pod hišo in sicer tako, da so jih zvili v obliko zarodka, druga stvar pa je ta, da so otrokom ob rojstvu stisnili lobanjo, da je postala podolgovata.

Ob 14.35 uri, ko smo bili že dodobra prepoteni in utrujeni, odpravili proti kosilu. Po enournem obedu smo pot nadaljevali in po slabi uri vožnje ob 16.15 uri za dobro uro prispeli v neko vas z dvema podzemnima jamama, kjer smo v podzemnem jezeru lahko tudi zaplavali. Voda nas je dodobra osvežila, saj je bila temperatura vode prijetno hladna.

Sian Ka'an

Po dnevu počitka sem navedenega dne obiskal še naravni rezervat Sian Ka'an. Lokalne agencije so namreč ponujale več vrst izletov, vendar pa mi do obiska kakšnega umetnega parka oz. zabavišča nekako ni bilo. Zato sem se pač odločila za naravni rezervat, za kar pa mi kasneje sploh ni bilo žal.

S štirimi terenskimi vozili smo se ob 7.35 uri odpeljali proti rezervatu. Po nekaj kilometrih asfaltne ceste smo zavili na makadamsko in se potem uro in pol peljali po makadamu polnem lukenj, vode in blata. Nazaj smo se vrnili po isti poti in ob 18h prišli v hotel. Vmes pa smo seveda videli in izvedeli marsikaj zanimivega.

Vodička je bila neka Bavarka, ki je že nekaj let poročena z domačinom in to tistim čisto pravim domačinom, Majem, ki živijo v kolibah. Kljub temu, da živijo v revščini, pa ti niso lačni in se tako ne morejo primerjati z revnimi ljudmi v Afriki. Hrane imajo namreč več kot dovolj, saj so bili Maji že od nekdaj lovci in si hrano pač enostavno nalovijo.

Krokodili in želve… neuspešno

Med ogledom naravnega rezervata smo se s čolnom najprej odpeljali do bližnjih mangrov, kjer smo poizkušali najti kakšnega krokodila, vendar neuspešno. Tako kot smo bili neuspešni pri iskanju želv, za katere je dejala, da moramo biti izredno tihi, saj je za želvo, ko pride iz vode zajet zrak, to izredno stresna situacija, zaradi česar se je pri želvah začel pojavljati neke vrste rak. No, na srečo sem želvo čisto slučajno videl v vodi 50 metrov od hotelske plaže, kjer se je prehranjevala s koralo. To je bilo res nepozabno doživetje.

Delfini in ptice… uspešno

Želv in krokodilov torej nismo videli, smo pa videli delfine in jate ptic na ptičjem otoku. Tako kormorane, kot pelikane in še marsikatero drugo ptico. Gre v bistvu za tri zelo majhne otoke (na vsakem dva ali tri drevesa) na katerem živijo ptiči, saj tam nevarnosti (kač) ni. Kače namreč živijo na bližnjem, večjem otoku in če se slučajno kakšna kača spomni, da bi do ptičev malce zaplavala, se poskus kaj hitro konča, ker jo lahko že v tistem trenutku poje krokodil, ki jih je baje tudi tukaj polno.

Ustavili smo se tudi na nekem koralnem grebenu, ki pa tako kot kubanski ni bil nič posebnega in se še zdaleč ne more primerjati z egipčanskim v Rdečem morju.

Mangrove

Sicer pa nas je Helga (bom kar tako poimenoval našo vodičko, saj se njenega imena ne spomnim) seznanila s tem, da so mangrove, ki rastejo iz vode, za okolje zelo pomembne. Žal pa je tako, da jih zelo veliko izsekavajo zaradi snežno belega peska, ki je pod njimi in na katerem potem gradijo plaže s hoteli.

Drevesa mangrov so res nenavadna, saj poganjajo korenine iz več metrov visokih vej. Mangrove spadajo med halofite, to je rastline, ki uspevajo predvsem na slanih tleh. Mangrove najraje uspevajo ob izlivih rek v morja. S svojimi vitkimi debli, ki dosegajo višino do 30 m in bujno razvejanimi koreninami močno upočasnijo tok reke, zato se tam odlagajo rečne naplavine, ki skupaj z organskimi ostanki dreves tvorijo rodovitno prst, primerno za nasade tropskega sadja.

Mangrove niso pomembne samo kot izjemen obalni habitat, kjer živijo mnoge ogrožene živalske vrste. Marsikje ob tropskih obalah najdemo cele gozdove mangrov, ki se zaradi svoje zaščitne funkcije imenujejo tudi tropski poplavni gozd. Tak gozd namreč predstavlja tudi naravno zaščito pred vdorom slane vode na priobalna področja, ki so navadno namenjena kmetijstvu. Zasolitev teh površin bi lahko imela resne posledice za vrsto gosto poseljenih območij. Zato imajo mangrove tudi v Mehiki velik ekološki in ekonomski pomen.

Tretji izlet pa je bil izlet v dve majevski mesti Cobo in Tulum. Ob 8.40 uri nas je avtobus pobral izpred hotela in nas odpeljal proti Cobi in Tulumu. Po uri vožnje je sledil kratek odmor, 15 minut po odmoru pa smo že prispeli v Cobo.

Coba

Tam smo ostali dobri dve uri in se vmes povzpeli tudi na najvišjo piramido na severu Jukatana. Dviga se namreč več kot 40 metrov visoko. Od 78 kvadratnih kilometrov velikega najdišča so doslej izkopali le majhen delček. Obiskovalci tukaj so bili redki, dokler niso v 70. letih zaradi turizma od Karibskega morja do tu, zgradili ceste. Po ogledu je sledilo kosilo in po slabi uri odhod naprej proti Tulumu.

Tulum

V Tulum smo prispeli ob 14.10 uri. Tulum je eno izmed zadnjih oporišč majevske civilizacije. Bilo je cvetoče versko in trgovsko središče od približno 1200 n.š. pa do španskega zavojevanja v 16. In 17. stoletju. Na obali Tuluma so pristajali trgovci, ki so se s kanuji podajali na morje in se specializirali za izvoz medu. Po dveh urah ogledovanja smo odšli nazaj proti hotelu kamor smo se vrnili ob 16.45 ur.

Konec dopusta

12.8.2009 se je dopust počasi končeval. Ob 7.15 uri nas je avtobus pobral izpred hotela in nas odpeljal proti letališču. Kot je bilo že omenjeno, je bil let, zaradi stavke AirBerlina, prestavljen. Namesto 11.8. ob 21.20 uri, smo tako proti Evropi poleteli šele ob 12.30. Na letališču smo sicer prispeli že ob 8.45 uri, na letališče v München pa smo prileteli ob 5.20 uri naslednjega dne.

Za konec pa si lahko ogledate še fotografije s tokratnega počitniško - popotniškega dopustovanja.



Sorodne teme:

- Mehika - Jukatan (2009) - 1. del

Mehika - Jukatan (2009) - 1. del

Pri izbiranju letošnjega dopusta nisem izgubljal preveč časa. Odločil sem se dokaj na hitro za Mehiko oz. bolje rečeno del Mehike, to je polotok Jukatan. Lansko leto, ko sem potoval po Kubi, sem se namreč za kratek čas ustavil v Cancunu, ki pa mi je bil takoj všeč in to kljub temu, da sem moral, zaradi zamude letala, tam prisilno prenočiti. Poleg tega so mi šle na roko tudi ugodne cene, čemur gre pripisati zaslugo predvsem izbruhu prašičje gripe, ki se je pojavila ravno v Mehiki in pa seveda gospodarski krizi. Prav zaradi prašičje gripe pa v Mehiko ni bilo dva meseca nobenega letala iz Evrope, kar je bil za Jukatan, ki živi od turizma, velik šok.

Preden grem na samo potovanje oz. bolje rečeno dopustovanje, pa nekaj osnovnih podatkov o Mehiki.

Geografija

Mehika je država v srednji Ameriki, ki na severu meji na Združene države Amerike, na jugovzhodu na Gvatemalo in Belize, na zahodu na Tihi ocean ter na vzhodu na Mehiški zaliv in Karibsko morje.

Ta, po velikosti trinajsta država na svetu in enajsta po številu prebivalcev, te preprosto očara. No vsaj mene je in to kljub temu, da sem spoznal samo delček države, to je polotok Jukatan, ki v majevskem jeziku pomeni Dežela jelenov. Vseh držav v Združenih mehiških državah je sicer 31, temu pa je potrebno prišteti še Mehiško zvezno okrožje z glavnim mestom Ciudad de Mexico, kjer živi kar 25 milijona ljudi in je s tem eno izmed največjih velemest na svetu.

Podnebje

Ker ima Mehika kar 1.972.550 m2 površine, je tudi podnebje zelo raznoliko. Za polotok Jukatan je značilno subtropsko podnebje, z netipično džunglo, saj so drevesa visoka največ do 15 metrov. Problem Jukatana je namreč v tem, da ima pozimi sušo, ko pade zelo malo dežja in se drevesa že skoraj posušijo, medtem ko poleti pade zelo veliko padavin, zaradi česar drevesa in ostalo rastje ponovno oživijo. Prav zaradi menjave suhega in deževnega obdobja, se drevesa kaj več, kot to, da zrastejo do 15 metrov, ne morejo razviti.

Drugačna slika pa je na jugu države, v zveznih državah Chiapas (najrevnejša mehiška država) in Tabasco. Tu je podnebje tropsko, z obilico padavin skozi vse leto. Tu zrastejo drevesa tudi 30 metrov in več.

V osrednjem delu države, kjer se nahaja glavno mesto, je pokrajina gorata, mesta pa se v glavnem nahajajo nekje na 2000 metrih nadmorske višine. V tem delu države so temperature in nasploh pogoji za življenje veliko bolj znosni, zato je tukaj tudi največ prebivalcev. Na severu države jih je namreč spet manj, saj je severni del Mehike, vse do meje z ZDA, vroč in puščavski.

Zaradi segrevanja ozračja je v Mehiki vsako leto tudi več orkanov, medtem ko so se prej orkani pojavljali na cca. 15 let. Zadnji močnejši orkan, ki je divjal leta 2007, je bil orkan Dean, ki je uničil kar 40% subtropske džungle, kar je že tako revno prebivalstvo zelo prizadelo.

Zgodovina

Prva razvita civilizacija na področju današnje Mehike je bila Azteška, ki jo je med leti 1519 in 1521 uničil španski konkvistador Hernán Cortés. Do začetka devetnajstega stoletja je bila Mehika španska kolonija, po velikem uporu med leti 1810 in 1821 pa so razglasili neodvisno cesarstvo. Leta 1824 se je država preoblikovala v republiko, v kateri so pogosto divjale državljanske vojne.

Leta 1845 so si ZDA priključile območje današnjega Teksasa, po vojni med leti 1846 in 1848 pa še območje današnje Kalifornije, Arizone in Nove Mehike. Leta 1861 je v Mehiko posegel Napoleon III. in na mesto cesarja s pomočjo konservativcev postavil nadvojvodo Maksimiljana, ki pa je bil leta 1867 ustreljen. Med leti 1910 in 1920 je v Mehiki spet divjala državljanska vojna, ki je končala vladavino diktatorja Porfiria Diaza. Vojna je bila naperjena proti veleposestnikom, njihova zemlja pa je bila ob koncu vojne razdeljena.

Med leti 1929 in 2000 je bila na oblasti Revolucionarna institucionalna stranka, ki je med vladavino prevzela mnogo imen. Leta 1938 je bila nacionalizirana naftna industrija, po 2. svetovni vojni pa se je začela hitra gospodarska rast in umiritev političnih razmer, tako da je država leta 1994 z ZDA in Kanado podpisala sporazum, s katerim se je pridružila organizaciji NAFTA. Od leta 1994 poteka na jugu oborožen upor Indijancev, takrat pa je nastopila tudi večja gospodarska kriza.

V Mehiki sedaj živi 77% Mestincev (mešanci med Evropejci in Indijanci), 11% Indijancev, 8% Evropejcev ter 4% Azijcev oz. Črncev.

Maji

Arheologi delijo zgodovino Majev na tri poglavitna časovna obdobja:

- Predklasično obdobje (od 2000 pr.n.š. do 250 n.š.)
- Klasično obdobje (od 250 n.š. do 900 n.š.)
- Poklasično obdobje (od 900 n.š. do 1502 n.š.)

V 3500 letih se je tako vzpelo, zacvetelo, potem pa spet zatonilo na stotine mest in mestnih držav. Danes skrbi za majevska najdišča, od katerih so mnoga komaj kaj raziskana, pet držav in sicer: Mehika, Gvatemala, Honduras, Salvador in Belize.

Življenje v Mehiki

Povprečna plača v Mehiki je 400$, minimalna pa 5$ na dan. Prav zaradi tega zelo veliko Mehičanov hodi na delo v ZDA, kjer dobijo plačano po 7$ na uro, delajo pa tam predvsem kot čistilci, kuharji, natakarji… Delo v ZDA Mehiki prinaša tudi največ denarja in sicer takoj po prihodkih od prodaje nafte in celo pred dohodki od nedovoljene trgovine z mamili, ki je v Mehiki žal velik problem. Kljub nenehnim aretacijam mafijskih šefov s katerimi se je spoprijel mehiški predsednik Felipe Calderon, temu ni videti konca. Takoj, ko zaprejo enega mafijskega šefa, že se pojavi deset novih in zgodba se bo žal nadaljevala, dokler povpraševanje po drogi v ZDA ne bo prenehalo.

Če hočeš v Mehiki kupit stanovanje in za to nimaš denarja, moraš vzeti kredit, ki pa ni poceni. Mladi ga lahko vzamejo do 40.000$, kjer je za obdobje 25 let obrestna mera kar 9%.

Tekila in Mezcal

Tekila je žgana pijača, ki jo pridobivajo iz srčike agave, medtem ko listov agave tukaj ne predeljujejo. Poznamo tri vrste tekile. Najbolj znana je srednja tekila, ki je stara do enega leta in ki se običajno uporablja za koktejle. Domačini pijejo tekilo, ki je cenena in po kateri te npr. peče v grlu ali trebuhu. Najbolj kvalitetne tekile pa so stare vsaj eno leto. Boljše tekile namreč lahko dosežejo tudi ceno 80 dolarjev in več.

Domačini poleg tekile pijejo tudi Mezcal, ki pa se v svetu ni toliko prijel. Zasluga temu gre verjetno predvsem zaradi črva v pijači.

Zanimivost tekile je tudi način njenega pitja. V Evropi in s tem tudi v Sloveniji tekilo pijejo tako, da najprej poližeš sol, poješ limono oz. kar je bolj pravilno, limeto in na koncu spiješ še tekilo. Mehičani pa to delajo drugače. Najprej spiješ tekilo, nato pa šele poližeš sol in poješ limeto.

O kakavu in žvečilkah

Marsikdo ne ve, da so pitje kakava »izumili« prav v Mehiki, ko so ga pili Azteki. Znani so namreč zapisi španskih kronistov o osvajalskem pohodu Hernana Cortesa po Mehiki, ki so opisovali nenavadne običaje Montezuma II, vladarja Aztekov. Ta je dnevno zaužil okoli 50 kakavovih obrokov, začinjenih z vaniljo ali drugimi začimbami, bodisi kot pijačo ali pa hrano postreženo v zlatih kelihih in zaužitih z zlatimi žlicami. Kakavov obrok naj bi bil stepen v rahlo peno, ki se je kar stopila v ustih. V Evropo so tako čokolado prinesli Španci, kjer je postala priljubljeno živilo do sredine 17. stoletja.

Sicer pa beseda kakav izhaja iz majevske besede kakaw, njegova zrna pa so sodila med najbolj zaželeno blago, s katerim so Maji trgovali na svojem ozemlju in pa tudi onkraj svojih meja. Zrna so namreč povsod na tem območju uporabljali kot plačilno sredstvo. Njihovi glavno odjemalci so bili prav Azteki, ki kakava v svojem hladnem in suhem podnebju niso mogli predelovati.

Poleg kakava, pa so Indijanci izumili tudi žvečilko, ki so jo izdelovali iz drevesne smole in čebeljega voska.

Toliko za uvod, naslednjič pa več o "potovanju", ki ga bom popestril tudi s številnimi fotografijami.

Sorodne teme:

- Mehika - Jukatan (2009) - 2. del

Mehika - Jukatan (2009) - 1. del

Pri izbiranju letošnjega dopusta nisem izgubljal preveč časa. Odločil sem se dokaj na hitro za Mehiko oz. bolje rečeno del Mehike, to je polotok Jukatan. Lansko leto, ko sem potoval po Kubi, sem se namreč za kratek čas ustavil v Cancunu, ki pa mi je bil takoj všeč in to kljub temu, da sem moral, zaradi zamude letala, tam prisilno prenočiti. Poleg tega so mi šle na roko tudi ugodne cene, čemur gre pripisati zaslugo predvsem izbruhu prašičje gripe, ki se je pojavila ravno v Mehiki in pa seveda gospodarski krizi. Prav zaradi prašičje gripe pa v Mehiko ni bilo dva meseca nobenega letala iz Evrope, kar je bil za Jukatan, ki živi od turizma, velik šok.

Preden grem na samo potovanje oz. bolje rečeno dopustovanje, pa nekaj osnovnih podatkov o Mehiki.

Geografija

Mehika je država v srednji Ameriki, ki na severu meji na Združene države Amerike, na jugovzhodu na Gvatemalo in Belize, na zahodu na Tihi ocean ter na vzhodu na Mehiški zaliv in Karibsko morje.

Ta, po velikosti trinajsta država na svetu in enajsta po številu prebivalcev, te preprosto očara. No vsaj mene je in to kljub temu, da sem spoznal samo delček države, to je polotok Jukatan, ki v majevskem jeziku pomeni Dežela jelenov. Vseh držav v Združenih mehiških državah je sicer 31, temu pa je potrebno prišteti še Mehiško zvezno okrožje z glavnim mestom Ciudad de Mexico, kjer živi kar 25 milijona ljudi in je s tem eno izmed največjih velemest na svetu.

Podnebje

Ker ima Mehika kar 1.972.550 m2 površine, je tudi podnebje zelo raznoliko. Za polotok Jukatan je značilno subtropsko podnebje, z netipično džunglo, saj so drevesa visoka največ do 15 metrov. Problem Jukatana je namreč v tem, da ima pozimi sušo, ko pade zelo malo dežja in se drevesa že skoraj posušijo, medtem ko poleti pade zelo veliko padavin, zaradi česar drevesa in ostalo rastje ponovno oživijo. Prav zaradi menjave suhega in deževnega obdobja, se drevesa kaj več, kot to, da zrastejo do 15 metrov, ne morejo razviti.

Drugačna slika pa je na jugu države, v zveznih državah Chiapas (najrevnejša mehiška država) in Tabasco. Tu je podnebje tropsko, z obilico padavin skozi vse leto. Tu zrastejo drevesa tudi 30 metrov in več.

V osrednjem delu države, kjer se nahaja glavno mesto, je pokrajina gorata, mesta pa se v glavnem nahajajo nekje na 2000 metrih nadmorske višine. V tem delu države so temperature in nasploh pogoji za življenje veliko bolj znosni, zato je tukaj tudi največ prebivalcev. Na severu države jih je namreč spet manj, saj je severni del Mehike, vse do meje z ZDA, vroč in puščavski.

Zaradi segrevanja ozračja je v Mehiki vsako leto tudi več orkanov, medtem ko so se prej orkani pojavljali na cca. 15 let. Zadnji močnejši orkan, ki je divjal leta 2007, je bil orkan Dean, ki je uničil kar 40% subtropske džungle, kar je že tako revno prebivalstvo zelo prizadelo.

Zgodovina

Prva razvita civilizacija na področju današnje Mehike je bila Azteška, ki jo je med leti 1519 in 1521 uničil španski konkvistador Hernán Cortés. Do začetka devetnajstega stoletja je bila Mehika španska kolonija, po velikem uporu med leti 1810 in 1821 pa so razglasili neodvisno cesarstvo. Leta 1824 se je država preoblikovala v republiko, v kateri so pogosto divjale državljanske vojne.

Leta 1845 so si ZDA priključile območje današnjega Teksasa, po vojni med leti 1846 in 1848 pa še območje današnje Kalifornije, Arizone in Nove Mehike. Leta 1861 je v Mehiko posegel Napoleon III. in na mesto cesarja s pomočjo konservativcev postavil nadvojvodo Maksimiljana, ki pa je bil leta 1867 ustreljen. Med leti 1910 in 1920 je v Mehiki spet divjala državljanska vojna, ki je končala vladavino diktatorja Porfiria Diaza. Vojna je bila naperjena proti veleposestnikom, njihova zemlja pa je bila ob koncu vojne razdeljena.

Med leti 1929 in 2000 je bila na oblasti Revolucionarna institucionalna stranka, ki je med vladavino prevzela mnogo imen. Leta 1938 je bila nacionalizirana naftna industrija, po 2. svetovni vojni pa se je začela hitra gospodarska rast in umiritev političnih razmer, tako da je država leta 1994 z ZDA in Kanado podpisala sporazum, s katerim se je pridružila organizaciji NAFTA. Od leta 1994 poteka na jugu oborožen upor Indijancev, takrat pa je nastopila tudi večja gospodarska kriza.

V Mehiki sedaj živi 77% Mestincev (mešanci med Evropejci in Indijanci), 11% Indijancev, 8% Evropejcev ter 4% Azijcev oz. Črncev.

Maji

Arheologi delijo zgodovino Majev na tri poglavitna časovna obdobja:

- Predklasično obdobje (od 2000 pr.n.š. do 250 n.š.)
- Klasično obdobje (od 250 n.š. do 900 n.š.)
- Poklasično obdobje (od 900 n.š. do 1502 n.š.)

V 3500 letih se je tako vzpelo, zacvetelo, potem pa spet zatonilo na stotine mest in mestnih držav. Danes skrbi za majevska najdišča, od katerih so mnoga komaj kaj raziskana, pet držav in sicer: Mehika, Gvatemala, Honduras, Salvador in Belize.

Življenje v Mehiki

Povprečna plača v Mehiki je 400$, minimalna pa 5$ na dan. Prav zaradi tega zelo veliko Mehičanov hodi na delo v ZDA, kjer dobijo plačano po 7$ na uro, delajo pa tam predvsem kot čistilci, kuharji, natakarji… Delo v ZDA Mehiki prinaša tudi največ denarja in sicer takoj po prihodkih od prodaje nafte in celo pred dohodki od nedovoljene trgovine z mamili, ki je v Mehiki žal velik problem. Kljub nenehnim aretacijam mafijskih šefov s katerimi se je spoprijel mehiški predsednik Felipe Calderon, temu ni videti konca. Takoj, ko zaprejo enega mafijskega šefa, že se pojavi deset novih in zgodba se bo žal nadaljevala, dokler povpraševanje po drogi v ZDA ne bo prenehalo.

Če hočeš v Mehiki kupit stanovanje in za to nimaš denarja, moraš vzeti kredit, ki pa ni poceni. Mladi ga lahko vzamejo do 40.000$, kjer je za obdobje 25 let obrestna mera kar 9%.

Tekila in Mezcal

Tekila je žgana pijača, ki jo pridobivajo iz srčike agave, medtem ko listov agave tukaj ne predeljujejo. Poznamo tri vrste tekile. Najbolj znana je srednja tekila, ki je stara do enega leta in ki se običajno uporablja za koktejle. Domačini pijejo tekilo, ki je cenena in po kateri te npr. peče v grlu ali trebuhu. Najbolj kvalitetne tekile pa so stare vsaj eno leto. Boljše tekile namreč lahko dosežejo tudi ceno 80 dolarjev in več.

Domačini poleg tekile pijejo tudi Mezcal, ki pa se v svetu ni toliko prijel. Zasluga temu gre verjetno predvsem zaradi črva v pijači.

Zanimivost tekile je tudi način njenega pitja. V Evropi in s tem tudi v Sloveniji tekilo pijejo tako, da najprej poližeš sol, poješ limono oz. kar je bolj pravilno, limeto in na koncu spiješ še tekilo. Mehičani pa to delajo drugače. Najprej spiješ tekilo, nato pa šele poližeš sol in poješ limeto.

O kakavu in žvečilkah

Marsikdo ne ve, da so pitje kakava »izumili« prav v Mehiki, ko so ga pili Azteki. Znani so namreč zapisi španskih kronistov o osvajalskem pohodu Hernana Cortesa po Mehiki, ki so opisovali nenavadne običaje Montezuma II, vladarja Aztekov. Ta je dnevno zaužil okoli 50 kakavovih obrokov, začinjenih z vaniljo ali drugimi začimbami, bodisi kot pijačo ali pa hrano postreženo v zlatih kelihih in zaužitih z zlatimi žlicami. Kakavov obrok naj bi bil stepen v rahlo peno, ki se je kar stopila v ustih. V Evropo so tako čokolado prinesli Španci, kjer je postala priljubljeno živilo do sredine 17. stoletja.

Sicer pa beseda kakav izhaja iz majevske besede kakaw, njegova zrna pa so sodila med najbolj zaželeno blago, s katerim so Maji trgovali na svojem ozemlju in pa tudi onkraj svojih meja. Zrna so namreč povsod na tem območju uporabljali kot plačilno sredstvo. Njihovi glavno odjemalci so bili prav Azteki, ki kakava v svojem hladnem in suhem podnebju niso mogli predelovati.

Poleg kakava, pa so Indijanci izumili tudi žvečilko, ki so jo izdelovali iz drevesne smole in čebeljega voska.

Toliko za uvod, naslednjič pa več o "potovanju", ki ga bom popestril tudi s številnimi fotografijami.

Sorodne teme:

- Mehika - Jukatan (2009) - 2. del