"Milijoni odtekajo iz življenjskih zavarovanj" je naslov članka na internetni strani RTV Slovenije. Nasploh opažam, da ljudje vse manj zaupajo zavarovalnicam in pravijo, da je to nateg.
Sam se s tem ne strinjam. Ne moramo namreč vsega skupaj posploševati in reči, da so zavarovalnice nateg. To lahko govori nekdo, ki nima niti najmanjšega pojma o zavarovalnicah ali pa nekdo, ki ga je nek zavarovalniški agent nategnil. Žal se dogaja tudi to. Ampak to še ne pomeni, da so zavarovalnice nateg. Problem je v slabih svetovalcih, ki jih je na trgu kot gob po dežju.
Vsak svetovalec, ki ima s stranko termin, bi po mojem mnenju moral biti neodvisen, to pa pomeni, da bi moral delati za neko agencijo, ki trži praktično vse zavarovalnice. Tak svetovalec je namreč lahko neodvisen in dela v korist stranke. Ne pa nekdo, ki dela za eno zavarovalnico. Tak pač ne more biti neodvisen, ker pozna produkte samo svoje zavarovalnice in tudi dela v korist svoje zavarovalnice.
Poleg tega nekateri pravijo, da so skoraj ves denar izgubili, ker so predčasno prekinili svoje zavarovanje. Zavedati se je namreč potrebno, da se v zavarovalnicah varčuje na dolgi rok in da človek ne izgubi nič, če varčuje do konca. Če nekdo zavarovanje predčasno prekine, pa seveda vedno nekaj izgubi. Največ na začetku, potem pa vedno manj. Bolj ko se varčevanje približuje h koncu, manj izgubi. Prav tako bo človek, ki ima sklenjeno zavarovanje na kratki rok (npr. 10 ali 15 let) dobil bore malo. Če nekdo misli varčevati na kratek rok, potem je absolutno boljša možnost varčevanje v banki.
Če nekdo torej pride v finančno stisko, je bolje, da premijo zniža na minimum, npr. 15 € (znesek je odvisen od posamezne zavarovalnice) in ga čez čas zviša, ko se osebne finance stabilizirajo. S tem torej ne izgubi nič. Zato je res najslabše, če človek zavarovanje prekine.
Ločiti pa je treba tudi med naložbenimi življenjskimi zavarovanji in klasičnimi življenjskimi zavarovanji. Naložbena življenjska zavarovanja namreč nimajo garancije in so odvisne od gibanja skladov na trgu, medtem ko imajo klasična življenjska zavarovanja garancijo in niso odvisne od gibanja na trgu. Dobiček pri teh zavarovanjih pa se vsako leto pripisuje in se naprej obrestuje (obrestno obrestni račun). Poleg tega tovrstna zavarovanja prinašajo neko socialno varnost, če pride do nekega hudega trenutku v življenju, kot je npr. huda bolezen ali smrt. No ,ta zadnja stvar je ključna, če ima človek družino.
Žal je pa tako, da je v Sloveniji absolutno preveč tveganih naložbenih zavarovanj (cca. 60%) in premalo varnih klasičnih življenjskih zavarovanj (cca. 40%). Zakaj imamo tako, ne vem. Predvidevam pa da zato, ker agentje najlažje prepričajo ljudi s tem, da obljubljajo visoke donose, ki pa niso realni. Ker če pogledamo Nemčijo oz. zahodno Evropo vidimo, da je klasičnih življenjskih zavarovanj cca. 90% in samo 10% naložbenih. Ljudem je pač bolj pomembna varnost denarja, kot sam donos. Seveda pa ta donos, ki je nižji kot pri naložbenih zavarovanjih, ni zanemarljiv. Sploh, če zavarovanec varčuje na dolgi rok.
Tako da se je res za vprašati, zakaj je v Sloveniji stanje tako, kakršno je. Ker tukaj pa ljudje res izgubljajo in so razočarani. Pred leti, ko so sklenili naložbeno zavarovanje, so donosi res bili dokaj visoki, sedaj pa so skoraj vsi skladi v rdečih številkah in ljudje izgubljajo. To pa prinese za seboj razočaranja in nezaupanje v zavarovalnicah. Ker jim ob sklepanju polic ni nihče povedal, kaj taka polica pomeni. Ok, saj vse piše v splošnih pogojih, toda kdo pa le-te bere!? Naloga svetovalca mira biti ta, da pove dobre in slabe strani posamezne vrste zavarovanja. Ne pa da slabe stvari zamolči. Bodimo realni. Skladi bodo slej ko prej spet začeli rasti, vendar pa se tukaj poraja eno drugo vprašanje. Kaj pa čez 20 ali 30 let, ko bo ena zavarovalna polica tik pred potekom? Kaj pa če takrat pride do nove gospodarske krize in bodo vsi skladi spet padli? Si predstavljate, da nekdo varčuje 30 let in na koncu dobi pol manj denarja ali pa celo večino denarja izgubi?
Sprašujem se, zakaj se svetovalci s stranko ne pogovorijo o njenih potrebah in željah ter na podlagi tega najdejo, za stranko, najboljšo rešitev. Ni namreč vsak produkt primeren za vsakogar. Stranko bi tudi vsak svetovalec moral vprašati ali ji je bolj pomembna varnost denarja ali donos. Oboje pa nikakor ni mogoče!
No, pa še nekaj o inflaciji. Tudi ta pomislek sem že slišal, da ljudje ne dobijo na koncu izplačano realno vrednost denarja, ker je ves denar požrla inflacija. Zavedati se je potrebno, da so običajno police indeksirane, torej usklajene z inflacijo, kar pomeni, da se na koncu izplača tudi realna vrednost denarja in se ne dobi samo za dva pira.
Stvari sem razložil zelo na kratko. Če želi kdo podrobnejše informacije, pa mi lahko piše na popotnik2001@gmail.com.
Sam se s tem ne strinjam. Ne moramo namreč vsega skupaj posploševati in reči, da so zavarovalnice nateg. To lahko govori nekdo, ki nima niti najmanjšega pojma o zavarovalnicah ali pa nekdo, ki ga je nek zavarovalniški agent nategnil. Žal se dogaja tudi to. Ampak to še ne pomeni, da so zavarovalnice nateg. Problem je v slabih svetovalcih, ki jih je na trgu kot gob po dežju.
Vsak svetovalec, ki ima s stranko termin, bi po mojem mnenju moral biti neodvisen, to pa pomeni, da bi moral delati za neko agencijo, ki trži praktično vse zavarovalnice. Tak svetovalec je namreč lahko neodvisen in dela v korist stranke. Ne pa nekdo, ki dela za eno zavarovalnico. Tak pač ne more biti neodvisen, ker pozna produkte samo svoje zavarovalnice in tudi dela v korist svoje zavarovalnice.
Poleg tega nekateri pravijo, da so skoraj ves denar izgubili, ker so predčasno prekinili svoje zavarovanje. Zavedati se je namreč potrebno, da se v zavarovalnicah varčuje na dolgi rok in da človek ne izgubi nič, če varčuje do konca. Če nekdo zavarovanje predčasno prekine, pa seveda vedno nekaj izgubi. Največ na začetku, potem pa vedno manj. Bolj ko se varčevanje približuje h koncu, manj izgubi. Prav tako bo človek, ki ima sklenjeno zavarovanje na kratki rok (npr. 10 ali 15 let) dobil bore malo. Če nekdo misli varčevati na kratek rok, potem je absolutno boljša možnost varčevanje v banki.
Če nekdo torej pride v finančno stisko, je bolje, da premijo zniža na minimum, npr. 15 € (znesek je odvisen od posamezne zavarovalnice) in ga čez čas zviša, ko se osebne finance stabilizirajo. S tem torej ne izgubi nič. Zato je res najslabše, če človek zavarovanje prekine.
Ločiti pa je treba tudi med naložbenimi življenjskimi zavarovanji in klasičnimi življenjskimi zavarovanji. Naložbena življenjska zavarovanja namreč nimajo garancije in so odvisne od gibanja skladov na trgu, medtem ko imajo klasična življenjska zavarovanja garancijo in niso odvisne od gibanja na trgu. Dobiček pri teh zavarovanjih pa se vsako leto pripisuje in se naprej obrestuje (obrestno obrestni račun). Poleg tega tovrstna zavarovanja prinašajo neko socialno varnost, če pride do nekega hudega trenutku v življenju, kot je npr. huda bolezen ali smrt. No ,ta zadnja stvar je ključna, če ima človek družino.
Žal je pa tako, da je v Sloveniji absolutno preveč tveganih naložbenih zavarovanj (cca. 60%) in premalo varnih klasičnih življenjskih zavarovanj (cca. 40%). Zakaj imamo tako, ne vem. Predvidevam pa da zato, ker agentje najlažje prepričajo ljudi s tem, da obljubljajo visoke donose, ki pa niso realni. Ker če pogledamo Nemčijo oz. zahodno Evropo vidimo, da je klasičnih življenjskih zavarovanj cca. 90% in samo 10% naložbenih. Ljudem je pač bolj pomembna varnost denarja, kot sam donos. Seveda pa ta donos, ki je nižji kot pri naložbenih zavarovanjih, ni zanemarljiv. Sploh, če zavarovanec varčuje na dolgi rok.
Tako da se je res za vprašati, zakaj je v Sloveniji stanje tako, kakršno je. Ker tukaj pa ljudje res izgubljajo in so razočarani. Pred leti, ko so sklenili naložbeno zavarovanje, so donosi res bili dokaj visoki, sedaj pa so skoraj vsi skladi v rdečih številkah in ljudje izgubljajo. To pa prinese za seboj razočaranja in nezaupanje v zavarovalnicah. Ker jim ob sklepanju polic ni nihče povedal, kaj taka polica pomeni. Ok, saj vse piše v splošnih pogojih, toda kdo pa le-te bere!? Naloga svetovalca mira biti ta, da pove dobre in slabe strani posamezne vrste zavarovanja. Ne pa da slabe stvari zamolči. Bodimo realni. Skladi bodo slej ko prej spet začeli rasti, vendar pa se tukaj poraja eno drugo vprašanje. Kaj pa čez 20 ali 30 let, ko bo ena zavarovalna polica tik pred potekom? Kaj pa če takrat pride do nove gospodarske krize in bodo vsi skladi spet padli? Si predstavljate, da nekdo varčuje 30 let in na koncu dobi pol manj denarja ali pa celo večino denarja izgubi?
Sprašujem se, zakaj se svetovalci s stranko ne pogovorijo o njenih potrebah in željah ter na podlagi tega najdejo, za stranko, najboljšo rešitev. Ni namreč vsak produkt primeren za vsakogar. Stranko bi tudi vsak svetovalec moral vprašati ali ji je bolj pomembna varnost denarja ali donos. Oboje pa nikakor ni mogoče!
No, pa še nekaj o inflaciji. Tudi ta pomislek sem že slišal, da ljudje ne dobijo na koncu izplačano realno vrednost denarja, ker je ves denar požrla inflacija. Zavedati se je potrebno, da so običajno police indeksirane, torej usklajene z inflacijo, kar pomeni, da se na koncu izplača tudi realna vrednost denarja in se ne dobi samo za dva pira.
Stvari sem razložil zelo na kratko. Če želi kdo podrobnejše informacije, pa mi lahko piše na popotnik2001@gmail.com.
10 comments:
V življenju si človek nabere mnogo izkušenj - tudi slabih. Resnici na ljubo, sam z zavarovalnicami nimam slabih, nasprotno. Nekajkrat sem bil lahko presrečen, da sem se že mlad naučil skrbeti zase in ne samo skrb in pomoč iskati od družbe in države. Do sedaj so mi zavarovalnice povrnile vse škode, ki sem jih utrpel, ne vem pa, če bi jih zmogel brez zavarovanja sam pokriti. Zato je moja filozofija in načelo takšno:
Država naj pomaga ob nesrečah le tistim, ki so svoje imetje tudi sami zavarovali.
Po načelu Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal!
Ni je takšne stvari, kot je zavarovalnica. Obstaja zgolj zavarovalni agent, ki uresničuje politiko združbe (še vedno) posameznikov, ki se ukvarjajo z neko dejavnostjo.
Zavarovanje vsekakor je nateg, saj drugače tudi ne more biti, če je vodilo dejavnosti dobiček - torej nujno prejeti več denarja, kakor ga izplačati. Solidarnostni temelj pa je ravno na račun dobičkonosnosti preteklost.
Vprašanje, ki ostane je zgolj še, koliko natega smo pripravljeni požreti na račun varnosti, ki naj bi jo zavarovalna polica prinašala.
Čisto odvisno za kakšno polico gre. Ali gre za klasično ali naložbeno.
V principu ni razlike med policami. Poglejmo neko čisto drugo polico, npr. avtomobilsko: če je povprečna zavarovalna vsota cca. 300 eur (kar je 2-3% letnega dohodka!!!), potem v cca. 50-ih letih aktivnega lastništva avtomobila tega vsak posameznik "izplača" (AO+ tukaj ni vštet). Posledično bi v sloveniji moralo v 50-ih letih moralo biti v prometnih nesrečah uničenih vsaj dober milijon novih vozil. Če upoštevamo neko povprečno amortizacijsko stopnjo nekako slaba dva milijona.
To je 20-40 tisoč totalk na leto. Ali 50 - 100 na dan. IIn vendar zavarovalnice tarnajo, da je z avtomobilskimi policami izguba. Hmmmm...
Poglejmo še zdravstveno blagajno (ki je sicer pretežno v državnih rokah, toda principi so podobni). Slabih 13% gre iz naslova dela neposredno v zdravstveno blagajno. Poleg tega še v povprečju 2-3% netto prejemkov. Skupaj torej 15% vsega bruto produkta v Sloveniji. In vendar bolnišnicam zmanjkuje za zdravila... kar mi govori, da je kakih 5% prebivalstva 100% invalidov, v celoti odvisnih od zdravstvene oskrbe. Ali je pač 50% vsega prebivalstva nekje 10% odvisno od zdravstvene oskrbe. Hmmmm...
In če se vrnemo na življenjsko zavarovanje. Kako torej pričakovati od inštitucij, ki ne zmorejo učinkovito razporejati solidarnostnih likvidnostnih sredstev, da bodo znale poskrbeti za "življenjsko varnost" na dolgi rok?
Vsekakor JE razlika ali gre za neko življenjsko ali pa zgolj avtomobilsko zavarovanje. Ne smemo stvari posploševati. Ker moramo vedeti, da se po enih policah (avtomobilska in nezgodna zavarovanja) zavarovalnicam plačuje in če ne pride do odškodninskega zahtevka, ta denar OSTANE zavarovalnicam. Drugače pa je pri npr. klasičnih življenjskih zavarovanjih, kjer se zavarovancu vsako leto dobički pripisujejo. Zavarovalnice ga tovrstnim zavarovanjem pripisujejo 3-5% na leto. In ker po teh policah varčujemo in NE plačujemo, ta denar na koncu dobimo povrnjenega. Če seveda vztrajamo do konca! V nasprotnem primeru vedno nekaj izgubimo. Pa ne samo to, da ga dobimo povrnjenega. Dobimo tudi ves predpisani dobiček. To je pač dejstvo. Verjetno bi ga lahko dobili še več kot "zgolj" 5 odstotkov, vendar pa mora od tega nekaj imeti tudi zavarovalnica in ne zgolj samo zavarovanec. Saj je logično, da nihče ne dela zastonj.
Če pomislim, niti ni bistvene razlike. Celo več... Večina "dimenzij" (v t.i. sistemih za podporo odločanju) je pri vseh policah enaka. In zelo malo se izračunava korist zavarovanca. To je postranske narave. Namen teh sistemov, ki smo jih gradili, je bil zgolj narediti optimalno polico z vidika "zavarovalnice". Žal.
Seveda pa, kot že rečeno... koliko natega smo pripravljeni sprejeti (kakšna je vendar naša korist od tega) je vedno stvar posameznika.
Plačeval sem življenjsko zavarovanje nekaj čez 50€ mesečno in nezgodno, vse skupaj okrog +70€ mesečno. Sedaj sem vse prekinil in denar, ki bi ga naj prejel iz življenjskega zavarovanja, ki je bilo tudi deloma naložbeno (delež naložbe neznan), preprosto ne dobim dokler ne bom 6 mesecev brezposelen.
Se pravi od okrog 500€, ki se je v dveh letih nabralo v naložbi bi dobil okoli 200€ izplačila SAMO in še to, ko bom brez dela 6 mesecev.
V GLAVNEM ZAVAROVALNICE SO NATEG TISOČLETJA.
UKINIL SEM VSE IN NOČEM VEČ SLIŠATI ZA KAKŠNEGA AGENTA V BLIŽINI MENE.
Plačeval sem življenjsko zavarovanje nekaj čez 50€ mesečno in nezgodno, vse skupaj okrog +70€ mesečno. Sedaj sem vse prekinil in denar, ki bi ga naj prejel iz življenjskega zavarovanja, ki je bilo tudi deloma naložbeno (delež naložbe neznan), preprosto ne dobim dokler ne bom 6 mesecev brezposelen.
Se pravi od okrog 500€, ki se je v dveh letih nabralo v naložbi bi dobil okoli 200€ izplačila SAMO in še to, ko bom brez dela 6 mesecev.
V GLAVNEM ZAVAROVALNICE SO NATEG TISOČLETJA.
UKINIL SEM VSE IN NOČEM VEČ SLIŠATI ZA KAKŠNEGA AGENTA V BLIŽINI MENE.
Zato pa mora svetovalec, ki je etičen, stranki pri sklepanju polic povedati tako dobre kot slabe stvari. Stranke razmišljajo samo o tem, kaj bi imele zavarovane in za kakšen denar, ne pa tudi o tem, kaj pravijo splošni pogoji glede odkupov oz. predčasnih prekinitev polic. Zavarovalnice in njihovi produkti se namreč med seboj zelo razlikujejo. Kaj piše v različnih splošnih pogojih, pa zna povedati samo neodvisen svetovalec, ki trži produkte vseh zavarovalnic.
Je pa ponavadi tako, da je zelo težko prekinjati klasična življenjska zavarovanja (spet je sicer to odvisno od zavarovalnice - nekatere so tukaj zelo fleksibilne, lažje pa je naložbena. Očitno si ti sklenil tako zavarovanje, kjer pri odkupu komplicirajo. Ampak glede tega bi se moral oz. bi te moral o tem seznaniti svetovalec. Pa te očitno ni.
Najbolj zanimivo je pa to, da mnogo strank sploh ne ve kaj sklepa oz. to sklenejo zato, da se znebijo svetovalca. Češ, je težil, pa sem sklenila. To vsekakor ne more biti razlog za sklenitev police. :)
Načeloma se kombinirana življenska zavarovanja sklepajo na daljšo časovno obdobje, predvsem za penzije poštukat in ne za nove feltne čez pet let ;-) če te pa kaznujejo ker si sam škoduješ pa jbg. Večina zavarovalnic ti v primeru hujših življenskih preizkušenj lepo ne komplicirajo z izplacili
Post a Comment