Potovanje po Tajski (2011) - 4. del

Preden nadaljujem z izletom v Kambodžo, še na kratko o zgodovini Tajske in Budizmu.

Tajska zgodovina

Tajska zgodovina je zelo zapletena in razgibana. Ves čas jim je uspelo ohraniti samostojnost in neodvisnost. Tajska je edina država v Jugovzhodni Aziji, ki se je uspešno uprla zahodnim velesilam in ni postala njihova kolonija. Siam, kot so Tajsko včasih imenovali, je imel največ težav s sosednjimi kraljestvi, ki so pogosto okupirala znatne dele njegovega ozemlja. Leta 1767 so Burmanci napadli in popolnoma uničili prestolnico Ayuthayo. Siamci so se hitro opomogli in premagali Burmance, toda Ayuthaye niso nikoli obnovili. Kralj Rama I, začetnik dinastije, ki vlada še danes je na Chao Praya reki izgradil novo prestolnico - Bangkok (Mesto Angelov). V 19. stoletju se je Siam predvsem moderniziral in upiral kolonialnim pritiskom Nizozemcev, Francozov in Angležev.

20. stoletje je zaznamovano z množico državnih udarov in prevratov. Leta 1932 je mirni državni udar spremenil državo v ustavno monarhijo, po vzoru Velike Britanije. Toda le nekaj let za tem se je kralj odrekel prestolu in umaknil v Anglijo, ne da bi imenoval naslednika. To je privedlo do množice prevratov, ki so na oblast povzdignili različne vojaške generale. Leta 1973 je množica študentov javno zahtevala pravo ustavo, vendar jih je vojska grobo zatrla. Vseeno so ustanovili prehodno vlado, ki naj bi vodila državo. Ker je ta bila podkupljiva in neučinkovita, so jo hitro nadomestili s drugo, ki pa ni bila nič boljša. Zadnji vojaški udar je bil izveden leta 1991. Od takrat naprej se zadeve izboljšujejo, vendar so podkupovanje in volilne prevare še vedno del tajskega vsakdanjika.

Tajska je uradno ustavna kraljevina, kar pomeni, da je na čelu države kralj. Podobno kot angleški monarh, tajski kralj Bhumibol Adulyadej uradno nima velikega vpliva na državne zadeve. Je pa zelo spoštovan in priljubljen med ljudmi, ki se nanj obrnejo v času krize. V znak spoštovanja po mestih, trgovinah in stanovanjih visijo portreti kraljevskega para. Tistim ki v javnosti obrekujejo kralja pa grozi do sedem let zaporne kazni. Vir: http://zgodbe.tripod.com/tajska.htm

Budizem

Budizem je nastal v Indiji. Njegov utemeljitelj je bil Sidharta Gautama, ki je živel pred 2500 leti. Zaradi njegove modrosti so ga imenovali Buda, kar pomeni razsvetljeni. Ocenjujejo, da je na svetu nad 500 milijonov budistov, večinoma v deželah vzhodno od Indije.

Budizem se je dve stoletji - kljub sovražnosti hindujskih brahmanov, ki so se zbali za lastne privilegije - počasi širil. Ko pa se je k budizmu spreobrnil indijski kralj Ašoka (vladal okoli 259 - 232 pr. n. št.), je njegovo mogočno pokroviteljstvo močno pospešilo širjenje te vere. Budizem uči nauk o srednji poti, na kateri se je treba izogibati skrajnostim, trpinčenju samega sebe ali pa tudi preveliki popustljivosti. Sprejel je osnove hinduizma - ponovno rojstvo in zakon karme, po katerem si človek sam oblikuje usodo s svojimi dejanji - vendar je razmišljal predvsem o etiki kot poti do odrešitve. Temelj budizma je razmišljanje o trpljenju in spoznanju resnice. Po mnenju Bude je vzrok trpljenja poželenje. Tega pa se je mogoče otresti le tako, da slediš "plemeniti usmerjeni poti" pravilnega življenja in delovanja. Tako lahko dosežeš nirvano, stanje blaženosti, po katerem ni nobenega ponovnega rojstva več. Ideal, nirvano, je najlažje doseči z redovniško disciplino, vendar mora skrb za red menihov prevzeti vsa skupnost vernikov.

Budizem na Tajskem

Moni iz južne Tajske in Taji iz osrednje Tajske so postali budisti v 3. stoletju. Budizem je cvetel kljub kmerski zasedbi. Kot uradna vera pa je bil priznan šele v 13. stol. Za Tajsko je značilen t. i. budizem theravada. Budizem je na Tajsko prišel iz Šri Lanke v dobi Sukhothaijev. Theravada se nanaša na zgodnje oblike budizma, ki zagovarja tri temeljne aspekte obstoja: dukkha (naporno delo, nezadostnost, bolezen), anicca (minljivost vsega) in anatta (nestvarnost realnosti).

Sam sem bi zelo presenečen, ko sem ugotovil, da je Budizem na Tajskem izjemno skomercializiran. Domišljija menihov, kako priti do denarja, ne pozna meja. Pravzaprav je cela vera namenjena zbiranju denarja. V vsakem templju imaš skrinje, kamor prispevaš svoj denar. Poleg tega lahko ljudje kupijo pozlačene lističe s katerimi oblepijo sive budistične kipe. Plačati je potrebno tudi za vsako »seanso« z menihom. V nekaterih templjih lahko za menihe kupiš zbirko denarja, ki visijo na vrveh…

Petek, 30.12.2011
 
Kambodža 

Ob 7.00 uri naslednjega dne sva se s hotelskim taksijem odpeljala na letališče. Letalo, ki je imelo rahlo zamudo, je odletelo ob 8.50 uri, ob 10.10 uri pa smo že prispeli na bangkoško letališče. Ker je šlo za notranji let, midva pa sva nameravala leteti v Kambodžo, sva morala še skozi mejno kontrolo. 

Naslednji let je bil predviden za ob 15.10 uro, žal pa je imel eno uro zamude, kar pomeni, da bi odleteli šele ob 16.10 uri. Na srečo so nama dali možnost, da letiva z drugim letalom, ki je že imel tri ure zamude in naj bi odletel ob 13.40 uri. Kljub tri urni zamudi, je imelo to letalo še dodatne pol ure zamude, tako da smo odleteli šele ob 14.10 uri. Vseeno sva odletela uro prej kot sva sprva načrtovala in prispela v Kambodžo ob 14.50 uri. 

Po pristanku na letališču v Siem Reap sva si morala nujno dati narediti vizo, za katero je potrebno odšteti 20 ameriških dolarjev. Nasploh naju je presenetilo to, da se v Kambodži vse plačuje v ameriških dolarjih in tudi na bankomatih je možno dvigniti samo denar v tej valuti. To sva namreč ugotovila šele kasneje, saj sva na začetku na bankomatu dvignila dolarjev samo toliko, da sva plačala za vizi. V evrih namreč vize ne moreš plačati. Potem pa sva ugotovila, da se tudi vse ostalo plačuje v dolarjih. Kot že rečeno, viza stane 20 dolarjev, v kolikor imaš fotografijo. Če pa fotografije nimaš, stane viza 21 dolarjev. To poudarjam predvsem zato, ker na vseh forumih na internetu piše, da je fotografija obvezna, v resnici pa lahko v Kambodžo prideš tudi brez nje. 

Ker ob prestopu meje še nisva vedela, da se vse plačuje v dolarjih in da so tudi vse ceniki v restavracijah v dolarjih, sva nekaj eurov na letališču zamenjala za njihovo valuto, kamboške riele. In ko sva taksistu plačala napitnino 1000 rielov, naju je gledal kar malo žalostno. Zato sva nosaču, ki nama je odnesel v hotelsko sobo prtljago, plačala 2000, portirju, ki nama je prijazno razkazal sobo, pa kar 5000. Menjalni tečaj je sicer nekje 5 kamboških rielov za 1 evro. Ko prideš v neko državo, nikoli točno ne veš kako je s plačevanjem napitnin, kolikšne običajno sploh so napitnine in se na začetku vedno malo loviš. Prav tako ti je čudno, da bi nekomu dal kar 5000 rielov. Ko pa to preračunaš vidiš, da je to manj kot en evro. To pa spet ni tako velika številka. Navaditi se pač moraš na sam menjalni tečaj oz. na višje številke. Ah, kje so že tolarji. :) 

Iz letališča sva sicer odšla ob 15.30 uri, v hotel pa sva prispela ob 16.00 uri. V hotelu so imeli na voljo tudi brezplačno izposojo koles, ki pa jih je bilo potrebno naročiti dan prej, saj je bilo število le-teh omejeno. Kolo je pri raziskovanju Angorja, do katerega je bilo 6 kilometrov, tudi najboljša opcija. Čeprav je prijetna tudi vožnja s Tuk-tukom, ki je višji od Tajskih, je pa zato kar drag. Midva sva ga redno uporabljala za prevoz do centra, ki je bil oddaljen 2 kilometra, za vožnjo pa je bilo potrebno plačati 2 dolarja. Poldnevni najem te je stal 8, celodnevni pa 15 dolarjev. 

Mestece Siem Reap je bilo krasno, čisto in urejeno. Ljudje vsi po vrsti zelo lepih obraznih potez in prijazni. Hrana izvrstna. Tudi tukaj imajo masažne salone vsepovsod, pa čeprav je dražja kot v sosednji Tajski. 25 dolarjev za enourno masažo, pa je še vedno veliko ceneje kot v Sloveniji. 

Zgodovina Kambodže

Kljub temu, da sva si ogledala samo eno od mest v Kambodži, sva dobila občutek, da zna biti ta država zelo zanimiva, a hkrati tudi nevarna dežela za vsakega popotnika. Država je naslednica mogočnega kmerskega imperija, ki je vladal večini ozemlju, kjer ležijo danes Kambodža, Vietnam, Laos ter Tajska. Zelo počasi se je začela prebujati iz zaspanih let politične izolacije, v katero jo je pahnila starejša zgodovina. Številne krvave vojne, politični interesi in slaba izbira voditeljev, so pustili na deželi in ljudeh pečat razdejanja, ki je viden še danes. Vladanje Kmerov v Kambodži je označeno kot eno najbolj krvavih vladavin v zgodovini človeštva. V času komunističnega režima (1975-1979) so zagrešili genocid, v katerem je umrlo več kot dva milijona ljudi, kar je srhljivih petnajst do dvajset odstotkov celotne populacije. Brez obdobja tranzicije, dobesedno čez noč, so se izpraznila mesta, izobraženci so postali poljedelci in narod se je prelevil v nacijo sužnjev. Prava cena genocida ne bo nikoli znana. Še danes popotnika čakajo minska polja in šokantno število invalidnega prebivalstva. V letih od 1975 do 1979 je bilo pobitih tudi ogromno otrok izobražencev, da se ti kasneje ne bi mogli maščevati.

Kambodža je danes ena najrevnejših držav na svetu, saj se večina prebivalstva živi v ruralnih predelih (kar 80%), povprečna življenjska starost je 45 let, okrog 20% otrok pa umre pred petim letom starosti. Kar neverjetno se zdi, da se po vseh teh letih nestabilnosti in preobratov pomirja. Politična situacija v državi sicer še vedno ni stabilna, saj danes Kambodžo zaznamujeta dva pojava: visoka stopnja korupcije in pokvarjeni politiki. Država se je kot ustavna monarhija znašla v točki, ko krojijo usodo naroda posamezniki, na oblasti ostali kot zlovešči ostanki prejšnjega komunističnega režima, ko cvete korupcija in ko je svoboda govora še vedno omejena. Opozicija je brez moči, imena novinarjev, nenaklonjenih režimu, se kaj rada znajdejo med primeri črnih kronik, državo pestijo pomanjkanje usposobljenih kadrov in vojska ter policija sta vse prej kot zanesljiva izvrševalca zakona, meja med legalnim in nelegalnim pa se je tako že davno zbrisala.

Sobota, 31.12.2011          

Angkor 

Naslednji dan sva najela kolesi in se odpeljala do Angkorja, ogromnega kompleksa s številnimi templji v kmerskem stilu. Vmes sva se ob cesti ustavila, da sva na mestu, kjer pobirajo vstopnino, kupila dnevno karto, ki stane 20 dolarjev po osebi. Če bi si hotela bolj podrobno ogledati vse templje in bi imela tudi dovolj časa, pa bi vzela tri dnevno karto, ki stane 40 dolarjev. Moje osebno mnenje je, da je en dan ogledovanja templjev več kot dovolj. Karto sicer lahko kupiš le na enem mestu, na njo pa pritrdijo tudi tvojo fotografijo, ki jo izdelajo na licu mesta. To karto moraš imeti nato ves čas pri sebi, če bi do tebe kjerkoli pristopil nadzornik in zahteval, da jo pokažeš.  Na tem mestu bi rad omenil še nekaj. Če kupiš karto za Ankor že dan prej in sicer do 16.30 ure, imaš še isti dan ogled zastonj. To je primerno predvsem za vse romantike, ki bi si radi Angkor ogledali ob sončnem zahodu.

 Angkor je bil antična prestolnica kmerskega imperija, ki je v najboljših časih pokrival skoraj celotno območje Indokine. Na prelomu iz 12. v 13. stoletje je mesto štelo več kot milijon prebivalcev, kar je bila za tisti čas izjemna številka. Na vrhuncu svoje slave je veljal tudi za najštevilčnejše mesto na svetu. Slaba infrastruktura in preveč prebivalstva sta poskrbela za to, da je antično mesto začelo pokati po šivih. Ko so se problemom z oskrbo hrane pridružili še napadi sosednjih narodov, je mesto dokončno začelo svoj neslavni propad.

Angkor Wat je najbolj znan in največji tempelj v Angkorju. V začetku 12. stoletja so ga zgradili Kmeri za kralja Suryavarmana II., saj so verjeli, da je njihov kralj božji potomec. Angkor Wat je bil zgrajen kot  državni tempelj in glavno mesto. Je največji in najbolj ohranjen tempelj v regiji ter hkrati edini, ki je od časa ustanovitve ohranil svojo funkcijo svetišča, najprej hindujcev, potem pa budistov. Tempelj je zgled klasične kmerske arhitekture in je simbol Kambodže. Upodobljen je na državni zastavi in je največja kamboška turistična atrakcija.

Čudoviti pa so tudi ostali mestni templji. Na primer Bayon, v katerem je 24 stolpov s 96 ogromnimi izklesanimi obrazi, ki sporočajo, da bog in kralj vse vidita. V templju se je praktično nemogoče postaviti na mesto, kjer vas ne bi opazovali skrivnostni kamniti obrazi. Izjemno priljubljen je tudi tempelj Ta Prohm, prizorišče snemanja filma Lara Croft - Tomb Raider. Masivne kamnite stene so že zdavnaj prekrile tropske ovijalke, zvoki iz džungle pa poskrbijo za nadrealistične občutke. Fantastična je tudi terasa slonov, ki je bila včasih osrednje mestno zbirališče, od tam pa je Kmere nagovarjal tudi sam kralj.

Domala vsi templji prikazujejo izjemen boj človeka in džungle. Ljudje so stoletja gradili ogromne kamnite strukture, posvečene svojemu kralju, džungla pa je človeštvu sčasoma dokazala, da je vse, kar je človek nekoč ustvaril, mogoče v nekaj stoletjih popolnoma zabrisati. Francoski raziskovalci, ki so tempelj odkrili, so se le stežka prebijali skozi neprehoden tropski gozd. Naselja, kjer so včasih prebivali ljudje, so tropske ovijalke že davno zadušile in posrkale vase. Ker so ostanki antične prestolnice raztreseni po ogromnem gozdnatem območju, bi za ogled celotnega mesta potrebovali najmanj en teden. 

Po ogledu Angorja je sledila silvestrska večerja, ki je bila plačana v paketu z rezervacijo sobe, saj le-te ni bilo možno rezervirati brez večerje. Hrane je bilo sicer v izobilju, vendar pa le-ta ni bila preveč okusna. Prav tako nama ni bil všeč ves koncept zabave (bife, glasba, klobučki na glavah…), zato sva le-to hitro zapustila in zadnje tri ure starega leta preživela v centru, kjer pa je bilo vse skupaj neprimerno bolj zabavno in veselo.

Nedelja, 1.1.2012 

 

Khao Lak 

Novo leto se je pričelo s poletom proti Phuketu. Ob 8.30 naju je voznik Tuk-Tuka odložil na letališču, ob 10.00 uri pa smo odleteli na enourni polet proti Bangkoku. Naslednji let je bil predviden že za 12.00 uro, zato sva morala kar pohiteti, da  sva pravočasno prišla na naslednjo letalo za Phuket. Z njim smo pristali ob 13.30 uri, ob 13.55 uri pa naju je že čakal prevoz do hotela v Khao Laku, kamor sva prispela ob 15.10 uri.

 

Cel teden sva preživela na plaži Khao Lak in si nabirala moči za nove delovne zmage. Ker ima Tajska ogromno lepih koralnih grebenov, sva se odločila, da dva koralna grebena obiščeva tudi midva. Ker nihče od naju ni potapljač, sva se odločila za aranžma, ki ponuja snorkljanje. Lokalnih turističnih agencij, ki ponujajo izlete je ogromno, cene pa so si povsod dokaj podobne. Izbire je bilo v agenciji ogromno, od izleta na Phi Phi island, do Surina in Similana. Sama sva se odločila za dva izleta in sicer na otoka Similan in Tachai. Na slednjega so prvič organizirali izlete šele leta 2010 in sicer namesto izletov na otok Surin. Zaradi globalnega segrevanja se namreč korale pri otoku Surin vedno bolj belijo in niso več tako zanimive za obiskovalce. Najbolj obiskanega otoka Phi Phi, kjer so snemali tudi film Obala, pa nisva obiskala, saj je bil le-ta predaleč, poleg tega pa tudi preveč skomercializiran.  

Prvi izlet je bil organiziran na otok Similan, naslednji dan pa še na otok Tachai. Na oba otoka so nas odpeljali z ogromnim štirimotornim glisarjem. Ker je bilo morje prvi dan dokaj razburjeno, tablet proti slabosti pa nisem vzel, mi je bilo ves čas enourne vožnje slabo, slabost pa ni minila tudi potem, ko smo že prispeli na otok. Naslednji dan na srečo teh težav nisem imel, saj sem preventivno vzel tableto proti slabosti, poleg tega pa je bilo tudi morje veliko bolj mirno.

Nedelja, 8.1.2012 

      

Ob 11.00 uri sva zapustila hotel in bila ob 12.15 že na letališču. Na letališču Phuket žal nimajo lounga, ki ga lahko brezplačno uporabljamo uporabniki Diners kartice, zato sva čas do leta zapravila v loungu letalske družbe Bangkok Airways, ki pa je brezplačen za vse njihove potnike. Let je bil predviden za 13.45 uro, vendar je imel 45 minut zamude, saj smo poleteli šele ob 14.30 uri in pristali v Bangkoku ob 15.55 uri. 

Ker nama je bilo zaradi številnih letov bangkoško letališče že povsem domače, sva takoj vedela kje na letališču se nahaja postaja železnice, tako da sva se ob 16.50 uri z vlakom za ceno 35 B po osebi, že odpeljala proti centru mesta, od tam pa z metrojem za 24 B po osebi in tuk tukom za 50 B, do najinega hotela, kamor sva prispela ob 18.00 uri.

Ponedeljek, 9.1.2012 

Zadnji dan sva preživela v hotelskem bazenu, nato pa sva se s taksijem za 100 B ob 16.55 uri odpeljala do postaje Makkasan in nato ob 17.30 uri za 70 B z vlakom naprej proti letališču. Let je bil predviden za 20.50 uro in je bil izjemoma točen. Kljub temu smo v Doho prispeli z 20 minutno zamudo, torej ob 00.25 uri naslednjega dne.

Torek, 10.1.2012

Ob 8.55 uri je bil predviden let za Benetke, vendar pa je letalo vzletelo šele ob 9.40 uri. Pristali smo ob 13.55 uri.  

Sorodne teme:

 - Potovanje po Tajski (2011) - 1. del
 - Potovanje po Tajski (2011) - 2. del 
 - Potovanje po Tajski (2011) - 3. del 
- Potovanje po Tajski (2011) - 5. del