Fidel Castro
Fidel Castro Ruz se je rodil 13. avgusta 1927. Oče Angel Castro se je najprej poročil z neko učiteljico, s katero je imel dva otroka. Kasneje pa se je zapletel s svojo kuharico in imel z njo pet nezakonskih otrok, med katerimi je bil drugi Fidel. Ko je Angelova žena umrla, se je poročil s Fidelovo materjo Lino Ruz. Glavni razlog poroke je bil, da jezuiti Fidela kot nezakonskega otroka ne bi vzeli v svoje šole. Fidel je bil že kot otrok trmast in odločen. V šoli so ga odlikovali inteligenca, odločnost in šarm. V Santiagu je obiskoval dve jezuitski šoli, nato pa leta 1942 šolanje nadaljeval v Havani, v t. i. pripravljalni jezuitski šoli, iz katere se je lahko vpisal na univerzo, kjer je leta 1945 začel s študijem prava. V študentskih letih je Fidel še naprej gojil strast do športa, njegova osebnost je bila silovita, ekskluzivna, bil je podjeten, z občutkom za vodenje in študent z zelo dobrim spominom. Že za časa študija je začel sodelovati v študentskem gibanju, vendar je že takrat pazljivo izbiral prijatelje. Sanjaril je o tem, da bi z uporom in bojem skušal spremeniti položaj v deželi. Fidel je bil že v prvih univerzitetnih letih član skupine Manicatos – študentov, ki so se bojevali za pravice in opozarjali na slabosti v javnem življenju. Tudi oblast je postala kmalu pozorna na Castra in ga že takrat skušala s provokacijami pritisniti ob zid. V tem obdobju je Fidela zaznamovala tudi osamljenost, saj je težko našel ljudi, ki bi jim lahko zaupal. Leta 1950 je Fidel Castro doktoriral, leto pred tem pa se je poročil z Mirtho Diaz Balartovo, s katero je imel enega otroka. Odprl je odvetniško pisarno, ki pa mu ni prinesla nekega dobička, saj je branil predvsem revne ljudi. Medtem se je posvečal tudi politiki in bil dejaven pri Ortodoksni mladini. Fidel Castro je zaplul tudi v revolucionarne vode. Leta 1952 je nameraval kandidirati na parlamentarnih volitvah, kar mu je s strmoglavljenjem predsednika Carlosa Prie Socarrase in preklicem volitev onemogočil Fulgencio Batista. Ko je Castro uvidel, da Batisti ne more od živega niti po sodni poti, je izvedel neuspešen napad na Moncado, zaradi česar sta skupaj z bratom Raulom pristala v zaporu. V svojo obrambo je govoril pet ur, njegov govor »Zgodovina mi bo oprostila« pa je postal prvi programski manifest Gibanja 26. julij, ki je sprožilo kubansko revolucijo.
Ob vsej revolucionarni dejavnosti pa se je Fidel pokazal tudi kot romantičen ljubimec, kar dokazujejo pisma, ki jih je kot mlad, na 15 let zapora obsojen revolucionar, leta 1953, iz zapora na Isla dela Juventud, v Havano pisal »ljubljeni Natty« Revuelta. Prav v njeni hiši je tedaj 26-letni Castro našel zatočišče in podporo za strmoglavljenje diktatorja Batiste. Ko je Castro po neuspelem državnem udaru končal v zaporu, ga je zapustila žena, Natty pa je z njim ohranila stike in kmalu se je med njima razvilo ljubezensko razmerje. Iz tega razmerja se je rodila hči Alina, ki je leta 1982 prekinila stike z očetom in emigrirala v Španijo. O očetu je povedala: »Oblast in čaščenje sta ga naredila brezčutnega. Tak režim se ohranja u ustrahovanjem, zasužnjevanjem, ohranjanjem povprečja. Ljudje na položajih se iz previdnosti zamenjujejo. Iz veleposlanika postaneš minister ali pa obtičiš doma, tako kot moj brat Fidelito.« Poleg Alinine matere je imel Castro v tistem času še dve ljubici, kasneje pa se je poročil s sedanjo ženo Dario Soto del Valle, s katero ima pet otrok.
V ječi je Castro postavil temelje Gibanja 26. julij in ob vrnitvi v Havano so ga sprejeli kot narodnega junaka. Že tistega dne je Fidel postal v očeh kubanskega ljudstva njihov legendarni vodja. Kasneje se je zaradi okrepitve Batiste moral umakniti v Mehiko, kjer je navezal stike z Ernestom Guevaro, kasneje pa v ZDA, kjer je v enem od svojih govorov dejal: »Leta 1956 bomo svobodni ali pa bomo postali mučeniki.«, obvezal se je, da se bo leta 1956 izkrcal na Kubi. In res se je vrnil na Kubo, kjer so njegove uporniške sile, znane pod imenom »Gibanje 26. julija« pridobile podporo ljudstva. Decembra 1958 je izvedel pohod na Havano in povzročil padec Batistovega režima. Castro se je sam imenoval za premiera februarja 1959, ta naslov je obdržal vse do leta 1976, ko je postal predsednik Sveta države in Sveta ministrov. Nacionaliziral je kubanske vire, (med drugim, kljub besu svoje matere in trajni zameri svoje sestre, je najprej nacionaliziral prav posestvo svoje družine), kolektiviziral kmetijstvo in ustanovil enostrankarsko socialistično državo.
Po letu 1961 je Castro postal še trdnejši marksist, v jasnejšem zavezništvu s SZ, vse bolj se je zanašal na sovjetsko gospodarsko in vojaško pomoč. Seznam poskusov atentatov na Castra je zelo obširen, obsega vse od miniranih cigaret, dinamita, ki naj bi mu razstrelil brado, številnih najetih morilcev in večih poskusov zastrupitve. Objavljen je bil podatek, da so v 40 letih Castra poskusili ubiti 667 krat. Za to rekordno številko pa Kubanci krivijo predvsem ZDA, saj so ga obravnavali kot sovražnika številka ena.
Castro je karizmatična avtoriteta, bil je najboljši politični vir revolucije. Olajšal je tranzicijo v socializmu in dopustil preživetje režima celo pri resnih napakah ekonomske politike, ob tem pa je ostala ljudska podpora vselej enaka. Fidel zna biti mikaven, vljuden in olikan, a tudi krut, nasilen in trmast. Hkrati je zvit, velikodušen, častihlepen in idealističen. Je energičen, karizmatičen, optimističen in pogumen, a tudi brezobziren in egocentričen. Je nadarjen politik in odličen govorec (njegovi govori so včasih trajali tudi 6 do 10 ur), ko se ogreje se lahko pogovarja s komerkoli in o čemerkoli. Na Kubi ni njegovih spomenikov, saj sam pravi, da ne želi nikakršnega kulta osebnosti. El maximo lider je ponosen in veliko da na čast. Njegovo uradno geslo je »Komunizem ali smrt!«. Ne prenaša nikakršne konkurence in nekateri celo menijo, da je prav zato izdal Che Guevara in ga prepustil smrti v Boliviji.
Ko je Castro prišel na oblast je dejal: »Sem človek, ki ve, kdaj je treba oditi.«. Castro se je uspešno obranil vsem izzivom in napadom vladavine. Svoj položaj je ohranil dlje kot marsikateri drug voditelj in šele pred kratkim položaj predal svojemu bratu Raulu.
Ernesto Guevara de la Serna – CHE
Rodil se je leta 1928 v Argentini. Že pri dveh letih je dobil astmatični napad in astma ga je spremljala celo življenje. Starši so pri otrocih vzgojili zelo liberalne poglede na svet. Mati, na katero je bil Che zelo navezan, je s svojim načinom in obnašanjem takorekoč narekovala Chejev karakter, kajti že zelo zgodaj ga je naučila sovražiti tedanji družbeni in gospodarski sistem.
Šolska spričevala so ga tako ocenjevala kot upornega, drznega in pogumnega in čeprav je bil sramežljiv in vase zaprt, se je za svojo stvar vedno znal boriti. Na veliko presenečenje se je odločil za študij medicine, saj si je hotel s pridobljenim znanjem pomagati. Kot dijak je nato spoznal starejšega prijatelja, Alberta Granadosa, s katerim sta se kot mlada avanturista leta 1951 skupaj odpravila na pot po Latinski Ameriki z motorjem, da bi proučila socialne in politične razmere. Na tem potovanju se je Ernesto prvič seznanil z revščino, izkoriščanjem delavcev ter z diktaturo. Po vrnitvi s potovanja leta 1953 v Buenos Airesu je postal doktor medicine.
Po študiju se je odločil za obisk prijatelja Granadosa v Venezueli, a se spotoma ustavil v Gvatemali, kjer je potekala prava revolucija. Po neuspeli gvatemalski revoluciji se je Ernesto pridružil skupini Kubancev, ki so ga seznanili z idejami o revoluciji na Kubi in o Fidelu Castru ter se z njimi odpravil v Mehiko. V Mehiki in Gvatemali se je dokončno preobrazil v revolucionarnega komunista. V Mehiki je spoznal brata Castro, postal zdravnik ekspedicije in se nauči gverile (vojskovanje, nabava denarja, orožja, hrane). Chejevi prvi vtis o gverili in o Fidelu je bil ta, da je nadvse prepričan v zmago in uspešnost akcije. Tukaj je dobil Ernesto tudi ta poznani vzdevek ''CHE'', ki v argentinsko španskem narečju pomeni ''ej, ti'' oz. ''tovariš''.Tako je jeseni 1956, 82 ljudi z majhno barko odplulo proti Kubi in revoluciji naproti. 1957. leta so gverilci v ofenzivi zmagali in novica se je hitro razširila po deželi in revolucija s Fidelom in Chejem na čelu je pridobivala vse več simpatizerjev. Med boji je Guevara veliko prispeval k morali mož, skrbel za Radio Rebelde in časopis El cubano libre. Po dobrih dveh letih boja so revolucionarji, imenovani barbudi zmagali. Do takrat je imel le Fidel čin komandanta in samo on jih je podeljeval, podelil pa ga je Cheju in bratu Raulu in od takrat je to najvišji čin na Kubi (od tod tudi rdeča zvezda na Che Guevarovi baretki). Februarja 1959 so ga razglasili za kubanskega državljana od rojstva, zaradi zaslug ob invaziji na Kubo. Castro pa mu je zaupal oddelek za industrijo v okviru inštituta za agrarno reformo in mesto direktorja narodne banke. Bil je tretji najpomembnejši mož na Kubi. Leta 1961 je postal minister za industrijo. Potoval je po socialističnih državah, Aziji in Afriki in sklepal gospodarske stike ter vedno znova opozarjal na nujen oborožen odpor - gverilo. Leta 1965 je zapusti Kubo in v pismu razloži Castru svoja stališča ter se odpravil naproti novi revoluciji. V pismu je napisal slavna stavka »Hasta la victoria siempre!« (Do zmage, za vedno!) in »Patria o muerte!« (Domovina ali smrt), kar je še vedno uradni kubanski slogan.
Nazadnje je odšel v Bolivijo, ki jo je hotel osvoboditi z majhno skupino gverilcev. Ko so za njegove načrte izvedele ameriške oblasti, so ga hotele uničiti. 8. oktobra 1967 je bil ranjen in ujet v spopadu, kjer naj bi ga tajno ustrelili, svetu pa sporočili, da je podlegel smrtnim ranam, a glede njegove smrti obstaja več teorij.
Che je postal absolutna legenda, absoluten mit, padel angel. Postal je pop kulturni Bog, maskota kontrakulture, saj se je upiral sistemu in režimu. Che je bil narejen v treh potezah: brada, oči, zvezda. Jean Paul Sartre ga je celo označil za najpopolnejšega človeka našega časa. Toda Che gverilec v pragozdu tretjega sveta, simbol zatiranih in ponižanih, je bil preveč stvari hkrati: zdravnik in vojak, ekonomist in komunist, revolucionar in bankir, zahrbtni gverilec in ambasador, birokrat in pustolovec, astmatik in romantik. Rekli so mu Robin Hood iz rdečega gozda, pa Don Kihot komunizma, novi Garibaldi ter seveda boljševik z nožem med zobmi. Che je bil pač neumorni fanatik in promotor planskega socializma, tudi obseden s kultom nasilja in romantičnim odnosom do orožja. Verjel je namreč, da je treba oblast prevzet nasilno, z revolucijo in orožjem in da ne obstaja druga pot ali način.
Sorodne teme:
- Potovanje po Kubi (2008) - 15. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 14. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 13. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 12. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 11. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 10. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)
No comments:
Post a Comment