Kenija (2006) - 2. del

Devetindvajsetega julija pred tremi leti.

Odhod z avtom iz Ljubljane ob 10.10 uri, prihod na letališče München ob 19.20 uri. Ne, nisva potrebovala 9 ur in 20 minut do samega letališča, čeprav naju je na poti pričakala 40 kilometrska kolona tik pred Münchnom. Na srečo sva imela s seboj zemljevid, ki naju je prav lepo pripeljal po lokalnih cestah do Münchna, pa še vedno nama je ostalo kar nekaj časa za obisk znamenite münchenske pivnice, kamor sva prispela ob 17.00 uri.

Ob 18.40 uri pa že naprej proti letališču, saj je bil let predviden ob 22.00 uri, do letališča pa tudi ni bilo tako malo, pravzaprav natanko 40 kilometrov. Ob 21.20 uri sva se vkrcala na letalo turistične agencije LTU, ki pa je poletelo z 18 minutno zamudo, torej ob 22.18 uri.

Pred tremi leti sem prvič letel iz letališča v Münchnu in v svoj popotniški dnevnik sem takrat zapisal, da je letališče veliko, čeprav manjše kot J.F.K. in lepo ter urejeno kot letališče Marco Polo v Benetkah. Mislim, da to lahko trdim še vedno.

Prihod v Mombaso

S polnim AIRBUS-om A330-200 smo tako poleteli proti 6426 kilometrov oddaljeni Mombasi v Keniji, kamor smo prispeli naslednji dan ob 4.38 uri oz. eno uro prej kot je bilo načrtovano. Uro smo premaknili za eno uro naprej in se tako ob 6.10 uri izkrcali ter plačali 50 $ na osebo za vstopno vizo. Let je minil zelo mirno, z eno samo turbulenco, ki pa je bila vseeno kar močna.

Vreme in temperature

Vreme v Mombasi je bilo soparno, čeprav sama temperatura ni bila visoka, le okoli 23 stopinj oz. dve stopinji več kot v Münchnu. Razlog za "nizko" temperaturo je seveda ekvator, saj je na južni polobli, kjer se Kenija nahaja, v času ko je pri nas poletje, tam zima.

Okoli ekvatorja je sicer vreme čez celo leto zelo podobno, to pa pomeni, da v Keniji tudi poleti niso temperature veliko drugačne. Vedno je tudi toplo, razen izjem (gorski predeli…).

Ob 7.10 uri so nas po vseh mejnih kontrolah pripeljali do manjšega avtobusa, s katerim smo se ob 8.35 uri odpeljali proti hotelu, kamor smo prišli ob 9.50 uri.

Bitch boysi

Po nastanitvi sva se takoj odpravila na plažo, kjer sva ugotovila, da je dostop do morja, zaradi bližnjega koralnega grebena, zelo težaven. Vsaj tako je bilo v tem hotelu. Kasneje, ko sva srečala dva Slovenca, ki sta prebivala v nekem drugem hotelu, pa sva izvedela, da je tam plaža veliko lepša in tudi dostop do morja je zelo ugoden.

Izjema so »bitch boysi«, ki jih je po celi plaži dovolj. To so domačini, ki poskušajo naivnim turistom marsikaj prodati ali pa jih odpeljati na kakšen bližnji koralni greben, ki si komaj zasluži tako ime.

No in ker sva bila oba prvič v Keniji, sva se seveda pustila prepričati dvema bitch boysema (v nadaljevanju BB), ki sta naju odpeljala na "koralni greben". Za to sva plačala kar 15 dolarjev, kar je, kot sva kasneje izvedela, absolutno preveč. Poleg tega pa naju je opeklo tudi sonce , da sva se mu morala naslednje štiri dni na veliko izogibat. Sonce je tam namreč zelo močno in to kljub temu, da sva bila na soncu samo slabo uro, glede na to, da je bilo na nebu kar nekaj oblakov, pa je bilo nastavljanja soncu v resnici še kratkotrajnejše.

Vseeno sva od najinega BB in kasneje od varnostnika, ki v okolici hotela preganja opice, izvedela marsikaj zanimivega. Najprej pa k ogledu "koralnega grebena".

"Koralni greben"

V plitvinah pod močnim vplivom bibavice morja (plima in oseka – razlika 200 metrov ), je vse polno živali, katere nama je BB tudi pokazal. Od morskih zvezd in polžev, pa vse tja do različnih vrst školjk in ježev. Eden izmed polžev, veliki kot kepa mesa, je spustil črnilo, saj se je ob našem dotiku počutil ogroženega. Pol kozarca tega črnila pijejo domačinke, ki bi rade pospešile porod. Prav tako sva opazila majhne rakce, ki se zakopljejo v pesek, morske zvezde, ki se obračajo na hrbet ali trebuh (odvisno od plime ali oseke) in več vrst kumar. Slednjim domačini prerežejo trebuh, izločijo drobovje in jih sušijo, nato pa jih odpeljejo v Mombaso, kjer jih preparirajo. Iz njih potem izdelujejo podplate za obutev. BB nama je pokazal tudi nekaj strupenih polžev, zato je bresti po plitvinah do koralnega grebena brez ustrezne obutve kar tvegano dejanje.

Življenje v Keniji

Vsi v Keniji so zelo revni, niso pa lačni. K revščini veliko prispevata alkohol in korupcija. Kdor ima v lasti kozo, je že priskrbljen, saj ena stane 5000 šilingov oz. približno 50 €. Še dražja od koze je krava, vendar pa je potrebno upoštevati, da je dražje tudi njeno vzdrževanje. Edina žival, ki si jo lahko privošči tudi najbolj reven prebivalec Kenije, je kokoš. Otroci morajo pogosto vzdrževati mlajše brate in sestre, saj starši pogosto mladi umrejo. BB da prislužen denar svoji materi in ne ženi, saj je mati glava družine, ki varčuje in odreja delo. Ostale ženske so ji v veliko pomoč pri obdelavi polja (koruza…), nošenju vode in pripravi drv.

Kokos

BB je povedal tudi nekaj o kokosovih palmah, ki so vsepovsod. V Egiptu sem npr. videl zelo veliko dateljevih. Plodovi kokosa so jajčasti in zeleni. Svež kokos se uživa kot hrana ali pa se pije njegovo mleko. Zrel rjav kokos pa se uporablja za kuhanje in proizvodnjo olja… Opazila sva, da so mango, papaja in mlad kokos na zunaj zelo podobni.

Delo varnostnika s fračo

20-letni Emanuell, uniformirani varnostnik na plaži s fračo za pasom pa je povedal, da so bitch boysi zelo nadležni do turistov, kar sva ugotovila že sama in da je njegova naloga, da le-te po potrebi aretira in odpelje v "security office", od koder pokliče policijo. Na vprašanje zakaj uporablja fračo pa je odgovoril, da za preganjanje opic, ki rade brskajo po osebnih stvareh turistov in jim določene predmete tudi odnesejo.
Življenje varnostnika Emanuela

Dela 12 ur na dan in v enem dnevu zasluži 100 šilingov, kar na mesec, glede na to, da dela vsak dan, znese 3000 šilingov (30 €). Animatorji v hotelu npr. zaslužijo še enkrat več.

Sicer pa je Emanuell povedal tudi to, da je bil njegov oče vojak, ki je umrl na mirovni misiji v Sierri Leone, zaradi česar je tudi prekinil šolanje. Njegova mati mu je pred kratkim prav tako umrla in sicer zaradi okužbe z virusom HIV. Njegova družina sicer izvira iz plamena Lui (pleme ob Ugandski meji). Sestra hodi v šolo v Ugando, saj je tam življenje cenejše. Kljub temu stane šolanje 1500 šilingov (15€) na mesec, čemur pa je potrebno prišteti še najemnino 800 šilingov, za pot domov pa dodatnih 1200 šilingov.

Delat se jim ne da

Prav zaradi teh stvari bi se Emanuell rad izučil za šoferja ali mehanika. Če znaš voziti, lahko dobiš dobro službo za okoli 15.000 šilingov (150€) na mesec, kolikor sicer stane vozniški izpit. Problem pa je, ker banke denarja ne posojajo, razen podjetnikom in skupinam ljudi, ki skupaj začnejo opravljati neko dejavnost. Poleg tega je za dobro službo, potrebno podkupiti tudi uradnika in jim dati tudi do 20.000 šilingov.

Po drugi strani pa imajo Kenijci zgrešen odnos do dela. Posebej poudarjajo, da so tako rekoč prisiljeni delati, sicer ne bi imeli hrane. Delo tako ni vrednota, pač pa nuja. Če omenim primer ene ženske, ki je na vsak način hotela iz Kenije v Evropo, ker je mislila, da tam ni potrebno nič delati, ampak da vse pade iz neba. Pa je prišla v Nemčijo in opazila, da se je močno uštela. Ko je videla koliko mora tam delati, se je takoj vrnila nazaj v Kenijo.

Problem z virusom HIV

Velik problem je tudi virus HIV, saj ljudje ne vedo kako se širi. Pa tudi sicer jih ubija neka močna lokalna alkoholna pijača z okusom vina. Emanuell je povedal, da se HIV pri njih širi tudi na pol vedoma, ko ljudje spolno občujejo pod vplivom alkohola. Marsikdo pa sebično okuži tudi ostale. Tako včasih matere namenoma okužijo otroke, ali pa koga okužijo z okuženo iglo, saj nočejo umreti sami. HIV je tudi edina resna bolezen v Keniji.

Glede vere je Emanuell, ki je anglikanec, povedal, da se muslimani in kristjani medsebojno sovražijo. Prav tako se ne marajo plemena. Bitch boys je npr. dejal, da so Masaji neprijazni.

Spodaj si lahko ogledate prve fotografije z dopustovanja po Keniji, naslednjič pa o obisku dveh safarijev.



Sorodne teme:

- Kenija (2006) - 1. del
- Kenija (2006) - 3. del