Danes bomo obiskali Nikko, goro Fuji, Kanazawo in Kyoto. Pa pojdimo lepo po vrsti.
Torek, 23.7.2013
Nikko
Zjutraj smo zapustili Tokio in se z vlakom (sem že napisal,
da so vlaki do sekundo točni?) odpeljali v Nikko, kamor smo prišli ob 12.20
uri.
Potovali smo s hitrimi vlaki Shinkansen
Mesto se nahaja 140 kilometrov severno od Tokija in je priljubljena
turistična destinacija za domače in tuje turiste.
V mestu smo si ogledali
grobnico Tokugave, prvega šoguna zadnjega šogunata, ki je trajal preko 200 let,
znan pa je po tem, da je združil Japonsko.
Tokugavova grobnica
Šoguni ali cesarji?
In kdo so bili sploh šoguni? Šogun je japonski častni naslov
in vojaški čin, približno enakovreden sodobnemu generalu. Med leti 1192 in
1333, torej v času japonske fevdalne države, so bili šoguni vrhovni vojaški
poveljniki, kronski vojskovodja Minamoto no Joritomo, pa si je izboril, poleg
najvišje vojaške, še najvišjo civilno oblast. Tako je postala oblast japonskega
cesarja le še nominalna. Cesar je v skladu s šintoistično religijo sicer še
vedno učlovečeno božanstvo in »glava« japonske države, vendar pa je bila
njegova absolutna oblast z vzponom šogunov močno omejena.
Šoguni so si izborili tudi osebne vazale, japonske
veleposestnike, ki jih je do šogunov zavezovala osebna zvestoba. Ta zvestoba je
bila enaka tisti, s katero so bili samuraji povezani s svojimi zemljiškimi
gospodi. S to dvojno povezanostjo je dosegel fevdalizem na japonskem svoj
vrhunec.
Na Japonskem so seveda živeli tudi samuraji in nindže. In kdo so bili to?
Samuraj
Samuraj je bil izraz za velike Japonske bojevnike, samuraji
brez gospodarja pa so bili znani tudi kot ronini.
Samuraji so bili bojevniška kasta, ki je vladala Japonski
polnih 700 let. Samuraj pomeni v prevodu tistega, ki služi. Drugo ime je bushi,
kar pomeni bojevnik. Samuraji so bili v marsičem podobni evropskim vitezom.
Medtem, ko so vitezi služili bogu in cerkvi, so samuraji služili svojim
gospodarjem, daimyo-jem. Prva samurajska vrlina je bila poslušnost in predanost
gospodarju. Iz tega vazalnega odnosa se je razvil ritualni samomor in
maščevanje. Poleg tega se je od samurajev zahtevalo, da se nenehno
izpopolnjujejo v borilnih veščinah in so na bojiščih neustrašni. Samuraji so se
ravnali po svojem kodeksu imenovanem bushido.
Samurajska kasta se je pojavila kot pomembna sila v obdobju
Heinan (794-1185). Manj pomembni člani cesarske družine in nižje plemstvo so
zavzeli položaje v provincah. Da bi zaščitili svoje premoženje so oboroževali
sorodnike in lokalno prebivalstvo.
Te enote so predstavljale začetek bojevniške kaste. Sčasoma
so se ti bojevniki zbrali okrog prestolnice in se zaposlili kot dvorska straža.
Poimenovani so bili v samuraje in od začetka je ime veljalo le za vojake, ki so
bili na dolžnosti v cesarski palači. Kasneje pa je označevalo vse pripadnike
oboroženih enot.
V 11 st. pa je prišlo do krvave vojne med dvema
najvplivnejšima samurajskima družinama: Taire in Minamoto. Prvi so želeli
zrušiti cesarja, drugi pa so bili na njegovi strani. Zmagala je družina Taire,
ki jo je spodnesel, po 25 letih preživeli, Minamoto Joritomo, ki so ga Taire
pustili živega kot otroka. Taire so bili popolnoma uničene in za zmeraj
izbrisane iz japonske družbe. Yoritomo je v Kamakuri ustanovil bakufu in od
cesarja dobil naziv Šogun. Samuraji so tako postali vladajoča kasta naslednjih
700 let, vse do obnove cesarske oblasti leta 1867.
Leta 1868 je prišlo do obnove cesarstva t.i. Meiji obnove,
kar je pomenilo padec šogunata in samurajev kot vladajoče kaste. K temu so
pripomogli predvsem trgovske ekspedicije tujcev, predvsem Američanov, ki so prisilili
Japonsko, da pusti svojo politiko izolacije. Cesar je spet postal resnični
vladar Japonske. Samuraji so tako izgubili oblast za vedno. Prepovedano jim je
bilo nositi meče, z uvedbo vsesplošne regrutacije pa so izgubili monopol
vojaške službe. Postopno so bile uvedene državljanske pravice in ideje
parlamentarne vladavine. Leta 1889 je cesar sprejel ustavo, Japonska pa je
doživela hiter ekonomski napredek.
Nindža
Velike sovražnice samurajev pa so bile Nindže, ki so se
prvič pojavile v 14.stoletju. Nindža je v japonski zgodovini plačanec, morilec,
specialec veščine ninjutsu. Nindže so bili prvo plačanci, potem pa so se skozi
njih začele razvijati organizacije ali klani nindž. Na vrhu klana je bil ninja
mojster. Ena izmed najmočnejših klanov nindž sta bila iga in koga.
Karaoke
Zvečer smo se vrnili v Tokijo. Naš namen je bil obiskati
karaoke bar, saj so Japonci znani po tem, da radi prepevajo. Žal pa je ostalo
samo pri namenu. Kot nam je povedal eden od varnostnikov, so karaoke bari
namenjeni samo skupinam, torej zaključenim družbam, ki morajo sobo rezervirati
v naprej. Vstopnina znaša običajno okoli
300 yenov na osebo, pri čemer lahko pijače spiješ kolikor si pač zaželiš.
Gora Fuji
Sreda, 24.7.2013
Po nekaj dneh Tokija, je bil naš naslednji cilj gora Fuji.
Za 300 jenov na osebo, smo se z express vlakom odpeljali iz postaje Otsuki do
Kawaguchija. Vlak se je ustavil zgolj na zadnjih petih postajah, vožnja pa je
trajala dobrih 40 minut. Ko smo prispeli, nas je pričakalo oblačno in deževno
vreme. Na našo srečo je bil dan namenjen počitku in nabiranju moči za vzpon, ki
je bil predviden za naslednji dan.
Fuji nas je pričakal v megli
Bazna postaja skoraj pod vrhom (vseh postaj je 8)
Na vrhu
Vulkanski krater na vrhu Fujija
Četrtek, 25.7.2013
Z avtobusom smo se zjutraj izpred hotela odpeljali do 5.
bazne postaje, ki leži na 2.300 metro nadmorske višine. Vreme je bilo oblačno
in vetrovno. Ob 8.35 uri smo krenili na 7 km dolgo pot, proti 3776 metrov visoki gori Fuji. Predvidenih je
bilo 7 ur hoje, vendar smo jo mi naredili v 4 urah, tako da smo bili na vrhu ob
12.35. Bolj ko smo se bližali proti vrhu, bolj je bil zrak redek. To je bil za
vse nas še največji problem. Sama dolžina poti in njena (ne)zahtevnost nista
bili problematični. Prav zaradi tega so verjetno, bolj ko se bližaš proti vrhu,
pogostejše bazne postaje, kjer si lahko kupiš vodo, energijske napitke in
bombice s kisikom. Mi smo si kupili zgolj vodo, ki pa je vedno bolj, ko se
približuješ vrhu, dražja. Na vrhu je tako 100% dražja, kot na začetku poti.
Med štiri urno hojo se je vreme neprestano spreminjalo. Malo
oblačnega vremena, malo megle, malo sonca. Temperatura pa je seveda zaradi
premagovanja višinske razlike, tudi ves čas padala. In če je bilo ob vznožju
gore nekje 20 stopinj, pa je bilo na vrhu zgolj 4 stopinje. Na vrhu, kjer si je
bilo mogoče ogledati ogromen vulkanski krater, nas je pričakalo sonce, vendar
zgolj za nekaj minut, potem pa je kar naenkrat postalo megleno. Zato smo na
hitro pojedli nudle in se že odpravili nazaj. Čas, ki je bil predviden za spust
je bil tri ure in ravno toliko časa smo tudi porabili. Pot za spust je bila
druga, kot tista po kateri smo prišli na vrh. Kljub temu, da je pot na prvi
pogled izgledala enostavna, pa je bila še kako zahtevna. Predstavljajte si
melišče z malo peska.
Kakorkoli. Ob 16.45 uri smo prispeli do vznožja gore in tam
srečali mnogo organiziranih skupin japonskih upokojencev, ki so se odpravljali
proti vrhu. Glede na to, da gre za japonsko sveto goro, to niti ni
presenetljivo. Vsak Japonec mora na goro priti vsaj enkrat v življenju in po
možnosti v času, da na vrhu pričaka sončni vzhod.
Kanazawa
Petek, 26.7.2013 –
Nedelja, 28.7.2013
Po vrnitvi iz Kawaguchika smo se mimo Tokija z vlakom
odpeljali v Kanazawo, glavno mesto
prefekture Ishikawa, njegova glavna atrakcija pa je Kenrokuen, eden izmed treh
najlepših japonskih vrtov. Za vstop v park boste morali odšteti 300 jenov.
Vrata iz leta 1788 (glavni vhod v park Kenrokuen)
Vrt je del zunanjega vrta, nekoč mogočnega, gradu Kanazawa,
do leta 1871 pa ogled tega čudovitega vrta, za javnost sploh ni bil mogoč. Sam
grad pa je bil od leta 1583, do konca obdobja Edo, sedež mogočnega Maedo klana.
Grad je bil nekajkrat v svoji zgodovini požgan, nazadnje leta 1881. Prvotno so tako ohranjena zgolj
mogočna grajska vrata, ki datirajo v leto 1788. Vrata so tudi glavni vhod v
park Kenrokuen.
Po ogledu vrta in zunanjega dela gradu smo odšli v slaščičarno Morihachi iz leta
1625, kjer imate ogromno izbire sladice mochi.
Mochi
Mochi je tradicionalna japonska sladica, ki je na jedilniku
obvezno za japonsko novo leto. Sicer pa se sladico da kupiti skoraj na vsakem
koraku skozi vse leto. Gre za japonsko riževo torto iz mochigome. Na otip je
zelo mehak, kot da bi v roki držal žele. Notri pa so lahko različni sladki
nadevi, običajno sladek japonski fižol imenovan azuki.
Mochi
Naslednji dan smo si odšli ogledati Nomura samurai house v
samurajski četrti Nagamachi in Myoryu-ji nindža tempelj v četrti Teramachi.
Samurajska hiša
Samurajska družina Nomura
je bila mnogo let zapored na vodilnih delovnih mestih pod vladavino
družine Maeda. Hiša ima kasetiran strop v celoti izdelan iz japonske ciprese.
Vsa drsna vrata pa so poslikana s strani osebnega slikarja družine Maeda. V
njej je živela samurajska družina Nomura, ki pa je propadla, ko se je na
japonskem z obdobjem Meiji, končala samurajska doba. Glavna znamenitost hiše je
kakopak prekrasen vrt idealen za meditacijo. Vstopnina znaša 500 jenov.
Nindža tempelj
Ninža budistični tempelj bi sicer morali rezervirati, vendar
so nas vseeno spustili notri. Temelj oz. bolje rečeno hiša, je bil zgrajen na
prehodu iz 16. v 17. stoletje in sicer kot zatočišče klana Maeda, ko je bil
grad Kanazawa oblegan. Hiša ima več kot tri nadstropja, kar včasih ni bilo
dovoljeno. Vendar pa na prvi pogled ne zgleda tako. Nadstropja so skrita, poleg
tega pa je v hiši tudi ogromno skrivnih stopnic in pasti za sovražnike. Prav
zaradi tega se hiša imenuje Nindža temlej, pa čeprav nima niti malo zveze z
nindžami.
Lonely Planet nam je v Kanazawi svetoval še ogled izdelave
kimonov v Nagamachi yuzen-kan, vendar se za to nismo odločili. Prav tako pa je
priporočal Takayamo, od koder vodi spektakularna alpska cesta s čudovitimi
razgledi. Pot naj bi bila dokaj draga, poleg tega pa bi nam v obe smeri vzela
kar nekaj časa. Mi toliko časa nismo imeli na voljo, zato smo razmišljali o
potovanju zgolj v eno smer. To nam je bilo odsvetovano, saj je potrebno kar
nekaj poti prehoditi peš, kar pa bi bilo zaradi naše prtljage, zelo oteženo.
Namesto tega smo raje odšli v čajnico Rakugan Moroeya
Nishicyaya karyou, kjer smo si naročili še eno tipično sladico, Shaved ice with zuki beans and green tea syrup. Torej
zdrobljen led, znotraj katerega je bil fižol azuki, medtem ko je bil led prelit
s sirupom zelenega čaja.
Shaved ice with zuki beans and green tea syrup
Zvečer smo si ogledali še 87 minut dolg ognjemet, ki so ga
izvedli ob nekem njihovem prazniki.
Nedelja, 28.7.2013 –
Četrtek, 1.8.2013
Ob 10.55 uri smo našo pot z vlakom nadaljevali v Kyoto,
kamor smo pripeli ob 13.09 uri. V hotel smo prispeli ob 14.30.
Copati
Prve dni smo bivali v stanovanjih, v katerih sicer bivajo
domačini. Nočitve smo si namreč rezervirali preko spletne strani
www.airbnb.com. Poleg tega smo spali tudi v
japonskih tradicionalnih prenočiščih Ryokan. Tokrat pa smo prvič imeli
rezerviran hotel, v katerem smo prespali štiri noči zapored.
In prav povsod, kamor prideš, te pričakajo copati. Tako pri
domačinih doma, kot v hotelih, templjih, in ryokanih. Za vstop v WC pa imajo še
posebne copate.
Ryokan
Glede na to, da niti besedice še nisem omenil možnosti, ki
jih Japonska ponuja glede nočitev, naj na tem mestu zapišem še nekaj o tem.
Čeprav ne spada med cenejše možnosti nastanitve na
Japonskem, gre za tradicionalno gostišče, odlično za vse, ki resnično želijo
vpiti kulturo te daljne dežele. Izkusili boste spanje na futonu in na ležiščih
iz tatamija, uporabljali pa boste notranje ali zunanje skupne kopalnice. Večji
del ryokana se nahaja v prelepem okolju, ponujajo pa prvovrstno hrano, tako da
pričakujte tradicionalen japonski zajtrk z ribo, rižem in juho miso v prelepi
naravi. Mi smo to vrsto prenočišča preizkusili v Kazanawi in res toplo
priporočam.
Ryokan v Kanazawi. Spi se seveda na tleh (na tatamijih in futonih - blazine, ki jih pogrnejo po tleh)
Hotel kapsula
Poleg tega lahko na Japonskem prespite v kapsulah. Če morate biti bolj
varčni in se ne bojite utesnjenih prostorov, je to dobra rešitev. V takšnem
hotelu je ogromno enot, namenjenih nočitvam, vendar ima gost komaj dovolj
prostora, da leže na vzmetnico ter se naspi. Ker so kapsule komaj dovolj
velike, da se oseba uleže vanje, morate svoje stari pustiti v garderobnih
omaricah, sanitarije pa so skupne. Veliko kapsul se odpre šele po 15.00 uri, v
njih pa običajno prespijo poslovneži, ki se po napornem delavniku in po
službenem pijančevanju s kolegi, ne vrnejo domov. Mi se tovrstnih nočitev nismo poslužili.
Kyoto
Kyoto je eno največjih japonskih mest in pomembno kulturno
središče. Leži na otoku Honšu in je bil več kot 1000 let japonska prestolnica.
V njem je veliko zgodovinskih dragocenosti, predvsem pa številna svetišča,
templji, vrtovi in starih zgradb. Je najbolj znano japonsko turistično
središče, vsako leto ga obišče okoli 20 milijonov ljudi.
Zlati tempelj
Mesto je razdeljeno na več okrožij, med katerimi je najbolj
znano okrožje Gion, kjer prebivajo gejše. Mi smo žal videli samo eno, pa še ta
je bila pripravnica.
Gion
V objektiv nam je za las uspelo ujeti Gejšo
Za nas, navadne smrtnike, je sicer v mestu več možnosti za
ogled gejš, med drugimi japonski slow food imenovan Kaiseki, z nastopom gejš na odru ali pa zgolj samo
njihov nastop. Ne za prvo varianto, ki bi na osebo stala 18000 jenov, ne za
drugo, ki bi nas prišla 2900 jenov, se nismo odločili. In kdo so sploh gejše?
Gejša
Gejša je ženska, ki preučuje starodavne umetnosti japonskega
plesa in glasbe. Uspešna gejša mora predstavljati lepoto, milino, umetniški
talent, uglajenost in popolno vedenje. Poleg tega mora obvladati petje, ples,
slikarstvo, kaligrafijo, obred pitja čaja in točenja alkohola, znati mora
igrati šamisen, ročni boben, flavto ter druga glasbila, biti mora seznanjena z
aktualnimi družbenimi dogodki, poznati književnost. Pri opravljanju svojega
poklica se namreč srečuje z raznovrstnimi ljudmi. Vsakega mora obravnavati na
svoj način. Mnoge so očarale kralje in prince, najuglednejše gospodarstvenike
in mogotce iz sveta zabave.
Tako kot drugod, smo tudi v Kyotu morali poizkusiti lokalne
specialitete. Tokrat smo poizkusili kyotski suši, ki je drugačen od klasičnega,
saj v rižu nikoli ne boste srečali morskih rib, pač pa sladkovodne. Notri je
ogromno različne zelenjave, predvsem pa je tudi oblika drugačna od klasičnih
rolic.
Kyotski suši
Po v Kyotu smo se vozili z metrojem, ki pa ima samo dve
liniji. Veliko smo hodili tudi peš in opazili, da se v mestu, razen na
območjih, ki so temu namenjena, ne sme kaditi. Obstajajo območja mest ali pa posamezne
ulice, kjer se lahko kadi. Posebna
zanimivost Kyota je ta, da v Kyotu po tekočih stopnicah prehitevajo po levi in
ne po desni kot npr. v Tokiu ali pa na cesti. No in pa še ena zanimivost, ki
smo jo opazili. Nikjer v javnih WC-jih ni bilo papirnatih brisač ali sušilcev
rok.
V samem mestu smo si sicer ogledali vrtove in templje (tudi
srebrni tempelj), kraljevo palačo, grad in mnoge torije. Najbolj znani vrt, ki
smo si ga na Japonskem ogledali, se imenuje Ryoanyi, nahaja pa se prav v Kyotu.
Toriji
Ryoanyi
Kamniti vrt ne vsebuje drugega kot pesek in 15 manjših skal
oz. nekoliko večjih kamnov obdanih s prstjo posejano z mahom. Čeprav so kamni
na videz postavljeni povsem naključno, se v njihovi postavitvi skriva zelo
zanimiv vzorec. Vrt je namreč oblikovan v pravokotnik, ki z dvema stikajočima
se stranicama meji na zid, kamni v vrtu pa so postavljeni tako, da iz
nasprotnih dveh stranic, ki sta namenjeni opazovanju, od nikoder ni možno
hkrati videti več kot štirinajst od petnajstih kamnov. Tako kot se opazovalec
namreč giblje po obeh stranicah, tako se mu vedno drug kamen skrije oz. odkrije
za enim izmed kamnov, ki jih vidi.
Ryoanyi
Opazovalec lahko celosten vrt na en mah
dojame le iz višine, oz., v kolikor se ne more povzpeti dovolj visoko, le tako,
da si ga upodobi v mislih. In ker gre za zen vrt in ker o tem nisem napisal še
nič, si v nadaljevanju lahko preberete kaj sploh so zen vrtovi.
Zen vrtovi
Na Japonskem je namreč urejanje vrtov oblika umetnosti z
globokim duhovnim pomenom. Zen vrtovi so poznani kot 'sušni vrtovi' ali
'kamniti vrtovi'. Kot prostor so namenjen umiritvi in osredotočenju misli, zato
ni čudno, da jih na Japonskem najpogosteje srečujemo v okolici budističnih
templjev, kjer jih tamkajšnji menihi uporabljajo kot pripomočke za meditacijo
in premišljevanje o naravnem redu sveta oziroma dharmi.
Kamen tako lahko simbolizira npr. goro, pesek oziroma vijuge
v pesku vodo, kos lesa pa drevo, gozd, čoln in tako naprej. Bistvo take
simbolike sporočanja je, da očisti misli opazovalca vseh za razumevanje
odvečnih in nepomembnih elementov, ter opazovalcu omogoči, da lažje doseže
globlja spoznanja.
Naš namen je bil tudi
obiskati čisto pravi obred čaja, vendar tega nikjer nismo našli, pa tudi časa
je bilo premalo. Prav tako ni bilo časa za obisk kabuki gledališča in tekme
sumo borcev. OK, tekem sumo borcev si itak ni bilo možno ogledati, saj v tem
času ni bilo sezone, medtem ko bi na ogled kabukija, ob malo več časa, lahko
šli. Smo ga pa zato lahko gledali po televiziji v hotelu in moram reči, da je
kar dobro, da zanj ni bilo časa. :P
Kabuki
V japonščini besedo kabuki sestavljajo trije znaki: ‘ka’
pomeni pesem, ‘bu’ ples in ‘ki’ spretnost. Izhaja iz obdobja Edo v začetku 17.
stoletja, ko so to gledališko obliko izvajale samo ženske. Senzualni značaj
plesa, je bila za vlado moteča, zato so leta 1629 ženskam prepovedali
nastopanje. Takrat so oder prevzeli moški, ženske vloge pa mladi moški z manj
izrazitim moškim videzom. Še danes kabuki izvajajo samo moški, obstajajo pa
tudi igralci, specializirani za igranje ženskih vlog, ki se jim reče onnagata.
Kabuki je vizualno razkošna uprizoritev z glasbo, petjem, plesom, visoko
stilizirano igro in spektakularno vizualno podobo. Zgodba je običajno zasnovana
na zgodovinskih dogodkih, ljubezenskih zgodbah, moralnih konfliktih, tragičnih
zgodbah o zarotah. Uporablja se starodavna oblika japonskega jezika, ki pogosto
tudi Japoncem povzroča težave pri razumevanju. Dogajanje spremlja glasba,
izvajana v živo na tradicionalnih japonskih instrumentih. Posebnost gledališča
kabuki je, da prikazuje le del celotne zgodbe, zato je samo zgodbo
priporočljivo poznati že pred ogledom predstave.
Naslednjič nadaljujem z Osako.
Sorodne povezave: