Potrebno je priznati, da je ta posel stoletja, kakor ga nekateri imenujejo, ne samo za SCT, ampak za celotno slovensko gradbeništvo (če že ne za celotno slovensko gospodarstvo) zelo pomemben. Nimajo prav tisti, ki govorijo, da bo imel od tega korist samo SCT, ne pa tudi ostala slovenska podjetja, glede na to, da naj bi bili pri tem poslu SCT-jevi podizvajalci libijska podjetja.
Pogledati je namreč potrebno malce širše. Posel v Libiji je še kako pomemben in ni čudno, da je tudi sam premier lobiral pri gospodu Gadafiju. Res je, da bi denar od gradnje libijskih cest dobilo samo eno slovensko podjetje, torej SCT. Nihče pa očitno ne ve, koliko je SCT dolžan slovenskim podizvajalcem. E, tukaj je vsa poanta. SCT bi od pridobljenega libijskega denarja lahko poplačal vsaj del dolgov, če že ne vseh, ki jih je dolžan svojim podizvajalcem. Če pa do gradbenega posla ne pride, je velika verjetnost, da slovensko gradbeništvo dokončno propade. Zagotovo bi propadel SCT in vsi njegovi upniki, propad pa bi se širil tudi na druga gradbena podjetja.
Marsikdo bi ob tem verjetno dejal, da je že prav tako. Naj kar propadejo. Kaj so si pa polnili svoje privatne žepe. Seveda tako posploševanje ni lepo, če že ne neokusno. Poleg tega pa ne smemo gledati na preteklost in razmišljati o tem koliko denarja so vodilni ljudje v gradbenih podjetjih spravili v svoje privatne žepe, saj naj se s tem ukvarjajo organi pregona, ampak moramo gledati naprej, na prihodnost in na to, da podjetja obstanejo. Prvi korak k temu je prav gotovo pridobitev posla v Libiji. Kaj torej banke čakajo z izdajo bančnih garancij?
No comments:
Post a Comment