Salvador Dali

Salvador Felip Jacint Dalí Domènech ali Salvador Felipe Jacinto Dalí Domènech, markiz Pubolski, je bil rojen 11. maja 1904 v Figueresu, umrl pa 23. januarja 1989.

Bil je španski (katalonski) umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Bil je izurjen risar, najbolj znan po udarnih, bizarnih in čudovitih slikah in ostalih umetniški delih nadrealistične usmeritve. Salvadorjev umetniški repertoar vključuje prav tako film, kiparstvo in fotografijo. Sodeloval je z Waltom Disneyjem pri risanki Destino, ki jo je nagradila tudi Akademija, bila pa je realizirana šele posmrtno leta 2003.

Dali je vse čas zatrjeval, da ima arabske korenine in trdil, da so bili njegovi predniki Mavri, ki so naselili Španijo v letu 711 in da ima od tukaj svoje značilnosti: »moja ljubezen do vsega, kar je privlačno in ekscesno, moja strast po razkošju in moja ljubezen do orientalskih oblek.«

Imel je močno sposobnost delati nenavadne stvari in s tem pritegnil pozornost nase. To je včasih jezilo tako tiste, ki so ljubili njegovo umetnost, kot tudi njegove kritike, kajti njegove ekscentrične navade so včasih pritegnile več pozornosti javnosti kot njegovo umetniško delo. Ta domnevno načrtna razvpitost je privedla do široke prepoznavnosti pri ljudeh in mnogih nakupov njegovih del s strani ljudi različnih strok.

Ko je bilo Dalíju pet let, so ga odpeljali h grobu njegovega brata, prav tako Salvadorja, ki je umrl v starosti dveh let in to samo devet mesecev prej, preden se je rodil. Starša sta mu povedala, da je bil sam bratova reinkarnacija, kar je začel Dalí kmalu verjeti. O svojem bratu je Dalí povedal slednje: »...midva sva podobna drug drugemu kot dve kaplji vode, vendar pa imava različen odsev. On je bil najbrž prva verzija mene samega, toda preveč prepričan v absolutno.«

Dalí je imel tudi sestro Ano Marío, ki je bila tri leta mlajša od njega. V otroštvu je obiskoval risarsko šolo, poleti 1916 pa je med bivanjem v Cadaquésu raziskoval moderno umetnost skupaj z družino Ramona Pichota, lokalnega umetnika, ki je pogosto obiskoval Pariz. Naslednje leto je Dalíjev oče organiziral razstavo njegovih risb z ogljem v njihovi domači hiši. Prvo javno razstavo je imel v krajevnem gledališču v Figueresu leta 1919. Leta 1921 je Dalíjeva mati umrla za posledicami raka na dojki. Dali je o njej dejal: »njena smrt je bila največji udarec, ki sem ga doživel v svojem življenju. Častil sem jo ... nisem se mogel sprijazniti z izgubo bitja, na katerega sem računal, da bo naredilo neviden in neizogiben pečat na moji duši.« Po njeni smrti se je Dalíjev oče poročil s sestro svoje pokojne žene.

Leta 1922 se je Dalí preselil v nekakšen študentski dom z imenom Residencia de estudiantes v Madrid, kjer je študiral na šoli Svetega Fernanda lepih umetnosti. Dalí je takoj pritegnil pozornost kot ekscentrik, ki je nosil dolge lase in brke ter obleko, hlače in kolenčnike v modnem stilu iz enega stoletja pred njegovim. Vendar pa so njegove slike, v katerih je eksperimentiral s kubizmom, pritegnile največ pozornosti njegovih študentskih prijateljev na šoli. V teh zgodnjih kubističnih delih verjetno še ni povsem razumel tega gibanja, kajti edine informacije, ki jih je uspel dobiti o kubizmu, je črpal iz peščice člankov v revijah in kataloga, ki mu ga je podaril Pichot, poleg tega pa tudi v Madridu tisti čas še ni bilo kubističnih umetnikov. V času šolanja je postal tudi tesen prijatelj s pesnikom Federicom Garcío Lorco, s katerim sta bila najverjetneje tudi intimna prijatelja in s filmarjem Luisom Buñuelom.

Dalí je izstopil iz akademije leta 1926 malo pred zaključnimi izpiti, ko je prišel do zaključka, da niti eden od učiteljev na fakulteti ni toliko usposobljen oziroma zmožen, da bi ga presegal in da bi ga kot tak na izpitih lahko izprašal. Istega leta je prvič obiskal Pariz, kjer je srečal Pabla Picassa, ki ga je pričakoval, saj je o mladem Dalíju slišal veličastne stvari prek Joana Mirója. Dalí je naredil veliko število del pod močnimi vplivi Picassa in Mirója naslednjih nekaj let, preden je postavil povsem svoj, nov stil. Nekateri trendi v Dalíjevem delu, ki so se kasneje nadaljevali skozi vso njegovo življenje, so bili že opazni in evidentirani v dvajsetih letih 20. stoletja. Dalí je vsrkaval vplive vseh stilov v umetnosti, ki jih je lahko našel, da je lahko nato produciral dela, ki so variirala od povsem akademsko klasičnih do zadnjih konic avantgarde, in ki jih je včasih razporedil skozi več del, včasih pa kombiniral v enem samem. Razstave njegovih del v Barceloni so pritegnile veliko pozornosti, mešanico novih pojmov in številne mešane debate kritikov. Dalí si je pustil rasti dolge zavite brke, ki so postale njegova ikona; to je bila posledica vpliva španskega slikarja iz 17. stoletja, Diega Velázqueza.

Leta 1929 je srečal svojo doživljenjsko muzo, inspiracijo in kasnejšo ženo Galo, katere pravo ime je bilo Helena Dimitrievna Deluvina Diakonova. Gala je bila ruska imigrantka, od Dalíja starejša enajst let in je bila v tem času še poročena z nadrealističnim pesnikom Paulom Éluardom.

V istem letu je imel Dalí številne pomembne profesionalne razstave in se je velikokrat pridružil surrealistični skupini na montparnaški četrti v Parizu (čeprav je njegovo delo kazalo močan vpliv nadrealizma že kaki dve leti pred tem). Dalí in Gala, ki sta skupaj živela od leta 1929, sta se prvič poročila v letu 1934 samo civilno, leta 1958 pa še cerkveno.

Ko je prišel v Španiji na oblast Francisco Franco v času španske državljanske vojne, je bil Dalí eden od redkih španskih intelektualcev, ki so nasprotovali novemu režimu. Ko se je v Evropi začela 2. svetovna vojna, sta Gala in Dalí leta 1940 emigrirala v Združene države Amerike, kjer sta nato živela osem let. Leta 1942 je izdal svojo avtobiografijo Skrivno življenje Salvadorja Dalija. Z letom 1949 je Dalí spet pričel živeti v svoji ljubljeni Kataloniji.

Dejstvo, da se je odločil spet živeti v Španiji, je bilo, da je bil Francov režim kritiziran s strani mnogih umetnikov ter naprednjakov. Prav tako so kasnejša Dalíjeva dela imela več opraviti s politiko kot s tistim, o čemer je pričal njihov naslov.

V kasnejših letih svoje kariere se Dalí ni posvečal toliko samemu slikanju, kot eksperimentiranju z mnogimi nevsakdanjimi in novimi tehnikami ter mediji. Ustvarjal je okrogla dela in je bil eden prvih umetnikov, ki je predstavil heliografijo v umetnostnem smislu – kot umetnostno tehniko (s tem je prispeval k razmišljanju, da je tudi fotografija umetniška, ne zgolj tehniška stroka).

Dalí je prav tako kazal veliko zanimanje za naravoslovje in matematiko, navduševal se je nad DNK in hiperkocko.

Leta 1960 je Dalí pričel graditi na načrtih Dalíjevega gledališča in muzeja v svojem domačem mestu v Figueresu; to je bil največji samostojni projekt in glavni predmet, kateremu je posvečal vso svojo energijo do leta 1974. Nadaljeval je s svojimi prispevki do sredine 80-tih let. V letu 1968 je tako posnel reklamo za tovarno čokolade Lanvin in poleg tega leta 1969 oblikoval tudi logotip za lizike Chupa Chups. Bil je odgovoren za celostno podobo Evrovizije v Teatru Real v Madridu leta 1969, za katerega je ustvaril ogromno kovinsko skulpturo, ki je stala na odru dvorane.

Leta 1982 je španski kralj Juan Carlos podelil Dalíju naslov markiza Pubolskega, za katerega mu je Dalí kasneje plačal z risbo Glava Evrope (ki je najverjetneje njegova zadnja risba), ko ga je kralj obiskal na njegovi smrtni postelji. Gala je preminila 10. junija 1982, po njeni smrti pa je Dalí povsem izgubil voljo do življenja. Začel je hirati in bil povsem dehidriran – verjetno kot poskus počasnega samomora, kot da bi hotel vegetirati, kot zmorejo nekateri mikroorganizmi, o katerih je veliko bral. Iz Figueresa se je preselil na grad Pubol, ki ga je kupil za Galo in ki je bil njeno zadnjo domovanje pred njeno smrtjo.

Leta 1984 je izbruhnil požar v njegovi spalnici iz neznanih razlogov – verjetno spet Dalíjev poskus samomora, lahko pa tudi zaradi malomarnosti njegovega osebja. Ne glede na to se je Dalí rešil in se vrnil v Figueres, kjer je skupina njegovih prijateljev in somišljenikov – umetnikov poskrbela, da se je udobno namestil v svojem Gledališču – Muzeju do svojih zadnjih let.

Obstajajo domneve, da so Dalíjevi sodelavci prisilili slikarja, da naj bi podpisoval prazna platna, ki so bila kasneje (po njegovi smrti) uporabljena in prodana kot originali. Kot rezultat tega morajo biti prodajalci umetnin še danes vedno pozorni pri prodaji slikarjevih kasnejših del, ki se mu pripisujejo. Dalì je umrl 23. januarja 1989 v Figueresu zaradi srčnega zastoja. Pokopan je v kripti njegovega Teatro Museo v Figueresu.

Na strehi Dalijevega teatra oz. muzeja lahko opazimo ogromno jajc. To seveda ni presenetljivo, glede na to, da je bilo jajce stalnica v Dalíjevem stilu. Jajce je povezoval s plodom v maternici in skozi to simboliziral upanje in ljubezen. Poleg tega v njegovih delih srečamo tudi mravlje. Dalí je namreč kot mlad deček imel za domačega ljubljenčka netopirja. Nekega dne ga je našel mrtvega, prekritega z mravljami. Od tod je razvil očaranje in hkrati strah pred mravljami.

V življenju Salvadorja Dalija pa je imela pomembno vlogo tudi politika. Včasih je bil prikazan kot podpornik totalitarnega Franca. André Breton, voditelj nadrealističnega gibanja, je z velikim trudom hotel izločiti njegovo ime iz nadrealističnega gibanja. Realnost je bila najverjetneje malo bolj kompleksna; ne glede na to pa slikar nikakor ni bil antisemitist, saj je prijateljeval tudi npr. z znanim arhitektom in oblikovalcem Paulom Lászlóm, ki je bil žid. Prav tako je izražal globoko spoštovanje do Freuda (s katerim se je tudi srečal) in Einsteina, ki sta bila oba žida.

V njegovem kritičnem pregledu Dalíjeve avtobiografije Secret Life, je George Orwell zapisal: »Nasploh pa je treba sočasno upoštevati dve dejstvi; da je bil Dalí hkrati glavna dobra figura in ogabno bitje.« To je dostikrat napačno razumljeno, verjetno pa vzrok izhaja iz Dalíjevega premišljenega provokativnega zaničevanja komunistične ideje enakosti vseh stanov in dejstva, da je portretiral Hilerja več kot samo enkrat. Kakorkoli, ker je občasno tudi izjavil kakšno natančno ter zbadljivo kritiko na Hitlerjev račun, je bilo zanj nemogoče, da bi bil podpiran s strani človeka, »ki je takoj opravil s histeriki«, kakršen je bil Dalí.

V svoji mladosti se je Dalí spogledoval z obojim, anarhizmom in komunizmom. Njegovi zapisi, v katerih opisuje številne anekdote o oblikovanju radikalnih političnih trditev, so namenjeni bolj za šokiranje poslušalcev, kot pa spremljani s kakim globljim prepričanjem, ki bi spremljalo takratno Dalíjevo vdanost dadaističnemu gibanju. Ko je postal starejši, so se njegova politična prepričanja spremenila, še posebno, ko se je nadrealistično gibanje preoblikovalo pod vodstvom Trockiista Andrea Bretona, ki je takoj zaslišal Dalíja o njegovem političnem prepričanju. V knjigi, izdani leta 1970 z naslovom Dali o Daliju, je Dalí sebe označil kot anarhista in monarhista in s tem dal velik vzpon teoriji anarho-monarhizma.

Ker je leta 1942 v New Yorku javno označil svojega kolega, nadrealističnega filmarja Luisa Buñuela, da je ateist, je bil le-ta odpuščen s svojega mesta v Muzeju moderne umetnosti (MOMA) in je kasneje celo pristal na črni listi ameriške filmske indusrije.

Ko se je razplamtela španska državljanska vojna, je Dalí od nje zbežal in se ni priključil nobeni skupini. Po njegovem povratku v Katalonijo po vojni, se je Dalí približal Francovemu režimu. Nekatere izmed njegovih izjav so podpirale Francov režim, čestital je Francu za njegove posege, s katerimi se je namenil "očistiti Španijo škodljivih vplivov". Dalí, ki je bil katolik, je predvsem kritično gledal na komuniste in anarhiste, ki so v času rdečega terorja med špansko državljansko vojno pobili okoli 7000 duhovnikov in nun. Dalí je pošiljal telegrame Francu ter ga "rotil naj podpiše smrtne naloge za politične zapornike." Dalí je celo naslikal portret Francove vnukinje. Nemogoče je določiti, ali je bil slikarjev poklon Francu odkritosrčne ali čudaške narave; kajti prav tako je nekoč poslal telegram in rotil Conducătorja, romunskega komunističnega diktatorja Nikola Ceauşesca, da naj sprejme njegovo željo v znak kraljevske časti. Romunski dnevni časopis Scînteia je novico objavil, ne da bi upošteval posmehljivi ton te geste. Eden od maloštevilnih koščkov, ki so kazali na Dalíjevo javno nepokorščino, je bilo npr. stalno poveličevanje Lorce, celo v letih, ko so bile njegove pesmi prepovedane.

Dalí je bil barvita in impozantna pojava, vedno oblečen v veliko ogrinjalo, opremljen s sprehajalno palico, znan po svojem ošabnem izražanju ter z navzgor obrnjenimi navoskanimi brki, ki so postali znani, ko je izjavil "vsako jutro potem ko vstanem, doživim posebno zadovoljstvo: to zaradi česar sem Salvador Dalí."

Pevka Cher in njen takratni mož Sonny Bono, sta bila v mladosti povabljena na zabavo v Dalíjevo drago stanovanje v newyorškem hotelu Plaza in bila pretresena, ko se je Cher pomotoma usedla na nenavadno oblikovan vibrator, ki je ležal na lahkem stolu. Ko je pisal avtograme za oboževalce, je Dalí vedno obdržal njihova pisala.

V intervjuju z novinarjem Mikom Wallacem v njegovem TV šovu Sixty Minutes je Dalí o sebi ves čas govoril v tretji osebi in na koncu presenečenemu Wallacu zabrusil da je "Dalí nesmrten in ne bo nikoli umrl".

Vir: Wikipedia

Povezava:

- Potovanje po Provansi in Španiji (2010)