Na sporedu bo:
- 10.2.2010 ob 19.30 uri in
- 11.2.2010 ob 19.30 uri.
Že ne želite ostati brez kart, pohitite z njihovim nakupom. To lahko storite na blagajni Šentjakobskega gledališča od ponedeljka do četrtka med 17.00 in 18.00 uro ter uro pred vsako predstavo za izven.
Lahko pa karte kupite tudi na spletni strani www.mojekarte.si.
Tičja kletka, prilagojena parafraza naslova Ptičja kletka, najbolj znanega dela francoskega igralca, režiserja, dramatika in scenarista Jeana Poireta (1926-1992). Ta njegova odrska uspešnica je naprej leta 1978 dobila francosko filmsko različico, nakar so jo izvohali še Američani in leta 1983 iz nje naredili brodwaysko uspešnico, ki ji je neizogibno sledil še hollywoodski film (1996) z vrhunsko igralsko zasedbo (Robin Williams, Gene Hackman…).
Komedija Tičja kletka je narejena po motivih francoskega (La Cage aux Folles) in ameriškega (Birdcage) filma, pod priredbo in režijo pa se je podpisal Gašper Tič, ki je izvrstno zrežiral že predstavo Bog, Woodya Allena.
Režija: Gašper Tič
Asistentka režije: Silvija Jovanović
Koreografija: Saša Hodnik
Prevod izvirnika: Maja Gal Štromar
Scenografija in kostumografija: Katja Komljanec Koritnik
Asistentka kostumografije: Tina Šmuc
Glasbena oprema: Dejan Došlo
Igrajo: Igrajo: Srečko Kermavner, Bojan Vister, Tone Bertoncelj, Lili Bačer Kermavner, Samo Ravnikar, Maša Tkavc, Mario Dragojević, David Dolamič, Silvija Jovanović, Luka Valenčak, Jure Goričar in Jure Orel.
Zgodba:
Armand in Albert sta zabavna možakarja srednjih let. Že dolgo časa sta ljubimca, ki sta skupaj Armandovega sina Vala vzgojila v prijaznega, ljubečega in odgovornega mladeniča. Ko Val naznani, da se bo poročil s hčerko konzervativnega senatorja Keelyja, se Armand in Albert znajdeta v težavah. Val očeta prosi, naj pred obiskom Keelyjevih malce »pospravi« po stanovanju. Pravzaprav bi bilo še najbolje, če bi se znebil Alberta in njegovih stvari, toda to je lažje reči kot storiti.
Beseda režiserja:
Draga gledalka, dragi gledalec!
Tičja kletka še zdaleč ni le igra o gejevskem paru, ki ima v lasti transvestitski klub. Je 'žalostna komedija', 'vesela drama' ali pa 'komična melodrama', ki nudi veliko v zabavo in še več v razmislek. Je toliko zgodba omenjenega para kot konservativnega senatorja in njegove družine ter zgodba o ljubezni sina in hčerke obojih, ki jima kot Romeu in Juliji na poti do uresničitve sanj stojita družini. S tem preseže aktivistično noto za pravice homoseksualcev, liberalcev, konservativcev in sploh vseh strastno opredeljenih in postane predstava o ljubezni. S klišejsko izrisanimi zgodbami in lastnostmi vseh protagonistov (družini, ki ju loči veroizpoved, spolna usmerjenost, življenjski stil in nazor) in vpletenih (biološka mama, priseljeni služabnik, transvestiti), ki prav vsi skupaj začuda živijo na istem planetu in se znajdejo v precej nerodnem in komičnem zapletu, je precej jasna zrcalna slika sodobnega sveta in večnih vprašanj v popolnoma različnih življenjskih zgodbah posameznikov v njem. Na duhovit in spreten način obravnava pred našimi očmi moralo, ljubezen, politiko, rasizem, drugačnost, strpnost ipd. v vsej svoji relativnosti. V svoji želji pripeljati gledalca do prenehati obsojati se neprestano poigrava z nagnjenostjo k sodbi slehernega v dvorani; je bolj moralno sporen gejevski par ali konservativni senator- podpredsednik Koalicije za moralni red, katere predsednik umre na mladoletni temnopolti prostitutki? Je ljubezen istospolnega para, ki v ničemer ne ogroža nikogar in je vzgajal Vala, dejansko manj vredna od ljubezni hetero staršev, ki sta vzgajala Barbaro? Je za konservativnega nestrpneža huje židovstvo ali spolna usmerjenost? Je iskrenejši kdor se preoblači v žensko ali kdor v sled politične kariere menja stranke? So strpnejši geji ali heteroseksualci? Kdo je sploh drugačen?
Večno aktualni pojem drugačnosti, ki v sodobni družbi dosega rekordne dimenzije v razpravah, definicijah, teoretiziranju, želji po uveljavljanju strpnosti in hkrati nasprotni učinek v nestrpni vsakdanjosti človeštva, ki tone v transvestiji. Še najmanj v konkretni. Se res niste še nikoli počutili drugačni? Kaj pa recimo nesrečni, žalostni, veseli – drugačni od večine, ki vas, kot se vam je zdelo, v danem trenutku ni razumela? No, torej smo dejansko drugačni vsi, čeprav žal res ne enakopravni. Morda je še en korak na poti k temu zavedanje VSI DRUGAČNI- VSI NA ISTEM. Se res niste še nikoli preoblekli? Ne v ženine ali moževe obleke, preprosto pretvarjali? Nadeli masko? Pa čeprav v službi 'male koristne laži'? Torej je dejansko cel svet nekakšen transvestitki klub…
Če imamo težave s strpnostjo, se jo lahko začnemo učiti v svojem vsakdanu. Zadnjič mi je namreč znanka, ki živi v bloku in varuje vnučka potožila, da jo neprestano karata spodnja mlada soseda, ki ju otroški koraki motijo pri spanju ob pol desetih dopoldne. Dodala sta tudi, da sta že veliko prestala pod drsajočimi koraki njenega bolnega moža…
Torej Add 1. Bodimo strpni do svojih bližnjih in lokacijsko bližnjih. Add 2. Ko nas napade rasizem ali nacionalizem, se recimo spomnimo kakšnega športnega uspeha svoje države, gola, koša, za katerega je bil zaslužen prav neslovenec, ki jih sicer zmerjate s čefurjem ipd. Add 3. V nadaljevalnem tečaju strpnosti pa so nam, ko je ravno aktualen slovenski družinski zakonik, na voljo konkretni dokazi raziskav istospolnih družin, trdnejši in temeljitejši kot recimo o cepivih, s katerimi se veselo cepimo v svoje 'dobro'; v ZDA odrašča v istospolnih družinah 14 milijonov otrok, med njimi in otroci 'tradicionalnih družin' ni nikakršnih razlik v spolni usmerjenosti (nasprotna teorija o vplivu vzgoje na usmerjenost je sploh zabavna v Sloveniji- saj so vse geje do sedaj pač vzgojili tradicionalni pari), izobrazbi, ničemer, le v eni lastnosti- otroci iz istospolnih družin so veliko tolerantnejši in ne bi za partnerja nikdar imeli homofoba. Torej drži, da je vzgoja pomemben dejavnik, kot pravi tudi matičar na koncu naše predstave: ''Z vzgojo otrok v duhu srčnosti in strpnosti lahko prispevata k varnejši in mirnejši prihodnosti vseh nas.'' Si je kdo ne želi? Sicer pa, optimizem velja; kdo bi si namreč pred petdesetimi leti mislil, da bo kdaj predsednik ZDA temnopolt, kajne!? Svet gre naprej, morda bi šel hitreje tudi, če bi prisluhnili konservativcem, ki se neprestano vračajo nazaj. Če bi le pogledali dlje nazaj kot navadno. Vsaj do antične Grčije…
Skratka, dobrodošli v Tičji kletki! Zabavajte se na naš in če le zmorete, tudi na svoj račun. Naj se zastor dvigne!
Vaš Gašper Tič
