Danes bom pisal o tem, kako sem doživel Havano in na kaj moraš biti na Kubi še posebej pozoren.
Sreda, 16. aprila je bila po najinem načrtu predvidena za ogled Havane. Jutranji pogled skozi hotelsko okno ni obetal nič dobrega. Zunaj je bilo oblačno in vetrovno, ko pa sva stopila ven sva opazila, da je bilo tudi hladno. No, tega na karibskem otoku res nisva pričakovala, pa čeprav sva za vsak slučaj s seboj imela pulover, ki sva si ga seveda morala obleči.
Ko te zajebe Kubanec
V načrtu sva imela ogled starega dela Havane, kapitola, katedrale, trga revolucije in muzeja revolucije. Če bi ostalo še kaj časa, pa bi si ogledala še kakšno drugo znamenitost. Ker točnega plana nisva imela oz. ker nisva imela točno določeno kje bo najina prva postojanka, sva se pred hotelom na hitro odločila, da si greva prvo ogledat katedralo.
Do katedrale, ki je bila v starem delu Havane je bilo kar daleč, saj se je najin hotel nahajal na območju Vedada. Še preden sva resno pričela z iskanjem javnega prevoza, že se je do naju pripeljala rikša oz. kolo taksi, katerega voznik se je prav prijazno ponudil, da naju odpelje do želene destinacije. Ker so naju na vseh forumih pred odhodom opozarjali, da morava biti previdna, ker te povsod poskušajo prenesti na okrog, sva si vzela kakšno minuto časa za razmislek, saj temu domačinu nisva najbolj zaupala. No, na koncu sva se le odločila. Naročila sva mu, da naju odpelje do katedrale, za katero sva približno vedela kje stoji in se dogovorila, da bo cena 10 konvertibilnih kubanskih pesov za oba. Potem pa sva naredila napako. Ko naju je voznik vprašal koliko časa sva že v Havani oz. na Kubi, sva mu po pravici povedala, da sva ravnokar prišla. Tega, kot sva ugotovila kasneje, ne bi smela povedati. Ker je vedel, da Havane ne poznava, naju je vozil približno deset minut po nekih čudnih ulicah in naju odložil v še bolj čudni ulici in rekel, da je katedrala za vogalom v sosednji ulici. Ker se nama je ves predel zdel zelo čuden, sva se poskušala dogovoriti, da naju pripelje prav do katedrale ali vsaj na točko, da jo bova lahko videla. Vsako prepričevanje je bilo zaman, saj se ga ni dalo prepričati, češ da naju je že pripeljal. Ne vem kako pregovarjati se nama ni dalo, saj sva imela urnik kar natrpan, zato nama ni preostalo nič drugega kot to, da sva mu plačala. Seveda pa tudi tukaj ni šlo vse gladko, ker sva mu morala plačati 20 konvertibilnih kubanskih pesov, pa čeprav nama je pred vožnjo rekel, da je cena 10 za oba. No, tukaj je trdil, da je bila cena na osebo. Spet nama ni preostalo drugega kot to, da sva plačala. Nisva namreč hotela tvegati, da naju za kakšnim vogalom pričaka in naju… Ma, pustimo zdaj to.
Kubancem ni ravno za zaupati
Ko se je odpeljal sva takoj odšla za vogalom in ugotovila, da Kubancem ni za zaupati in da imajo forumi še kako prav, saj za vogalom, kot sva nekako slutila, ni bilo katedrale, ampak je še ena čudna ulica. Ker si nisva več upala najeti vozila, sva se odločila, da bova vso pot raje prepešačila. No in ta ni bila kratka. Pa tudi oblaki so se razpršili, zaradi česar je kmalu postalo zelo vroče. Do katedrale je tako še nekako šlo, čeprav je bila vsaj tri kilometre oddaljena (torej naju je Kubanec vozil bolj ali manj v krogu, saj najin hotel ni bil tako daleč stran), pa tudi do Kapitlja, muzeja revolucije in starega mestnega jedra. Zelo pa se je vlekla pot do trga Revolucije, ki je bil na čisto drugem koncu mesta. Prav zaradi tega sva ta dan prehodila okoli 10 kilometrov.
Američani bodo Kubancem zavidali
Ampak se je splačalo. Katedrala, v katero te sicer ne spustijo (nasploh je tako po vsej Kubi in je torej praksa čisto drugačna od Evropske, z izjemo Baracoe in Trinidada), ni bila nič posebnega. Je pa bilo zato toliko bolj zanimivo videti staro mestno jedro (Havana Vieja), ki je res čudovito in kjer se kolonialne stavbe na veliko obnavljajo. Ko bo Kuba nekoč obnovljena in ko se bo sedanji politični sistem poslovil, Kubanci pa bodo na polno zaživeli, bo verjetno Američanom kar malo težko pri srcu, ko bodo imeli tako blizu državo s tako bogato kolonialno zgodovino in s tako lepimi zgodovinski stavbami, ki pa jih, resnici na ljubo, v Ameriki ni kaj dosti.
Ogledala sva si tudi Kapitol, kubanski parlament, ki pa nima ravno pomembne vloge. Je pa zato iz Kapitola viden prečudovit razgled na stare kubanske avtomobile, ki so po večini stari več kot 50 let. In kar je še bolj zanimivo. S temi vozili se vozijo.
Kot zanimivost naj na tem mestu omenim še to, da so se parlamentarci, preden so se preselili v Kapitol, sprva zbirali nekje drugje in sicer v stavbi poslanske zbornice, kjer je bila kasneje predsedniška palača (sedaj je tam muzej, ki sva si ga tudi ogledala) in to vse do trenutka, ko so v ta namen zgradili stavbo, kjer pa je sedaj muzej Revolucije. Vse to pa se je dogajalo mnogo pred revolucijo.
Revolucija žre lastne otroke
Ogledala pa sva si tudi muzej Revolucije, kjer sva se seznanila prav z vso Kubansko zgodovino, ki pa bi ji Američani zagotovo oporekali. Ko se tako seznaniš s kubansko revolucijo ugotoviš, da je bila ta sicer dobra, saj so se s tem osvobodili španske diktature, v vsako vas so pripeljali zdravnika, postavili šole… vendar pa so pri vsem skupaj »malo« pretiravali. Namesto, da bi se šli demokracijo, so revolucionarji postajali vedno bolj diktatorski in zaradi njih je pač Kuba tam kjer je. Se popolnoma strinjam s trditvijo, ko pravijo, da revolucija žre lastne otroke.
Kubanske trgovine in kubanski rum
Na poti proti trgu Revolucije sva se ustavila v eni izmed malo »boljših« oz. malo bolje založenih trgovin in ugotovila, da imajo izbiro zelo majhno. Manjšo kot smo jo denimo imeli v času socializma v Jugoslaviji. V bistvu za vsak izdelek eno vrsto, brez izbire. So pa imeli rum, zaradi katerega sva v trgovino sploh šla, tako da sva kupila Havano Club, najbolj znan kubanski rum. Če kdo misli, da je najbolj znan kubanski rum Bacardy, se moti, saj Bacardy izdelujejo kubanski izseljenci v Italiji, medtem ko Havano Club izdelujejo prav na Kubi.
Na koncu sva si ogledala še Trg revolucije, kjer vsakoletno poteka shod ob prazniku dela, tam pa ima oz. je imel govore Fidel Castro.
Jose Marti
Na trgu Revolucije sva se povzpela še na stolp pred katerim stoji ogromen kip kubanskega pesnika, pisatelja, novinarja, slikarja, diplomata in prevajalca Joseja Martija.
Jose Marti je za Kubance nacionalni prvak in ga častijo prav na vsakem koraku. V Španiji je študiral pravo in napisal veliko člankov o napačni politiki Španije do Kube. Spodbudil je revolucijo in Kubansko neodvisnost od Španije. Zelo je vplival tudi na politike, ki so bili proti Ameriški priključitvi Kubi. Januarja 1892 je ustanovil Kubansko Revolucionarno partijo z namenom, da Kubo in Puerto Rico osvobodi izpod Španije. 25. Marca sta skupaj z Máximom Gómezom izdala Manifesto de montecristi, v katerem sta razglasila kubansko neodvisnost, konec vsakršnemu razlikovanju in poveličevanju ene rase na račun druge/ih, poimenovala sta vse Špance, ki niso nasprotovali kubanski neodvisnosti, kot prijatelje in vojno vsem tistim, ki so stali na poti kubanske neodvisnosti. 11. Aprila je Martí pristal na Kubi z manjšo silo uporniških izgnancev, kjer mu je bil dodeljen naziv General-major. José Martí je bil 19. Maja 1895 ubit v bitki pri Dos Ríos.
Javni prevoz na Kubi
Z vrha stolpa je viden je čudovit razgled na celotno Havano z okolico. Tukaj so se prav lepo videle tudi ceste, ki so široke, toda prazne, saj avtomobilov skorajda ni. Skoraj vsi se namreč vozijo z avtobusi, ker denarja za avtomobile ni. No, izven Havane, kot sva opazila na samem potovanju po Kubi, tudi avtobusov ni, zaradi česar se ljudje vozijo s predelanimi kamioni za živino ali pa celo s kočijami. No, na veliko tudi štopajo in upajo, da jim bo kakšen od redkih avtomobilov ustavil.
Po ogledu naju je čakala samo še dolga pot nazaj proti hotelu Nacional, kjer sva se na njegovi terasi privoščila nekaj najboljših mojitov na Kubi, ki jih priporoča tudi Lonely Planet.
Dragocene plastenke in elektrika
Kot zanimivost naj povem še tri stvari, ki sem jih po sprehajanju po Havani ugotovil. Pri Kubancih so zelo zaželjene prazne plastenke vode, ki jih očitno primanjkuje, saj si Kubanci verjetno vode v plastenki ne morejo privoščiti.
Zelo zanimivo in po drugi strani grozljivo je to, da na Kubi zelo varčujejo z elektriko, zaradi česar se večkrat zgodi, da za nekaj minut enostavno zmanjka elektrike.
No in še tretja stvar. Brez vsaj malo znanja španščine ali vsaj malo znanja sporazumevanja z rokami, na Kubi nimaš kaj iskati, ker skoraj nihče ne zna govoriti angleško.
Tako. Toliko za danes. Oglejte si še fotke, naslednjič pa o najemu avtomobila in poti proti Varaderu.
Sorodne teme:
-
Potovanje po Kubi (2008) - 15. del-
Potovanje po Kubi (2008) - 14. del-
Potovanje po Kubi (2008) - 13. del-
Potovanje po Kubi (2008) - 12. del-
Potovanje po Kubi (2008) - 11. del-
Potovanje po Kubi (2008) - 10. del-
Potovanje po Kubi (2008) - 9. del-
Potovanje po Kubi (2008) - 8. del-
Potovanje po Kubi (2008) - 6. del-
Potovanje po Kubi (2008) - 5. del-
Potovanje po Kubi (2008) - 4. del-
Potovanje po Kubi (2008) - 3. del-
Potovanje po Kubi (2008) - 2. del-
Potovanje po Kubi (2008) - 1. del-
Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo-
Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada-
Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube-
Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija-
Odpovedi letov ogrozajo Kubo-
Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja-
Zaradi Kube sem zavrnil snemanje-
Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig-
Potovanje po Kubi (2008)
