Potovanje po ZDA (2005) - 4. del

Danes bom pisal o ameriških trgovskih centrih, o tem kako te ustavi ameriški policist, o prehrambenih navadah Američanov in še o čem drugem.

Torkov dan, 10. maja sva začela ob 9.00 uri, ko sva ob toplem in jasnem vremenu odšla na pot proti približno 800 kilometrov oddaljenemu Chicagu. Že po eni uri vožnje sva iz zvezne države New York ponovno prišla v Pensilvanijo, prvič pa sva na pasovih med avtocestama opazila asfaltirane prehode, ki jih za obračanje, kot sva kasneje ugotovila, uporabljajo policisti in ostala nujna vozila. Sicer sva pa na teh točkah videla kar nekaj policistov, ki tam stojijo in opazujejo promet.


Pot od Buffala, mimo Chicaga, do Ottawe

Ameriški trgovski centri

Ker sva potrebovala vitamine, ki nama jih je kar malo primanjkovalo, sva se ob 10.30 uri prvič ustavila v tipičnem ameriškem nakupovalnem centru Wall mart, kjer sva kupila malo sadja in pijače. Omenjeni nakupovalni center je imel sicer izbiro prehrambenih izdelkov zelo slabo. V naslednjih dneh sva namreč ugotovila, da so drugi trgovski centri boljši, kljub temu, da je ta trgovska veriga v Ameriki najbolj razširjena.

Ne morem pa na tem mestu mimo primerjave ameriških trgovskih centrov s slovenskimi.

Prvič sva namreč opazila možnost, ki so jo v Mercatorju uvedli šele pred kratkim, torej avtomatske blagajne brez prodajalca. Ko sem to takrat videl, sem si rekel samo: »Uauuu«. Takih blagajn pa je bilo kakšnih 70% in ne tako kot v Sloveniji, ki so v manjšini. Vseeno pa je ameriški sistem zaenkrat boljši, saj se da brez problema plačevati s plačilnimi karticami in ni potreben noben podpis, kot je to potrebno v Sloveniji, ko k tebi pride prodajalec in vzame kopijo listka plačilne kartice. Zakaj v Sloveniji tega ne morejo urediti? Pa saj imajo podoben način urejen že na Petrolu. Skratka takrat se mi je ta zamisel zdela res neverjetna in sem se samo spraševal kako lahko tako zaupajo kupcem. Ker poleg teh blagajn nihče ne stoji in opazuje, ampak varnostnik oz. prodajalka stojita pri izhodnih vratih in te samo prijazno odzdravita. Po mojem so vsi izdelki označeni s čipom in če ga ne potegneš skozi blagajno, pri vratih začne piskati. Vsaj jaz si to »zaupanje« tako razlagam.

Sicer pa so imeli vsi trgovski centri na voljo izdelke, o katerih sem takrat v Sloveniji lahko samo sanjal. Dobiti se je dalo npr. kikirikijevo maslo, javorjev sirup in sušije. Vse to v Sloveniji sicer sedaj že prodajajo, čeprav s sušiji poizkuša zaenkrat samo Mercator center v Šiški. Vprašanje pa koliko časa, glede na to, da so Slovenci dokaj izbirčni in vsako novost kar težko sprejmejo.
Imajo pa ti ameriški supermarketi tudi slabosti. Svežega kruha s hrustljavo skorjo se skoraj ni dalo dobiti, saj je bila večina kruha kot vata, večino kruha pa je bila tudi že pakirana. Pa tudi sadje in zelenjava… Hja, po mojem vse gensko spremenjeno, ker je vse skupaj izgledalo umetno. Žal pa je tako, da se tudi tukaj zgodba ponavlja v Sloveniji. Tako glede gensko spremenjenega sadja in zelenjave, kot tudi glede pakiranega kruha.

Sva pa v Wall marktu prvič pila tudi ameriško kavo v lončkih za na pot, ki prav tako počasi prihajajo v Slovenijo, medtem ko sva se na grozen okus ameriške kave navadila že v New Yorku.
Aja še to. Vsi trgovski centri in obcestna prenočišča ter bencinske črpalke stojijo skoraj tik ob avtocestah, tako da običajnih počivališč (kot v Sloveniji) skoraj ni. To si verjetno lahko privoščijo, ker so avtoceste brezplačne in ima vsak brezplačen dostop do omenjenih centrov…



Pokrajina ob avtocesti

Ob 11.40 uri sva nadaljevala z vožnjo (ja, dobro uro so običajno trajali najini postanki, kadar sva kosila ali pa nakupovala) proti zahodu. Med vožnjo sva na cesti opazila veliko povoženih živali. In to ne mačk, psov ali ježov, kot je to v navadi v Sloveniji, pač pa srn, rac, rakunov in pasovcev.
Glede na to, da je Pensilvanija dežela Amišev, teh nisva opazila (no pa saj jih tudi nisva preveč iskala), sva pa videla eno tablo ob cesti, ki je opozarjala na deželo Amišev.

Vse hiše ob cesti so lesene in lepe, razen najrevnejših. Gozd je iz navadnih, ozkih in vejnatih listavcev, ki pa jih kasneje po državi nisva več videla. Samo še iglavce – neke vrste borovcev. Del Pensilvanije so pokrivali grozni, črni gozdovi. Posušeni zaradi strupov ali požgani zaradi požara?

Ob 12.00 uri sva prišla v zvezno državo Ohio. Vreme, ki naju je pričakalo je bilo oblačno in okoli 27° C. Ob cesti sva prvič opazila veliko ogromnih plakatov za »Adult super store«. Ob cesti tudi ni bilo več gozdov, ampak samo ogromna polja in lepe, rdeče, lesene kmetije z belimi strehami in silosi.

Zaradi utrujenosti sva na parkirišču nekega počivališča za slabo uro (med 14.20 in 15.15 ) tudi zaspala. Tega nama, na vsem potovanju, ni bilo treba storiti nikoli več.

Ko te ustavi ameriški policist

Ko sva nadaljevala z vožnjo, pa naju je ob 16.00 uri, zaradi prehitre vožnje, prvič in tudi zadnjič ustavil policist oz. trooper (prometni policist). Policist je sedel v svojem avtomobili na enem izmed številnih asfaltiranih prehodov na avtocesti in ko sva se že peljala mimo njega, sva v vzvratnem ogledalu naenkrat opazila, da je policijski avto zapeljal na cesto in zapeljal za nama. Ko se je avto začel dokaj hitro približevati, naju je kar malo zajela panika, ker sva se spraševala, da ne gre mogoče za nama. To sva izvedela kaj kmalu, saj je policist, ko je prišel tik za nama, prižgal luči rdečo-modre luči in sireno. Kaj nama je drugega preostalo, kot da sva zapeljala na odstavni pas in ugasnila vozilo ter po vzoru ameriških filmov dala roke na volan.

Policist s kavbojskim klobukom in polno mozolji je pristopil do vozila in zahteval prometno in vozniško dovoljenje. Ker pa sva bila turista in ker je bil policist zelo prijazen, naju je samo pisno opozoril. Če mene vprašate, je bila to tudi edina smiselna kazen, ker divjala pa res nisva, saj sva vozila mogoče kakšnih 10 milj na uro preveč. Poleg tega pa naju sploh ni izmeril z radarjem. Za nama je zapeljal verjetno zato, ker sva bila malce hitrejša od ostalih vozil, ki so vozili po voznem pasu in sva jih po prehitevalnem pasu prehitevala.

Od tega trenutka naprej sva uporabljala samo še tempomat, ki sva ga nastavila na predpisano omejitev in problemov s prehitro vožnjo ni bilo več.

Drugače pa je bilo policistov povsod zelo veliko. Čisto drugače pa je bilo v okolici velikih mest ali na zahodu, kjer policistov skoraj ni bilo. Med potovanjem sva opazila, da je policistov več vrst. Tu sva videla prometne policiste. Kasneje pa sva videla še mejne policiste, šerife, park rangerje… Pa tudi barva policijskih avtomobilov in barva uniform je od države do države, od mesta do mesta, različna.

Ob 16.50 uri sva vstopila v zvezno državo Indiano, ki je ravna kot Ohio in ima prav tako veliko polj. Od Ohia se razlikuje samo po gozdovih, ki jih v Ohiu sploh ni bilo.

Okrog pol sedmih zvečer sta naju presenetili dve Američanki (verjetno mama in hči), ki sta peljali vzporedno z nama in začeli divje trobiti, mahati iz vozila in se hihitati. Očitno sta naju osvajali. Česa človek ne doživi v Ameriki.

Illinois

Ob 18.45 uri sva opazila, da sva že v državi Illinois, vendar pa nisva vedela od kdaj, ker nikjer nisva opazila table, ki sicer označujejo vsako državo posebej. Verjetno pa, da sva čez mejo prišla pet minut pred omenjenim časom. Ob 19.20 uri pa sva ugotovila, da bi morala pred približno pol ure premakniti uro za eno uro nazaj, tako, da je bila po novem ura 18.20.

Ker sva spala v tej zvezni državi, bom napisal nekaj osnovnih podatkov o njej. Zvezna država Illinois je ime dobila po indijanskem plemenu Illiniwek. Glavno mesto države je Springfield, največje mesto pa je Chicago. Država je bila kot 21. po vrsti v zvezo sprejeta 3. decembra 1818. Vzdevek države je Prerijska država ( The Prairire State ).

In res sva ob cesti videla sama polja in prerije. Prav tako je bila ob cesti na kateri so izvajali gradbena dela, opozorilna tabla, da je kazen, če povoziš delavca, 14 let zapora in 10.000$. Da pa na ogromnih cestah ne spregledaš počivališč, bencinskih črpalk ali pa restavracij, imajo povsod, razen v Californiji, velike table, kjer so napisana imena posameznih počivališča… In takih počivališč ter bencinskih črpalk je na enem mestu res veliko. Običajno kakšna štiri počivališča. Midva sva skoraj vedno uporabljala počivališče Super8 motel.

Ob 19.30 uri sva večerjala v restavraciji Chili' s v bližini Chicaga. Kljub večerni uri je bilo zunaj zelo vroče in soparno. Približno 28° C. Ko sva naročila vodo v plastenki, naju je natakar debelo pogledal in se čudil zakaj vodo v plastenki in ne coca – cole ali pa vsaj vodo iz pipe. Tudi kasneje sva opazila, da nikjer v restavracijah (razen na višjem nivoju) nimajo vode v plastenkah. Tako, da nama je prinesel vodo iz pipe, ki je imela grozen okus po zarjavelih ceveh. No vsaj servirana je bila na zanimiv način. V zelenem, steklenem in zmrznjenem kozarcu. To, da sva dobila pijačo v steklenem kozarcu, pa je tudi nekaj posebnega. Skoraj povsod drugje so pijačo točili v plastičnih kozarcih. Pa naj bo to v motelih, klubih ali restavracijah.

Zakaj imajo Američani radi fast food?

To sem se namreč spraševal, ko sem jedel v Chili's in dan prej v Country marketu. Pa tudi kasneje se mi je to vprašanje zastavljalo znova in znova. Zakaj? Če namreč pogledam cene v npr. Mc Donaldu ali pa v prej omenjenih restavracijah in njim podobnim, je cena skoraj enaka. Hrana pa je v restavracijah veliko boljša in predvsem bolj zdrava. Če pogledam to dvoje, potem res ne zastopim zakaj večina Američanov je fast food. Pa saj toliko časa pa ti ja ne vzame ena restavracija. Očitno so tako navajeni. Ne vem. Nama na srečo fast fooda, razen v Buffalu ni bilo potrebno jesti.

Sem se pa zelo čudil še dvema stvarema. Skoraj vsi Američani namreč jejo solate z raznimi mastnimi dresingi, kar na žalost, vedno bolj opažam, da je tako tudi v Sloveniji in pa skoraj vsi Američani k jedi naročajo po velike kozarce Coca-Cole. Saj v bistvu to sploh ni čudno, če pa lahko za popit velik kozarec Coca-Cole dobiš naslednjega zastonj. Ni čudno, da so potem Američani predebeli. Saj kaj pa jejo? V kakšnem New Yorku ali San Franciscu vsaj veliko hodijo in se jim kilogrami ne poznajo najbolj. Tukaj v osrčju Amerike, kjer so mesta manjša in se veliko vozijo z avtomobili, pa je to velik problem.

Napitnine, davki

Glede na to, da o napitninah še nisem rekel niti ene besede, bom to napako popravil sedaj. Napitnine so v Ameriki namreč zelo pomembne. Ker so natakarji plačani minimalno, mora stranka dati natakarju, ko izstavi račun, napitnino v znesku od 10 do 20 % računa. Običajno se da napitnina 15 %. V kolikor pa si zelo razočaran nad postrežbo, pa daš lahko tudi manj kot 10 %. Toda to se skoraj ne zgodi, saj so natakarji vsi zelo prijazni in vsak te med jedjo tudi pride vprašat, če je vse uredu in če še kaj rabiš… No, 20 % pa se da samo v boljših restavracijah. Pa tudi v malo slabših, če si zelo zadovoljen s postrežbo. Ne smeš pa pozabiti, da so vse cene v restavracijah in tudi v trgovinah, brez davkov. Tako, da moraš vedno računati, da osnovnemu znesku prišteješ še davek, ki ga ima vsaka država posebej in nato še napitnino.

Ob 21.00 uri sva končno spet prispela v motel v Ottawi, ki je od Chicaga oddaljen še približno 150 kilometrov. Prenočila sva v motelu Super8, v katerega sva hodila na celotnem potovanju po ZDA, razen enkrat, ko sva zaradi zasedenosti v Houstonu, morala v motel 6.

Bojazen pred tornadi

Med potovanjem sva po televiziji, ki jo je imela vsaka soba v motelu, vedno gledala Weather channel. No in tukaj so povedali, da se čez 80. cesto, po kateri sva potovala (zaradi meje med hladnim vzhodnim zrakom in vročim zahodnim zrakom), približuje hudo neurje, z možnostjo tornadov. No in tukaj naju je začelo prvič resno skrbeti. Sezona tornadov je bila namreč na vrhuncu. Prav tako so napovedovali sneg v Rapid cityu in Yellowstonu, kamor sva potovala in kjer je sneg ponavadi zelo redek.

Ampak o vsem tem naslednjič…


Sorodne teme:

- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del