Če sem zadnjič pisal o osnovnih podatkih in koristnih informacijah za vse, ki nameravate potovati na Tajsko, pa danes začenjam s potopisom mojega potovanja.
Sobota, 17. december 2011
Letališki lounge
Okoli pol enajstih dopoldan sva se iz Ljubljane odpravila proti letališču v Benetkah, kamor sva prišla ob 12.40 uri. Do predvidenega odhoda letala je bilo še kar nekaj ur, zato sva odšla v lounge, ki je za imetnike plačilne kartice Diners brezplačen. Toplo priporočam, saj je čakanje na odhod letala v loungu veliko lažje. Na voljo so vam udobni stoli, brezplačna hrana in pijača, dnevno časopisje, televizija, internet in tudi tuš.
Lounge na letališču v Dohi
Na potovanje sem se prvič odpravil z nahrbtnikom (hvala Anja), zato sem moral poskrbeti tudi za to, da sem ga ustrezno zaščitil oz. zavil v folijo in ga s tem "ubranil" pred morebitnim odpiranjem ali poškodovanjem s strani tretjih oseb. Zavijanje je sicer kar drago (slabih 10 € na kos prtljage), toda kaj je to v primerjavi z ukradeno vsebino ali poškodovanim nahrbtnikom.
Po dobrih dveh urah čakanja na letališču, je bil čas za odhod. Letalo je imelo sicer dvajset minut zamude, zaradi česar smo poleteli ob pol štirih popoldan. Je bil pa zato let krajši od predvidenega in sicer kar za dve uri. Na letališče v Dohi smo namreč prispeli ob 22.40 uri po katarskem času, ki je dve uri pred srednje evropskim časom. Let z letalsko družbo Quatar Airways je sicer minil mirno in z zelo kvalitetno postrežbo, ki se lahko primerja s poslovnim razredom kakšne evropske letalske družbe.
Rezervirajte si tranzitni hotel
Ko sva prispela v Doho, sva hotela koristiti tranzitni hotel, ki je za vse potnike omenjene letalske družbe brezplačen, v kolikor je med letoma več kot osem ur. Ker pa nisva imele urejene vize ali pa vsaj rezervacije, tega bonusa žal nisva mogla koristiti. Tako nama je ostalo več kot osem urno čakanje v loungu, kjer pa so bili ležalniki žal že zasedeni. Vseeno sva se nekako znašla in se ulegla čez dva stola ter celo zaspala za nekaj ur. Zjutraj pa zajtrk in tuš v luksuzni kabini lounga.
Nedelja, 18. december 2011
Odhod letala proti Bangkoku je bil previden za 8.15 uro, vendar je imel slabi dve uri zamude. Poleteli smo namreč šele ob 10.10 uri, ob 19.45 uri pa smo, po tajskem času, ki je štiri ure naprej, pristali na bangkoškem letališču.
Iskanje prevoza do mesta
Ko sva okoli devete ure zvečer prišla čez vse mejne kontrole, sva pričela z iskanjem prevoznega sredstva, ki bi naju pripeljal do centra Bangkoka. Ker sva na forumih prebrala, da v center vozi »shuttle«, ki je tudi dokaj poceni, sva pričela z iskanjem omenjenega »shuttla«, vendar sva po slabih dvajsetih minutah ugotovila, da so omenjeni prevoz do centra ukinili. Ker tudi postaje podzemne železnice nisva našla, sva se usedla v nek »krožni« kombi, ki naju je pripeljal do avtobusne postaje, od koder naj bi peljal avtobus proti centru. Po vseh kolobocijah z nepoznavanjem tajskega jezika in njihove pisave, sva se le prišla do kombija (številka 501), ki naju je za samo 80 B ob 22.00 uri pripeljal do centra Bangkoka oz. do postaje Victory monument. Od tam sva se s sky trainom za 60 B odpeljala do najinega hotela v četrti Silom, kamor sva prišla malo pred enajsto zvečer. Vsa sestradana sva kmalu po prijavi hotel zapustila in odšla v sosednjo ulico na pravo tajsko hrano, kjer sva se za 650 B dobro najedla in spila pravo tajsko pivo.
Ponedeljek, 19. december 2011
Bangkok
Bangkok (tajsko Krung Thep Maha Nakhon) je s svojimi 8.538.610 prebivalci (po štetju iz leta 1990) glavno mesto in največje mesto Tajske. Mesto leži ob bregovih reke Chao Phraya blizu Tajskega zaliva.
Bangkok je eno od najhitreje rastočih in ekonomsko dinamičnih mest v jugovzhodni Aziji. Čeprav domačini verjamejo, da Bangkok raste v regionalno središče, ki bi tekmovalo s Singapurjem ali Hong Kongom, pa to mesto tarejo velike težave z infrastrukturo ter socialne težave, ki so posledica hitre rasti.
Postaja podzemne železnice v Bangkoku
Bangkok je bil na začetku majhno trgovsko središče in pristanišče, imenovan Bang Makok (»mesto olivnih sliv«), ki je oskrbovalo mesto Ayutthaya, ki je bilo včasih glavno mesto Tajske, dokler ni leta 1767 pripadlo Burmi. Prestolnica je bilo nato ustanovljena pri mestu Thonburi (ki je sedaj del Bangkoka) na zahodni strani reke, potem pa je leta 1782 kralj Rama I zgradil palačo na vzhodnem bregu, s tem pa je Bangkok postal glavno mesto, preimenovan v Krung Thep, kar pomeni »Mesto angelov«. Vas z imenom Bangkok je prenehala obstajati, vendar pa njeno ime še vedno uporabljajo tujci.
Celotno svečano ime mesta, ki mu ga je nadel kralj Buda Jodfa Čulaloke in ga je pozneje spremenil kralj Mongkut, je Krungthep Mahanakhon Amonrattanakosin Mahintharayutthaya Mahadilokphop Noppharatratchathani Burirom-udomratchaniwet Mahasathan Amonphiman Awatansathit Sakkathattiya Witsanu Kamprasit .
To svečano ime sestavljajo besede iz dveh starodavnih indijskih jezikov, palija in sanskrta. Prevedemo ga lahko kot »Mesto angelov, veliko mesto, mesto večni dragulj, nepremagljivo mesto boga Indre, velika prestolnica sveta, obdarjena z devetimi dragocenimi dragulji, srečno mesto, obogateno z velikansko kraljevo palačo, podobno nebesnemu prebivališču, kjer vlada znova utelešeni bog, mesto, ki ga je podaril Indra in zgradil Višnukam.«
Otroci se v šolah učijo polno ime, vendar jih le malo lahko razloži pomen imena, ker so nekatere besede zelo zastarele. Večina Tajcev, ki si lahko zapomni to ime, ga pozna preko popularne pesmi. To je tudi najdaljše ime med glavnimi mesti po svetu. Vir: Wikipedia
Poceni javni prevoz
Midva sva si za prvi celodnevni ogled Bangkoka izbrala kitajsko četrt. Mesto sva si ogledovala peš, medtem ko sva večje razdalje premagovala s podzemno železnico, sky trainom ali ladjico po reki Chao Phraya. Javni prevoz je udoben, čist in poceni. Skupaj sva za enodnevni javni prevoz z vsemi tremi prevoznimi sredstvi dala 292 B, kar je dobre tri eure na osebo. Pri tem bi rad opozoril, da morate biti pri prečkanju cest izjemno previdni, saj imajo avtomobili absolutno prednost.
V Kitajski četrti
Torek, 20. december 2011
Najbolj znani ulici
Bangkok ima dva predela, ki sta za turiste najbolj zanimiva. En se nahaja v okrožju Silom, gre pa za ulico Surawong, ki je znana predvsem po mnogih nočnih lokalih sumljivega slovesa. Ali gre za masažne salone, ki izvajajo vse drugo, samo masaž ne ali pa gre za ples ob drogu. In kako to izgleda? Vstopiš noter in na enem odru vidiš deset drogov in prav toliko plesalk. Ostalo je stvar vaše domišljije. :)
Drug predel pa je predel Khao San road z istoimensko ulico. Tukaj sumljivih nočnih lokalov nisem opazil, je pa zato tam ogromno turistov, da se komaj premikaš. Mene ta ulica prav zaradi tega ni navdušila.
Khao San Road
Srečanje prijazne domačinke
No in drugi dan v Bangkoku sva si nameravala ogledati prav to ulico. In ko sva bila na poti tja, naju je neka domačinka prijazno ustavila in predlagala naj greva tja bolj proti večeru, češ da se tam sredi dneva nič ne dogaja. Namesto tega je priporočila ogled 45 metrov visokega stoječega bude in srečnega bude. Vse to zastonj, ker naj bi bil ravno ta dan praznik bude. Nekako naju je prepričala in nato predlagala, da do omenjenih znamenitosti prideva s tuk-tukom. In glej ga zlomka. Že je našla v bližini enega od mnogih voznikov tuk-tuka. Prevoz naj bi za oba skupaj stal samo 40 B, pri čemer naju je opozorila, da morava plačati na koncu in da naj se vedno, ko se bova med potovanjem po Tajski vozila s tuk-tukom, voziva s tistim, ki ima rumeno zastavico, ki je barva trenutnega kralja in tajsko zastavo. Ti naj bi bili namreč edini, ki imajo dovoljenje kraljevine Tajske. Ampak domačinke se še kar nisva znebila. Začela je spraševati še naprej in sicer o najinih potovalnih načrtih. Ker je bila sezona, midva pa še nisva imela kupljenih kart za vlak, namenjen proti severu države, se je zgrozila. Priporočila nama je, da karte kupiva takoj, ker se sicer zna zgoditi, da kart ne bo več. In tako sva se odpeljala do turistične agencije, ki jo je predlagala ona. Ko sedaj razmišljam za nazaj, imam občutek, da je bila gospa nekako povezana z gospodom v turistični agenciji, ki nama je prodal aranžma. Ali pa je bila res zgolj samo prijazna. Tega ne bom nikoli vedel.
Sprememba potovalnega scenarija
In kakšen aranžma nama je predlagal in sva ga tudi sprejela? V načrtu sva imela jutranji odhod iz Bangkoka v Kanchanaburi in od tam naprej takoj proti nacionalnemu parku Erawan Falls. Tam naj bi si tri ure ogledovala slapove, nato pa se vrnila v Kanchanaburi, kjer naj bi si ogledala še muzej 2. Svetovne vojne. Naslednji dan bi si ogledala most čer reko Kwai in se odpeljala z vlakom do Sai Yok nacionalnega parka. Potem naj bi se z avtobusom odpeljala nazaj v Kanchnanaburi in si vmes ogledala tempelj tigrov. Po vrnitvi v Bangkok in nočitvi bi se morala po prvotnem scenariju z vlakom odpeljati proti Ayuthayi, Phitsanuloku, najstarejši tajski prestolnici Sukhothai, Lampangu in Chiang Mai-ju ter Chiang Rai-ju. Vse vožnje bi morale trajati podnevi in v vseh omenjenih krajih bi se morala tudi ustaviti in si jih ogledati. Ampak kot že rečeno, scenarij sva spremenila. Turistični agent nama je predlagal, da narediva tri dnevni izlet v Kanchanaburi, kjer bi spala v plavajočih hišah, imela v tem času ogled temlja tigrov, treking s sloni, ogled mostu čez reko Kwai, ogled muzeja 2. Svetovne vojne ter ogled nacionalnih parkov Erawan falls in Sai Yok. Ker sva imela hotel v Kanchanaburiju že rezerviran, sva rezervacijo odpovedala, vendar sva vseeno morala plačati eno nočitev. Na koncu naju je ponujeni aranžma skupaj vseeno prišel ceneje, kot pa sva sama predvidevala, da bova za potovanje zapravila. Po novem scenariju sva si ogledala tudi Ayuthayo, Chiang Mai in Chiang Rai, nisva pa si ogledala Phitsanuloka, Sukhothai in Lampanga, ki so bili v prvotnem planu. Sukhothai naj bi bil namreč podobem Ayuthayi, pri čemer so templji slabše ohranjeni, Lampang pa naj bi bil samo pomanjšana različica Chiang Maja. Sva se pa zato namesto tega ustavila v Lopburiju, mestu opic.
In ko sva dala čez ves aranžma, sva oba bila mnenja, da je bila odločitev za spremembo scenarija kar prava. Hoteli so bili sicer nižje kategorije, kakršnih sicer sama verjetno ne bi izbrala, so pa zato bili veliko cenejši in pristnejši. Nasploh so naju navdušile plavajoče koče, ki jih priporočam vsakemu, ki se odpravlja na Tajsko. Malce bolj špartansko vse skupaj, ampak super.
Plavajoče hišice
Pa tudi pri času sva prihranila, saj sva karte za vse vlake kupila že v agenciji in nama ni bilo potrebno prevoza iskati v vsakem mestu, kjer bi se ustavila. Celo prevoze do hotelov sva imela organizirane in pa »treking« v Chiang Rai-ju. Vse to, kar bi si sicer morala sama organizirati, nama je organizirala lokalna agencija. Posebno doživetje je bila tudi nočna vožnja z vlakom proti severu, kar v prvotnem scenariju ni bilo mišljeno. Ampak pojdimo lepo po vrsti. :)
Potem ko sva vplačala aranžma, naju je voznik tuk-tuka, ki naju je eno uro čakal zunaj, peljal na ogled stoječega in srečnega bude. Peljati bi naju moral še do glavne ulice Kho San road, kar mu je prej omenjena domačinka naročila, vendar za 40 B, kakor smo se predhodno dogovorili, tega ni hotel storiti. Razlog gre pripisati temu, da nisva hotela, da naju pelje v tovarno, kjer bi nama sešili obleke. Odkrito nama je povedal, da veliko turistov vozi tja, saj mu za vsako pripeljano stranko, ki si naroči obleko, odstopijo del zaslužka. Bolj ko sva mu govorila, da obleko že imava naročeno, manj je razumel. Na koncu se je odločil, ker od naju nima nič, da naj greva naprej kar peš. Pot naju je vodila mimo prave cehovske ulice, kjer je bilo klub kapitalizmu, ogromno majhnih železarskih in mizarskih delavnic. In to ena ob drugi.
Mizarske delavnice
Zvečer sva si prvič privoščila tudi enourno tajsko masažo nog. V nadaljevanju potovanja sva na masažo nog in tudi celega telesa odšla skoraj vsak drugi dan, saj masažo ponujajo v vsakem kraju in zelo poceni. Ena enourna masaža namreč pride po osebi med 5 in maksimalno 10 eurov.
V Bangkoku si nisva ogledala plavajoče tržnice, ki je v programu skoraj vseh slovenskih turističnih agencijah, prav tako pa si tudi nisva ogledala kabareta ladybojev in tajskega boksa, čeprav je bilo oglasov po vsem Bangkoku polno. Sva si pa zato ogledovala pagodo Wat Arun, tempelj Wat Trimitr (pet in pol ton težak zlati Buda), tempelj Wat Phra Kaew in Kraljevo palačo z zlatimi pagodami in templji v različnih stilih.
Kraljeva palača
Sreda, 21. December 2011
Most na reki Kwai
Ob 7.30 uri naju je izpred hotela pobral voznik kombija in naju skozi jutranjo gnečo na cesti popeljal proti Kanchanaburiju. Ob 9.30 uri smo prišli do mostu na reki Kwai, kjer smo si ogledali pokopališče in muzej 2. svetovne vojne.
Pokopališče 2. svetovne vojne
Most na reki Kwai
Most so gradili vojni ujetniki in azijski delavci med letoma 1942 in 1943 in je bil del 415 km dolge proge, ki je povezovala ozemlje današnje Burme z jugom Tajske. Namen te proge je bil oskrba japonske vojske v Burmi, saj je bila plovba po Andemanskem morju zaradi navzočnosti zavezniških sil preveč tvegana.
Po prvotnem načrtu naj bi gradnja proge trajala okoli 5 let, v resnici pa so jo uspeli dokončati v vsega 16 mesecih. Projekt je vodila Japonska, “sodelovalo” pa je okoli 60.000 vojnih ujetnikov (v večini so bili Avstralci, Angleži, Nizozemci…) in okoli 250.000 domače delovne sile (prisilni delavci iz Indije, Kitajske, Indonezije, Malezije, Singapura, Myanmara in Tajske). Davek na rekordno hitro dokončanje projekta je bil grozljiv, saj ocenjujejo, da je pri gradnji te proge umrlo približno 100.000 delavcev (predvsem zaradi izčrpanosti, številnih tropskih bolezni, lakote). Zaradi vsega tega, je ta proga znana tudi kot železnica smrti. Sama proga (kot tudi most) je imela dokaj kratko življenjsko dobo, saj so jo v februarju leta 1945 uničila zavezniška letala. Tajska je nato po vojni na istem mestu zgradila repliko prvotnega mostu.
O gradnji mostu je bil posnet tudi film Most na reki Kwai, ki je leta 1957 prejel sedem oskarjev.
Tigrov tempelj
Ob 11.15 uri smo z vlakom nadaljevali pot po originalni trasi železnice in sicer do kraja Nam Tok. Dve urna pot nas je peljala mimo čudovite pokrajine polne riževih polj. Sledil je krajši počitek in kosilo na splavu, takoj za tem pa so nas vse skupaj odpeljali v tempelj tigrov. Dobro uro smo imeli na voljo za ogled templja, ki ga vodijo budistični menihi.
Menihi so začeli tigre v templju, ki se ga je prijelo ime Tigrov tempelj, tržiti, da bi z denarjem od vstopnin živalim zagotovili boljše življenjske razmere oz. zgradili tigrov otok. Srečanje s tigri je zanimiva izkušnja, sprehajanje med tigri pa pri človeku vzbuja poseben občutek. Tigri so sicer priklenjeni in nažrti (ali omamljeni), tako da naj ne bi bilo fotografiranje z njimi, niti malo nevarno. Ko se sprehajaš med njimi in se z vsakim tudi fotografiraš, te vodi vodič, ki je hkrati zadolžen samo za enega turista. Ta vodič te ves čas vodi za roko in te s tvojim fotoaparatom, fotografira. V kolikor si zaželiš fotografirati s tigrovo glavo v naročju, pa moraš za to, poleg vstopnine oz. donacije, ki jo plačaš pri vhodu v tempelj, še posebej plačati. Prepovedano je nositi oblačila rdeče ali roza barve, saj te lahko tigri vsak trenutek napadejo.
Tigre v templju obiskovalcem razkazujejo vsak dan med 12.00 in 16.00 uro, ob tem, da tigri vse štiri ure ležijo popolnoma mirno, le občasno kateri za kratek čas vstane in zarenči. A prostovoljci zagotavljajo, da tigri niso omamljeni. "Če bi bili, bi jih razstavljali ves dan in tako privabili veliko več turistov kot v teh štirih urah, a živalim to ne ustreza. Ob dvanajstih se tigri najedo in po malici počivajo, tako siti in zadovoljni pa niso napadalni. Prav tako je to najbolj vroč čas dneva, v katerem tiger tudi sicer ni zelo aktiven. Pa še navajeni so ljudi," je pojasnil eden izmed prostovoljcev.
Zasnova za projekt tigrovega otoka je sicer nastala leta 2003 in od tedaj so tigri vsak dan na ogled turistom. V brošuri Tigrovega templja piše, da je namen trženja živali ta, da bodo menihi z denarjem od donacij - ob vstopu v tempelj namreč turisti in obiskovalci ne plačajo vstopnine, saj je prodajanje in trženje česar koli v nasprotju z budističnim prepričanjem - zgradili nov tigrov otok, prijaznejše in boljše življenjsko okolje za živali. Zasnova že nastaja. Na zemljišču, ki pripada templju, raste nekakšna ograda, spremljajoči objekti pa bodo menda še nastali. Tigrov otok naj bi bil velik okrog 1,2 kvadratnega kilometra, kdaj naj bi bil končan, pa še ni znano. Delavci v templju pravijo, da takoj, ko bodo menihi z donacijami zbrali dovolj denarja. Ocenjujejo, da je projekt vreden 20 milijonov B, kar znaša okoli 500.000 evrov. Tigrov otok naj bi bil imitacija gozda, tigrovega naravnega okolja, njegova zasnova pa naj bi omogočala turistom in obiskovalcem, da opazujejo tigre med igro, jedjo, kadar koli. Tigrov otok bo tudi omogočal boljšo rehabilitacijo za mladiče, preden jih bodo menihi izpustili nazaj v divjino. Toda, ali bodo tigre, ki so se rodili in odraščajo v templju, res izpustili v divjino? Tigri so namreč vajeni človeške bližine, saj so bili rojeni v templju in so v človeški družbi že vse svoje življenje.
Po ogledu tigrovega templja nas je pot vodila do slapu Soi Yok, ki pa je bil, milo rečeno, beden. Zelo hitro smo se zato začeli vračati proti Kitti raftu, od koder so nas z dolgorepimi čolni odpeljali do plavajoče hiše, kjer smo naslednje tri dni prenočevali.
Četrtek, 22. December 2011
Erawan Falls
Po nočnem popivanju v družbi Nemcev in Američanov in po zajtrku, smo ob 8.00 uri, kljub ogromnemu mačku, odšli na ogled slapov v parku Erawan falls. Po uri in pol vožnje smo prišli do cilja, v primerjavi s slapom Soi Yok, pa je tukaj zgodba popolnoma drugačna.
Čudovit narodni park z brzicami, terasasti slapovi v sedmih stopnjah, na površini 550 km2, ki napajajo reko Kwai. Ob tem vodi ozka, dokaj strma potka, vendar je potrebno kljub temu do sedme stopnje prehoditi kar lep kos poti, ki ti vzame dobre pol ure. Je pa nagrada toliko večja, saj je kristalno čista voda ob lepem sončnem vremenu najboljša oblika osvežitve. Oblika najvišjega slapa upodablja Erawan, triglavega slona po budistični-hinduistični mitologiji.
Časa smo imeli tri ure, čeprav kakšna ura več, ne bi bila odveč. Po ogledu je sledilo kosilo, nato pa so nas vse, ki smo bili zainteresirani, odpeljali še v podzemno jamo s kapniki. Kdor je že bil v Postojnski jami, bi mu bila ta jama izredno dolgočasna. Meni je bila kar nekaj. :) So bili pa nad njo navdušeni Američani, ki očitno v življenju še niso videli jame s kapniki. In so po ogledu tudi priznali, da niso pričakovali kaj takega. Da so pač pričakovali jamo s skalami. Kaj bi potem šele rekli na Postojnsko jamo.
Petek, 23. December 2011
Tretji dan v Kanchanaburiju je bil namenjen dve urnemu jahanju slonov ter enourni vožnji s splavom po reki.
Po kosilu pa nas je čakala samo še dobrih tri ure dolga vožnja proti Bangkoku. Ob 19.00 uri sva tako prispela v hotel in si po večerji privoščila masažo celega telesa.
Sorodne teme:
