Pri izbiranju letošnjega dopusta nisem izgubljal preveč časa. Odločil sem se dokaj na hitro za Mehiko oz. bolje rečeno del Mehike, to je polotok Jukatan. Lansko leto, ko sem potoval po Kubi, sem se namreč za kratek čas ustavil v Cancunu, ki pa mi je bil takoj všeč in to kljub temu, da sem moral, zaradi zamude letala, tam prisilno prenočiti. Poleg tega so mi šle na roko tudi ugodne cene, čemur gre pripisati zaslugo predvsem izbruhu prašičje gripe, ki se je pojavila ravno v Mehiki in pa seveda gospodarski krizi. Prav zaradi prašičje gripe pa v Mehiko ni bilo dva meseca nobenega letala iz Evrope, kar je bil za Jukatan, ki živi od turizma, velik šok.
Preden grem na samo potovanje oz. bolje rečeno dopustovanje, pa nekaj osnovnih podatkov o Mehiki.
Geografija
Mehika je država v srednji Ameriki, ki na severu meji na Združene države Amerike, na jugovzhodu na Gvatemalo in Belize, na zahodu na Tihi ocean ter na vzhodu na Mehiški zaliv in Karibsko morje.
Ta, po velikosti trinajsta država na svetu in enajsta po številu prebivalcev, te preprosto očara. No vsaj mene je in to kljub temu, da sem spoznal samo delček države, to je polotok Jukatan, ki v majevskem jeziku pomeni Dežela jelenov. Vseh držav v Združenih mehiških državah je sicer 31, temu pa je potrebno prišteti še Mehiško zvezno okrožje z glavnim mestom Ciudad de Mexico, kjer živi kar 25 milijona ljudi in je s tem eno izmed največjih velemest na svetu.
Podnebje
Ker ima Mehika kar 1.972.550 m2 površine, je tudi podnebje zelo raznoliko. Za polotok Jukatan je značilno subtropsko podnebje, z netipično džunglo, saj so drevesa visoka največ do 15 metrov. Problem Jukatana je namreč v tem, da ima pozimi sušo, ko pade zelo malo dežja in se drevesa že skoraj posušijo, medtem ko poleti pade zelo veliko padavin, zaradi česar drevesa in ostalo rastje ponovno oživijo. Prav zaradi menjave suhega in deževnega obdobja, se drevesa kaj več, kot to, da zrastejo do 15 metrov, ne morejo razviti.
Drugačna slika pa je na jugu države, v zveznih državah Chiapas (najrevnejša mehiška država) in Tabasco. Tu je podnebje tropsko, z obilico padavin skozi vse leto. Tu zrastejo drevesa tudi 30 metrov in več.
V osrednjem delu države, kjer se nahaja glavno mesto, je pokrajina gorata, mesta pa se v glavnem nahajajo nekje na 2000 metrih nadmorske višine. V tem delu države so temperature in nasploh pogoji za življenje veliko bolj znosni, zato je tukaj tudi največ prebivalcev. Na severu države jih je namreč spet manj, saj je severni del Mehike, vse do meje z ZDA, vroč in puščavski.
Zaradi segrevanja ozračja je v Mehiki vsako leto tudi več orkanov, medtem ko so se prej orkani pojavljali na cca. 15 let. Zadnji močnejši orkan, ki je divjal leta 2007, je bil orkan Dean, ki je uničil kar 40% subtropske džungle, kar je že tako revno prebivalstvo zelo prizadelo.
Zgodovina
Prva razvita civilizacija na področju današnje Mehike je bila Azteška, ki jo je med leti 1519 in 1521 uničil španski konkvistador Hernán Cortés. Do začetka devetnajstega stoletja je bila Mehika španska kolonija, po velikem uporu med leti 1810 in 1821 pa so razglasili neodvisno cesarstvo. Leta 1824 se je država preoblikovala v republiko, v kateri so pogosto divjale državljanske vojne.
Leta 1845 so si ZDA priključile območje današnjega Teksasa, po vojni med leti 1846 in 1848 pa še območje današnje Kalifornije, Arizone in Nove Mehike. Leta 1861 je v Mehiko posegel Napoleon III. in na mesto cesarja s pomočjo konservativcev postavil nadvojvodo Maksimiljana, ki pa je bil leta 1867 ustreljen. Med leti 1910 in 1920 je v Mehiki spet divjala državljanska vojna, ki je končala vladavino diktatorja Porfiria Diaza. Vojna je bila naperjena proti veleposestnikom, njihova zemlja pa je bila ob koncu vojne razdeljena.
Med leti 1929 in 2000 je bila na oblasti Revolucionarna institucionalna stranka, ki je med vladavino prevzela mnogo imen. Leta 1938 je bila nacionalizirana naftna industrija, po 2. svetovni vojni pa se je začela hitra gospodarska rast in umiritev političnih razmer, tako da je država leta 1994 z ZDA in Kanado podpisala sporazum, s katerim se je pridružila organizaciji NAFTA. Od leta 1994 poteka na jugu oborožen upor Indijancev, takrat pa je nastopila tudi večja gospodarska kriza.
V Mehiki sedaj živi 77% Mestincev (mešanci med Evropejci in Indijanci), 11% Indijancev, 8% Evropejcev ter 4% Azijcev oz. Črncev.
Maji
Arheologi delijo zgodovino Majev na tri poglavitna časovna obdobja:
- Predklasično obdobje (od 2000 pr.n.š. do 250 n.š.)
- Klasično obdobje (od 250 n.š. do 900 n.š.)
- Poklasično obdobje (od 900 n.š. do 1502 n.š.)
V 3500 letih se je tako vzpelo, zacvetelo, potem pa spet zatonilo na stotine mest in mestnih držav. Danes skrbi za majevska najdišča, od katerih so mnoga komaj kaj raziskana, pet držav in sicer: Mehika, Gvatemala, Honduras, Salvador in Belize.
Življenje v Mehiki
Povprečna plača v Mehiki je 400$, minimalna pa 5$ na dan. Prav zaradi tega zelo veliko Mehičanov hodi na delo v ZDA, kjer dobijo plačano po 7$ na uro, delajo pa tam predvsem kot čistilci, kuharji, natakarji… Delo v ZDA Mehiki prinaša tudi največ denarja in sicer takoj po prihodkih od prodaje nafte in celo pred dohodki od nedovoljene trgovine z mamili, ki je v Mehiki žal velik problem. Kljub nenehnim aretacijam mafijskih šefov s katerimi se je spoprijel mehiški predsednik Felipe Calderon, temu ni videti konca. Takoj, ko zaprejo enega mafijskega šefa, že se pojavi deset novih in zgodba se bo žal nadaljevala, dokler povpraševanje po drogi v ZDA ne bo prenehalo.
Če hočeš v Mehiki kupit stanovanje in za to nimaš denarja, moraš vzeti kredit, ki pa ni poceni. Mladi ga lahko vzamejo do 40.000$, kjer je za obdobje 25 let obrestna mera kar 9%.
Tekila in Mezcal
Tekila je žgana pijača, ki jo pridobivajo iz srčike agave, medtem ko listov agave tukaj ne predeljujejo. Poznamo tri vrste tekile. Najbolj znana je srednja tekila, ki je stara do enega leta in ki se običajno uporablja za koktejle. Domačini pijejo tekilo, ki je cenena in po kateri te npr. peče v grlu ali trebuhu. Najbolj kvalitetne tekile pa so stare vsaj eno leto. Boljše tekile namreč lahko dosežejo tudi ceno 80 dolarjev in več.
Domačini poleg tekile pijejo tudi Mezcal, ki pa se v svetu ni toliko prijel. Zasluga temu gre verjetno predvsem zaradi črva v pijači.
Zanimivost tekile je tudi način njenega pitja. V Evropi in s tem tudi v Sloveniji tekilo pijejo tako, da najprej poližeš sol, poješ limono oz. kar je bolj pravilno, limeto in na koncu spiješ še tekilo. Mehičani pa to delajo drugače. Najprej spiješ tekilo, nato pa šele poližeš sol in poješ limeto.
O kakavu in žvečilkah
Marsikdo ne ve, da so pitje kakava »izumili« prav v Mehiki, ko so ga pili Azteki. Znani so namreč zapisi španskih kronistov o osvajalskem pohodu Hernana Cortesa po Mehiki, ki so opisovali nenavadne običaje Montezuma II, vladarja Aztekov. Ta je dnevno zaužil okoli 50 kakavovih obrokov, začinjenih z vaniljo ali drugimi začimbami, bodisi kot pijačo ali pa hrano postreženo v zlatih kelihih in zaužitih z zlatimi žlicami. Kakavov obrok naj bi bil stepen v rahlo peno, ki se je kar stopila v ustih. V Evropo so tako čokolado prinesli Španci, kjer je postala priljubljeno živilo do sredine 17. stoletja.
Sicer pa beseda kakav izhaja iz majevske besede kakaw, njegova zrna pa so sodila med najbolj zaželeno blago, s katerim so Maji trgovali na svojem ozemlju in pa tudi onkraj svojih meja. Zrna so namreč povsod na tem območju uporabljali kot plačilno sredstvo. Njihovi glavno odjemalci so bili prav Azteki, ki kakava v svojem hladnem in suhem podnebju niso mogli predelovati.
Poleg kakava, pa so Indijanci izumili tudi žvečilko, ki so jo izdelovali iz drevesne smole in čebeljega voska.
Toliko za uvod, naslednjič pa več o "potovanju", ki ga bom popestril tudi s številnimi fotografijami.
Sorodne teme:
- Mehika - Jukatan (2009) - 2. del
No comments:
Post a Comment