Potovanje po Japonski (2013) - 3. del

Danes bomo obiskali Nikko, goro Fuji, Kanazawo in Kyoto. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Torek, 23.7.2013

Nikko

Zjutraj smo zapustili Tokio in se z vlakom (sem že napisal, da so vlaki do sekundo točni?) odpeljali v Nikko, kamor smo prišli ob 12.20 uri.

Potovali smo s hitrimi vlaki Shinkansen

Mesto se nahaja 140 kilometrov severno od Tokija in je priljubljena turistična destinacija za domače in tuje turiste. 

V mestu smo si ogledali grobnico Tokugave, prvega šoguna zadnjega šogunata, ki je trajal preko 200 let, znan pa je po tem, da je združil Japonsko.

Tokugavova grobnica

Šoguni ali cesarji?

In kdo so bili sploh šoguni? Šogun je japonski častni naslov in vojaški čin, približno enakovreden sodobnemu generalu. Med leti 1192 in 1333, torej v času japonske fevdalne države, so bili šoguni vrhovni vojaški poveljniki, kronski vojskovodja Minamoto no Joritomo, pa si je izboril, poleg najvišje vojaške, še najvišjo civilno oblast. Tako je postala oblast japonskega cesarja le še nominalna. Cesar je v skladu s šintoistično religijo sicer še vedno učlovečeno božanstvo in »glava« japonske države, vendar pa je bila njegova absolutna oblast z vzponom šogunov močno omejena.

Šoguni so si izborili tudi osebne vazale, japonske veleposestnike, ki jih je do šogunov zavezovala osebna zvestoba. Ta zvestoba je bila enaka tisti, s katero so bili samuraji povezani s svojimi zemljiškimi gospodi. S to dvojno povezanostjo je dosegel fevdalizem na japonskem svoj vrhunec.

Na Japonskem so seveda živeli tudi samuraji in nindže.  In kdo so bili to?

Samuraj

Samuraj je bil izraz za velike Japonske bojevnike, samuraji brez gospodarja pa so bili znani tudi kot ronini.

Samuraji so bili bojevniška kasta, ki je vladala Japonski polnih 700 let. Samuraj pomeni v prevodu tistega, ki služi. Drugo ime je bushi, kar pomeni bojevnik. Samuraji so bili v marsičem podobni evropskim vitezom. Medtem, ko so vitezi služili bogu in cerkvi, so samuraji služili svojim gospodarjem, daimyo-jem. Prva samurajska vrlina je bila poslušnost in predanost gospodarju. Iz tega vazalnega odnosa se je razvil ritualni samomor in maščevanje. Poleg tega se je od samurajev zahtevalo, da se nenehno izpopolnjujejo v borilnih veščinah in so na bojiščih neustrašni. Samuraji so se ravnali po svojem kodeksu imenovanem bushido.

Samurajska kasta se je pojavila kot pomembna sila v obdobju Heinan (794-1185). Manj pomembni člani cesarske družine in nižje plemstvo so zavzeli položaje v provincah. Da bi zaščitili svoje premoženje so oboroževali sorodnike in lokalno prebivalstvo.

Te enote so predstavljale začetek bojevniške kaste. Sčasoma so se ti bojevniki zbrali okrog prestolnice in se zaposlili kot dvorska straža. Poimenovani so bili v samuraje in od začetka je ime veljalo le za vojake, ki so bili na dolžnosti v cesarski palači. Kasneje pa je označevalo vse pripadnike oboroženih enot.

V 11 st. pa je prišlo do krvave vojne med dvema najvplivnejšima samurajskima družinama: Taire in Minamoto. Prvi so želeli zrušiti cesarja, drugi pa so bili na njegovi strani. Zmagala je družina Taire, ki jo je spodnesel, po 25 letih preživeli, Minamoto Joritomo, ki so ga Taire pustili živega kot otroka. Taire so bili popolnoma uničene in za zmeraj izbrisane iz japonske družbe. Yoritomo je v Kamakuri ustanovil bakufu in od cesarja dobil naziv Šogun. Samuraji so tako postali vladajoča kasta naslednjih 700 let, vse do obnove cesarske oblasti leta 1867.

Leta 1868 je prišlo do obnove cesarstva t.i. Meiji obnove, kar je pomenilo padec šogunata in samurajev kot vladajoče kaste. K temu so pripomogli predvsem trgovske ekspedicije tujcev, predvsem Američanov, ki so prisilili Japonsko, da pusti svojo politiko izolacije. Cesar je spet postal resnični vladar Japonske. Samuraji so tako izgubili oblast za vedno. Prepovedano jim je bilo nositi meče, z uvedbo vsesplošne regrutacije pa so izgubili monopol vojaške službe. Postopno so bile uvedene državljanske pravice in ideje parlamentarne vladavine. Leta 1889 je cesar sprejel ustavo, Japonska pa je doživela hiter ekonomski napredek.

Vir: http://www.aikido-ptuj.si/samuraji.html

Nindža

Velike sovražnice samurajev pa so bile Nindže, ki so se prvič pojavile v 14.stoletju. Nindža je v japonski zgodovini plačanec, morilec, specialec veščine ninjutsu. Nindže so bili prvo plačanci, potem pa so se skozi njih začele razvijati organizacije ali klani nindž. Na vrhu klana je bil ninja mojster. Ena izmed najmočnejših klanov nindž sta bila iga in koga.

Karaoke

Zvečer smo se vrnili v Tokijo. Naš namen je bil obiskati karaoke bar, saj so Japonci znani po tem, da radi prepevajo. Žal pa je ostalo samo pri namenu. Kot nam je povedal eden od varnostnikov, so karaoke bari namenjeni samo skupinam, torej zaključenim družbam, ki morajo sobo rezervirati v naprej.  Vstopnina znaša običajno okoli 300 yenov na osebo, pri čemer lahko pijače spiješ kolikor si pač zaželiš.

Gora Fuji

Sreda, 24.7.2013

Po nekaj dneh Tokija, je bil naš naslednji cilj gora Fuji. Za 300 jenov na osebo, smo se z express vlakom odpeljali iz postaje Otsuki do Kawaguchija. Vlak se je ustavil zgolj na zadnjih petih postajah, vožnja pa je trajala dobrih 40 minut. Ko smo prispeli, nas je pričakalo oblačno in deževno vreme. Na našo srečo je bil dan namenjen počitku in nabiranju moči za vzpon, ki je bil predviden za naslednji dan.

Fuji nas je pričakal v megli

Bazna postaja skoraj pod vrhom (vseh postaj je 8)

 Na vrhu

Vulkanski krater na vrhu Fujija

Četrtek, 25.7.2013

Z avtobusom smo se zjutraj izpred hotela odpeljali do 5. bazne postaje, ki leži na 2.300 metro nadmorske višine. Vreme je bilo oblačno in vetrovno. Ob 8.35 uri smo krenili na 7 km dolgo pot, proti  3776 metrov visoki gori Fuji. Predvidenih je bilo 7 ur hoje, vendar smo jo mi naredili v 4 urah, tako da smo bili na vrhu ob 12.35. Bolj ko smo se bližali proti vrhu, bolj je bil zrak redek. To je bil za vse nas še največji problem. Sama dolžina poti in njena (ne)zahtevnost nista bili problematični. Prav zaradi tega so verjetno, bolj ko se bližaš proti vrhu, pogostejše bazne postaje, kjer si lahko kupiš vodo, energijske napitke in bombice s kisikom. Mi smo si kupili zgolj vodo, ki pa je vedno bolj, ko se približuješ vrhu, dražja. Na vrhu je tako 100% dražja, kot na začetku poti.

Med štiri urno hojo se je vreme neprestano spreminjalo. Malo oblačnega vremena, malo megle, malo sonca. Temperatura pa je seveda zaradi premagovanja višinske razlike, tudi ves čas padala. In če je bilo ob vznožju gore nekje 20 stopinj, pa je bilo na vrhu zgolj 4 stopinje. Na vrhu, kjer si je bilo mogoče ogledati ogromen vulkanski krater, nas je pričakalo sonce, vendar zgolj za nekaj minut, potem pa je kar naenkrat postalo megleno. Zato smo na hitro pojedli nudle in se že odpravili nazaj. Čas, ki je bil predviden za spust je bil tri ure in ravno toliko časa smo tudi porabili. Pot za spust je bila druga, kot tista po kateri smo prišli na vrh. Kljub temu, da je pot na prvi pogled izgledala enostavna, pa je bila še kako zahtevna. Predstavljajte si melišče z malo peska.

Kakorkoli. Ob 16.45 uri smo prispeli do vznožja gore in tam srečali mnogo organiziranih skupin japonskih upokojencev, ki so se odpravljali proti vrhu. Glede na to, da gre za japonsko sveto goro, to niti ni presenetljivo. Vsak Japonec mora na goro priti vsaj enkrat v življenju in po možnosti v času, da na vrhu pričaka sončni vzhod.

Kanazawa

Petek, 26.7.2013 – Nedelja, 28.7.2013

Po vrnitvi iz Kawaguchika smo se mimo Tokija z vlakom odpeljali v Kanazawo, glavno mesto prefekture Ishikawa, njegova glavna atrakcija pa je Kenrokuen, eden izmed treh najlepših japonskih vrtov. Za vstop v park boste morali odšteti 300 jenov.

 Vrata iz leta 1788 (glavni vhod v park Kenrokuen)

Vrt je del zunanjega vrta, nekoč mogočnega, gradu Kanazawa, do leta 1871 pa ogled tega čudovitega vrta, za javnost sploh ni bil mogoč. Sam grad pa je bil od leta 1583, do konca obdobja Edo, sedež mogočnega Maedo klana. Grad je bil nekajkrat v svoji zgodovini požgan, nazadnje  leta 1881. Prvotno so tako ohranjena zgolj mogočna grajska vrata, ki datirajo v leto 1788. Vrata so tudi glavni vhod v park Kenrokuen.

Po ogledu vrta in zunanjega dela gradu  smo odšli v slaščičarno Morihachi iz leta 1625, kjer imate ogromno izbire sladice mochi.

Mochi

Mochi je tradicionalna japonska sladica, ki je na jedilniku obvezno za japonsko novo leto. Sicer pa se sladico da kupiti skoraj na vsakem koraku skozi vse leto. Gre za japonsko riževo torto iz mochigome. Na otip je zelo mehak, kot da bi v roki držal žele. Notri pa so lahko različni sladki nadevi, običajno sladek japonski fižol imenovan azuki.

Mochi

Naslednji dan smo si odšli ogledati Nomura samurai house v samurajski četrti Nagamachi in Myoryu-ji nindža tempelj v četrti Teramachi.

Samurajska hiša

Samurajska družina Nomura  je bila mnogo let zapored na vodilnih delovnih mestih pod vladavino družine Maeda. Hiša ima kasetiran strop v celoti izdelan iz japonske ciprese. Vsa drsna vrata pa so poslikana s strani osebnega slikarja družine Maeda. V njej je živela samurajska družina Nomura, ki pa je propadla, ko se je na japonskem z obdobjem Meiji, končala samurajska doba. Glavna znamenitost hiše je kakopak prekrasen vrt idealen za meditacijo. Vstopnina znaša 500 jenov.

Nindža tempelj

Ninža budistični tempelj bi sicer morali rezervirati, vendar so nas vseeno spustili notri. Temelj oz. bolje rečeno hiša, je bil zgrajen na prehodu iz 16. v 17. stoletje in sicer kot zatočišče klana Maeda, ko je bil grad Kanazawa oblegan. Hiša ima več kot tri nadstropja, kar včasih ni bilo dovoljeno. Vendar pa na prvi pogled ne zgleda tako. Nadstropja so skrita, poleg tega pa je v hiši tudi ogromno skrivnih stopnic in pasti za sovražnike. Prav zaradi tega se hiša imenuje Nindža temlej, pa čeprav nima niti malo zveze z nindžami.

Lonely Planet nam je v Kanazawi svetoval še ogled izdelave kimonov v Nagamachi yuzen-kan, vendar se za to nismo odločili. Prav tako pa je priporočal Takayamo, od koder vodi spektakularna alpska cesta s čudovitimi razgledi. Pot naj bi bila dokaj draga, poleg tega pa bi nam v obe smeri vzela kar nekaj časa. Mi toliko časa nismo imeli na voljo, zato smo razmišljali o potovanju zgolj v eno smer. To nam je bilo odsvetovano, saj je potrebno kar nekaj poti prehoditi peš, kar pa bi bilo zaradi naše prtljage, zelo oteženo.

Namesto tega smo raje odšli v čajnico Rakugan Moroeya Nishicyaya karyou, kjer smo si naročili še eno tipično sladico, Shaved ice  with zuki beans and green tea syrup. Torej zdrobljen led, znotraj katerega je bil fižol azuki, medtem ko je bil led prelit s sirupom zelenega čaja.

Shaved ice  with zuki beans and green tea syrup

Zvečer smo si ogledali še 87 minut dolg ognjemet, ki so ga izvedli ob nekem njihovem prazniki.

Nedelja, 28.7.2013 – Četrtek, 1.8.2013

Ob 10.55 uri smo našo pot z vlakom nadaljevali v Kyoto, kamor smo pripeli ob 13.09 uri. V hotel smo prispeli ob 14.30.

Copati

Prve dni smo bivali v stanovanjih, v katerih sicer bivajo domačini. Nočitve smo si namreč rezervirali preko spletne strani www.airbnb.com. Poleg tega smo spali tudi v japonskih tradicionalnih prenočiščih Ryokan. Tokrat pa smo prvič imeli rezerviran hotel, v katerem smo prespali štiri noči zapored.

In prav povsod, kamor prideš, te pričakajo copati. Tako pri domačinih doma, kot v hotelih, templjih, in ryokanih. Za vstop v WC pa imajo še posebne copate.

Ryokan

Glede na to, da niti besedice še nisem omenil možnosti, ki jih Japonska ponuja glede nočitev, naj na tem mestu zapišem še nekaj o tem.

Čeprav ne spada med cenejše možnosti nastanitve na Japonskem, gre za tradicionalno gostišče, odlično za vse, ki resnično želijo vpiti kulturo te daljne dežele. Izkusili boste spanje na futonu in na ležiščih iz tatamija, uporabljali pa boste notranje ali zunanje skupne kopalnice. Večji del ryokana se nahaja v prelepem okolju, ponujajo pa prvovrstno hrano, tako da pričakujte tradicionalen japonski zajtrk z ribo, rižem in juho miso v prelepi naravi. Mi smo to vrsto prenočišča preizkusili v Kazanawi in res toplo priporočam.

Ryokan v Kanazawi. Spi se seveda na tleh (na tatamijih in futonih - blazine, ki jih pogrnejo po tleh)

Hotel kapsula

Poleg tega lahko na Japonskem  prespite v kapsulah. Če morate biti bolj varčni in se ne bojite utesnjenih prostorov, je to dobra rešitev. V takšnem hotelu je ogromno enot, namenjenih nočitvam, vendar ima gost komaj dovolj prostora, da leže na vzmetnico ter se naspi. Ker so kapsule komaj dovolj velike, da se oseba uleže vanje, morate svoje stari pustiti v garderobnih omaricah, sanitarije pa so skupne. Veliko kapsul se odpre šele po 15.00 uri, v njih pa običajno prespijo poslovneži, ki se po napornem delavniku in po službenem pijančevanju s kolegi, ne vrnejo domov.  Mi se tovrstnih nočitev nismo poslužili.

Kyoto

Kyoto je eno največjih japonskih mest in pomembno kulturno središče. Leži na otoku Honšu in je bil več kot 1000 let japonska prestolnica. V njem je veliko zgodovinskih dragocenosti, predvsem pa številna svetišča, templji, vrtovi in starih zgradb. Je najbolj znano japonsko turistično središče, vsako leto ga obišče okoli 20 milijonov ljudi.

Zlati tempelj

Mesto je razdeljeno na več okrožij, med katerimi je najbolj znano okrožje Gion, kjer prebivajo gejše. Mi smo žal videli samo eno, pa še ta je bila pripravnica. 

Gion

V objektiv nam je za las uspelo ujeti Gejšo

Za nas, navadne smrtnike, je sicer v mestu več možnosti za ogled gejš, med drugimi japonski slow food imenovan Kaiseki,  z nastopom gejš na odru ali pa zgolj samo njihov nastop. Ne za prvo varianto, ki bi na osebo stala 18000 jenov, ne za drugo, ki bi nas prišla 2900 jenov, se nismo odločili. In kdo so sploh gejše?

Gejša

Gejša je ženska, ki preučuje starodavne umetnosti japonskega plesa in glasbe. Uspešna gejša mora predstavljati lepoto, milino, umetniški talent, uglajenost in popolno vedenje. Poleg tega mora obvladati petje, ples, slikarstvo, kaligrafijo, obred pitja čaja in točenja alkohola, znati mora igrati šamisen, ročni boben, flavto ter druga glasbila, biti mora seznanjena z aktualnimi družbenimi dogodki, poznati književnost. Pri opravljanju svojega poklica se namreč srečuje z raznovrstnimi ljudmi. Vsakega mora obravnavati na svoj način. Mnoge so očarale kralje in prince, najuglednejše gospodarstvenike in mogotce iz sveta zabave.

Vir: http://sl.wikipedia.org/

Tako kot drugod, smo tudi v Kyotu morali poizkusiti lokalne specialitete. Tokrat smo poizkusili kyotski suši, ki je drugačen od klasičnega, saj v rižu nikoli ne boste srečali morskih rib, pač pa sladkovodne. Notri je ogromno različne zelenjave, predvsem pa je tudi oblika drugačna od klasičnih rolic.

Kyotski suši

Po v Kyotu smo se vozili z metrojem, ki pa ima samo dve liniji. Veliko smo hodili tudi peš in opazili, da se v mestu, razen na območjih, ki so temu namenjena, ne sme kaditi. Obstajajo območja mest ali pa posamezne ulice, kjer se lahko kadi.  Posebna zanimivost Kyota je ta, da v Kyotu po tekočih stopnicah prehitevajo po levi in ne po desni kot npr. v Tokiu ali pa na cesti. No in pa še ena zanimivost, ki smo jo opazili. Nikjer v javnih WC-jih ni bilo papirnatih brisač ali sušilcev rok.

V samem mestu smo si sicer ogledali vrtove in templje (tudi srebrni tempelj), kraljevo palačo, grad in mnoge torije. Najbolj znani vrt, ki smo si ga na Japonskem ogledali, se imenuje Ryoanyi, nahaja pa se prav v Kyotu. 

Toriji

Ryoanyi

Kamniti vrt ne vsebuje drugega kot pesek in 15 manjših skal oz. nekoliko večjih kamnov obdanih s prstjo posejano z mahom. Čeprav so kamni na videz postavljeni povsem naključno, se v njihovi postavitvi skriva zelo zanimiv vzorec. Vrt je namreč oblikovan v pravokotnik, ki z dvema stikajočima se stranicama meji na zid, kamni v vrtu pa so postavljeni tako, da iz nasprotnih dveh stranic, ki sta namenjeni opazovanju, od nikoder ni možno hkrati videti več kot štirinajst od petnajstih kamnov. Tako kot se opazovalec namreč giblje po obeh stranicah, tako se mu vedno drug kamen skrije oz. odkrije za enim izmed kamnov, ki jih vidi. 

Ryoanyi

Opazovalec lahko celosten vrt na en mah dojame le iz višine, oz., v kolikor se ne more povzpeti dovolj visoko, le tako, da si ga upodobi v mislih. In ker gre za zen vrt in ker o tem nisem napisal še nič, si v nadaljevanju lahko preberete kaj sploh so zen vrtovi.

Zen vrtovi

Na Japonskem je namreč urejanje vrtov oblika umetnosti z globokim duhovnim pomenom. Zen vrtovi so poznani kot 'sušni vrtovi' ali 'kamniti vrtovi'. Kot prostor so namenjen umiritvi in osredotočenju misli, zato ni čudno, da jih na Japonskem najpogosteje srečujemo v okolici budističnih templjev, kjer jih tamkajšnji menihi uporabljajo kot pripomočke za meditacijo in premišljevanje o naravnem redu sveta oziroma dharmi.

Kamen tako lahko simbolizira npr. goro, pesek oziroma vijuge v pesku vodo, kos lesa pa drevo, gozd, čoln in tako naprej. Bistvo take simbolike sporočanja je, da očisti misli opazovalca vseh za razumevanje odvečnih in nepomembnih elementov, ter opazovalcu omogoči, da lažje doseže globlja spoznanja.

Naš  namen je bil tudi obiskati čisto pravi obred čaja, vendar tega nikjer nismo našli, pa tudi časa je bilo premalo. Prav tako ni bilo časa za obisk kabuki gledališča in tekme sumo borcev. OK, tekem sumo borcev si itak ni bilo možno ogledati, saj v tem času ni bilo sezone, medtem ko bi na ogled kabukija, ob malo več časa, lahko šli. Smo ga pa zato lahko gledali po televiziji v hotelu in moram reči, da je kar dobro, da zanj ni bilo časa. :P

Kabuki

V japonščini besedo kabuki sestavljajo trije znaki: ‘ka’ pomeni pesem, ‘bu’ ples in ‘ki’ spretnost. Izhaja iz obdobja Edo v začetku 17. stoletja, ko so to gledališko obliko izvajale samo ženske. Senzualni značaj plesa, je bila za vlado moteča, zato so leta 1629 ženskam prepovedali nastopanje. Takrat so oder prevzeli moški, ženske vloge pa mladi moški z manj izrazitim moškim videzom. Še danes kabuki izvajajo samo moški, obstajajo pa tudi igralci, specializirani za igranje ženskih vlog, ki se jim reče onnagata. Kabuki je vizualno razkošna uprizoritev z glasbo, petjem, plesom, visoko stilizirano igro in spektakularno vizualno podobo. Zgodba je običajno zasnovana na zgodovinskih dogodkih, ljubezenskih zgodbah, moralnih konfliktih, tragičnih zgodbah o zarotah. Uporablja se starodavna oblika japonskega jezika, ki pogosto tudi Japoncem povzroča težave pri razumevanju. Dogajanje spremlja glasba, izvajana v živo na tradicionalnih japonskih instrumentih. Posebnost gledališča kabuki je, da prikazuje le del celotne zgodbe, zato je samo zgodbo priporočljivo poznati že pred ogledom predstave.

Vir: http://almiracatovic.wordpress.com/

Naslednjič nadaljujem z Osako.

Sorodne povezave:

- Potovanje po Japonski (2013) - 1. del

- Potovanje po Japonski (2013) - 2. del
- Potovanje po Japonski (2013) - 4. del