Vlado boli k.... za pravno državo!

Ne spoštujejo zahteve računskega sodišča o odstavitvi Janeza Podobnika, ki bi lahko tudi sam odstopil. Vlada tega ne bo storila, ker ima vedno prav in se ne ozira na mnenja drugih, Podobnik pa tudi nima toliko jajc, da bi odstopil sam. Ja, ta ministrska plača je očitno preveč mamljiva.

Poleg tega jih boli k... za odločitev informacijske pooblaščenke v zadevi "Diplomatska pošta"...

Ni kaj, dober zgled dajete nam, državljanom.

Konec koncev bodo pa tudi obtožnice proti gradbenikom ustavljene, saj gre samo za predvolilno potezo in sodeč po javnem mnenju, za zelo uspešno predvolilno potezo.

Fuck, jeba...

Vlado boli k.... za pravno državo!

Ne spoštujejo zahteve računskega sodišča o odstavitvi Janeza Podobnika, ki bi lahko tudi sam odstopil. Vlada tega ne bo storila, ker ima vedno prav in se ne ozira na mnenja drugih, Podobnik pa tudi nima toliko jajc, da bi odstopil sam. Ja, ta ministrska plača je očitno preveč mamljiva.

Poleg tega jih boli k... za odločitev informacijske pooblaščenke v zadevi "Diplomatska pošta"...

Ni kaj, dober zgled dajete nam, državljanom.

Konec koncev bodo pa tudi obtožnice proti gradbenikom ustavljene, saj gre samo za predvolilno potezo in sodeč po javnem mnenju, za zelo uspešno predvolilno potezo.

Fuck, jeba...

Namesto večje prometne varnosti bo prišlo do podkupovanja policistov, napadov na policiste in polnjenja proračuna

Namen sprememb Zakona o varnosti cestnega prometa, ki ga je v državni zbor vložila Vlada, ni preprečevanje prometnih nesreč, ampak polnjenje državnega proračuna. Pa saj to vsi vemo in upam, da se bo našel nekdo in organiziral kakšen protesno shod, da se to prepreči.

Omenjeni zakon se od leta 1998 spreminja neprestano, ampak to kar zakon predvideva sedaj, je šlo čez vse meje. Govorijo, da je namen ostrejših sankcij kaznovati voznike, ki povzročajo najhujše prekrške, ki so tudi najpogostejši vzroki prometnih nesreč. Zdaj pa naj mi kdo pove, ali je vožnja z 61 km/h po cesti, kjer je omejitev 50 km/h, najhujši prekršek? Sodeč po predlogu sprememb zakona o varnosti v cestnem prometu, to zagotovo je, saj ti bodo lahko policisti, če te bodo ujeli trikrat s tako hitrostjo, preprosto odvzeli vozilo. To je največji kretenizem sedanje vlade.

Tako kot tudi višina kazni, ki so nenormalne. Ne vem zakaj ne morejo upoštevati predloga, o katerem sem pisal že tukaj. Še vedno sem namreč mnenja, da kazni ne bi smele biti fiksne, ampak bi morala kazen biti izrečena v procentih glede na dohodek povzročitelja prekrška.

Sama višina predlaganih kazni pa prometnih nesreč ne bo zmanjšala. Vedno kadar se sprejme sprememba prometnega zakona, ima to samo kratkoročni vpliv, potem pa je spet vse po starem. Ali celo še slabše, ko je vsako leto več mrtvih na slovenskih cestah. Dokaz je 222 mrtvih leta 2005, 239 mrtvih leta 2006 in leta 2007 (do 9. decembra) 277 mrtvih.

Še kdo ob teh podatkih verjame Vladi, da bodo nove spremembe zakona pripomogle k večji varnosti na cestah? Namesto višjih kazni, bo namreč potrebno nekaj storiti pri vzgoji otrok in v glavah ljudi ter pri izboljašnju voznih razmer oz. kvalitet cest. Pa kdo dela na tem?

Bojim pa se, da bodo višje kazni , namesto da bi zmanjšale število prometnih nesreč, prinesle nekaj drugega. Pri tako visokih kaznih se bo začelo pojavljati podkupovanje policistov ali pa napadi na policiste, ki se že sedaj upravičeno pritožujejo, da je napadov nanje vedno več.

Sorodne teme:

- Ustavite morijo na slovenskih cestah
- Čudna odločitev prometnega ministrstva v dobi globalnega segrevanja in vedno slabše prometne varnosti

Namesto večje prometne varnosti bo prišlo do podkupovanja policistov, napadov na policiste in polnjenja proračuna

Namen sprememb Zakona o varnosti cestnega prometa, ki ga je v državni zbor vložila Vlada, ni preprečevanje prometnih nesreč, ampak polnjenje državnega proračuna. Pa saj to vsi vemo in upam, da se bo našel nekdo in organiziral kakšen protesno shod, da se to prepreči.

Omenjeni zakon se od leta 1998 spreminja neprestano, ampak to kar zakon predvideva sedaj, je šlo čez vse meje. Govorijo, da je namen ostrejših sankcij kaznovati voznike, ki povzročajo najhujše prekrške, ki so tudi najpogostejši vzroki prometnih nesreč. Zdaj pa naj mi kdo pove, ali je vožnja z 61 km/h po cesti, kjer je omejitev 50 km/h, najhujši prekršek? Sodeč po predlogu sprememb zakona o varnosti v cestnem prometu, to zagotovo je, saj ti bodo lahko policisti, če te bodo ujeli trikrat s tako hitrostjo, preprosto odvzeli vozilo. To je največji kretenizem sedanje vlade.

Tako kot tudi višina kazni, ki so nenormalne. Ne vem zakaj ne morejo upoštevati predloga, o katerem sem pisal že tukaj. Še vedno sem namreč mnenja, da kazni ne bi smele biti fiksne, ampak bi morala kazen biti izrečena v procentih glede na dohodek povzročitelja prekrška.

Sama višina predlaganih kazni pa prometnih nesreč ne bo zmanjšala. Vedno kadar se sprejme sprememba prometnega zakona, ima to samo kratkoročni vpliv, potem pa je spet vse po starem. Ali celo še slabše, ko je vsako leto več mrtvih na slovenskih cestah. Dokaz je 222 mrtvih leta 2005, 239 mrtvih leta 2006 in leta 2007 (do 9. decembra) 277 mrtvih.

Še kdo ob teh podatkih verjame Vladi, da bodo nove spremembe zakona pripomogle k večji varnosti na cestah? Namesto višjih kazni, bo namreč potrebno nekaj storiti pri vzgoji otrok in v glavah ljudi ter pri izboljašnju voznih razmer oz. kvalitet cest. Pa kdo dela na tem?

Bojim pa se, da bodo višje kazni , namesto da bi zmanjšale število prometnih nesreč, prinesle nekaj drugega. Pri tako visokih kaznih se bo začelo pojavljati podkupovanje policistov ali pa napadi na policiste, ki se že sedaj upravičeno pritožujejo, da je napadov nanje vedno več.

Sorodne teme:

- Ustavite morijo na slovenskih cestah
- Čudna odločitev prometnega ministrstva v dobi globalnega segrevanja in vedno slabše prometne varnosti

Potovanje po ZDA (2005) – 6. del

V današnjem zapisu potovanja po Ameriki bom pisal predvsem o obisku in lepotah nacionalnega parka Yellowstone, še posebej o gejziru Old Faithful in bizonih.

Amerika je res velika država in ni čudno, da so temperature tako zelo različne. V Chicagu je bilo pred tremi dnevi 28 stopinj in zelo soparno, v petek, 13. maja pa sva se v slabih 1500 kilometrov oddaljenem Gilletu v zvezni državi Wyoming, zbudila v mrzlem (3°C), vendar jasnem vremenu.

Po zajtrku sva se najprej odpravila v trgovino in si nakupila zalogo malice za na pot, kamor sva odšla takoj po nakupih. Seveda kruha s hrustljavo skorjo, kateremu pravijo Francoski kruh, niso imeli in sva se morala zadovoljiti z »vato«.


Od kraja Gillete do nacionalnega parka Yellowstone

Na poti sva prečkala zelo dva zelo zanimiva potoka, no, vsaj po imenu, ker drugače nista bila nič posebnega. Dead Horse creek in Crazy woman creek.

Pokrajina je bila spet drugačna in če je bila zemlja v celotni Južni Dakoti in tudi na vsem vzhodu rumena, pa je bila tu rdeča. Med 10.45 in 11.45 uro sva se peljala čez Bighorn national forest, kjer sva videla čudovit rdeč kanjon, s čudovitim zelenim rastlinjem in tudi kar nekaj snega. Huda kombinacija. Videla sva tudi kar nekaj cerkva, ki pa jih v New Yorku ni bilo, saj tam živi zelo veliko ljudi različnih veroizpovedi in enostavno ne želijo favorizirati določeno cerkveno organizacijo.

Ko sva po uri vožnje prečkala navedeni gozd, je pokrajina postala puščavska z majhnimi zelenimi grmički. Tudi temperatura se je zvišala na 12°C.

Nacionalni park Yellowstone

Ob 15.15 uri sva vstopila v nacionalni park Yellowstone in s tem tudi v gorovje Rocky Mountain, ki ločuje vzhod Amerike od zahoda. Podobno je z gorovjem Siera Nevada, ki ločuje Kalifornijo od ostalega dela Amerike. Za vstop v park sva morala plačati vstopnino, ki je bila, če se ne motim, 20$ na avto. Ko sva vstopila v park, je bilo oblačno in zelo veliko snega. Temperatura pa se je, verjetno zaradi višine 2000 m, spet znižala na 8°C. Opazila sva tudi več dreves, ki so bila požgana zaradi požara, ki je tukaj pustošil pred leti. Skozi kontinentalno prelomnico, ki poteka ravno tam, sva odšla do kampa Old faithful lodge in si preostanek dneva ogledala okolico z mnogimi gejziri. Ker se sezona sploh še ni začela, saj se je park šele dobro odprl (pozimi je namreč zaprt), turistov na srečo ni bilo veliko.

Sobotni Yellowstone naju je pričakal v jasnem in toplem (17°C) vremenu.

Yellowstonski nacionalni park, porašen z gostimi iglastimi gozdovi, je prvi in največji park v Združenih državah Amerike in sploh prvi narodni park na našem planetu. Meri 8984 kvadratnih kilometrov, večina ozemlja je v Wyomingu, sega pa tudi v Montano in Idaho. Park zajema velik del Skalnega gorovja in dolino reke Yellowstone.

Do začetka prejšnjega stoletja so to ozemlje poznali samo domači Indijanci, ki so imeli do njega spoštljiv odnos zaradi njegovih osupljivih geotermalnih pojavov. Kaže, da je prvi belec stopil v te kraje leta 1807, sledili so mu lovci in pustolovski popotniki. V letih 1869-72 so štiri odprave sestavile poročila o delih tega ozemlja in spodbudile kongres ZDA, da je sprejel zakon o ustanavljanju narodnih parkov, ki ga je podpisal predsednik Grant. Yellowstonski je bil prvi, razglasili pa so ga leta 1872. Park so varovali vojaki do leta 1916, ko so za nadzorstvo ustanovili posebno enoto, slovite yellowstonske čuvaje.

Padavin, večinoma snega, je na leto okoli 635 milimetrov, temperature pa se v povprečju gibljejo od 7,7°C v januarju do 16,8°C v juliju. Park zajema visoke gore, v katerih se vrhovi vzpnejo do 3000 metrov visoko, soteske z deročimi rečicami in slapovi, širne planjave, po katerih se vijeta reki Snake in Yellowstone, močvirja in vroče vrelce, med njimi znameniti Mamutov vrelec.

Največja in najslavnejša znamenitost parka je več kot 200 gejzirov, zlasti Castle in Old Faithful, ki brizgata stebre vrele vode več kot 40 metrov visoko.




Old Faithful

Old Faithful je najznamenitejši gejzir sveta in tudi najbolj obiskan, ker se pojavlja natanko ob srečanjih s svojimi občudovalci. S presenetljivo natančnostjo brizgne ta gejzir proti nebu vsakih 65 minut perjanico pare in vrele vode, samo brizganje pa traja približno štiri minute. Voda, ki jo bruha pa je vroča, okoli 90°C. Old Faithful je tudi edini gejzir na svetu, ki nenehno deluje od leta 1870. Preden izbruhne, zaslišiš nekakšno zamolklo bobnenje, kot bi kdo naglo udarjal po bobnu, nakar šine steber peneče se vode 50 metrov visoko.

Rekord v višini ima trenutno gejzir Norris oz. Steambod, ki bruha v presledkih od štiri do pet let. Rekord je dosegle oktobra 2003, ko je pognal svojo vodo kar 120 metrov visoko.

Te pa tile gejziri kar malce spravljajo ob živce. Ko npr. pri enem, ki nekaj brbota, stojiš in čakaj, da bo izbruhnil, se to ne zgodi. Se pa, po eni uri čakanja, ko se odpraviš naprej, to zgodi, vendar pa si takrat že stran par 100 metrov in ga lahko opazuješ samo še od daleč. To se je npr. zgodilo nama. Čakava, čakava… nič… greva… in čez 10 minut izbruhne. Zagotovo več kot 80 metrov visoko. Lahko pa bi bilo čisto drugače in bi izbruhnil šele čez leta. Nikoli ne veš.

Sva pa po jasah in tudi po cestah, kjer imajo absolutno prednost pred vozili, lahko videla ogromno bizonov, ki so se prosto sprehajali kar po cesti in to kljub temu, da se mu ne smeš približati na manj kot 50 metrov. Bizoni, ki jih je bilo nekoč 75 milijonov, so leta 1902 skoraj izumrli. Leta 1890 jih je bilo samo 300, vendar pa se položaj izboljšuje.

Prav tako sva lahko videla severnoameriške lose, mulaste virginijske jelene, karibuie in kojota, po skalovju pa tudi debeloroge ovce. V Yellowstonu živijo tudi pume, črni medvedi, sivi medvedi in svizci, vendar nobene od teh živali nisva opazila. Sva pa opazila več vrst ptičev, saj v Yellowstonu živi kar 200 različnih vrst.

Na tem vulkanskem področju sva si poleg gejzirjev in živali, ogledala tudi Mammoth hot springs, 100 metrov visok slap Yellowstone in kanjon reke Yellowstone, ki je dolg 38 kilometrov, širok 450 - 1200 metrov in globok 240 - 360 metrov. Razgledna ploščad, od koder sva lahko opazovala kanjon, je bila pred 30 leti še 30 metrov naprej, vendar pa jo je potres porušil. Na srečo takrat obiskovalcev na njen ni bilo.

Na koncu sva si ogledala še Excilsior gejzir, ki je deloval od leta 1880 in prenehal leta 1890. Bruhal je tako močno, da se je krater deformiral in zato leta 1890 nehal bruhati. Ponovno je oživel leta 1985 in bruhal neprestano 47 ur. Proizvaja 4000 galon oz. 15.200 litrov vode na minuto.

Večer pred odhodom pa se nama je pripetila majhna nerodnost. Zaradi bizona pred vrati najinega lodga nisva mogla noter, zato sva pač morala nekaj časa počakati, da se je vsaj toliko umaknil, da sva lahko hitro skočila noter in se oddahnila.

Bizona pred lodgem in lepote Yellowstona pa si lahko ogledate na spodnjih fotografijah.



Naslednjič bom pisal o nenavadnem nočnem dogodku v parku in potovanju proti San Franciscu.

Sorodne teme:

- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del

Potovanje po ZDA (2005) – 6. del

V današnjem zapisu potovanja po Ameriki bom pisal predvsem o obisku in lepotah nacionalnega parka Yellowstone, še posebej o gejziru Old Faithful in bizonih.

Amerika je res velika država in ni čudno, da so temperature tako zelo različne. V Chicagu je bilo pred tremi dnevi 28 stopinj in zelo soparno, v petek, 13. maja pa sva se v slabih 1500 kilometrov oddaljenem Gilletu v zvezni državi Wyoming, zbudila v mrzlem (3°C), vendar jasnem vremenu.

Po zajtrku sva se najprej odpravila v trgovino in si nakupila zalogo malice za na pot, kamor sva odšla takoj po nakupih. Seveda kruha s hrustljavo skorjo, kateremu pravijo Francoski kruh, niso imeli in sva se morala zadovoljiti z »vato«.


Od kraja Gillete do nacionalnega parka Yellowstone

Na poti sva prečkala zelo dva zelo zanimiva potoka, no, vsaj po imenu, ker drugače nista bila nič posebnega. Dead Horse creek in Crazy woman creek.

Pokrajina je bila spet drugačna in če je bila zemlja v celotni Južni Dakoti in tudi na vsem vzhodu rumena, pa je bila tu rdeča. Med 10.45 in 11.45 uro sva se peljala čez Bighorn national forest, kjer sva videla čudovit rdeč kanjon, s čudovitim zelenim rastlinjem in tudi kar nekaj snega. Huda kombinacija. Videla sva tudi kar nekaj cerkva, ki pa jih v New Yorku ni bilo, saj tam živi zelo veliko ljudi različnih veroizpovedi in enostavno ne želijo favorizirati določeno cerkveno organizacijo.

Ko sva po uri vožnje prečkala navedeni gozd, je pokrajina postala puščavska z majhnimi zelenimi grmički. Tudi temperatura se je zvišala na 12°C.

Nacionalni park Yellowstone

Ob 15.15 uri sva vstopila v nacionalni park Yellowstone in s tem tudi v gorovje Rocky Mountain, ki ločuje vzhod Amerike od zahoda. Podobno je z gorovjem Siera Nevada, ki ločuje Kalifornijo od ostalega dela Amerike. Za vstop v park sva morala plačati vstopnino, ki je bila, če se ne motim, 20$ na avto. Ko sva vstopila v park, je bilo oblačno in zelo veliko snega. Temperatura pa se je, verjetno zaradi višine 2000 m, spet znižala na 8°C. Opazila sva tudi več dreves, ki so bila požgana zaradi požara, ki je tukaj pustošil pred leti. Skozi kontinentalno prelomnico, ki poteka ravno tam, sva odšla do kampa Old faithful lodge in si preostanek dneva ogledala okolico z mnogimi gejziri. Ker se sezona sploh še ni začela, saj se je park šele dobro odprl (pozimi je namreč zaprt), turistov na srečo ni bilo veliko.

Sobotni Yellowstone naju je pričakal v jasnem in toplem (17°C) vremenu.

Yellowstonski nacionalni park, porašen z gostimi iglastimi gozdovi, je prvi in največji park v Združenih državah Amerike in sploh prvi narodni park na našem planetu. Meri 8984 kvadratnih kilometrov, večina ozemlja je v Wyomingu, sega pa tudi v Montano in Idaho. Park zajema velik del Skalnega gorovja in dolino reke Yellowstone.

Do začetka prejšnjega stoletja so to ozemlje poznali samo domači Indijanci, ki so imeli do njega spoštljiv odnos zaradi njegovih osupljivih geotermalnih pojavov. Kaže, da je prvi belec stopil v te kraje leta 1807, sledili so mu lovci in pustolovski popotniki. V letih 1869-72 so štiri odprave sestavile poročila o delih tega ozemlja in spodbudile kongres ZDA, da je sprejel zakon o ustanavljanju narodnih parkov, ki ga je podpisal predsednik Grant. Yellowstonski je bil prvi, razglasili pa so ga leta 1872. Park so varovali vojaki do leta 1916, ko so za nadzorstvo ustanovili posebno enoto, slovite yellowstonske čuvaje.

Padavin, večinoma snega, je na leto okoli 635 milimetrov, temperature pa se v povprečju gibljejo od 7,7°C v januarju do 16,8°C v juliju. Park zajema visoke gore, v katerih se vrhovi vzpnejo do 3000 metrov visoko, soteske z deročimi rečicami in slapovi, širne planjave, po katerih se vijeta reki Snake in Yellowstone, močvirja in vroče vrelce, med njimi znameniti Mamutov vrelec.

Največja in najslavnejša znamenitost parka je več kot 200 gejzirov, zlasti Castle in Old Faithful, ki brizgata stebre vrele vode več kot 40 metrov visoko.




Old Faithful

Old Faithful je najznamenitejši gejzir sveta in tudi najbolj obiskan, ker se pojavlja natanko ob srečanjih s svojimi občudovalci. S presenetljivo natančnostjo brizgne ta gejzir proti nebu vsakih 65 minut perjanico pare in vrele vode, samo brizganje pa traja približno štiri minute. Voda, ki jo bruha pa je vroča, okoli 90°C. Old Faithful je tudi edini gejzir na svetu, ki nenehno deluje od leta 1870. Preden izbruhne, zaslišiš nekakšno zamolklo bobnenje, kot bi kdo naglo udarjal po bobnu, nakar šine steber peneče se vode 50 metrov visoko.

Rekord v višini ima trenutno gejzir Norris oz. Steambod, ki bruha v presledkih od štiri do pet let. Rekord je dosegle oktobra 2003, ko je pognal svojo vodo kar 120 metrov visoko.

Te pa tile gejziri kar malce spravljajo ob živce. Ko npr. pri enem, ki nekaj brbota, stojiš in čakaj, da bo izbruhnil, se to ne zgodi. Se pa, po eni uri čakanja, ko se odpraviš naprej, to zgodi, vendar pa si takrat že stran par 100 metrov in ga lahko opazuješ samo še od daleč. To se je npr. zgodilo nama. Čakava, čakava… nič… greva… in čez 10 minut izbruhne. Zagotovo več kot 80 metrov visoko. Lahko pa bi bilo čisto drugače in bi izbruhnil šele čez leta. Nikoli ne veš.

Sva pa po jasah in tudi po cestah, kjer imajo absolutno prednost pred vozili, lahko videla ogromno bizonov, ki so se prosto sprehajali kar po cesti in to kljub temu, da se mu ne smeš približati na manj kot 50 metrov. Bizoni, ki jih je bilo nekoč 75 milijonov, so leta 1902 skoraj izumrli. Leta 1890 jih je bilo samo 300, vendar pa se položaj izboljšuje.

Prav tako sva lahko videla severnoameriške lose, mulaste virginijske jelene, karibuie in kojota, po skalovju pa tudi debeloroge ovce. V Yellowstonu živijo tudi pume, črni medvedi, sivi medvedi in svizci, vendar nobene od teh živali nisva opazila. Sva pa opazila več vrst ptičev, saj v Yellowstonu živi kar 200 različnih vrst.

Na tem vulkanskem področju sva si poleg gejzirjev in živali, ogledala tudi Mammoth hot springs, 100 metrov visok slap Yellowstone in kanjon reke Yellowstone, ki je dolg 38 kilometrov, širok 450 - 1200 metrov in globok 240 - 360 metrov. Razgledna ploščad, od koder sva lahko opazovala kanjon, je bila pred 30 leti še 30 metrov naprej, vendar pa jo je potres porušil. Na srečo takrat obiskovalcev na njen ni bilo.

Na koncu sva si ogledala še Excilsior gejzir, ki je deloval od leta 1880 in prenehal leta 1890. Bruhal je tako močno, da se je krater deformiral in zato leta 1890 nehal bruhati. Ponovno je oživel leta 1985 in bruhal neprestano 47 ur. Proizvaja 4000 galon oz. 15.200 litrov vode na minuto.

Večer pred odhodom pa se nama je pripetila majhna nerodnost. Zaradi bizona pred vrati najinega lodga nisva mogla noter, zato sva pač morala nekaj časa počakati, da se je vsaj toliko umaknil, da sva lahko hitro skočila noter in se oddahnila.

Bizona pred lodgem in lepote Yellowstona pa si lahko ogledate na spodnjih fotografijah.



Naslednjič bom pisal o nenavadnem nočnem dogodku v parku in potovanju proti San Franciscu.

Sorodne teme:

- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del

Uradno: Umrl je dr. Janez Drnovšek

Pa se je tudi uradno potrdilo to, o čemer sem pisal že pred dnevi. Iz Urada bivšega predsednika so namreč danes sporočili, da je ponoči umrl dr. Janez Drnovšek. Ali verjeti mojim virom, ki trdijo, da je umrl že pred dnevi ali uradni objavi, sploh ni več pomembno. Dejstvo je, da je umrl človek, ki je močno zaznamoval slovensko politično sceno.

Janez Drnovšek je bil rojen 17. maja 1950 v Celju. Po študiju ekonomije se je leta 1973 zaposlil v podjetju IGM Zagorje in leta 1981 magistriral. V začetku 80. let 20. stoletja je bil zaposlen kot direktor Ljubljanske banke v Trbovljah, eno leto pa je služboval tudi kot ekonomski svetovalec jugoslovanske ambasade v Kairu. Leta 1986 je doktoriral s temo Mednarodni denarni sklad in Jugoslavija in istega leta postal slovenski delegat Zbora republik in pokrajin SFRJ. To dolžnost je opravljal do leta 1989, ko je bil izvoljen za člana predsedstva SFRJ in 15. maja 1989 postal tudi predsednik Predsedstva SFRJ. Dolžnost predsednika je opravljal do 15. maja 1990.

Leta 1992 je postal predsednik LDS-a in tudi predsednik Vlade Republike Slovenije. Položaj predsednika Vlade Republike Slovenije je zasedal do leta 2002 (razen z nekajmesečno prekinitvijo za časa Bajukove vlade leta 2000), saj je bil decembra izvoljen za predsednika Republike Slovenije.

Funkcijo predsednika Republike Slovenije je nastopil 22. decembra 2002 in zaradi izvolitve na ta položaj, leta 2003 izstopil kot predsednik LDS ter hkrati zamrznil članstvo v omenjeni stranki.

Približno prvo polovico mandata Janeza Drnovška skoraj ni bilo opaziti, zato se je začelo ponovno ugibati o njegovem zdravstvenem stanju, saj so mu že leta 1999 odkrili raka na ledvicah, nakar so mu eno ledvico tudi odstranili.

V drugi polovici mandata se je zopet začel pogosteje pojavljati v javnosti, čeprav drugačen, kot pa smo ga bili Slovenci vajeni. Decembra 2005 je tako presenetil z izjavo, da ima poleg sina Jaše tudi izvenzakonsko hči, skladateljico Nano Forte.

17. januarja 2006 je nato v intervjuju za hrvaški časnik Nacional izjavil, da so mu leta 2001 odkrili novonastale metastaze na pljučih, pozneje pa še na jetrih in da se je proti raku do januarja 2004 boril z alternativno medicino, nato pa opustil vsakršno zdravljenje. To je v Sloveniji sprožilo javno debato o odgovornosti politikov do svojega zdravja.

30. januarja 2006 je po 14 letih formalno izstopil iz stranke LDS in kot razlog navedel, da se želi popolnoma posvetiti novoustanovljenemu civilno-družbenemu Gibanju za pravičnost in razvoj, katerega prva naloga je bila mednarodna pobuda za humanitarno akcijo Svet za Darfur, ki so jo s svojimi podpisi podprle ugledne svetovne osebnosti.

23. aprila 2007 je uradno sporočil, da se na naslednjih predsedniških volitvah ne namerava potegovati za drugi mandat, 25. oktobra 2007 pa je ob otvoritvi novega Onkološkega inštituta v Ljubljani izjavil, da je onkološko zdravljenje raka edina učinkovita metoda.

Po poteku mandata predsednika 22. decembra 2007, se je Janez Drnovšek do svoje smrti popolnoma umaknil iz javnosti.

Sorodne teme:

- Opravičilo
- Odstranjen zapis o Drnovšku
- Je dr. Janez Drnovšek res umrl?

Uradno: Umrl je dr. Janez Drnovšek

Pa se je tudi uradno potrdilo to, o čemer sem pisal že pred dnevi. Iz Urada bivšega predsednika so namreč danes sporočili, da je ponoči umrl dr. Janez Drnovšek. Ali verjeti mojim virom, ki trdijo, da je umrl že pred dnevi ali uradni objavi, sploh ni več pomembno. Dejstvo je, da je umrl človek, ki je močno zaznamoval slovensko politično sceno.

Janez Drnovšek je bil rojen 17. maja 1950 v Celju. Po študiju ekonomije se je leta 1973 zaposlil v podjetju IGM Zagorje in leta 1981 magistriral. V začetku 80. let 20. stoletja je bil zaposlen kot direktor Ljubljanske banke v Trbovljah, eno leto pa je služboval tudi kot ekonomski svetovalec jugoslovanske ambasade v Kairu. Leta 1986 je doktoriral s temo Mednarodni denarni sklad in Jugoslavija in istega leta postal slovenski delegat Zbora republik in pokrajin SFRJ. To dolžnost je opravljal do leta 1989, ko je bil izvoljen za člana predsedstva SFRJ in 15. maja 1989 postal tudi predsednik Predsedstva SFRJ. Dolžnost predsednika je opravljal do 15. maja 1990.

Leta 1992 je postal predsednik LDS-a in tudi predsednik Vlade Republike Slovenije. Položaj predsednika Vlade Republike Slovenije je zasedal do leta 2002 (razen z nekajmesečno prekinitvijo za časa Bajukove vlade leta 2000), saj je bil decembra izvoljen za predsednika Republike Slovenije.

Funkcijo predsednika Republike Slovenije je nastopil 22. decembra 2002 in zaradi izvolitve na ta položaj, leta 2003 izstopil kot predsednik LDS ter hkrati zamrznil članstvo v omenjeni stranki.

Približno prvo polovico mandata Janeza Drnovška skoraj ni bilo opaziti, zato se je začelo ponovno ugibati o njegovem zdravstvenem stanju, saj so mu že leta 1999 odkrili raka na ledvicah, nakar so mu eno ledvico tudi odstranili.

V drugi polovici mandata se je zopet začel pogosteje pojavljati v javnosti, čeprav drugačen, kot pa smo ga bili Slovenci vajeni. Decembra 2005 je tako presenetil z izjavo, da ima poleg sina Jaše tudi izvenzakonsko hči, skladateljico Nano Forte.

17. januarja 2006 je nato v intervjuju za hrvaški časnik Nacional izjavil, da so mu leta 2001 odkrili novonastale metastaze na pljučih, pozneje pa še na jetrih in da se je proti raku do januarja 2004 boril z alternativno medicino, nato pa opustil vsakršno zdravljenje. To je v Sloveniji sprožilo javno debato o odgovornosti politikov do svojega zdravja.

30. januarja 2006 je po 14 letih formalno izstopil iz stranke LDS in kot razlog navedel, da se želi popolnoma posvetiti novoustanovljenemu civilno-družbenemu Gibanju za pravičnost in razvoj, katerega prva naloga je bila mednarodna pobuda za humanitarno akcijo Svet za Darfur, ki so jo s svojimi podpisi podprle ugledne svetovne osebnosti.

23. aprila 2007 je uradno sporočil, da se na naslednjih predsedniških volitvah ne namerava potegovati za drugi mandat, 25. oktobra 2007 pa je ob otvoritvi novega Onkološkega inštituta v Ljubljani izjavil, da je onkološko zdravljenje raka edina učinkovita metoda.

Po poteku mandata predsednika 22. decembra 2007, se je Janez Drnovšek do svoje smrti popolnoma umaknil iz javnosti.

Sorodne teme:

- Opravičilo
- Odstranjen zapis o Drnovšku
- Je dr. Janez Drnovšek res umrl?

Srbije še dolgo ne bo v EU

Zakaj bi sploh bila? Navsezadnje so tradicionalni zaveznik Rusije in je vprašanje, če si to sploh želijo. Poleg tega pa si članstva v EU sploh ne zaslužijo. Saj kako se pa obnašajo? Če je obnašanje politikov bolj evropsko, kot pa je bil pred leti Milošević, pa je folk popolnoma isti. Vsaj večina od njih. Kako naj si drugače razlagam vse te nasilne proteste in uničevanje tujih veleposlaništev? Nič nimam proti protestom dokler so mirni, ampak to kar se dogaja sedaj, je pa čisti balkanizem in takega sodržavljana si v Evropi ne želim. Tudi izgovor, da je bila nasilna samo peščica ljudi oz. posamezniki, ne zdrži vode. Če so pričakovali, da se bo kaj takega zgodilo, bi morali okrepiti policijske vrste in zavarovati veleposlaništva. Tako pa so, tako je vsaj moje mnenje, nalašč dali premalo policistov na ceste ali pa so ti, namesto, da bi bili profesionalci, zamižali na eno oko, kot se je to zgodilo pred slovenskim veleposlaništvom. Ja, Srbi se bodo morali še marsikaj naučiti in sprejeti pač dejstvo, da je Kosovo samostojno. Navsezadnje je za samostojno Kosovo glasovala večina Kosovcev. Srbi pa so pač manjšina, kar je v drugih državah popolnoma normalno in se morajo s tem sprijazniti.

Srbije še dolgo ne bo v EU

Zakaj bi sploh bila? Navsezadnje so tradicionalni zaveznik Rusije in je vprašanje, če si to sploh želijo. Poleg tega pa si članstva v EU sploh ne zaslužijo. Saj kako se pa obnašajo? Če je obnašanje politikov bolj evropsko, kot pa je bil pred leti Milošević, pa je folk popolnoma isti. Vsaj večina od njih. Kako naj si drugače razlagam vse te nasilne proteste in uničevanje tujih veleposlaništev? Nič nimam proti protestom dokler so mirni, ampak to kar se dogaja sedaj, je pa čisti balkanizem in takega sodržavljana si v Evropi ne želim. Tudi izgovor, da je bila nasilna samo peščica ljudi oz. posamezniki, ne zdrži vode. Če so pričakovali, da se bo kaj takega zgodilo, bi morali okrepiti policijske vrste in zavarovati veleposlaništva. Tako pa so, tako je vsaj moje mnenje, nalašč dali premalo policistov na ceste ali pa so ti, namesto, da bi bili profesionalci, zamižali na eno oko, kot se je to zgodilo pred slovenskim veleposlaništvom. Ja, Srbi se bodo morali še marsikaj naučiti in sprejeti pač dejstvo, da je Kosovo samostojno. Navsezadnje je za samostojno Kosovo glasovala večina Kosovcev. Srbi pa so pač manjšina, kar je v drugih državah popolnoma normalno in se morajo s tem sprijazniti.

V Sloveniji bi morali cestnine ukiniti

Zakaj v Sloveniji ne more biti tako kot v Nemčiji, kjer cestnino plačujejo samo tovorna vozila, ki tudi najbolj uničujejo ceste? Ali pa tako kot v Ameriki, kjer so vse državne ceste, ki jih je vsaj 90%, če ne še več, brezplačne in so plačljive samo avtoceste, ki so v lasti zasebnikov?

Zakaj moramo imeti v Sloveniji plačevanje cestnin in se s tem še hvalimo? Da pa gre potem ves denar od cestnin še v žepe skorumpiranih gradbenikov, je pa že preveč. In da potem na nove avtocestne odseke, ki jih plačujemo, čakamo leta? Halo!?

Največja neumnost, ki sem jo v zadnjem času slišal in s tem ne mislim na obvestilo o smrti Drnovška, je pa ta, da naj bi prehodno ukinili sedanji način plačevanja cestnine in uvedli vinjete. Meni osebno so vinjete zagotovo boljša rešitev kot sedanji sistem, čeprav nekateri pravijo, da je nepravičniški, vendar pa se mi to zdi dve leti pred uvedbo satelitskega sistema cestninjenja, nesmiselno. Tukaj bo nekdo spet pobral zajeten kupček denarja, kot se je zgodilo že pri nalepkah za tehnični pregled.

Skratka moje mnenje je, da se izognemo vsem tem komplikacijam, da cestnine v Sloveniji ukinemo. Ceste naj se pa gradijo z denarjem, ki so si ga gradbinci v vseh teh letih nagrabili, razen če si ga že niso zapravili za preživljanje v lastni vili nekje na drugem koncu sveta.

Sorodne teme:

- Aretacije gradbenikov pretresle Slovenijo

V Sloveniji bi morali cestnine ukiniti

Zakaj v Sloveniji ne more biti tako kot v Nemčiji, kjer cestnino plačujejo samo tovorna vozila, ki tudi najbolj uničujejo ceste? Ali pa tako kot v Ameriki, kjer so vse državne ceste, ki jih je vsaj 90%, če ne še več, brezplačne in so plačljive samo avtoceste, ki so v lasti zasebnikov?

Zakaj moramo imeti v Sloveniji plačevanje cestnin in se s tem še hvalimo? Da pa gre potem ves denar od cestnin še v žepe skorumpiranih gradbenikov, je pa že preveč. In da potem na nove avtocestne odseke, ki jih plačujemo, čakamo leta? Halo!?

Največja neumnost, ki sem jo v zadnjem času slišal in s tem ne mislim na obvestilo o smrti Drnovška, je pa ta, da naj bi prehodno ukinili sedanji način plačevanja cestnine in uvedli vinjete. Meni osebno so vinjete zagotovo boljša rešitev kot sedanji sistem, čeprav nekateri pravijo, da je nepravičniški, vendar pa se mi to zdi dve leti pred uvedbo satelitskega sistema cestninjenja, nesmiselno. Tukaj bo nekdo spet pobral zajeten kupček denarja, kot se je zgodilo že pri nalepkah za tehnični pregled.

Skratka moje mnenje je, da se izognemo vsem tem komplikacijam, da cestnine v Sloveniji ukinemo. Ceste naj se pa gradijo z denarjem, ki so si ga gradbinci v vseh teh letih nagrabili, razen če si ga že niso zapravili za preživljanje v lastni vili nekje na drugem koncu sveta.

Sorodne teme:

- Aretacije gradbenikov pretresle Slovenijo

Opravičilo

Vsem bralcem, dr. Janezu Drnovšku in njegovim svojcem se iskreno opravičujem zaradi svojega zapisa o smrti Drnovška, ki sem ga sicer dan kasneje tudi že odstranil.

Te govorice so namreč včeraj za oddajo Svet zavrgli Drnovškovi bližnji in dejali, da je njegovo stanje zadovoljivo. Glede na to, da je nekdo moral sprožiti te govorice, ki pa so se z bliskoviti hitrostjo razširile po vsej Sloveniji, upam, da bo ta oseba za to dejanje odgovarjala. Sam sem napisal samo tisto, kar sem izvedel od virov, ki so bili iz različnih koncev in ki so vsi povedali enako. Naklučje?

Po drugi strani pa bi rad okrcal novinarje, katerim je ta informacija prav gotovo prišla na ušesa, pa tega niso preverili prej. Če pa so, bi lahko že prej o svojih ugotovitvah obvestili javnost.

Strinjam pa se tudi z zapisom na internetni strani RTV Slovenija, da bi lahko Drnovškov urad prekinil govorice o smrti, ki so krožile po Sloveniji kar nekaj dni. Navsezadnje ne gre za kogarkoli, ampak za bivšega predsednika in je to najmanj, kar bi lahko urad storil.

Sorodne teme:

- Odstranjen zapis o Drnovšku
- Je dr. Janez Drnovšek res umrl?

Opravičilo

Vsem bralcem, dr. Janezu Drnovšku in njegovim svojcem se iskreno opravičujem zaradi svojega zapisa o smrti Drnovška, ki sem ga sicer dan kasneje tudi že odstranil.

Te govorice so namreč včeraj za oddajo Svet zavrgli Drnovškovi bližnji in dejali, da je njegovo stanje zadovoljivo. Glede na to, da je nekdo moral sprožiti te govorice, ki pa so se z bliskoviti hitrostjo razširile po vsej Sloveniji, upam, da bo ta oseba za to dejanje odgovarjala. Sam sem napisal samo tisto, kar sem izvedel od virov, ki so bili iz različnih koncev in ki so vsi povedali enako. Naklučje?

Po drugi strani pa bi rad okrcal novinarje, katerim je ta informacija prav gotovo prišla na ušesa, pa tega niso preverili prej. Če pa so, bi lahko že prej o svojih ugotovitvah obvestili javnost.

Strinjam pa se tudi z zapisom na internetni strani RTV Slovenija, da bi lahko Drnovškov urad prekinil govorice o smrti, ki so krožile po Sloveniji kar nekaj dni. Navsezadnje ne gre za kogarkoli, ampak za bivšega predsednika in je to najmanj, kar bi lahko urad storil.

Sorodne teme:

- Odstranjen zapis o Drnovšku
- Je dr. Janez Drnovšek res umrl?

Odstranjen zapis o Drnovšku

Ker sem očitno s svojim zapisom o Drnovšku zelo razburil kar nekaj bralcev, sem se odločil in zaradi ljubega miru svoj zapis na to temo odstranil. Se opravičujem vsem prizadetim.

Odstranjen zapis o Drnovšku

Ker sem očitno s svojim zapisom o Drnovšku zelo razburil kar nekaj bralcev, sem se odločil in zaradi ljubega miru svoj zapis na to temo odstranil. Se opravičujem vsem prizadetim.

O Chillout glasbi

Že kar nekaj časa nazaj sem na svojem blogu objavil anketo na temo Chillout glasbe. Danes objavljam rezultate ankete in nekaj besed o Chillout glasbi.

Chill out je slengovski izraz za relax, ki se je pojavil v zgodnjih devetdesetih letih, v povezavi z novo glasbeno zvrstjo, imenovano Chill out music, ki se je prvič pojavila v Veliki Britaniji, Ibizi in San Franciscu.

Pri Chill out glasbi gre za ambientalno oz. atmosfersko (tudi lounge) glasbo za sproščanje možganov, ki je sestavljena iz mehkih, počasnih, velikokrat tradicionalnih ritmov in sodobne elektronske glasbe.

Chill out glasbo vrtijo v mnogih Chill out klubih po svetu in tudi v mnogih drugih lokalih, od barov, do klubov. V Sloveniji pa lahko to glasbo slišite skoraj v vsakem, na novo odprtem, baru v Ljubljani in v Chill Out Caffe Center v Mariboru.

Najbolj znani izvajalci Chill out glasbe so: Henry Binns in Sam Hardaker združena v duetu Zero 7, Massive Attack, Air, Moby, Thievery Corporation, Claude Challe in mnogi drugi.

Najbolj znana kluba s to zvrstjo glasbe pa sta Cafe Del Mar na Ibizi in Buddha bar v Parizu, ki vsaj za moj okus, izdajata najboljše kompilacije s Chill out glasbo. Kdor ne pozna Chillout glasbe, takih je sodeč po anketi kar precej, pa si lahko primer posluša spodaj.

Tukaj so pa rezultati ankete. Končno sem našel ponudnika anket, ki dovoljuje kopiranje rezultatov vključno z grafi. Škoda samo, ker se ne da določiti čas trajanja ankete in da se ne da narediti arhiva. Je pa fino to, da je možno samo enkrat glasovati. :)

Chillout:
Selection		Votes
obozujem	26%	5
poslusam obcasno	21%	4
ne poslusam, sploh	5%	1
kaj za vraga pa je sploh to?	47%	9
19 votes total

O Chillout glasbi

Že kar nekaj časa nazaj sem na svojem blogu objavil anketo na temo Chillout glasbe. Danes objavljam rezultate ankete in nekaj besed o Chillout glasbi.

Chill out je slengovski izraz za relax, ki se je pojavil v zgodnjih devetdesetih letih, v povezavi z novo glasbeno zvrstjo, imenovano Chill out music, ki se je prvič pojavila v Veliki Britaniji, Ibizi in San Franciscu.

Pri Chill out glasbi gre za ambientalno oz. atmosfersko (tudi lounge) glasbo za sproščanje možganov, ki je sestavljena iz mehkih, počasnih, velikokrat tradicionalnih ritmov in sodobne elektronske glasbe.

Chill out glasbo vrtijo v mnogih Chill out klubih po svetu in tudi v mnogih drugih lokalih, od barov, do klubov. V Sloveniji pa lahko to glasbo slišite skoraj v vsakem, na novo odprtem, baru v Ljubljani in v Chill Out Caffe Center v Mariboru.

Najbolj znani izvajalci Chill out glasbe so: Henry Binns in Sam Hardaker združena v duetu Zero 7, Massive Attack, Air, Moby, Thievery Corporation, Claude Challe in mnogi drugi.

Najbolj znana kluba s to zvrstjo glasbe pa sta Cafe Del Mar na Ibizi in Buddha bar v Parizu, ki vsaj za moj okus, izdajata najboljše kompilacije s Chill out glasbo. Kdor ne pozna Chillout glasbe, takih je sodeč po anketi kar precej, pa si lahko primer posluša spodaj.

Tukaj so pa rezultati ankete. Končno sem našel ponudnika anket, ki dovoljuje kopiranje rezultatov vključno z grafi. Škoda samo, ker se ne da določiti čas trajanja ankete in da se ne da narediti arhiva. Je pa fino to, da je možno samo enkrat glasovati. :)

Chillout:
Selection		Votes
obozujem	26%	5
poslusam obcasno	21%	4
ne poslusam, sploh	5%	1
kaj za vraga pa je sploh to?	47%	9
19 votes total

Potovanje po ZDA (2005) - 5. del

Danes bom pisal o vožnji skozi osrednji del severne Amerike, ki za pokazati, razen lepe pokrajine, nima kaj. Prav tako bom pisal o obisku indijanskega rezervata Crow creek in ogledu gore Mount Rushmor v Južni Dakoti ter obisku Devil's tower-ja v Wyomingu.

Ottawa - Mitchell - Crow Creek - Rapid City - Gillete

Naslednji dan sva ob 9.20 uri odšla naprej proti zvezni državi Iowa, kamor sva prispela ob 10.45 uri. Vreme je bilo slabše kot dan prej, saj se je ohladilo na 18° C, začelo pa je tudi deževati.

O pokrajini osrednjega dela severne Amerike in o tem, kako Američani ne vedo kje je Slovenija

Preden pa sva prišla čez mejo sva opazila, da nekaj milj pred mejo vedno stojijo stavbe, kjer policisti tehtajo tovorna vozila. Ob cesti sva ponovno opazila table z opozorili, da je kazen za hitrost od 135 $ do 1000 $, v nekaterih primerih pa so te tudi dvojne. Ni pa bilo to edino opozorilo za kazen, saj sva skoraj povsod po Ameriki opazila ob cestah table z opozorili, da ne smeš onesnaževati narave, ker boš sicer plačal toliko in toliko dolarjev kazni.

Na potovanju proti zahodu sva opazila veliko policistov na cestah, ki so ustavljali voznike. Ker imajo Američani odstavni pas tako na levi, kot tudi na desni, si moral biti pozoren na oba, da ni mogoče na kakšnem ustavljeno vozilo in za njim policijsko vozilo s prižganimi utripajočimi lučmi. V takem primeru si namreč moral zapeljati na drugi vozni pas, tako da je bil vozni pas med odstavnim in voznim pasom po katerem si vozil, prazen.

Pokrajina ob avtocesti je od Chicaga naprej vedno manj poseljena, polj pa je še več kot prej. Prav tako je vedno manj policistov, ki pa ustavljajo tudi v civilnih vozilih. Ni čudno potem, da bolj kot greš proti zahodu, vozniki vedno bolj hitreje vozijo. Sicer je omejitev hitrosti večja kot na vzhodu, vendar jih skoraj nihče ne upošteva.

Na poti, ko sva se ustavila, sva na bencinski črpalki in kasneje tudi v restavracijah opazila, da je zaposlenih ogromno starih ljudi, ki izrivajo študente. Vse to verjetno samo zato, ker imajo slabe pokojnine ali pa jih, zaradi propada podjetja, sploh nimajo. In če hočejo preživeti, morajo pač delati. Tega je v Ameriki res ogromno, saj v nobeni drugi državi do sedaj tega nisem opazil.

Ob 15.15 uri naju je zajelo hudo neurje, ki pa je na srečo minilo brez tornadov. Po neurju sva se ustavila na nekem počivališču, od koder sva se povzpela na manjši razgledni stolp in si ogledala pokrajino, ki je bila tokrat spet drugačna. Polj ni bilo več tako veliko, je pa bilo zato veliko ogromnih travnikov. Pri stolpu sva srečala nekega gospoda, ki je bil varnostnik in ki naju je vprašal od kod sva. Povedala sva mu, da sva iz Slovenije, pa je vprašal ali je to država, ki je južno od Norveške. Tukaj pa res ni mogel zgrešit. Nasploh večina Američanov ne ve, kje je Slovenija. Potem pa bleknejo kakšno tako, kot navedeni gospod ali pa kaj podobnega. So pa bili vsi navdušeni, ko sva jim povedala, da potujeva po celi Ameriki, da o tem, koliko imava dopusta, sploh ne govorim. Američani si namreč tako dolgega dopusta sploh ne morejo privoščiti.

Ko sva se naužila razgleda in lepe pokrajine, sva se odpeljala naprej in se zaradi bližine zvezne države Nebraska odločila, da pri Missoury valley zavijeva na lokalno cesto in narediva še en kratek skok v Nebrasko.

Na cesti sva opazila, da rumena črta na vozišču pomeni ločnico med vozili, ki vozijo v eno smer in vozili, ki vozijo v drugo smer. Na avtocesti pa je bila rumena črta samo na levi strani vozišča in je označevala mejo med voziščem in travnatim pasom, ki je fizično ločeval pasove na avtocesti. Na sredini avtoceste in na desni strani vozišča, pa so bile narisane bele črte. Vse to je lepo vidno na fotografijah.

Po desetih miljah sva ob 17.00 uri prišla v Nebrasko in nato obrnila nazaj ter se odpeljala po avtocesti proti Sioux City-u. Ob 18.20 uri sva prišla v Južno Dakoto, kjer sva uro kasneje večerjala in ob 22.00 uri prišla v motel Mitchell.

Južna Dakota in obisk indijanskega rezervata

Južna Dakota je zvezna država ZDA, ki je ime dobila po indijanskem ljudstvu Sujev (Sioux) iz plemena Lakota. Država se imenuje tudi Mount Rushmore. Glavno mesto države je Pierre, največje mesto pa je Sioux Falls. V zvezo je bila kot 40. država sprejeta 2. novembra 1889.

V četrtek, 12.maja sva po zajtrku in nakupih, odšla na pot ob 10.30 uri. Zunaj je bila temperatura samo še 10° C. Vreme pa… ja, deževno. Kakorkoli že. Ob 11.25 uri sva z glavne ceste zavila na lokalno proti Fort Thompsonu. Odločila sva se namreč, da si greva ogledat indijanski rezervat. Čez slabe pol ure sva vstopila v rezervat Crow creek oz. Lower Brule, kjer živi pleme Hunk Pati. Cesta, ki je peljala do rezervata je bila rdeča in v zelo slabem stanju. Ob cesti se je vila dolga in široka reka Missouri, ki je ena izmed daljših rek v ZDA. Mesto je bilo grdo in majhno ter je spominjalo na romski tabor. Indijanca nisva videla nobenega. Ko sva odšla iz rezervata, skozi katerega sva se samo peljala, sva se v bližnjem mestecu ustavila v indijanskem muzeju, kjer sva izvedela marsikaj zanimivega.

Izvedela sva, da so tu nekoč živela indijanska plemena Lakota, Nakota in Dakota. Ker so bili to prerijski Indijanci, ki so se selili, so živeli v šotorih. Šotori, kot tudi obleke, so bile iz bizonje kože, ki so jih Indijanci na veliko lovili. Ti Indijanci so bili včasih po vsej Dakoti, sedaj pa so samo v petih manjših rezervatih. Indijance sta odkrila Louis in Clark, ki sta raziskovala ZDA, zato sva povsod videla tudi spominske table. Seveda pa je s prihodom belcev, prišlo med njimi in Indijanci tudi do spora zaradi železnice in streljanja bizonov z vlaka, zaradi česar so Indijance skoraj iztrebili.

Ob 14.25 uri sva prišla iz centralne (prej vzhodne) v gorsko časovno cono, zato sva uro premaknila za še eno uro nazaj, tako da je bila po novem ura 13.25.

Med vožnjo proti Rapid cityu sva ob cesti videla model mesteca iz leta 1880, cesta pa je začela postati ovinkasta. Ovinki so bili sicer na vsakih nekaj milj in bi v Sloveniji težko rekli, da gre za ovinek. Sicer pa sva ob cesti videla table za prerijske pse, kot tudi table za imena mest. Prvič sva videla tudi ogromne avtodome, ki so vlekli osebne avtomobile. V Evropi je namreč navada, da osebni avtomobil vreče prikolico ali pa imaš samo avtodom. No, v Ameriki je rahlo drugače.

Mount Rushmore

Ob 15.50 uri sva prispela v zasneženo mestece Rapid city in pol ure kasneje še do parka Mount Rushmore.

Štirje ogromni obrazi ameriških predsednikov, vklesani v granit gore Mount Rushmore v gorovju Black hills, zrejo v svet. George Washington, Thomas Jefferson, Theodore Roosevelt in Abraham Lincoln. Pravijo, da si je kipar Gutzon Borglum še posebno želel, da bi bil med njimi Theodore Roosevelt, ker so bila njegova očala poseben izziv za Borglumovo veščino. Zamisel za spomenik je prvotno spočel krajevni zgodovinar in publicist z imenom Doane Robinson, in sicer kot spektakularen projekt, ki bi pritegoval turiste na območje čudovitega gorovja Black hills. Leta 1924 je padla odločitev o postaviti "svetišča demokracije" z orjaškimi izklesanimi predsedniki. Sprva jih je Borglum nameraval upodobiti vse do pasu, ker pa projekt ni bil dokončan, je padla opazka, da je še dobro, da je kipar začel z delom pri glavah.

Ko sva prišla do gore je bilo še popolnoma jasno in sva imela srečo, da sva videla obraze treh predsednikov, saj je na tem območju zelo pogosta megla, ki zakrije celotno goro. In to se je zgodilo tudi pri nama. Že po minuti je kar naenkrat prišla megla, ki se ni več razkadila. Namesto, da bi dalj časa uživala ob pogledu na te orjaške kipe, sva pač odšla v trgovino s spominki, kjer so prodajali tudi majhne spominske zastavice skoraj vseh svetovnih držav. Z izjemo Slovenije. So pa imeli Hrvaško, Slovaško, Češko…

Ob 17.10 uri sva odšla naprej, proti Devil's tower-ju. Zunaj je bila temperatura samo še pet stopinj, peljala pa sva se čez gorovje Black hill. Posebnost tega gorovja je, da so skale črne in da so borovci zelo veliki. Sredi ničesar, na 385 cesti, sva opazila prehod za pešce, ki ne na levi in ne na desni ne vodi nikamor. Sicer pa je bila cesta povsem prazna, megla pa zelo gosta in srhljiva.

Wyoming in obisk Devil's tower-ja

Ob 18.45 uri sva prevozila mejno črto z Wyomingom.

Je zvezna država na zahodu ZDA in ima najmanjšo gostoto prebivalstva. Glavno in tudi največje mesto je Cheyenne. Kot 44. država je bila v zvezo sprejeta 10. julija 1890, vzdevek države pa je Država enakopravnosti ali Equality State.

Uro vožnje skozi Wyoming sva prišla do Devils tower-ja. Zaradi pozne ure, so bile vse trgovine in lokali zaprti, zaradi česar tudi nihče ni pobiral vstopnine.

Neka indijska legenda pravi, da je sedem mladenk pobegnilo pred orjaškim medvedom na vrh Hudičevega stolpa. Medved je hotel priti do mladenk in pri poskusu, da bi se skobacal na vrh, je s kremplji v stolp urezal globoke brazgotine. Ko je medvedu končno uspelo priplezati na vrh, so mladenke skočile na nizko skalo, ki se je dvignila v zrak in jih rešila pred medvedom. Drugi mit pravi, da je dobil stolp ime po zlobnem duhu, ki je na vrhu udarjal na bobne in povzročal grmenje, ter prestrašil vse, ki so ga slišali. Devil's Tower je postal mednarodno znan s filmom Bližnja srečanja tretje vrste, v katerem so ga uporabili za kraj, kjer so pristala nezemeljska bitja. Devil's Tower ja pravi velikan, ki stoji na valovitih planjavah Wyominga blizu borovih gozdov gorovja Black hills in se mogočno dviguje iz drevja ob vznožju. Je najvišja točka daleč naokoli in ob jasnih dneh ga je mogoče videti 160 kilometrov daleč. Od vznožja do vrha meri 264 metrov, čeprav se nad reko Belle Fouche dviguje 400 metrov visoko. Njegovo vznožje meri v premeru 305 metrov, proti vrhu pa se zoži na 84 metrov.

Po dobri uri ogleda, sva odšla naprej in se zaradi edine napake na sprintanem zemljevidu oz. poti, izgubila ter se odpeljala v napačno smer. Ko sva se tako nekaj časa vozila, skozi čudno in temno mestece, sva se obrnila in odšla nazaj in končno našla pravo pot. Ob 22.15 sva tako končno prišla v motel 8 v kraju Gillete.

Sorodne teme:

- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del

Potovanje po ZDA (2005) - 5. del

Danes bom pisal o vožnji skozi osrednji del severne Amerike, ki za pokazati, razen lepe pokrajine, nima kaj. Prav tako bom pisal o obisku indijanskega rezervata Crow creek in ogledu gore Mount Rushmor v Južni Dakoti ter obisku Devil's tower-ja v Wyomingu.

Ottawa - Mitchell - Crow Creek - Rapid City - Gillete

Naslednji dan sva ob 9.20 uri odšla naprej proti zvezni državi Iowa, kamor sva prispela ob 10.45 uri. Vreme je bilo slabše kot dan prej, saj se je ohladilo na 18° C, začelo pa je tudi deževati.

O pokrajini osrednjega dela severne Amerike in o tem, kako Američani ne vedo kje je Slovenija

Preden pa sva prišla čez mejo sva opazila, da nekaj milj pred mejo vedno stojijo stavbe, kjer policisti tehtajo tovorna vozila. Ob cesti sva ponovno opazila table z opozorili, da je kazen za hitrost od 135 $ do 1000 $, v nekaterih primerih pa so te tudi dvojne. Ni pa bilo to edino opozorilo za kazen, saj sva skoraj povsod po Ameriki opazila ob cestah table z opozorili, da ne smeš onesnaževati narave, ker boš sicer plačal toliko in toliko dolarjev kazni.

Na potovanju proti zahodu sva opazila veliko policistov na cestah, ki so ustavljali voznike. Ker imajo Američani odstavni pas tako na levi, kot tudi na desni, si moral biti pozoren na oba, da ni mogoče na kakšnem ustavljeno vozilo in za njim policijsko vozilo s prižganimi utripajočimi lučmi. V takem primeru si namreč moral zapeljati na drugi vozni pas, tako da je bil vozni pas med odstavnim in voznim pasom po katerem si vozil, prazen.

Pokrajina ob avtocesti je od Chicaga naprej vedno manj poseljena, polj pa je še več kot prej. Prav tako je vedno manj policistov, ki pa ustavljajo tudi v civilnih vozilih. Ni čudno potem, da bolj kot greš proti zahodu, vozniki vedno bolj hitreje vozijo. Sicer je omejitev hitrosti večja kot na vzhodu, vendar jih skoraj nihče ne upošteva.

Na poti, ko sva se ustavila, sva na bencinski črpalki in kasneje tudi v restavracijah opazila, da je zaposlenih ogromno starih ljudi, ki izrivajo študente. Vse to verjetno samo zato, ker imajo slabe pokojnine ali pa jih, zaradi propada podjetja, sploh nimajo. In če hočejo preživeti, morajo pač delati. Tega je v Ameriki res ogromno, saj v nobeni drugi državi do sedaj tega nisem opazil.

Ob 15.15 uri naju je zajelo hudo neurje, ki pa je na srečo minilo brez tornadov. Po neurju sva se ustavila na nekem počivališču, od koder sva se povzpela na manjši razgledni stolp in si ogledala pokrajino, ki je bila tokrat spet drugačna. Polj ni bilo več tako veliko, je pa bilo zato veliko ogromnih travnikov. Pri stolpu sva srečala nekega gospoda, ki je bil varnostnik in ki naju je vprašal od kod sva. Povedala sva mu, da sva iz Slovenije, pa je vprašal ali je to država, ki je južno od Norveške. Tukaj pa res ni mogel zgrešit. Nasploh večina Američanov ne ve, kje je Slovenija. Potem pa bleknejo kakšno tako, kot navedeni gospod ali pa kaj podobnega. So pa bili vsi navdušeni, ko sva jim povedala, da potujeva po celi Ameriki, da o tem, koliko imava dopusta, sploh ne govorim. Američani si namreč tako dolgega dopusta sploh ne morejo privoščiti.

Ko sva se naužila razgleda in lepe pokrajine, sva se odpeljala naprej in se zaradi bližine zvezne države Nebraska odločila, da pri Missoury valley zavijeva na lokalno cesto in narediva še en kratek skok v Nebrasko.

Na cesti sva opazila, da rumena črta na vozišču pomeni ločnico med vozili, ki vozijo v eno smer in vozili, ki vozijo v drugo smer. Na avtocesti pa je bila rumena črta samo na levi strani vozišča in je označevala mejo med voziščem in travnatim pasom, ki je fizično ločeval pasove na avtocesti. Na sredini avtoceste in na desni strani vozišča, pa so bile narisane bele črte. Vse to je lepo vidno na fotografijah.

Po desetih miljah sva ob 17.00 uri prišla v Nebrasko in nato obrnila nazaj ter se odpeljala po avtocesti proti Sioux City-u. Ob 18.20 uri sva prišla v Južno Dakoto, kjer sva uro kasneje večerjala in ob 22.00 uri prišla v motel Mitchell.

Južna Dakota in obisk indijanskega rezervata

Južna Dakota je zvezna država ZDA, ki je ime dobila po indijanskem ljudstvu Sujev (Sioux) iz plemena Lakota. Država se imenuje tudi Mount Rushmore. Glavno mesto države je Pierre, največje mesto pa je Sioux Falls. V zvezo je bila kot 40. država sprejeta 2. novembra 1889.

V četrtek, 12.maja sva po zajtrku in nakupih, odšla na pot ob 10.30 uri. Zunaj je bila temperatura samo še 10° C. Vreme pa… ja, deževno. Kakorkoli že. Ob 11.25 uri sva z glavne ceste zavila na lokalno proti Fort Thompsonu. Odločila sva se namreč, da si greva ogledat indijanski rezervat. Čez slabe pol ure sva vstopila v rezervat Crow creek oz. Lower Brule, kjer živi pleme Hunk Pati. Cesta, ki je peljala do rezervata je bila rdeča in v zelo slabem stanju. Ob cesti se je vila dolga in široka reka Missouri, ki je ena izmed daljših rek v ZDA. Mesto je bilo grdo in majhno ter je spominjalo na romski tabor. Indijanca nisva videla nobenega. Ko sva odšla iz rezervata, skozi katerega sva se samo peljala, sva se v bližnjem mestecu ustavila v indijanskem muzeju, kjer sva izvedela marsikaj zanimivega.

Izvedela sva, da so tu nekoč živela indijanska plemena Lakota, Nakota in Dakota. Ker so bili to prerijski Indijanci, ki so se selili, so živeli v šotorih. Šotori, kot tudi obleke, so bile iz bizonje kože, ki so jih Indijanci na veliko lovili. Ti Indijanci so bili včasih po vsej Dakoti, sedaj pa so samo v petih manjših rezervatih. Indijance sta odkrila Louis in Clark, ki sta raziskovala ZDA, zato sva povsod videla tudi spominske table. Seveda pa je s prihodom belcev, prišlo med njimi in Indijanci tudi do spora zaradi železnice in streljanja bizonov z vlaka, zaradi česar so Indijance skoraj iztrebili.

Ob 14.25 uri sva prišla iz centralne (prej vzhodne) v gorsko časovno cono, zato sva uro premaknila za še eno uro nazaj, tako da je bila po novem ura 13.25.

Med vožnjo proti Rapid cityu sva ob cesti videla model mesteca iz leta 1880, cesta pa je začela postati ovinkasta. Ovinki so bili sicer na vsakih nekaj milj in bi v Sloveniji težko rekli, da gre za ovinek. Sicer pa sva ob cesti videla table za prerijske pse, kot tudi table za imena mest. Prvič sva videla tudi ogromne avtodome, ki so vlekli osebne avtomobile. V Evropi je namreč navada, da osebni avtomobil vreče prikolico ali pa imaš samo avtodom. No, v Ameriki je rahlo drugače.

Mount Rushmore

Ob 15.50 uri sva prispela v zasneženo mestece Rapid city in pol ure kasneje še do parka Mount Rushmore.

Štirje ogromni obrazi ameriških predsednikov, vklesani v granit gore Mount Rushmore v gorovju Black hills, zrejo v svet. George Washington, Thomas Jefferson, Theodore Roosevelt in Abraham Lincoln. Pravijo, da si je kipar Gutzon Borglum še posebno želel, da bi bil med njimi Theodore Roosevelt, ker so bila njegova očala poseben izziv za Borglumovo veščino. Zamisel za spomenik je prvotno spočel krajevni zgodovinar in publicist z imenom Doane Robinson, in sicer kot spektakularen projekt, ki bi pritegoval turiste na območje čudovitega gorovja Black hills. Leta 1924 je padla odločitev o postaviti "svetišča demokracije" z orjaškimi izklesanimi predsedniki. Sprva jih je Borglum nameraval upodobiti vse do pasu, ker pa projekt ni bil dokončan, je padla opazka, da je še dobro, da je kipar začel z delom pri glavah.

Ko sva prišla do gore je bilo še popolnoma jasno in sva imela srečo, da sva videla obraze treh predsednikov, saj je na tem območju zelo pogosta megla, ki zakrije celotno goro. In to se je zgodilo tudi pri nama. Že po minuti je kar naenkrat prišla megla, ki se ni več razkadila. Namesto, da bi dalj časa uživala ob pogledu na te orjaške kipe, sva pač odšla v trgovino s spominki, kjer so prodajali tudi majhne spominske zastavice skoraj vseh svetovnih držav. Z izjemo Slovenije. So pa imeli Hrvaško, Slovaško, Češko…

Ob 17.10 uri sva odšla naprej, proti Devil's tower-ju. Zunaj je bila temperatura samo še pet stopinj, peljala pa sva se čez gorovje Black hill. Posebnost tega gorovja je, da so skale črne in da so borovci zelo veliki. Sredi ničesar, na 385 cesti, sva opazila prehod za pešce, ki ne na levi in ne na desni ne vodi nikamor. Sicer pa je bila cesta povsem prazna, megla pa zelo gosta in srhljiva.

Wyoming in obisk Devil's tower-ja

Ob 18.45 uri sva prevozila mejno črto z Wyomingom.

Je zvezna država na zahodu ZDA in ima najmanjšo gostoto prebivalstva. Glavno in tudi največje mesto je Cheyenne. Kot 44. država je bila v zvezo sprejeta 10. julija 1890, vzdevek države pa je Država enakopravnosti ali Equality State.

Uro vožnje skozi Wyoming sva prišla do Devils tower-ja. Zaradi pozne ure, so bile vse trgovine in lokali zaprti, zaradi česar tudi nihče ni pobiral vstopnine.

Neka indijska legenda pravi, da je sedem mladenk pobegnilo pred orjaškim medvedom na vrh Hudičevega stolpa. Medved je hotel priti do mladenk in pri poskusu, da bi se skobacal na vrh, je s kremplji v stolp urezal globoke brazgotine. Ko je medvedu končno uspelo priplezati na vrh, so mladenke skočile na nizko skalo, ki se je dvignila v zrak in jih rešila pred medvedom. Drugi mit pravi, da je dobil stolp ime po zlobnem duhu, ki je na vrhu udarjal na bobne in povzročal grmenje, ter prestrašil vse, ki so ga slišali. Devil's Tower je postal mednarodno znan s filmom Bližnja srečanja tretje vrste, v katerem so ga uporabili za kraj, kjer so pristala nezemeljska bitja. Devil's Tower ja pravi velikan, ki stoji na valovitih planjavah Wyominga blizu borovih gozdov gorovja Black hills in se mogočno dviguje iz drevja ob vznožju. Je najvišja točka daleč naokoli in ob jasnih dneh ga je mogoče videti 160 kilometrov daleč. Od vznožja do vrha meri 264 metrov, čeprav se nad reko Belle Fouche dviguje 400 metrov visoko. Njegovo vznožje meri v premeru 305 metrov, proti vrhu pa se zoži na 84 metrov.

Po dobri uri ogleda, sva odšla naprej in se zaradi edine napake na sprintanem zemljevidu oz. poti, izgubila ter se odpeljala v napačno smer. Ko sva se tako nekaj časa vozila, skozi čudno in temno mestece, sva se obrnila in odšla nazaj in končno našla pravo pot. Ob 22.15 sva tako končno prišla v motel 8 v kraju Gillete.

Sorodne teme:

- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del

Aretacije gradbenikov pretresle Slovenijo

Včerajšnje aretacije gradbenikov so pretresle Slovenijo. To je dejstvo, saj o tem govorijo vsi, novinarji, v službi, pri nas doma, branjevke na tržnici… To sploh ni čudno, ko pa gre za največjo preiskavo gospodarskega kriminala v Sloveniji, ki ga je res zelo veliko in enkrat je potrebno temu narediti konec.

Glede na to, da v Sloveniji posel vedno dobijo ena in ista gradbena podjetja, pa čeprav za to kandidirajo tudi tuja podjetja, ki so velikokrat cenejša, potem tukaj nekaj zelo smrdi. Tako kot zelo smrdijo zloglasne diskete ali pa nenehno zviševanje stroškov med samo gradnjo in še marsikaj drugega.

Zadnji čas je že bil, da so končno na udaru tudi velike, do sedaj nedotakljive, ribe in da se enkrat temu naredi konec, ne glede na to, kdo stoji za vsem tem. Pa naj bodo to policisti in tožilci ali pa navsezadnje Janez Janša in njegov boj proti tajkunom. Čeprav izraz »tajkun« v kazenskem zakoniku sploh ne obstaja in to je v včerajšnjih Odmevih direktor kriminalistične policije Aleksander Jevšek novinarki Rosviti Pesek zelo lepo povedal. Nasploh me je njegov nastop navdušil in je, kljub novinarkinim vprašanjem, ostal profesionalen in ni izdal ničesar česar ne bi smel.

Sam verjamem ali pa bolje rečeno, upam v prvo možnost, torej samostojnost in profesionalnost policistov in tožilcev. Vedno sem govoril, da se politika vmešava v delo policije, vendar tokrat upam, da temu ni tako. Upam, da slovenski policisti in tožilci niso dobili nobenih navodil od zgoraj, da so se dobro pripravili in da bodo dokazi zdržali tudi na sodišču, pa čeprav bodo gradbeniki zagotovo imeli najboljše odvetnike in se bo ves postopek vlekel še leta.

Če se to ne bo zgodilo in bodo na koncu vsi oproščeni, pa bo to največja blamaža slovenskih preiskovalcev v zgodovini Slovenije. Ali pa se bo s tem potrdila druga možnost, da za vsem tem res stoji Janez Janša in da gre za predvolilno potezo s katero poskuša, glede na to, da so med aretiranimi ljudje, ki so blizu vladajočim strankam, pridobiti glasove levih volivcev. To pa se bo na žalost izkazalo šele čez čas, ko bodo volitve že zdavnaj mimo.

Očitno bo vsa ta zadeva vroča še kar nekaj časa in ker je kriminala belega ovratnika res veliko upam, da se bodo preiskave začele, ne samo v gradbeništvu, ampak tudi na drugih področjih. Žal pa je tako, da se je na vse skupaj čakalo predolgo časa, saj bi s tem morali začeti že pred mnogimi leti in vse nezakonitosti zatreti že v kali. Ker pa je verjetno to, v vseh teh letih, postala splošna praksa, se lahko zgodi, če bodo šli tukaj do konca, da bodo zaprli večino slovenskih gospodarstvenikov. In kaj bo potem s slovenskim gospodarstvom?

Aretacije gradbenikov pretresle Slovenijo

Včerajšnje aretacije gradbenikov so pretresle Slovenijo. To je dejstvo, saj o tem govorijo vsi, novinarji, v službi, pri nas doma, branjevke na tržnici… To sploh ni čudno, ko pa gre za največjo preiskavo gospodarskega kriminala v Sloveniji, ki ga je res zelo veliko in enkrat je potrebno temu narediti konec.

Glede na to, da v Sloveniji posel vedno dobijo ena in ista gradbena podjetja, pa čeprav za to kandidirajo tudi tuja podjetja, ki so velikokrat cenejša, potem tukaj nekaj zelo smrdi. Tako kot zelo smrdijo zloglasne diskete ali pa nenehno zviševanje stroškov med samo gradnjo in še marsikaj drugega.

Zadnji čas je že bil, da so končno na udaru tudi velike, do sedaj nedotakljive, ribe in da se enkrat temu naredi konec, ne glede na to, kdo stoji za vsem tem. Pa naj bodo to policisti in tožilci ali pa navsezadnje Janez Janša in njegov boj proti tajkunom. Čeprav izraz »tajkun« v kazenskem zakoniku sploh ne obstaja in to je v včerajšnjih Odmevih direktor kriminalistične policije Aleksander Jevšek novinarki Rosviti Pesek zelo lepo povedal. Nasploh me je njegov nastop navdušil in je, kljub novinarkinim vprašanjem, ostal profesionalen in ni izdal ničesar česar ne bi smel.

Sam verjamem ali pa bolje rečeno, upam v prvo možnost, torej samostojnost in profesionalnost policistov in tožilcev. Vedno sem govoril, da se politika vmešava v delo policije, vendar tokrat upam, da temu ni tako. Upam, da slovenski policisti in tožilci niso dobili nobenih navodil od zgoraj, da so se dobro pripravili in da bodo dokazi zdržali tudi na sodišču, pa čeprav bodo gradbeniki zagotovo imeli najboljše odvetnike in se bo ves postopek vlekel še leta.

Če se to ne bo zgodilo in bodo na koncu vsi oproščeni, pa bo to največja blamaža slovenskih preiskovalcev v zgodovini Slovenije. Ali pa se bo s tem potrdila druga možnost, da za vsem tem res stoji Janez Janša in da gre za predvolilno potezo s katero poskuša, glede na to, da so med aretiranimi ljudje, ki so blizu vladajočim strankam, pridobiti glasove levih volivcev. To pa se bo na žalost izkazalo šele čez čas, ko bodo volitve že zdavnaj mimo.

Očitno bo vsa ta zadeva vroča še kar nekaj časa in ker je kriminala belega ovratnika res veliko upam, da se bodo preiskave začele, ne samo v gradbeništvu, ampak tudi na drugih področjih. Žal pa je tako, da se je na vse skupaj čakalo predolgo časa, saj bi s tem morali začeti že pred mnogimi leti in vse nezakonitosti zatreti že v kali. Ker pa je verjetno to, v vseh teh letih, postala splošna praksa, se lahko zgodi, če bodo šli tukaj do konca, da bodo zaprli večino slovenskih gospodarstvenikov. In kaj bo potem s slovenskim gospodarstvom?

Potovanje po ZDA (2005) - 4. del

Danes bom pisal o ameriških trgovskih centrih, o tem kako te ustavi ameriški policist, o prehrambenih navadah Američanov in še o čem drugem.

Torkov dan, 10. maja sva začela ob 9.00 uri, ko sva ob toplem in jasnem vremenu odšla na pot proti približno 800 kilometrov oddaljenemu Chicagu. Že po eni uri vožnje sva iz zvezne države New York ponovno prišla v Pensilvanijo, prvič pa sva na pasovih med avtocestama opazila asfaltirane prehode, ki jih za obračanje, kot sva kasneje ugotovila, uporabljajo policisti in ostala nujna vozila. Sicer sva pa na teh točkah videla kar nekaj policistov, ki tam stojijo in opazujejo promet.


Pot od Buffala, mimo Chicaga, do Ottawe

Ameriški trgovski centri

Ker sva potrebovala vitamine, ki nama jih je kar malo primanjkovalo, sva se ob 10.30 uri prvič ustavila v tipičnem ameriškem nakupovalnem centru Wall mart, kjer sva kupila malo sadja in pijače. Omenjeni nakupovalni center je imel sicer izbiro prehrambenih izdelkov zelo slabo. V naslednjih dneh sva namreč ugotovila, da so drugi trgovski centri boljši, kljub temu, da je ta trgovska veriga v Ameriki najbolj razširjena.

Ne morem pa na tem mestu mimo primerjave ameriških trgovskih centrov s slovenskimi.

Prvič sva namreč opazila možnost, ki so jo v Mercatorju uvedli šele pred kratkim, torej avtomatske blagajne brez prodajalca. Ko sem to takrat videl, sem si rekel samo: »Uauuu«. Takih blagajn pa je bilo kakšnih 70% in ne tako kot v Sloveniji, ki so v manjšini. Vseeno pa je ameriški sistem zaenkrat boljši, saj se da brez problema plačevati s plačilnimi karticami in ni potreben noben podpis, kot je to potrebno v Sloveniji, ko k tebi pride prodajalec in vzame kopijo listka plačilne kartice. Zakaj v Sloveniji tega ne morejo urediti? Pa saj imajo podoben način urejen že na Petrolu. Skratka takrat se mi je ta zamisel zdela res neverjetna in sem se samo spraševal kako lahko tako zaupajo kupcem. Ker poleg teh blagajn nihče ne stoji in opazuje, ampak varnostnik oz. prodajalka stojita pri izhodnih vratih in te samo prijazno odzdravita. Po mojem so vsi izdelki označeni s čipom in če ga ne potegneš skozi blagajno, pri vratih začne piskati. Vsaj jaz si to »zaupanje« tako razlagam.

Sicer pa so imeli vsi trgovski centri na voljo izdelke, o katerih sem takrat v Sloveniji lahko samo sanjal. Dobiti se je dalo npr. kikirikijevo maslo, javorjev sirup in sušije. Vse to v Sloveniji sicer sedaj že prodajajo, čeprav s sušiji poizkuša zaenkrat samo Mercator center v Šiški. Vprašanje pa koliko časa, glede na to, da so Slovenci dokaj izbirčni in vsako novost kar težko sprejmejo.
Imajo pa ti ameriški supermarketi tudi slabosti. Svežega kruha s hrustljavo skorjo se skoraj ni dalo dobiti, saj je bila večina kruha kot vata, večino kruha pa je bila tudi že pakirana. Pa tudi sadje in zelenjava… Hja, po mojem vse gensko spremenjeno, ker je vse skupaj izgledalo umetno. Žal pa je tako, da se tudi tukaj zgodba ponavlja v Sloveniji. Tako glede gensko spremenjenega sadja in zelenjave, kot tudi glede pakiranega kruha.

Sva pa v Wall marktu prvič pila tudi ameriško kavo v lončkih za na pot, ki prav tako počasi prihajajo v Slovenijo, medtem ko sva se na grozen okus ameriške kave navadila že v New Yorku.
Aja še to. Vsi trgovski centri in obcestna prenočišča ter bencinske črpalke stojijo skoraj tik ob avtocestah, tako da običajnih počivališč (kot v Sloveniji) skoraj ni. To si verjetno lahko privoščijo, ker so avtoceste brezplačne in ima vsak brezplačen dostop do omenjenih centrov…



Pokrajina ob avtocesti

Ob 11.40 uri sva nadaljevala z vožnjo (ja, dobro uro so običajno trajali najini postanki, kadar sva kosila ali pa nakupovala) proti zahodu. Med vožnjo sva na cesti opazila veliko povoženih živali. In to ne mačk, psov ali ježov, kot je to v navadi v Sloveniji, pač pa srn, rac, rakunov in pasovcev.
Glede na to, da je Pensilvanija dežela Amišev, teh nisva opazila (no pa saj jih tudi nisva preveč iskala), sva pa videla eno tablo ob cesti, ki je opozarjala na deželo Amišev.

Vse hiše ob cesti so lesene in lepe, razen najrevnejših. Gozd je iz navadnih, ozkih in vejnatih listavcev, ki pa jih kasneje po državi nisva več videla. Samo še iglavce – neke vrste borovcev. Del Pensilvanije so pokrivali grozni, črni gozdovi. Posušeni zaradi strupov ali požgani zaradi požara?

Ob 12.00 uri sva prišla v zvezno državo Ohio. Vreme, ki naju je pričakalo je bilo oblačno in okoli 27° C. Ob cesti sva prvič opazila veliko ogromnih plakatov za »Adult super store«. Ob cesti tudi ni bilo več gozdov, ampak samo ogromna polja in lepe, rdeče, lesene kmetije z belimi strehami in silosi.

Zaradi utrujenosti sva na parkirišču nekega počivališča za slabo uro (med 14.20 in 15.15 ) tudi zaspala. Tega nama, na vsem potovanju, ni bilo treba storiti nikoli več.

Ko te ustavi ameriški policist

Ko sva nadaljevala z vožnjo, pa naju je ob 16.00 uri, zaradi prehitre vožnje, prvič in tudi zadnjič ustavil policist oz. trooper (prometni policist). Policist je sedel v svojem avtomobili na enem izmed številnih asfaltiranih prehodov na avtocesti in ko sva se že peljala mimo njega, sva v vzvratnem ogledalu naenkrat opazila, da je policijski avto zapeljal na cesto in zapeljal za nama. Ko se je avto začel dokaj hitro približevati, naju je kar malo zajela panika, ker sva se spraševala, da ne gre mogoče za nama. To sva izvedela kaj kmalu, saj je policist, ko je prišel tik za nama, prižgal luči rdečo-modre luči in sireno. Kaj nama je drugega preostalo, kot da sva zapeljala na odstavni pas in ugasnila vozilo ter po vzoru ameriških filmov dala roke na volan.

Policist s kavbojskim klobukom in polno mozolji je pristopil do vozila in zahteval prometno in vozniško dovoljenje. Ker pa sva bila turista in ker je bil policist zelo prijazen, naju je samo pisno opozoril. Če mene vprašate, je bila to tudi edina smiselna kazen, ker divjala pa res nisva, saj sva vozila mogoče kakšnih 10 milj na uro preveč. Poleg tega pa naju sploh ni izmeril z radarjem. Za nama je zapeljal verjetno zato, ker sva bila malce hitrejša od ostalih vozil, ki so vozili po voznem pasu in sva jih po prehitevalnem pasu prehitevala.

Od tega trenutka naprej sva uporabljala samo še tempomat, ki sva ga nastavila na predpisano omejitev in problemov s prehitro vožnjo ni bilo več.

Drugače pa je bilo policistov povsod zelo veliko. Čisto drugače pa je bilo v okolici velikih mest ali na zahodu, kjer policistov skoraj ni bilo. Med potovanjem sva opazila, da je policistov več vrst. Tu sva videla prometne policiste. Kasneje pa sva videla še mejne policiste, šerife, park rangerje… Pa tudi barva policijskih avtomobilov in barva uniform je od države do države, od mesta do mesta, različna.

Ob 16.50 uri sva vstopila v zvezno državo Indiano, ki je ravna kot Ohio in ima prav tako veliko polj. Od Ohia se razlikuje samo po gozdovih, ki jih v Ohiu sploh ni bilo.

Okrog pol sedmih zvečer sta naju presenetili dve Američanki (verjetno mama in hči), ki sta peljali vzporedno z nama in začeli divje trobiti, mahati iz vozila in se hihitati. Očitno sta naju osvajali. Česa človek ne doživi v Ameriki.

Illinois

Ob 18.45 uri sva opazila, da sva že v državi Illinois, vendar pa nisva vedela od kdaj, ker nikjer nisva opazila table, ki sicer označujejo vsako državo posebej. Verjetno pa, da sva čez mejo prišla pet minut pred omenjenim časom. Ob 19.20 uri pa sva ugotovila, da bi morala pred približno pol ure premakniti uro za eno uro nazaj, tako, da je bila po novem ura 18.20.

Ker sva spala v tej zvezni državi, bom napisal nekaj osnovnih podatkov o njej. Zvezna država Illinois je ime dobila po indijanskem plemenu Illiniwek. Glavno mesto države je Springfield, največje mesto pa je Chicago. Država je bila kot 21. po vrsti v zvezo sprejeta 3. decembra 1818. Vzdevek države je Prerijska država ( The Prairire State ).

In res sva ob cesti videla sama polja in prerije. Prav tako je bila ob cesti na kateri so izvajali gradbena dela, opozorilna tabla, da je kazen, če povoziš delavca, 14 let zapora in 10.000$. Da pa na ogromnih cestah ne spregledaš počivališč, bencinskih črpalk ali pa restavracij, imajo povsod, razen v Californiji, velike table, kjer so napisana imena posameznih počivališča… In takih počivališč ter bencinskih črpalk je na enem mestu res veliko. Običajno kakšna štiri počivališča. Midva sva skoraj vedno uporabljala počivališče Super8 motel.

Ob 19.30 uri sva večerjala v restavraciji Chili' s v bližini Chicaga. Kljub večerni uri je bilo zunaj zelo vroče in soparno. Približno 28° C. Ko sva naročila vodo v plastenki, naju je natakar debelo pogledal in se čudil zakaj vodo v plastenki in ne coca – cole ali pa vsaj vodo iz pipe. Tudi kasneje sva opazila, da nikjer v restavracijah (razen na višjem nivoju) nimajo vode v plastenkah. Tako, da nama je prinesel vodo iz pipe, ki je imela grozen okus po zarjavelih ceveh. No vsaj servirana je bila na zanimiv način. V zelenem, steklenem in zmrznjenem kozarcu. To, da sva dobila pijačo v steklenem kozarcu, pa je tudi nekaj posebnega. Skoraj povsod drugje so pijačo točili v plastičnih kozarcih. Pa naj bo to v motelih, klubih ali restavracijah.

Zakaj imajo Američani radi fast food?

To sem se namreč spraševal, ko sem jedel v Chili's in dan prej v Country marketu. Pa tudi kasneje se mi je to vprašanje zastavljalo znova in znova. Zakaj? Če namreč pogledam cene v npr. Mc Donaldu ali pa v prej omenjenih restavracijah in njim podobnim, je cena skoraj enaka. Hrana pa je v restavracijah veliko boljša in predvsem bolj zdrava. Če pogledam to dvoje, potem res ne zastopim zakaj večina Američanov je fast food. Pa saj toliko časa pa ti ja ne vzame ena restavracija. Očitno so tako navajeni. Ne vem. Nama na srečo fast fooda, razen v Buffalu ni bilo potrebno jesti.

Sem se pa zelo čudil še dvema stvarema. Skoraj vsi Američani namreč jejo solate z raznimi mastnimi dresingi, kar na žalost, vedno bolj opažam, da je tako tudi v Sloveniji in pa skoraj vsi Američani k jedi naročajo po velike kozarce Coca-Cole. Saj v bistvu to sploh ni čudno, če pa lahko za popit velik kozarec Coca-Cole dobiš naslednjega zastonj. Ni čudno, da so potem Američani predebeli. Saj kaj pa jejo? V kakšnem New Yorku ali San Franciscu vsaj veliko hodijo in se jim kilogrami ne poznajo najbolj. Tukaj v osrčju Amerike, kjer so mesta manjša in se veliko vozijo z avtomobili, pa je to velik problem.

Napitnine, davki

Glede na to, da o napitninah še nisem rekel niti ene besede, bom to napako popravil sedaj. Napitnine so v Ameriki namreč zelo pomembne. Ker so natakarji plačani minimalno, mora stranka dati natakarju, ko izstavi račun, napitnino v znesku od 10 do 20 % računa. Običajno se da napitnina 15 %. V kolikor pa si zelo razočaran nad postrežbo, pa daš lahko tudi manj kot 10 %. Toda to se skoraj ne zgodi, saj so natakarji vsi zelo prijazni in vsak te med jedjo tudi pride vprašat, če je vse uredu in če še kaj rabiš… No, 20 % pa se da samo v boljših restavracijah. Pa tudi v malo slabših, če si zelo zadovoljen s postrežbo. Ne smeš pa pozabiti, da so vse cene v restavracijah in tudi v trgovinah, brez davkov. Tako, da moraš vedno računati, da osnovnemu znesku prišteješ še davek, ki ga ima vsaka država posebej in nato še napitnino.

Ob 21.00 uri sva končno spet prispela v motel v Ottawi, ki je od Chicaga oddaljen še približno 150 kilometrov. Prenočila sva v motelu Super8, v katerega sva hodila na celotnem potovanju po ZDA, razen enkrat, ko sva zaradi zasedenosti v Houstonu, morala v motel 6.

Bojazen pred tornadi

Med potovanjem sva po televiziji, ki jo je imela vsaka soba v motelu, vedno gledala Weather channel. No in tukaj so povedali, da se čez 80. cesto, po kateri sva potovala (zaradi meje med hladnim vzhodnim zrakom in vročim zahodnim zrakom), približuje hudo neurje, z možnostjo tornadov. No in tukaj naju je začelo prvič resno skrbeti. Sezona tornadov je bila namreč na vrhuncu. Prav tako so napovedovali sneg v Rapid cityu in Yellowstonu, kamor sva potovala in kjer je sneg ponavadi zelo redek.

Ampak o vsem tem naslednjič…


Sorodne teme:

- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del