Če razmišljate kateri letni čas je najprimernejši za obisk Kenije, naj povem, da je čas primeren skozi vse leto. Jaz sem bil julija in sem se imel prav krasno, pa čeprav večina turistov iz Evrope tja hodi pozimi, ko pade najmanj padavin. Vendar pa jih tudi julija oz. avgusta ni kaj dosti. Deževno obdobje namreč zgleda tako, da se kar naenkrat na prej jasnemu nebu pojavijo temni oblaki, nato se za pet minut ulije, potem pa je spet popolnoma jasno.
Vreme
Zaradi geografske raznolikosti je dežela razdeljena na 4 klimatske pasove. Razgibana planota na zahodu je na splošno vlažno in vroče področje z občasnimi padavinami preko celega leta. Največ padavin pade v aprilu in najmanj v januarju. Temperature se gibljejo med 14 in 36°C.
Osrednje višavje in področje Velikega tektonskega jarka uživata najbolj prijetno klimo. Padavine se sicer pojavljajo v dveh obdobjih – od marca do začetka junija, ko je deževje bolj obilno in od oktobra do konca novembra, ko je padavin malo. Najmanj padavin je julija. Temperature se gibljejo med 10 in 28°C.
Obsežna nerodovitna področja na severu in vzhodu države so klimatsko najmanj prijazna. Padavin je malo, pa še te se pojavijo v obliki nenadnih in močnih neviht. Najbolj sušen mesec je julij, najbolj deževen pa november. Temperature se preko dneva povzpnejo do 40°C, ponoči pa padejo na vsega 20.
Obalno področje Indijskega oceana je vroče in vlažno preko celega leta, čeprav vročino večinoma blažijo osvežilne morske sapice. Najmanj padavin je februarja, največ pa maja.. Temperature se gibljejo med 22 in 30°C.
Zaradi bližine ekvatorja sta sončni vzhod in zahod čez vse leto bolj ali manj ob isti uri, in sicer prvi ob 6.30 in slednji ob 18.45.
Pri načrtovanju ni pomebno vreme
V kolikor se odločate za termin obiska Kenije, predlagam da ne posvečate prevelike pozornosti vremenu, ampak predvsem temu katere živali si želite ogledati, če seveda nameravate obiskati kakšen safari.
Moj štirinajstdnevni dopustv Keniji ni bil načrtovan kot potovanje po Keniji, ampak predvsem izležavanje v enem od številnih "all inclusive" rezortov ob Indijskem oceanu. No, kljub temu pa tam nisem samo ležal in se "dolgočasil", ampak sem odšel tudi na dva safarija, kamor pa v Keniji že skoraj moraš iti.
No in prav tukaj morate, kot sem omenil že prej, pri načrtovanju dopusta v Keniji, posvečati pozornost. Če želite videti predvsem slone, zebre, gnuje, žirafe..., potem je najboljši termin za obisk safarija poletje, ko se zaradi suše na jugu (Tanzanija) živali selijo na sever, v Kenijo. Če pa bi radi videli predvsem leve, ki se ne selijo, pa je najboljši obisk pozimi, ko je ostalih živeli bolj malo, saj so tem predvsem na jugu, zaradi česar so levi sestradani in zato toliko bolj aktivni pri iskanju hrane.
Več o mojem obisku Kenije bom govoril naslednjič, danes pa nekaj splošnih podatkov in zgodovine.
Velikost in zemljepisna razdelitev
Dežela s 582.646 kvadratnimi kilometri obsega površino malce večjo od Francije. Na severu jo na meji z Etiopijo in Sudanom obdajajo nerodovitna puščavska in grmičevnata področja, na vzhodu Indijski ocean in somalijska pustinja, na zahodu jo z Ugando deloma ločuje Viktorijino jezero, na jugu pa je njena soseda Tanzanija.
Prebivalstvo
Večino od 31 milijonov prebivalcev tvorijo Afričani, ki sestavljajo dve veliki jezikovni skupini – nigritsko in nilskosaharsko s skupno več kot 70 plemeni. Približno 5% predstavljajo manjšinske skupnosti Azijcev (90.000), Arabcev (35.000) in Evropejcev (35.000).
Največja plemenska skupina je Kikuju, najbolj znano pleme pa so nomadski Masaji, ki so znani po močnem občutku za neodvisnost, živopisanih oblačilih predvsem pa po nomadskem življenju, ko se skupaj s svojimi čredami krav, ovac in koz selijo iz kraja v kraj. Danes prikazujejo stare običaje povečini turistom, čeprav vsaj delno še vedno živijo tako kot so tisočletje nazaj, ko pasejo svoje ter vztrajajo v harmoniji z okoljem.
Religija
Verjetno bi lahko pritrdili splošni ugotovitvi, da je večina Kenijcev ob obali in na vzhodu dežele muslimanov (30%), medtem ko so ljudje v notranjosti in ostalih predelih v takšni ali drugačni obliki krščanske veroizpovedi. V bolj odmaknjenih predelih je moč najti neke vrste mešanico z elementi muslimanske in krščanske vere ter tradicionalnimi animističnimi verovanji in rituali med katere spadajo tudi zloglasna obrezovanja ženskih spolnih organov.
Zgodovina
Kenijska zgodovina sega v pradavnino, saj skeletne najdbe nakazujejo na dejstvo, da sodi Kenija med tista območja, kjer so se homidi (praljudje) pred tremi milijoni let naučili pokončne hoje. Ob kenijski obali so pristajali že feničanski pomorščaki, s prihodom Arabcev v 10. stoletju pa se je razvila tod arabsko obarvana priobalna kultura. Islamske mestne državice, med njimi Mombasa in Malindi so gojile živahno čezmorsko trgovino, ki je segala vse do Kitajske. Hkrati so se po notranjosti dežele preseljevala črnska ljudstva. Iz področja današnjega Konga so pripotovala bantujska plemena, iz Sudana nilotska, s severovzhoda pa so se usipale čez deželo kušitske skupine, med njimi Somalci. Veliko jih je postalo kmetov, drugi so ostali nomadski živinorejci in vojščaki. Tekmovanje za naselitvena območja, poljedelska tla in pašnike se je začelo zgodaj in je podžigalo sovraštvo in plemenske spopade, katerih posledice je v kenijski družbi mogoče čutiti še danes.
V začetku 16. stoletja so cvetoče trgovske postojanke Arabcev prevzeli Portugalci, vendar so jih morali leta 1729 prepustiti omanskemu sultanu. Poročila raziskovalcev so v 19. stoletju zbudila radovednost tudi pri Nemcih in Britancih. S trgovskimi pogodbami in diplomatskimi spletkami so Britanci dobili premoč in Kenijo so leta 1895 razglasili za protektorat. Graditev železniške proge z indijskimi delavci, katerih nasledniki danes obvladujejo trgovino, je odprla deželo in začelo je prihajati čedalje več belih naseljencev. Prilastili so si podeželje in izrinili afriško ljudstvo v rezervate. Samo domačini, ki so se prilagodili tuji kulturi, so se lahko prerinili do spodnjih ravni v upravi ter si zagotovili za afriške razmere precej zanesljiv obstanek. Pravice do samoodločbe »big bwanas« (veliki gospodje) seveda niso priznavali. Medtem ko so Britanci iz ekonomskih interesov postavili temelj donosnega kmetijstva, zgradili infrastrukturo in začeli deželo industrializirati, so bili črnci v tem klasičnem izkoriščevalskem sistemu potrebni samo kot delovna sila, kar je kmalu povzročilo nezadovoljstvo. Vse bolj so postajala glasnejša razna gibanja za neodvisnost in leta 1963 je Kenija po več vmesnih stopnjah postala neodvisna. Pod vodsvom kenijskega atatürka - Joma Kenyatte so zasnovali izhodišče za enostrankarsko državo. Kenyata je s Kenijsko afriško nacionalno zvezo (KANU - Kenya African National Union) usmeril državo k sodelovanju z Zahodom ter ji do smrti leta 1978 vladal napol demokratično in napol patriarhalno. Pod njegovim naslednikom Moijem se je korupcija še bolj razmahnila, Moi pa si je z več ustavnimi spremembami zgradil osebno oblast. Sedanji predsednik Kibaki, ki deželo vodi od leta 2002 je pod velikim pritiskom, saj vsi pričakujejo, da bo deželo vendarle popeljal na pot nujno potrebnih reform.
Vreme
Zaradi geografske raznolikosti je dežela razdeljena na 4 klimatske pasove. Razgibana planota na zahodu je na splošno vlažno in vroče področje z občasnimi padavinami preko celega leta. Največ padavin pade v aprilu in najmanj v januarju. Temperature se gibljejo med 14 in 36°C.
Osrednje višavje in področje Velikega tektonskega jarka uživata najbolj prijetno klimo. Padavine se sicer pojavljajo v dveh obdobjih – od marca do začetka junija, ko je deževje bolj obilno in od oktobra do konca novembra, ko je padavin malo. Najmanj padavin je julija. Temperature se gibljejo med 10 in 28°C.
Obsežna nerodovitna področja na severu in vzhodu države so klimatsko najmanj prijazna. Padavin je malo, pa še te se pojavijo v obliki nenadnih in močnih neviht. Najbolj sušen mesec je julij, najbolj deževen pa november. Temperature se preko dneva povzpnejo do 40°C, ponoči pa padejo na vsega 20.
Obalno področje Indijskega oceana je vroče in vlažno preko celega leta, čeprav vročino večinoma blažijo osvežilne morske sapice. Najmanj padavin je februarja, največ pa maja.. Temperature se gibljejo med 22 in 30°C.
Zaradi bližine ekvatorja sta sončni vzhod in zahod čez vse leto bolj ali manj ob isti uri, in sicer prvi ob 6.30 in slednji ob 18.45.
Pri načrtovanju ni pomebno vreme
V kolikor se odločate za termin obiska Kenije, predlagam da ne posvečate prevelike pozornosti vremenu, ampak predvsem temu katere živali si želite ogledati, če seveda nameravate obiskati kakšen safari.
Moj štirinajstdnevni dopustv Keniji ni bil načrtovan kot potovanje po Keniji, ampak predvsem izležavanje v enem od številnih "all inclusive" rezortov ob Indijskem oceanu. No, kljub temu pa tam nisem samo ležal in se "dolgočasil", ampak sem odšel tudi na dva safarija, kamor pa v Keniji že skoraj moraš iti.
No in prav tukaj morate, kot sem omenil že prej, pri načrtovanju dopusta v Keniji, posvečati pozornost. Če želite videti predvsem slone, zebre, gnuje, žirafe..., potem je najboljši termin za obisk safarija poletje, ko se zaradi suše na jugu (Tanzanija) živali selijo na sever, v Kenijo. Če pa bi radi videli predvsem leve, ki se ne selijo, pa je najboljši obisk pozimi, ko je ostalih živeli bolj malo, saj so tem predvsem na jugu, zaradi česar so levi sestradani in zato toliko bolj aktivni pri iskanju hrane.
Več o mojem obisku Kenije bom govoril naslednjič, danes pa nekaj splošnih podatkov in zgodovine.
Velikost in zemljepisna razdelitev
Dežela s 582.646 kvadratnimi kilometri obsega površino malce večjo od Francije. Na severu jo na meji z Etiopijo in Sudanom obdajajo nerodovitna puščavska in grmičevnata področja, na vzhodu Indijski ocean in somalijska pustinja, na zahodu jo z Ugando deloma ločuje Viktorijino jezero, na jugu pa je njena soseda Tanzanija.
Prebivalstvo
Večino od 31 milijonov prebivalcev tvorijo Afričani, ki sestavljajo dve veliki jezikovni skupini – nigritsko in nilskosaharsko s skupno več kot 70 plemeni. Približno 5% predstavljajo manjšinske skupnosti Azijcev (90.000), Arabcev (35.000) in Evropejcev (35.000).
Največja plemenska skupina je Kikuju, najbolj znano pleme pa so nomadski Masaji, ki so znani po močnem občutku za neodvisnost, živopisanih oblačilih predvsem pa po nomadskem življenju, ko se skupaj s svojimi čredami krav, ovac in koz selijo iz kraja v kraj. Danes prikazujejo stare običaje povečini turistom, čeprav vsaj delno še vedno živijo tako kot so tisočletje nazaj, ko pasejo svoje ter vztrajajo v harmoniji z okoljem.
Religija
Verjetno bi lahko pritrdili splošni ugotovitvi, da je večina Kenijcev ob obali in na vzhodu dežele muslimanov (30%), medtem ko so ljudje v notranjosti in ostalih predelih v takšni ali drugačni obliki krščanske veroizpovedi. V bolj odmaknjenih predelih je moč najti neke vrste mešanico z elementi muslimanske in krščanske vere ter tradicionalnimi animističnimi verovanji in rituali med katere spadajo tudi zloglasna obrezovanja ženskih spolnih organov.
Zgodovina
Kenijska zgodovina sega v pradavnino, saj skeletne najdbe nakazujejo na dejstvo, da sodi Kenija med tista območja, kjer so se homidi (praljudje) pred tremi milijoni let naučili pokončne hoje. Ob kenijski obali so pristajali že feničanski pomorščaki, s prihodom Arabcev v 10. stoletju pa se je razvila tod arabsko obarvana priobalna kultura. Islamske mestne državice, med njimi Mombasa in Malindi so gojile živahno čezmorsko trgovino, ki je segala vse do Kitajske. Hkrati so se po notranjosti dežele preseljevala črnska ljudstva. Iz področja današnjega Konga so pripotovala bantujska plemena, iz Sudana nilotska, s severovzhoda pa so se usipale čez deželo kušitske skupine, med njimi Somalci. Veliko jih je postalo kmetov, drugi so ostali nomadski živinorejci in vojščaki. Tekmovanje za naselitvena območja, poljedelska tla in pašnike se je začelo zgodaj in je podžigalo sovraštvo in plemenske spopade, katerih posledice je v kenijski družbi mogoče čutiti še danes.
V začetku 16. stoletja so cvetoče trgovske postojanke Arabcev prevzeli Portugalci, vendar so jih morali leta 1729 prepustiti omanskemu sultanu. Poročila raziskovalcev so v 19. stoletju zbudila radovednost tudi pri Nemcih in Britancih. S trgovskimi pogodbami in diplomatskimi spletkami so Britanci dobili premoč in Kenijo so leta 1895 razglasili za protektorat. Graditev železniške proge z indijskimi delavci, katerih nasledniki danes obvladujejo trgovino, je odprla deželo in začelo je prihajati čedalje več belih naseljencev. Prilastili so si podeželje in izrinili afriško ljudstvo v rezervate. Samo domačini, ki so se prilagodili tuji kulturi, so se lahko prerinili do spodnjih ravni v upravi ter si zagotovili za afriške razmere precej zanesljiv obstanek. Pravice do samoodločbe »big bwanas« (veliki gospodje) seveda niso priznavali. Medtem ko so Britanci iz ekonomskih interesov postavili temelj donosnega kmetijstva, zgradili infrastrukturo in začeli deželo industrializirati, so bili črnci v tem klasičnem izkoriščevalskem sistemu potrebni samo kot delovna sila, kar je kmalu povzročilo nezadovoljstvo. Vse bolj so postajala glasnejša razna gibanja za neodvisnost in leta 1963 je Kenija po več vmesnih stopnjah postala neodvisna. Pod vodsvom kenijskega atatürka - Joma Kenyatte so zasnovali izhodišče za enostrankarsko državo. Kenyata je s Kenijsko afriško nacionalno zvezo (KANU - Kenya African National Union) usmeril državo k sodelovanju z Zahodom ter ji do smrti leta 1978 vladal napol demokratično in napol patriarhalno. Pod njegovim naslednikom Moijem se je korupcija še bolj razmahnila, Moi pa si je z več ustavnimi spremembami zgradil osebno oblast. Sedanji predsednik Kibaki, ki deželo vodi od leta 2002 je pod velikim pritiskom, saj vsi pričakujejo, da bo deželo vendarle popeljal na pot nujno potrebnih reform.
Sorodne teme:
- Kenija (2006) - 2. del
- Kenija (2006) - 3. del
No comments:
Post a Comment