Do sedaj sem vas obremenjeval s kubansko zgodovino, danes pa res začnem pisati o svojih doživljajih s potovanja po Kubi, o katerih sem sicer nekaj malega pisal že sproti. Od danes naprej bom namreč o vsem skupaj pisal veliko bolj obsežno. No in prva stvar o kateri bom pisal je dogodek, zaradi katerega sem skoraj prespal let za Miami, v nadaljevanju pa med drugimi tudi o "varnosti" na letalih...
Najino potovanje se je začelo v soboto 12. aprila, ko sva se morala najprej odpeljati do letališča v Münchnu, od koder sva poletela na onstran Atlantika. Let iz Münchna je bil namreč najcenejši, saj so bili leti iz Dunaja, Benetk ali celo Ljubljane, neprimerno dražji.
V primerjavi z Ameriko, pa tokrat karte nisva kupila v eni izmed turističnih agencij, kjer sva pred tremi leti imela še popust (za vse, ki smo bili mlajši od 26 let), ampak preko interneta oz. preko internetne strani Expedia. Vseeno je bila karta dokaj ugodna, sploh če se upošteva, da sva na Kubo letela preko Miamija. V kolikor bi kupila karte za direkten let na Kubo, pa bi verjetno prihranila nekje 200 €. Kakorkoli že. Ker sva se odločila, da si želiva ogledati Miami, ki je iz potovalnega načrta izpadel pred tremi leti, sva se pač odločila za to varianto.
Najin odhod je bil planiran ob pol treh zjutraj in ob predpostavki, da bi do Münchna vozila štiri ure in pol, bi morala tja prispeti, če bi bilo vse normalno, ob sedmih, torej dve ure pred odhodom letala. Toda žal ni bilo tako.
Namesto ob pol treh sva se namreč odpeljala šele ob treh. Glede na to, da sem vstal šele petnajst minut pred tretjo, pa je ta čas vseeno zelo odličen. In kaj se je zgodilo? Ker sem imel novi telefon in je imel neke probleme z budilko na uri oz. alarma nisem pravilno nastavil, ura enostavno ni zvonila. Kaj hitro bi se torej lahko zgodilo, da bi let… hm… prespal.
Ni potrebno posebej poudarjati, da sem se ob pogledu na uro zgrozil in da je temu sledilo kar se da hitro preoblačenje, ob treh že v avtu in ob petnajst čez tretjo, na poti proti letališču. Ker pa je bila cesta prazna, sva tja prišla samo petnajst minut kasneje, kot pa sva predvidevala, torej ob 7.15 uri. Žal pa je tako, da sva avtobus, ki na vsakih dvajset minut vozi do terminala, zamudila za kakšno minuto, tako da sva se do terminala odpeljala šele z avtobusom, ki naju je pobral ob 7.35 uri in naju odložil ob 7.50 uri. Dovolj časa torej, da pravočasno prideva na letalo. Toda ne. Ker nekako ni bilo najinih letalskih kart v mreži (kopije e-pošte, kjer so nama potrdili nakup kart preko interneta, sva imela s seboj), so naju začeli letališki delavci pošiljati izpred enega okenca, na drugega. Vse skupaj je trajalo toliko časa, da nama je na koncu, pol ure pred odhodom letala, ena izmed Lufthansinega osebja, ki naju je le uspela vnesti v računalnik in prijaviti za let, dejala, da je vprašanje, če bova sploh uspela pravočasno priti čez vse varnostne sisteme in na letalo.
Po prijavi za let in oddaji prtljage je seveda sledil šprint na čisto drugi konec letališča, ki ga imajo očitno v uporabi Američani in je popolnoma ločen od drugih letalskih družb. No, na srečo nama je na koncu le uspelo in sva na letalo prišla še pravočasno, pa čeprav vsa prepotena. Na naslednjih letih težav s kartami na srečo nisva več imela, saj so bile vse karte normalno vnesene v mrežo oz. sistem.
Predviden prihod letala v Chicago, ki je bila vmesna postaja do Miamija, je bil ob 11.30 uri in to kljub pol ure kasnejšemu odhodu iz Münchna. Letalo je bilo kar udobno, zmotilo pa me je predvsem to, da ni imel vsak potnik svojo televizijo, kar se za čezoceanski let, spodobi. V letalu, s katerim sva se vračala nazaj v Evropo, je namreč imelo prav to. Druga stvar, ki pa me je zmotila je to, da je bil jedilni pribor kovinski. Proti kovini seveda nimam nič, saj je s takim priborom veliko lažje jesti kot pa s plastičnim. Bolj me je namreč zmotilo to, da vsi poudarjajo zagotavljanje varnosti pred terorističnimi napadi in ne vem kaj še vse. A kovinski jedilni pribor pa kar dovolijo? Meni osebno se to zdi zelo čudno. Tako kot se mi zdi čudno, da pri pregledih potnikov, tukaj v Evropi, niso tako natančni kot Američani, pri katerih se moraš, ko greš mimo kontrole, sezuti. Tega tukaj, vsaj v Münchnu, ne doživiš.
Po devetih urah letenja smo prispeli v Chicago ob 11.30 uri po ameriškem času. Kontrola je bila opravljena zelo na hitro. Ena fotografija in en prstni odtis in to je bilo to. Na srečo smo ena izmed redkih držav, ki lahko v Ameriko potujejo brez vize. Postopek za državljane držav, ki potrebujejo vizo, je namreč malce daljši in me drugimi ne zadostuje samo en prstni odtis, ampak morajo dati odtis celotne dlani.
Po res zelo hitri kontroli in prijaznemu policistu, sva se čekirala za naslednji let, saj kart, kljub temu, da je šlo za povezovalni let, zaradi problemov v Münchnu, nisva imela. Ob 12.10 uri sva se z letališkim busom že odpeljala iz terminala pet proti terminalu ena in bila ob 13.30 uri (pol ure pred odhodom letala) že v čakalnici.
Vzleteli smo ob 14.45 uri in po dveh urah letenja, ob 17.25 uri prispeli v Miami, kjer pa je že bilo toplo. Če je bilo še v Münchnu in Chicagu štiri stopinje, pa je bilo v Miamiju prijetnih petindvajset.
Toliko za danes, naslednjič pa bom pisal o obisku Miamija in vam postregel tudi že s prvimi fotografijami.
Sorodne teme:
- Potovanje po Kubi (2008) - 15. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 14. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 13. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 12. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 11. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 10. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)
No comments:
Post a Comment