Sunday, September 16, 2012

Potovanje po Tajski (2011) - 3. del


Sobota, 24. december 2011

Ayuthaya

Ob 11.20 uri sva se z vlakom tretje kategorije odpeljala proti Ayuthayi. Uro in pol dolga vožnja je zelo poceni, saj stane borih 15 B ali slabih 40 evrskih centov. Ta znesek sva imela že poravnan, ko sva se odločila za nakup aranžmaja v turistični agenciji.

 
Malo po trinajsti uri sva prispela v Ayuthayo. Ko sva se nastanila hotelu, sva odšla na ogled mesta, kjer so bili ogledi templjev zastonj. Oglede namreč financira Unesco in sicer zaradi poplav, ki so pred kratkim prizadele bivšo tajsko prestolnico.  Ker je mesto dokaj majhno, sva si ga ogledala peš, pa čeprav bi lahko za samo 40 B za cel dan najela kolo. Če boste kdaj potovali na Tajsko in si šli ogledati Ayuthayo, vas moram opozoriti na previdnost. Po celem mestu je ogromno potepuških psov, ki so še posebej nevarni, ko so v tropu in ko se znoči.

Ayuthaya

Mesto je sicer leta 1350 ustanovil tajski princ U-Thong in ga naredil za prestolnico svojega kraljestva – kralj je postal leta leto kasneje. Ayuthaya je ime dobila po indijskem mestu Ayodhya, kjer se je rodil kralj Rama, o katerem pripoveduje ep Ramajana. Mesto so zgradili na "otoku", ki ga danes oblivajo reke Chao Praya, Lopburi in Pa Sakl. Vladarji Siama (tako se je do leta 1939, po pisanju Žurnala, imenovala Tajska; po Wikipediji pa je letnica preimenovanja 1949) so leta 1431 osvojili Angkor (Kambodža) in v veliki meri prevzeli navade in jezik svojih nasprotnikov Kmerov. Burmanci so že v 16. stoletju napadali mesto, a so ga Tajci zavzeli nazaj.

Ayuthaya je bila na višku razcveta eno od najčudovitejših in najbogatejših mest v Aziji. Konec 17. stoletja, ko je imela prestolnica milijon prebivalcev, so pisali, da je London v primerjavi z Ayuthayo le bleda vas. Prihajali so angleški, nizozemski, francoski, portugalski, kitajski in japonski trgovci in skoraj vsi tujci so poročali, da je Ayuthaya najbolj sijajno mesto, kar so jih videli.

Leta 1767 pa je Ayuthayo, v kateri so zgradili približno štiristo templjev, dokončno osvojila in oplenila burmanska vojska in od nekdanjega sijaja se je ohranilo le malo, saj so bili uničeni templji, rokopisi, podobe božanstev ... Burmance je že dve leti pozneje porazil tajski vojaški vodja Phraya Taksin, ki pa je prestolnico preselil na jug, najprej v Thonburi, nato pa v današnji Bangkok.

Ostanki nekdanje Ayuthaye so pod imenom »Zgodovinski park Ayuthaya« od leta 1991 na seznamu Unescove svetovne dediščine. Vir: Žurnal24.si

Nedelja, 25. december 2012

Lopburi

Ker sva imela naslednji dan vlak ob 16.00 uri, midva pa sva si Ayuthayo ogledala že dan prej, sva čas do odhoda vlaka izkoristila za masažo in branje knjige v bližnjem lokalu. Poleg tega je imel vlak tudi dvajset minut zamude, zaradi česar sva pot nadaljevala »šele« ob 16.20 uri. Po eni uri vožnje sva prispela v mesto opic Lopburi. Gre za manjše mesto, kjer ni videti prav ničesar, razen opic, ki so vsepovsod. 




Mesto naju ni prevzelo, zato sva se, zaradi najinega turističnega agenta, počutila kar malo nategnjena. Dobesedno je bil to čas vržen stran. In glede na to, da je bil vlak predviden za 20.40 uro, sva morala čas kar najbolje izkoristiti.

In kaj je najbolje početi na Tajskem, ko nimaš prav nobene ideje? To kar počnejo Tajci. Jedo na vsakem koraku. Toda glej ga zlomka. Tudi kakšnega večjega števila restavracij, kot sva jih bila vajena do sedaj, tukaj ni bilo. Povsod samo ulična hrana, ki pa se je obema zdela nekako »neokusna«. Zato sva se na koncu odločila, da greva kar v edino zahodno restavracijo KFC. Po tem, ko sva pojedla, nama je še vedno ostalo kar nekaj časa, zato sva odšla za eno uro še v internet caffe. Končno je napočil čas odhoda vlaka, ki je bil tokrat točen. Ob 20.40 je na peron pridrvel vlak za Chiang Mai, kjer sva imela rezervirani ležišči v spalnem vagonu z dvajsetimi ležišči oz. v tako imenovanem drugem razredu. Prvi razred s po štirimi skupnimi ležišči je bil namreč že razprodan. Ker je šlo za nočni vlak, je to verjetno tudi razlog, zakaj sva morala v Lopburijo čakati toliko časa.

Ponedeljek, 26. december 2011

Chiang Mai

Po nočni vožnji z vlakom, kjer je bila klima izredno močna in v katerem je bilo polno pijane angleške mladine, smo ob 7.45 uri prispeli v Chiang Mai.


 Spalnik v vagonu 2. razreda

Na železniški postaji bi naju moral čakati voznik hotela, vendar pa ga tam ni bilo. Po dobre pol ure čakanja sva poklicala v turistično agencijo v Bangkok in povprašala kje je sedaj obljubljeni prevoz. Po telefonski urgenci se je po desetih minutah le prikazal. Ker je bila ura še zgodnja, nisva mogla takoj v sobo, zato sva si v hotelu najprej privoščila zajtrk in nato odšla na ogled mesta ter številnih templjev.

 
Voščena lutka v enem izmed templjev

Obiskala sva tudi čudovito tržnico, kjer sva nakupila galangala in limetinih listov, kar se pač v Sloveniji ne da kupiti. Galangal je podoben ingverju, samo da ima še močnejši okus po milnici, medtem ko so limetini listi ena izmed najbolj pogostih sestavin za tajsko hrano. Ker naju je čakalo še kar nekaj dni Tajske, ingver in limetini listi pa verjetno ne bi zdržali vsega tega potovanja, sva se odločila, da vse skupaj pošljeva kar po hitri pošti v Sloveniji. Če bo kdo na Tajskem kdaj kupoval hrano, naj je ne pošilja po pošti. Poštnina je izjemno draga. Najbolje je, če le imate možnost, da hrano nakupite dan pred odhodom in da z vami potuje proti Evropi. 

Torek, 27. december 2011

Ob 8.00 uri naju je pred hotelom pobral voznik kombija in naju z ostalimi turisti odpeljal proti slonjemu kampu, kjer sva ponovno imela možnost jahanja slonov. Moram reči, da je bila ta ježa veliko bolj zanimiva in tudi daljša od tiste v Kanchanaburiju. Sploh pa je ježa potekala po džungli, kar je že samo po sebi izjemna izkušnja.

 

Po jezdenju slonov je sledila enourni rafting z bambusovimi slapovi po reki. Ob 12.15 uri je napočil čas za kosilo v lokalni restavraciji, ob 13.00 uri pa smo se že odpravili naprej in sicer na dobri dve uri dolg treking po džungli. Če je kdo že kdaj bil na kakšnem trekingu, vas moram opozoriti, da ti kratki trekingi niso trekingi v pravem pomenu besede. Če si kdo želi resnično iti na treking po džungli in si ogledati gorska plemena, si mora za to izbrati specializirano agencijo in iti vsaj za tri dni. Lahko pa taki trekingi trajajo tudi do 15 dni. Midva za kaj takega žal nisva imela časa, zato sva se po kratkem trekingu ob 17.00 uri že vrnila v hotel. 

Sreda, 28. december 2011

Chiang Rai

Ob 7.00 uri zjutraj  sta naju voznik kombija in vodič pobrala izpred hotela v Chiang Mai-ju, nakar sta naju še z ostalimi turisti odpeljala proti Chiang Rai-ju. Ob 8.45 uri smo se za pol ure ustavili pri nekakšnem vročem vrelcu, čeprav se mi zdi, da je bil namen predvsem ta, da bi turisti zapravili svoj denar na številnih  stojnicah, med katerimi je bilo ogromno takih, kjer naj bi prodajali izdelke iz čistega srebra. Kakorkoli že, ob 10.30 uri smo prispeli v Chiang Rai, kjer smo imeli natanko pol ure časa za ogled modernega templja v beli barvi (kar naj bi predstavljalo nebesa), ki se še vedno gradi.

 
 
Tempelj je začel graditi neki bogataš 14 let nazaj, gradil pa naj bi ga še vsaj naslednjih 60 let. Po ogledu modernega templja, ki se kaže v poslikavah znotraj templja (teroristični napad na dvojčka, supermen, spider man itd., kar naj bi predstavljal današnji svet oz. pekel), smo se po slabi uri in pol pripeljali do zlatega trikotnika, območja ki je znan predvsem po izdelavi opija. O samem območju sva predvsem ogromno izvedla  v muzeju, ki sva ga obiskala naslednji dan v Chian Rai-ju. 

Zlati trikotnik

Zlati trikotnik obsega okrog 350.000 km² in prekriva gorati svet štirih držav jugovzhodne Azije: Mjanmara (Burme), Laosa, Vietnama in Tajske. Označuje tudi sotočje rek Sop Ruak in Mekong, s strani tajske turistične industrije pa se pogosto pojavlja kot opisni naziv za tromejo med Tajsko, Laosom in Mjanmarom.
Je eno od dveh glavnih azijskih področij, na katerih poteka neomejena pridelava opija. Od leta 1950 dalje je to območje eno največjih prizorišč pridelave opija v svetovnem merilu. Predelava in pošiljanje opija je preko Bangkoka, na cvetoče zahodne trge, potekala predvsem od leta 1950 do konca osemdesetih let. V zadnjem času je primat v mednarodni trgovini z opijem  prevzel t. i. Zlati polmesec – področje na mejah Afganistana, Irana in Pakistana.

Padec predelave maka in proizvodnje opiatov v Zlatem trikotniku,  je prizadel tiste, katerih življenje je bilo najbolj odvisno od tega pridelka – revne laoške in mjanmarske kmete, ki so ostali brez edinega vira dohodka. Ni pa pridelovanje opija v Zlatem trikotniku tradicionalna dejavnost z dolgo zgodovino. Gre za precej moderen fenomen, ki se je začel šele proti koncu devetnajstega stoletja. Takrat so se plemena, ki gojijo mak, pod pritiskom s severa preselila iz južne Kitajske proti gorovjem Jugovzhodne Azije in prinesla s seboj to navado.

Zgodovina opija je dolga. Prvič se omenja že v osmem stoletju pr. n. št., ko so ga stari Grki uporabljali v svojih kultih plodnosti. Homer v Odiseji opisuje opij kot substanco, ki bo »umirila vsako bolečino in jezo ter potisnila v pozabo vsako žalost.« V času Rimskega imperija so opij uporabljali v medicinske namene. Uvažali so ga iz Zahodne Azije, predvsem Anatolije in Perzije. V srednjem veku so arabski trgovci iz Sredozemlja opij zanesli v Jugovzhodno Azijo. Prve omembe v virih segajo v leto 1336 na Tajskem in 1519 v Mjanmaru.

Ko so v 16. in 17. stoletju v Azijo prišle evropske kolonialne sile, se je trgovina z opijem precej spremenila. Portugalci in kasneje Nizozemci so imeli velike dobičke s prodajo indijskega opija v Jugozahodni Aziji. Leta 1773 je monopol nad prodajo opija v regiji prevzela britanska Vzhodnoindijska družba, ki je razširila prodajo na obale južne Kitajske in poskušala Kitajcem vsiliti enostranske sporazume, ki bi odprli vzhodnoazijski trg za njihovo blago. Cesarji dinastije Qing so se temu na vsak način upirali. Prepovedali so prodajo opija na njihovem ozemlju, kar pa je samo še povečalo povpraševanje po njem. Te napetosti so leta 1839 pripeljale do opijskih vojn, s katerimi so Britanci prisilili Kitajce, da so dovolili prodajo opija.

Ob koncu 19. stoletja so plemena iz Yunnana pobegnila pred pritiskom Kitajcev in se naselila na področju današnjega Zlatega trikotnika. Hmongi, na primer, so se po neuspešnem uporu proti Kitajcem iz Yunnana pomaknili proti jugu, v gorovja severnega Laosa, kamor so s seboj prinesli tudi gojenje opija, ki so ga prodajali v zameno za železo in srebro. Z evropsko kolonizacijo je postal opij pomemben vir dohodka za kolonialne vlade v Jugovzhodni Aziji, ki so imele na svojih področjih popoln monopol nad prodajo te droge. Francozi so spodbujali pridelavo opija v gorah Laosa in Vietnama, ga kupovali od Hmongov in potem razpečevali po svojih kolonijah v regiji. 

Leta 1949, po zmagi komunistov na Kitajskem, je proizvodnja in uporaba opija tam drastično upadla, saj je nova oblast začela ostro kampanjo proti tej drogi. Del poraženih enot Guomindanga je pred zmagovito Rdečo armado pobegnil v gorovja Jugovzhodne Azije, predvsem severnega Mjanmara. Tam so se ustalili in preobrazili v paravojaške tolpe, ki so se pričele ukvarjati s proizvodnjo in preprodajo opija. V petdesetih in šestdesetih letih, ko so najprej Francozi in kasneje Američani poskušali z vojaško silo obvladati Vietnam, Laos in Kambodžo, se je začelo zlato obdobje Zlatega trikotnika. Po podatkih ameriške vojske je v času vietnamske vojne kar 34 odstotkov njihovih vojakov uživalo heroin. Splošno znani so tudi podatki, da je v tistem času CIA financirala svoje zaveznike v regiji z dobičkom od prodaje heroina. Letalsko podjetje Air America je bilo ustanovljeno prav z namenom prevoza heroina iz Zlatega trikotnika v večje urbane centre.

Zgodovina opiatov nam torej nazorno kaže, da so za današnjo splošno razširjenost heroina v veliki meri krive velike kolonialne in kapitalistične sile, ki so zaradi svojih trgovskih in geopolitičnih interesov vselej spodbujale trgovino s to nevarno drogo in imele od nje ogromne dobičke. Dokler se interesi velikih sil ne bodo spremenili, bodo omogočale dobavo heroina iz Azije svojemu prebivalstvu.   
Vir: www.ventilatorbesed.com


Ko smo prispeli do tromeje, smo se z ladjico peljali do otočka, ki pripada Laosu in se tam zadržali dobre pol ure. Za vstop na Laos smo morali plačati 20 B za »kao« vizo, čeprav tam ni šlo za čisto nič drugega, kot brezcarinsko prodajalno na prostem. Ogromno nič vredne robe in žganih pijač s kobrino glavo, kačami ali škorpijoni. Ob 13.50 uri smo se začeli vračati iz območja zlatega trikotnika ter se po pol ure vožnje, ob poti ustavili na kosilu. Hrane je bilo v izobilju, saj je šlo tokrat za švedski bife. Po kosilu so nas vse skupaj zapeljali do najbolj severne točke na Tajskem, in sicer do meje z Burmo.




Ljudstvo Karen

Od tam smo se odpravili naprej v Karen Village, kamor smo, v dobre pol ure, prispeli ob 16.30 uri. V štiridesetih minutah, ki smo jih imeli na voljo smo izvedeli, da ljudstvo Karen živi v džunglah Burme, kjer pa jih preganjajo. Obstajata dve vrsti ljudstva Karen in sicer Karen beli, ki živijo na Tajskem že 200 let in Karen rdeči (znani so po tem, da imajo ženske zaradi obročev na vratu, dolge vratove), ki na Tajskem živijo šele zadnjih 30 let.


Vas v kateri smo se ustavili je zgrajena umetno in ne gre za njihovo pravo življenjsko okolje. V tej vasi namreč živijo samo ženske, ki s prodajo ročnih izdelkov iz svile služijo denar in ga pošiljajo domov. Ob 18.00 uri naju je voznik kombija odpeljal v hotel, ki sva ga imela rezerviranega v Chiang Rai-ju, medtem ko so se ostali turisti vrnili v Chiang Mai.



Četrtek, 29.12.2011  
       
Ta dan sva imela prosto, zato sva se odločila, da se sama malo sprehodiva po mestu. Če bi imela več časa na voljo, bi zagotovo odšla na večdnevni tečaj tajske kuhinje. Tako pa sva si ogledala predvsem muzej Hilltribute, kjer sva izvedela ogromno o zlatem trikotniku in gorskih plemenih. Na tem mestu pa nekaj o tajski kuhinji.

Tajska kuhinja

Moje osebno mnenje je, da je tajska kuhinja, poleg japonske, ena izmed najboljših na svetu.  Ogromno limonske trave, ingverja, galangala, limetinih listov, koriandra, kokosovega mleka in še bi lahko našteval. Vse to je osnova tajske kuhinje, medtem ko za prilogo skoraj vedno postrežejo riž.  Jedem zelo pogosto dodajo tudi čili, ki pa sploh ni azijska začimba, ampak gre za začimbo, ki so jo v 16. stoletju pripeljali iz južne Amerike. Pravzaprav gre za drugo najpomembnejšo sestavino tajske kuhinje. Prva sestavina je namreč kokos. Iz njega pridobivajo kosmiče, kokosov žele, kokosov sok in kokosovo mleko. Poglavitno je kokosovo mleko, ki ga dodajajo številnim jedem, zlasti curryjem. Lahko bi rekli, da je kokosovo mleko za njih enako pomembno kot za nas kravje. Odlikujeta ga prefinjena kokosova aroma, ki je ni mogoče z ničemer nadomestiti ter velika količina kokosove maščobe. Najslastnejše kokosovo mleko je stisnjeno iz kosmičev svežega kokosa. Kokosov sok je aromatična tekočina v sredini oreha, ki pa se uporablja samo za pitje. Kokosov žele je jedro (meso) še nedozorelega zelenega kokosa. Mladi kokos ponujajo za pitje po vsej Tajski.

Zelo priljubljeni jed so riževi rezanci oz. »nudli« in pa zlasti curry. Tajski curryji so izredno bogati, ker vsebujejo po deset ali celo dvajset različnih sestavin. Na jedilniku so vedno na voljo zeleni, rdeči ali rumeni curry. Izbirate pa lahko tudi med tem ali bi radi jedli curry s piščančjim, svinjskim mesom ali pa mesom iz morskih sadežev.

Naslednjič pa o izletu v Kambodžo.

Sorodne teme:

- Potovanje po Tajski (2011) - 1. del
- Potovanje po Tajski (2011) - 2. del
- Potovanje po Tajski (2011) - 4. del
- Potovanje po Tajski (2011) - 5. del

No comments: