Thursday, October 20, 2011
Katero stranko boste volili na volitvah 4.12.2011?
Spodaj so objavljeni rezultati moje zadnje ankete, od danes naprej pa vas sprašujem, katero stranko boste volili na parlamentarnih volitvah 4. decembra 2011. Hvala za vaše klike!
Katero stranko boste volili na volitvah 4.12.2011?
Spodaj so objavljeni rezultati moje zadnje ankete, od danes naprej pa vas sprašujem, katero stranko boste volili na parlamentarnih volitvah 4. decembra 2011. Hvala za vaše klike!
Nova predloga bloga
Tako kot ste že navajeni, enkrat letno spremenim predlogo svojega bloga in upam, da vam je tudi tokrat všeč. Sicer pa, kot vidite, po dobrih štirih letih še vedno vztrajam, čeprav se mi zdi, da je blogerstvo v zatonu. Pa je res?
Nova predloga bloga
Tako kot ste že navajeni, enkrat letno spremenim predlogo svojega bloga in upam, da vam je tudi tokrat všeč. Sicer pa, kot vidite, po dobrih štirih letih še vedno vztrajam, čeprav se mi zdi, da je blogerstvo v zatonu. Pa je res?
Sunday, October 9, 2011
Zavarovalnice so nateg! Pa so res?
"Milijoni odtekajo iz življenjskih zavarovanj" je naslov članka na internetni strani RTV Slovenije. Nasploh opažam, da ljudje vse manj zaupajo zavarovalnicam in pravijo, da je to nateg.
Sam se s tem ne strinjam. Ne moramo namreč vsega skupaj posploševati in reči, da so zavarovalnice nateg. To lahko govori nekdo, ki nima niti najmanjšega pojma o zavarovalnicah ali pa nekdo, ki ga je nek zavarovalniški agent nategnil. Žal se dogaja tudi to. Ampak to še ne pomeni, da so zavarovalnice nateg. Problem je v slabih svetovalcih, ki jih je na trgu kot gob po dežju.
Vsak svetovalec, ki ima s stranko termin, bi po mojem mnenju moral biti neodvisen, to pa pomeni, da bi moral delati za neko agencijo, ki trži praktično vse zavarovalnice. Tak svetovalec je namreč lahko neodvisen in dela v korist stranke. Ne pa nekdo, ki dela za eno zavarovalnico. Tak pač ne more biti neodvisen, ker pozna produkte samo svoje zavarovalnice in tudi dela v korist svoje zavarovalnice.
Poleg tega nekateri pravijo, da so skoraj ves denar izgubili, ker so predčasno prekinili svoje zavarovanje. Zavedati se je namreč potrebno, da se v zavarovalnicah varčuje na dolgi rok in da človek ne izgubi nič, če varčuje do konca. Če nekdo zavarovanje predčasno prekine, pa seveda vedno nekaj izgubi. Največ na začetku, potem pa vedno manj. Bolj ko se varčevanje približuje h koncu, manj izgubi. Prav tako bo človek, ki ima sklenjeno zavarovanje na kratki rok (npr. 10 ali 15 let) dobil bore malo. Če nekdo misli varčevati na kratek rok, potem je absolutno boljša možnost varčevanje v banki.
Če nekdo torej pride v finančno stisko, je bolje, da premijo zniža na minimum, npr. 15 € (znesek je odvisen od posamezne zavarovalnice) in ga čez čas zviša, ko se osebne finance stabilizirajo. S tem torej ne izgubi nič. Zato je res najslabše, če človek zavarovanje prekine.
Ločiti pa je treba tudi med naložbenimi življenjskimi zavarovanji in klasičnimi življenjskimi zavarovanji. Naložbena življenjska zavarovanja namreč nimajo garancije in so odvisne od gibanja skladov na trgu, medtem ko imajo klasična življenjska zavarovanja garancijo in niso odvisne od gibanja na trgu. Dobiček pri teh zavarovanjih pa se vsako leto pripisuje in se naprej obrestuje (obrestno obrestni račun). Poleg tega tovrstna zavarovanja prinašajo neko socialno varnost, če pride do nekega hudega trenutku v življenju, kot je npr. huda bolezen ali smrt. No ,ta zadnja stvar je ključna, če ima človek družino.
Žal je pa tako, da je v Sloveniji absolutno preveč tveganih naložbenih zavarovanj (cca. 60%) in premalo varnih klasičnih življenjskih zavarovanj (cca. 40%). Zakaj imamo tako, ne vem. Predvidevam pa da zato, ker agentje najlažje prepričajo ljudi s tem, da obljubljajo visoke donose, ki pa niso realni. Ker če pogledamo Nemčijo oz. zahodno Evropo vidimo, da je klasičnih življenjskih zavarovanj cca. 90% in samo 10% naložbenih. Ljudem je pač bolj pomembna varnost denarja, kot sam donos. Seveda pa ta donos, ki je nižji kot pri naložbenih zavarovanjih, ni zanemarljiv. Sploh, če zavarovanec varčuje na dolgi rok.
Tako da se je res za vprašati, zakaj je v Sloveniji stanje tako, kakršno je. Ker tukaj pa ljudje res izgubljajo in so razočarani. Pred leti, ko so sklenili naložbeno zavarovanje, so donosi res bili dokaj visoki, sedaj pa so skoraj vsi skladi v rdečih številkah in ljudje izgubljajo. To pa prinese za seboj razočaranja in nezaupanje v zavarovalnicah. Ker jim ob sklepanju polic ni nihče povedal, kaj taka polica pomeni. Ok, saj vse piše v splošnih pogojih, toda kdo pa le-te bere!? Naloga svetovalca mira biti ta, da pove dobre in slabe strani posamezne vrste zavarovanja. Ne pa da slabe stvari zamolči. Bodimo realni. Skladi bodo slej ko prej spet začeli rasti, vendar pa se tukaj poraja eno drugo vprašanje. Kaj pa čez 20 ali 30 let, ko bo ena zavarovalna polica tik pred potekom? Kaj pa če takrat pride do nove gospodarske krize in bodo vsi skladi spet padli? Si predstavljate, da nekdo varčuje 30 let in na koncu dobi pol manj denarja ali pa celo večino denarja izgubi?
Sprašujem se, zakaj se svetovalci s stranko ne pogovorijo o njenih potrebah in željah ter na podlagi tega najdejo, za stranko, najboljšo rešitev. Ni namreč vsak produkt primeren za vsakogar. Stranko bi tudi vsak svetovalec moral vprašati ali ji je bolj pomembna varnost denarja ali donos. Oboje pa nikakor ni mogoče!
No, pa še nekaj o inflaciji. Tudi ta pomislek sem že slišal, da ljudje ne dobijo na koncu izplačano realno vrednost denarja, ker je ves denar požrla inflacija. Zavedati se je potrebno, da so običajno police indeksirane, torej usklajene z inflacijo, kar pomeni, da se na koncu izplača tudi realna vrednost denarja in se ne dobi samo za dva pira.
Stvari sem razložil zelo na kratko. Če želi kdo podrobnejše informacije, pa mi lahko piše na popotnik2001@gmail.com.
Sam se s tem ne strinjam. Ne moramo namreč vsega skupaj posploševati in reči, da so zavarovalnice nateg. To lahko govori nekdo, ki nima niti najmanjšega pojma o zavarovalnicah ali pa nekdo, ki ga je nek zavarovalniški agent nategnil. Žal se dogaja tudi to. Ampak to še ne pomeni, da so zavarovalnice nateg. Problem je v slabih svetovalcih, ki jih je na trgu kot gob po dežju.
Vsak svetovalec, ki ima s stranko termin, bi po mojem mnenju moral biti neodvisen, to pa pomeni, da bi moral delati za neko agencijo, ki trži praktično vse zavarovalnice. Tak svetovalec je namreč lahko neodvisen in dela v korist stranke. Ne pa nekdo, ki dela za eno zavarovalnico. Tak pač ne more biti neodvisen, ker pozna produkte samo svoje zavarovalnice in tudi dela v korist svoje zavarovalnice.
Poleg tega nekateri pravijo, da so skoraj ves denar izgubili, ker so predčasno prekinili svoje zavarovanje. Zavedati se je namreč potrebno, da se v zavarovalnicah varčuje na dolgi rok in da človek ne izgubi nič, če varčuje do konca. Če nekdo zavarovanje predčasno prekine, pa seveda vedno nekaj izgubi. Največ na začetku, potem pa vedno manj. Bolj ko se varčevanje približuje h koncu, manj izgubi. Prav tako bo človek, ki ima sklenjeno zavarovanje na kratki rok (npr. 10 ali 15 let) dobil bore malo. Če nekdo misli varčevati na kratek rok, potem je absolutno boljša možnost varčevanje v banki.
Če nekdo torej pride v finančno stisko, je bolje, da premijo zniža na minimum, npr. 15 € (znesek je odvisen od posamezne zavarovalnice) in ga čez čas zviša, ko se osebne finance stabilizirajo. S tem torej ne izgubi nič. Zato je res najslabše, če človek zavarovanje prekine.
Ločiti pa je treba tudi med naložbenimi življenjskimi zavarovanji in klasičnimi življenjskimi zavarovanji. Naložbena življenjska zavarovanja namreč nimajo garancije in so odvisne od gibanja skladov na trgu, medtem ko imajo klasična življenjska zavarovanja garancijo in niso odvisne od gibanja na trgu. Dobiček pri teh zavarovanjih pa se vsako leto pripisuje in se naprej obrestuje (obrestno obrestni račun). Poleg tega tovrstna zavarovanja prinašajo neko socialno varnost, če pride do nekega hudega trenutku v življenju, kot je npr. huda bolezen ali smrt. No ,ta zadnja stvar je ključna, če ima človek družino.
Žal je pa tako, da je v Sloveniji absolutno preveč tveganih naložbenih zavarovanj (cca. 60%) in premalo varnih klasičnih življenjskih zavarovanj (cca. 40%). Zakaj imamo tako, ne vem. Predvidevam pa da zato, ker agentje najlažje prepričajo ljudi s tem, da obljubljajo visoke donose, ki pa niso realni. Ker če pogledamo Nemčijo oz. zahodno Evropo vidimo, da je klasičnih življenjskih zavarovanj cca. 90% in samo 10% naložbenih. Ljudem je pač bolj pomembna varnost denarja, kot sam donos. Seveda pa ta donos, ki je nižji kot pri naložbenih zavarovanjih, ni zanemarljiv. Sploh, če zavarovanec varčuje na dolgi rok.
Tako da se je res za vprašati, zakaj je v Sloveniji stanje tako, kakršno je. Ker tukaj pa ljudje res izgubljajo in so razočarani. Pred leti, ko so sklenili naložbeno zavarovanje, so donosi res bili dokaj visoki, sedaj pa so skoraj vsi skladi v rdečih številkah in ljudje izgubljajo. To pa prinese za seboj razočaranja in nezaupanje v zavarovalnicah. Ker jim ob sklepanju polic ni nihče povedal, kaj taka polica pomeni. Ok, saj vse piše v splošnih pogojih, toda kdo pa le-te bere!? Naloga svetovalca mira biti ta, da pove dobre in slabe strani posamezne vrste zavarovanja. Ne pa da slabe stvari zamolči. Bodimo realni. Skladi bodo slej ko prej spet začeli rasti, vendar pa se tukaj poraja eno drugo vprašanje. Kaj pa čez 20 ali 30 let, ko bo ena zavarovalna polica tik pred potekom? Kaj pa če takrat pride do nove gospodarske krize in bodo vsi skladi spet padli? Si predstavljate, da nekdo varčuje 30 let in na koncu dobi pol manj denarja ali pa celo večino denarja izgubi?
Sprašujem se, zakaj se svetovalci s stranko ne pogovorijo o njenih potrebah in željah ter na podlagi tega najdejo, za stranko, najboljšo rešitev. Ni namreč vsak produkt primeren za vsakogar. Stranko bi tudi vsak svetovalec moral vprašati ali ji je bolj pomembna varnost denarja ali donos. Oboje pa nikakor ni mogoče!
No, pa še nekaj o inflaciji. Tudi ta pomislek sem že slišal, da ljudje ne dobijo na koncu izplačano realno vrednost denarja, ker je ves denar požrla inflacija. Zavedati se je potrebno, da so običajno police indeksirane, torej usklajene z inflacijo, kar pomeni, da se na koncu izplača tudi realna vrednost denarja in se ne dobi samo za dva pira.
Stvari sem razložil zelo na kratko. Če želi kdo podrobnejše informacije, pa mi lahko piše na popotnik2001@gmail.com.
Zavarovalnice so nateg! Pa so res?
"Milijoni odtekajo iz življenjskih zavarovanj" je naslov članka na internetni strani RTV Slovenije. Nasploh opažam, da ljudje vse manj zaupajo zavarovalnicam in pravijo, da je to nateg.
Sam se s tem ne strinjam. Ne moramo namreč vsega skupaj posploševati in reči, da so zavarovalnice nateg. To lahko govori nekdo, ki nima niti najmanjšega pojma o zavarovalnicah ali pa nekdo, ki ga je nek zavarovalniški agent nategnil. Žal se dogaja tudi to. Ampak to še ne pomeni, da so zavarovalnice nateg. Problem je v slabih svetovalcih, ki jih je na trgu kot gob po dežju.
Vsak svetovalec, ki ima s stranko termin, bi po mojem mnenju moral biti neodvisen, to pa pomeni, da bi moral delati za neko agencijo, ki trži praktično vse zavarovalnice. Tak svetovalec je namreč lahko neodvisen in dela v korist stranke. Ne pa nekdo, ki dela za eno zavarovalnico. Tak pač ne more biti neodvisen, ker pozna produkte samo svoje zavarovalnice in tudi dela v korist svoje zavarovalnice.
Poleg tega nekateri pravijo, da so skoraj ves denar izgubili, ker so predčasno prekinili svoje zavarovanje. Zavedati se je namreč potrebno, da se v zavarovalnicah varčuje na dolgi rok in da človek ne izgubi nič, če varčuje do konca. Če nekdo zavarovanje predčasno prekine, pa seveda vedno nekaj izgubi. Največ na začetku, potem pa vedno manj. Bolj ko se varčevanje približuje h koncu, manj izgubi. Prav tako bo človek, ki ima sklenjeno zavarovanje na kratki rok (npr. 10 ali 15 let) dobil bore malo. Če nekdo misli varčevati na kratek rok, potem je absolutno boljša možnost varčevanje v banki.
Če nekdo torej pride v finančno stisko, je bolje, da premijo zniža na minimum, npr. 15 € (znesek je odvisen od posamezne zavarovalnice) in ga čez čas zviša, ko se osebne finance stabilizirajo. S tem torej ne izgubi nič. Zato je res najslabše, če človek zavarovanje prekine.
Ločiti pa je treba tudi med naložbenimi življenjskimi zavarovanji in klasičnimi življenjskimi zavarovanji. Naložbena življenjska zavarovanja namreč nimajo garancije in so odvisne od gibanja skladov na trgu, medtem ko imajo klasična življenjska zavarovanja garancijo in niso odvisne od gibanja na trgu. Dobiček pri teh zavarovanjih pa se vsako leto pripisuje in se naprej obrestuje (obrestno obrestni račun). Poleg tega tovrstna zavarovanja prinašajo neko socialno varnost, če pride do nekega hudega trenutku v življenju, kot je npr. huda bolezen ali smrt. No ,ta zadnja stvar je ključna, če ima človek družino.
Žal je pa tako, da je v Sloveniji absolutno preveč tveganih naložbenih zavarovanj (cca. 60%) in premalo varnih klasičnih življenjskih zavarovanj (cca. 40%). Zakaj imamo tako, ne vem. Predvidevam pa da zato, ker agentje najlažje prepričajo ljudi s tem, da obljubljajo visoke donose, ki pa niso realni. Ker če pogledamo Nemčijo oz. zahodno Evropo vidimo, da je klasičnih življenjskih zavarovanj cca. 90% in samo 10% naložbenih. Ljudem je pač bolj pomembna varnost denarja, kot sam donos. Seveda pa ta donos, ki je nižji kot pri naložbenih zavarovanjih, ni zanemarljiv. Sploh, če zavarovanec varčuje na dolgi rok.
Tako da se je res za vprašati, zakaj je v Sloveniji stanje tako, kakršno je. Ker tukaj pa ljudje res izgubljajo in so razočarani. Pred leti, ko so sklenili naložbeno zavarovanje, so donosi res bili dokaj visoki, sedaj pa so skoraj vsi skladi v rdečih številkah in ljudje izgubljajo. To pa prinese za seboj razočaranja in nezaupanje v zavarovalnicah. Ker jim ob sklepanju polic ni nihče povedal, kaj taka polica pomeni. Ok, saj vse piše v splošnih pogojih, toda kdo pa le-te bere!? Naloga svetovalca mira biti ta, da pove dobre in slabe strani posamezne vrste zavarovanja. Ne pa da slabe stvari zamolči. Bodimo realni. Skladi bodo slej ko prej spet začeli rasti, vendar pa se tukaj poraja eno drugo vprašanje. Kaj pa čez 20 ali 30 let, ko bo ena zavarovalna polica tik pred potekom? Kaj pa če takrat pride do nove gospodarske krize in bodo vsi skladi spet padli? Si predstavljate, da nekdo varčuje 30 let in na koncu dobi pol manj denarja ali pa celo večino denarja izgubi?
Sprašujem se, zakaj se svetovalci s stranko ne pogovorijo o njenih potrebah in željah ter na podlagi tega najdejo, za stranko, najboljšo rešitev. Ni namreč vsak produkt primeren za vsakogar. Stranko bi tudi vsak svetovalec moral vprašati ali ji je bolj pomembna varnost denarja ali donos. Oboje pa nikakor ni mogoče!
No, pa še nekaj o inflaciji. Tudi ta pomislek sem že slišal, da ljudje ne dobijo na koncu izplačano realno vrednost denarja, ker je ves denar požrla inflacija. Zavedati se je potrebno, da so običajno police indeksirane, torej usklajene z inflacijo, kar pomeni, da se na koncu izplača tudi realna vrednost denarja in se ne dobi samo za dva pira.
Stvari sem razložil zelo na kratko. Če želi kdo podrobnejše informacije, pa mi lahko piše na popotnik2001@gmail.com.
Sam se s tem ne strinjam. Ne moramo namreč vsega skupaj posploševati in reči, da so zavarovalnice nateg. To lahko govori nekdo, ki nima niti najmanjšega pojma o zavarovalnicah ali pa nekdo, ki ga je nek zavarovalniški agent nategnil. Žal se dogaja tudi to. Ampak to še ne pomeni, da so zavarovalnice nateg. Problem je v slabih svetovalcih, ki jih je na trgu kot gob po dežju.
Vsak svetovalec, ki ima s stranko termin, bi po mojem mnenju moral biti neodvisen, to pa pomeni, da bi moral delati za neko agencijo, ki trži praktično vse zavarovalnice. Tak svetovalec je namreč lahko neodvisen in dela v korist stranke. Ne pa nekdo, ki dela za eno zavarovalnico. Tak pač ne more biti neodvisen, ker pozna produkte samo svoje zavarovalnice in tudi dela v korist svoje zavarovalnice.
Poleg tega nekateri pravijo, da so skoraj ves denar izgubili, ker so predčasno prekinili svoje zavarovanje. Zavedati se je namreč potrebno, da se v zavarovalnicah varčuje na dolgi rok in da človek ne izgubi nič, če varčuje do konca. Če nekdo zavarovanje predčasno prekine, pa seveda vedno nekaj izgubi. Največ na začetku, potem pa vedno manj. Bolj ko se varčevanje približuje h koncu, manj izgubi. Prav tako bo človek, ki ima sklenjeno zavarovanje na kratki rok (npr. 10 ali 15 let) dobil bore malo. Če nekdo misli varčevati na kratek rok, potem je absolutno boljša možnost varčevanje v banki.
Če nekdo torej pride v finančno stisko, je bolje, da premijo zniža na minimum, npr. 15 € (znesek je odvisen od posamezne zavarovalnice) in ga čez čas zviša, ko se osebne finance stabilizirajo. S tem torej ne izgubi nič. Zato je res najslabše, če človek zavarovanje prekine.
Ločiti pa je treba tudi med naložbenimi življenjskimi zavarovanji in klasičnimi življenjskimi zavarovanji. Naložbena življenjska zavarovanja namreč nimajo garancije in so odvisne od gibanja skladov na trgu, medtem ko imajo klasična življenjska zavarovanja garancijo in niso odvisne od gibanja na trgu. Dobiček pri teh zavarovanjih pa se vsako leto pripisuje in se naprej obrestuje (obrestno obrestni račun). Poleg tega tovrstna zavarovanja prinašajo neko socialno varnost, če pride do nekega hudega trenutku v življenju, kot je npr. huda bolezen ali smrt. No ,ta zadnja stvar je ključna, če ima človek družino.
Žal je pa tako, da je v Sloveniji absolutno preveč tveganih naložbenih zavarovanj (cca. 60%) in premalo varnih klasičnih življenjskih zavarovanj (cca. 40%). Zakaj imamo tako, ne vem. Predvidevam pa da zato, ker agentje najlažje prepričajo ljudi s tem, da obljubljajo visoke donose, ki pa niso realni. Ker če pogledamo Nemčijo oz. zahodno Evropo vidimo, da je klasičnih življenjskih zavarovanj cca. 90% in samo 10% naložbenih. Ljudem je pač bolj pomembna varnost denarja, kot sam donos. Seveda pa ta donos, ki je nižji kot pri naložbenih zavarovanjih, ni zanemarljiv. Sploh, če zavarovanec varčuje na dolgi rok.
Tako da se je res za vprašati, zakaj je v Sloveniji stanje tako, kakršno je. Ker tukaj pa ljudje res izgubljajo in so razočarani. Pred leti, ko so sklenili naložbeno zavarovanje, so donosi res bili dokaj visoki, sedaj pa so skoraj vsi skladi v rdečih številkah in ljudje izgubljajo. To pa prinese za seboj razočaranja in nezaupanje v zavarovalnicah. Ker jim ob sklepanju polic ni nihče povedal, kaj taka polica pomeni. Ok, saj vse piše v splošnih pogojih, toda kdo pa le-te bere!? Naloga svetovalca mira biti ta, da pove dobre in slabe strani posamezne vrste zavarovanja. Ne pa da slabe stvari zamolči. Bodimo realni. Skladi bodo slej ko prej spet začeli rasti, vendar pa se tukaj poraja eno drugo vprašanje. Kaj pa čez 20 ali 30 let, ko bo ena zavarovalna polica tik pred potekom? Kaj pa če takrat pride do nove gospodarske krize in bodo vsi skladi spet padli? Si predstavljate, da nekdo varčuje 30 let in na koncu dobi pol manj denarja ali pa celo večino denarja izgubi?
Sprašujem se, zakaj se svetovalci s stranko ne pogovorijo o njenih potrebah in željah ter na podlagi tega najdejo, za stranko, najboljšo rešitev. Ni namreč vsak produkt primeren za vsakogar. Stranko bi tudi vsak svetovalec moral vprašati ali ji je bolj pomembna varnost denarja ali donos. Oboje pa nikakor ni mogoče!
No, pa še nekaj o inflaciji. Tudi ta pomislek sem že slišal, da ljudje ne dobijo na koncu izplačano realno vrednost denarja, ker je ves denar požrla inflacija. Zavedati se je potrebno, da so običajno police indeksirane, torej usklajene z inflacijo, kar pomeni, da se na koncu izplača tudi realna vrednost denarja in se ne dobi samo za dva pira.
Stvari sem razložil zelo na kratko. Če želi kdo podrobnejše informacije, pa mi lahko piše na popotnik2001@gmail.com.
Subscribe to:
Posts (Atom)