Potovanje po ZDA (2005) - 5. del

Danes bom pisal o vožnji skozi osrednji del severne Amerike, ki za pokazati, razen lepe pokrajine, nima kaj. Prav tako bom pisal o obisku indijanskega rezervata Crow creek in ogledu gore Mount Rushmor v Južni Dakoti ter obisku Devil's tower-ja v Wyomingu.

Ottawa - Mitchell - Crow Creek - Rapid City - Gillete

Naslednji dan sva ob 9.20 uri odšla naprej proti zvezni državi Iowa, kamor sva prispela ob 10.45 uri. Vreme je bilo slabše kot dan prej, saj se je ohladilo na 18° C, začelo pa je tudi deževati.

O pokrajini osrednjega dela severne Amerike in o tem, kako Američani ne vedo kje je Slovenija

Preden pa sva prišla čez mejo sva opazila, da nekaj milj pred mejo vedno stojijo stavbe, kjer policisti tehtajo tovorna vozila. Ob cesti sva ponovno opazila table z opozorili, da je kazen za hitrost od 135 $ do 1000 $, v nekaterih primerih pa so te tudi dvojne. Ni pa bilo to edino opozorilo za kazen, saj sva skoraj povsod po Ameriki opazila ob cestah table z opozorili, da ne smeš onesnaževati narave, ker boš sicer plačal toliko in toliko dolarjev kazni.

Na potovanju proti zahodu sva opazila veliko policistov na cestah, ki so ustavljali voznike. Ker imajo Američani odstavni pas tako na levi, kot tudi na desni, si moral biti pozoren na oba, da ni mogoče na kakšnem ustavljeno vozilo in za njim policijsko vozilo s prižganimi utripajočimi lučmi. V takem primeru si namreč moral zapeljati na drugi vozni pas, tako da je bil vozni pas med odstavnim in voznim pasom po katerem si vozil, prazen.

Pokrajina ob avtocesti je od Chicaga naprej vedno manj poseljena, polj pa je še več kot prej. Prav tako je vedno manj policistov, ki pa ustavljajo tudi v civilnih vozilih. Ni čudno potem, da bolj kot greš proti zahodu, vozniki vedno bolj hitreje vozijo. Sicer je omejitev hitrosti večja kot na vzhodu, vendar jih skoraj nihče ne upošteva.

Na poti, ko sva se ustavila, sva na bencinski črpalki in kasneje tudi v restavracijah opazila, da je zaposlenih ogromno starih ljudi, ki izrivajo študente. Vse to verjetno samo zato, ker imajo slabe pokojnine ali pa jih, zaradi propada podjetja, sploh nimajo. In če hočejo preživeti, morajo pač delati. Tega je v Ameriki res ogromno, saj v nobeni drugi državi do sedaj tega nisem opazil.

Ob 15.15 uri naju je zajelo hudo neurje, ki pa je na srečo minilo brez tornadov. Po neurju sva se ustavila na nekem počivališču, od koder sva se povzpela na manjši razgledni stolp in si ogledala pokrajino, ki je bila tokrat spet drugačna. Polj ni bilo več tako veliko, je pa bilo zato veliko ogromnih travnikov. Pri stolpu sva srečala nekega gospoda, ki je bil varnostnik in ki naju je vprašal od kod sva. Povedala sva mu, da sva iz Slovenije, pa je vprašal ali je to država, ki je južno od Norveške. Tukaj pa res ni mogel zgrešit. Nasploh večina Američanov ne ve, kje je Slovenija. Potem pa bleknejo kakšno tako, kot navedeni gospod ali pa kaj podobnega. So pa bili vsi navdušeni, ko sva jim povedala, da potujeva po celi Ameriki, da o tem, koliko imava dopusta, sploh ne govorim. Američani si namreč tako dolgega dopusta sploh ne morejo privoščiti.

Ko sva se naužila razgleda in lepe pokrajine, sva se odpeljala naprej in se zaradi bližine zvezne države Nebraska odločila, da pri Missoury valley zavijeva na lokalno cesto in narediva še en kratek skok v Nebrasko.

Na cesti sva opazila, da rumena črta na vozišču pomeni ločnico med vozili, ki vozijo v eno smer in vozili, ki vozijo v drugo smer. Na avtocesti pa je bila rumena črta samo na levi strani vozišča in je označevala mejo med voziščem in travnatim pasom, ki je fizično ločeval pasove na avtocesti. Na sredini avtoceste in na desni strani vozišča, pa so bile narisane bele črte. Vse to je lepo vidno na fotografijah.

Po desetih miljah sva ob 17.00 uri prišla v Nebrasko in nato obrnila nazaj ter se odpeljala po avtocesti proti Sioux City-u. Ob 18.20 uri sva prišla v Južno Dakoto, kjer sva uro kasneje večerjala in ob 22.00 uri prišla v motel Mitchell.

Južna Dakota in obisk indijanskega rezervata

Južna Dakota je zvezna država ZDA, ki je ime dobila po indijanskem ljudstvu Sujev (Sioux) iz plemena Lakota. Država se imenuje tudi Mount Rushmore. Glavno mesto države je Pierre, največje mesto pa je Sioux Falls. V zvezo je bila kot 40. država sprejeta 2. novembra 1889.

V četrtek, 12.maja sva po zajtrku in nakupih, odšla na pot ob 10.30 uri. Zunaj je bila temperatura samo še 10° C. Vreme pa… ja, deževno. Kakorkoli že. Ob 11.25 uri sva z glavne ceste zavila na lokalno proti Fort Thompsonu. Odločila sva se namreč, da si greva ogledat indijanski rezervat. Čez slabe pol ure sva vstopila v rezervat Crow creek oz. Lower Brule, kjer živi pleme Hunk Pati. Cesta, ki je peljala do rezervata je bila rdeča in v zelo slabem stanju. Ob cesti se je vila dolga in široka reka Missouri, ki je ena izmed daljših rek v ZDA. Mesto je bilo grdo in majhno ter je spominjalo na romski tabor. Indijanca nisva videla nobenega. Ko sva odšla iz rezervata, skozi katerega sva se samo peljala, sva se v bližnjem mestecu ustavila v indijanskem muzeju, kjer sva izvedela marsikaj zanimivega.

Izvedela sva, da so tu nekoč živela indijanska plemena Lakota, Nakota in Dakota. Ker so bili to prerijski Indijanci, ki so se selili, so živeli v šotorih. Šotori, kot tudi obleke, so bile iz bizonje kože, ki so jih Indijanci na veliko lovili. Ti Indijanci so bili včasih po vsej Dakoti, sedaj pa so samo v petih manjših rezervatih. Indijance sta odkrila Louis in Clark, ki sta raziskovala ZDA, zato sva povsod videla tudi spominske table. Seveda pa je s prihodom belcev, prišlo med njimi in Indijanci tudi do spora zaradi železnice in streljanja bizonov z vlaka, zaradi česar so Indijance skoraj iztrebili.

Ob 14.25 uri sva prišla iz centralne (prej vzhodne) v gorsko časovno cono, zato sva uro premaknila za še eno uro nazaj, tako da je bila po novem ura 13.25.

Med vožnjo proti Rapid cityu sva ob cesti videla model mesteca iz leta 1880, cesta pa je začela postati ovinkasta. Ovinki so bili sicer na vsakih nekaj milj in bi v Sloveniji težko rekli, da gre za ovinek. Sicer pa sva ob cesti videla table za prerijske pse, kot tudi table za imena mest. Prvič sva videla tudi ogromne avtodome, ki so vlekli osebne avtomobile. V Evropi je namreč navada, da osebni avtomobil vreče prikolico ali pa imaš samo avtodom. No, v Ameriki je rahlo drugače.

Mount Rushmore

Ob 15.50 uri sva prispela v zasneženo mestece Rapid city in pol ure kasneje še do parka Mount Rushmore.

Štirje ogromni obrazi ameriških predsednikov, vklesani v granit gore Mount Rushmore v gorovju Black hills, zrejo v svet. George Washington, Thomas Jefferson, Theodore Roosevelt in Abraham Lincoln. Pravijo, da si je kipar Gutzon Borglum še posebno želel, da bi bil med njimi Theodore Roosevelt, ker so bila njegova očala poseben izziv za Borglumovo veščino. Zamisel za spomenik je prvotno spočel krajevni zgodovinar in publicist z imenom Doane Robinson, in sicer kot spektakularen projekt, ki bi pritegoval turiste na območje čudovitega gorovja Black hills. Leta 1924 je padla odločitev o postaviti "svetišča demokracije" z orjaškimi izklesanimi predsedniki. Sprva jih je Borglum nameraval upodobiti vse do pasu, ker pa projekt ni bil dokončan, je padla opazka, da je še dobro, da je kipar začel z delom pri glavah.

Ko sva prišla do gore je bilo še popolnoma jasno in sva imela srečo, da sva videla obraze treh predsednikov, saj je na tem območju zelo pogosta megla, ki zakrije celotno goro. In to se je zgodilo tudi pri nama. Že po minuti je kar naenkrat prišla megla, ki se ni več razkadila. Namesto, da bi dalj časa uživala ob pogledu na te orjaške kipe, sva pač odšla v trgovino s spominki, kjer so prodajali tudi majhne spominske zastavice skoraj vseh svetovnih držav. Z izjemo Slovenije. So pa imeli Hrvaško, Slovaško, Češko…

Ob 17.10 uri sva odšla naprej, proti Devil's tower-ju. Zunaj je bila temperatura samo še pet stopinj, peljala pa sva se čez gorovje Black hill. Posebnost tega gorovja je, da so skale črne in da so borovci zelo veliki. Sredi ničesar, na 385 cesti, sva opazila prehod za pešce, ki ne na levi in ne na desni ne vodi nikamor. Sicer pa je bila cesta povsem prazna, megla pa zelo gosta in srhljiva.

Wyoming in obisk Devil's tower-ja

Ob 18.45 uri sva prevozila mejno črto z Wyomingom.

Je zvezna država na zahodu ZDA in ima najmanjšo gostoto prebivalstva. Glavno in tudi največje mesto je Cheyenne. Kot 44. država je bila v zvezo sprejeta 10. julija 1890, vzdevek države pa je Država enakopravnosti ali Equality State.

Uro vožnje skozi Wyoming sva prišla do Devils tower-ja. Zaradi pozne ure, so bile vse trgovine in lokali zaprti, zaradi česar tudi nihče ni pobiral vstopnine.

Neka indijska legenda pravi, da je sedem mladenk pobegnilo pred orjaškim medvedom na vrh Hudičevega stolpa. Medved je hotel priti do mladenk in pri poskusu, da bi se skobacal na vrh, je s kremplji v stolp urezal globoke brazgotine. Ko je medvedu končno uspelo priplezati na vrh, so mladenke skočile na nizko skalo, ki se je dvignila v zrak in jih rešila pred medvedom. Drugi mit pravi, da je dobil stolp ime po zlobnem duhu, ki je na vrhu udarjal na bobne in povzročal grmenje, ter prestrašil vse, ki so ga slišali. Devil's Tower je postal mednarodno znan s filmom Bližnja srečanja tretje vrste, v katerem so ga uporabili za kraj, kjer so pristala nezemeljska bitja. Devil's Tower ja pravi velikan, ki stoji na valovitih planjavah Wyominga blizu borovih gozdov gorovja Black hills in se mogočno dviguje iz drevja ob vznožju. Je najvišja točka daleč naokoli in ob jasnih dneh ga je mogoče videti 160 kilometrov daleč. Od vznožja do vrha meri 264 metrov, čeprav se nad reko Belle Fouche dviguje 400 metrov visoko. Njegovo vznožje meri v premeru 305 metrov, proti vrhu pa se zoži na 84 metrov.

Po dobri uri ogleda, sva odšla naprej in se zaradi edine napake na sprintanem zemljevidu oz. poti, izgubila ter se odpeljala v napačno smer. Ko sva se tako nekaj časa vozila, skozi čudno in temno mestece, sva se obrnila in odšla nazaj in končno našla pravo pot. Ob 22.15 sva tako končno prišla v motel 8 v kraju Gillete.

Sorodne teme:

- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del