Kot sem obljubil že v prejšnji objavi, bom danes napisal nekaj "malega" o kubanski revoluciji in socializmu oz. razlogih zakaj je Kuba danes tam kjer je.
Kubanska revolucija
Vrnitev na Kubo in začetek gverilskega gibanja
Po intenzivnih pripravah se je novembra 1956 skupina 82 pripadnikov Gibanja 26. julij vkrcalo na majhno jahto »Granma«. Ladja je prišla na Kubo z manjšim številom privržencev in z zamudo, pristali pa so na nedostopnem obrežju. Ko so prispeli, so jih vojaške sile predsednika Batiste takoj opazile in uporniki so se morali ob hudem spopadu razkropiti. Nekaj jih je uspelo zbežati, druge pa so ujeli in pobili. Preživeli so se zatekli v gore Sierre, kjer so razvili močno gverilsko gibanje, proti kateremu so bile Batistove sile neuspešne. Gibanju so se pridružili kmetje, saj si je le-to zadalo cilj, da bi kmetje dobili zemljo. Gibanje je bilo takrat omejeno le na provinco Orient na vzhodu države. Toda med provincama Orient in Havano so obstajala velika socialna in politična nasprotja. Upornikom so se pridružili ljudje iz mest, ker se niso strinjali z diktaturo. V tem pa se je kazalo kubansko nacionalno nasprotje. Razrešiti nasprotja med glavnim mestom in notranjostjo dežele je pomenilo toliko, kot sprožiti agrarno in proti imperialistično revolucijo. Toda gverila se je krepila, ZDA pa so gibanje predolgo podcenjevale in še naprej vojaško podpirale Batisto.
Priprave na revolucijo in revolucija
Aprilska vstaja 1958 ni bila uspešna, novembra istega leta so bile razpisane »ameriške« volitve, ki so jih Kubanci bojkotirali, saj so vedeli, da bodo rezultati prirejeni. Castro je novembra 1959 zapustil generalni štab v gorah in začel prodirati s svojimi silami proti Santiagu de Kuba in s tem se je začela končna ofenziva revolucionarnih sil. Zasedali so kraj za krajem, Batistu pa ni uspelo razbiti revolucije, zato je v novoletni noči v Havani podpisal odstop in bil prisiljen zbežati iz države z letalom.
1. januarja 1959 je Castro razglasil zmago kubanske revolucije. Sestavil je poziv delavcem, kjer je bilo rečeno, da morajo po sedmih letih boja doseči »popolno zmago ljudske demokracije«. Deželo je zatem zajela generalna stavka. Castro si je najprej zadal cilj likvidacije armade in s tem omogočiti pravo revolucijo, ki je možna le ob podpori širših ljudskih množic. Tako je dal prijeti in usmrtiti veliko Batistovih privržencev. Začasno predsedniško mesto je zavzel sodnik Urrutia, ki so ga priznale druge države (ZDA, VB, ZRN). Castro se je imenoval za ministrskega predsednika in začel snovati marksistično-leninistično vlado ter objavil program o uvedbi demokratičnih svoboščin in izvedbi socialnih reform. Odločil se je, da bo Kubo osvobodil gospodarske nadvlade ZDA in ker se z ZDA ni mogel dogovoriti za gospodarsko in diplomatsko sodelovanje, se je po pomoč obrnil na nekdanjo SZ, ki mu je dobavljala posojila, orožje in hrano.
Ker je kubansko gospodarstvo kazalo neokolonialistični značaj, je bila revolucija uperjena proti neokolonializmu. Socialistični značaj pa je dobila revolucija šele leta 1960 z nacionalizacijo tujega kapitala in bank. Nacionalizacija je imela proti imperialistični značaj. Država je postala lastnica naftnega konzorcija, kubanske letalske družbe in njenega letališča, tovarn sladkorja ter mnogih hotelov in restavracij. Kuba je nato nacionalizirala še bančna posojila ZDA. Toda imperialisti proti Castru niso izgubljali časa in so zaceli z organizirano kampanjo proti revoluciji. Ampak Castro je še naprej spodbujal ljudstvo, da naj bo pogumno in naj se bori naprej.
Marca 1959 je začel izvajati nacionalizacijo in do začetka leta 1960 je postopoma nacionaliziral skoraj vso ameriško lastnino, razlastil je tuje industrialce in kolektiviziral kmetijstvo. Tako je Castro 18. novembra 1959 izjavil:«Da je usoda revolucije in domovine v rokah delavskega razreda.«
Medtem so se nasprotja med ZDA in Kubo povečevala, pritisk ZDA je naraščal, nova kubanska vlada pa je odklanjala sleherno vmešavanje v notranje zadeve. Leta 1969 je ameriška vlada poslala ostro noto vladi Castra, češ da je le-ta grobo kršila mednarodno in kubansko pravo, ko je zaplenila imetje na Kubi. Zato so se ZDA umaknile, uvedle trgovinsko zaporo in pretrgale diplomatske odnose s Kubo. Zapora je močno prizadela kubansko gospodarstvo, ki je bilo skoraj v celoti odvisno od ZDA. Toda SZ je bila pripravljena nuditi gospodarsko in vojaško pomoč ter odkup sladkorja. Državi sta podpisali gospodarski sporazum in vzpostavili diplomatske odnose. Od leta 1961 do 1990 je bil Castro odkrit zaveznik SZ. Po razpadu SZ pa je Kuba prenehala dobivati pomoč tudi tukaj, kar pa je privedlo do še večje revščine.
Kuba po revoluciji, poskus invazije na Kubo
Rojstvo nove socialistične države tik pred vrati ZDA je sprožil velik preplah in Eisenhower je začel leta 1960 z oboroževanjem kubanskih izgnancev. Tako se je 8. aprila skupina kubanskih izgnancev, ki jih je organizirala in izurila ameriška CIA, izkrcala na Kubi v Prašičjem zalivu z nalogo strmoglaviti režim Fidela Castra. Castrove čete so napadalce hitro obvladale in jih aretirale, dogodek pa je zelo prizadel ugled ZDA, a na drugi strani utrdil Castrov režim in zbližal Kubo in nekdanjo SZ. 1. maja 1961 je bila potrjena svoboda Kube in Castro je takrat dejal:«V zgodovini se še nikoli ni pripetilo, da bi nekdo premagal revolucijo ljudstva, ki je resnično prišla na oblast.« Konec leta 1961 je Castro razglasil Kubo za socialistično državo in navezal stike z vsemi socialističnimi deželami.
Kubanska kriza in uvedba rdečega telefona
Kubanska kriza je bila najhujša kriza v času hladne vojne in največja nevarnost za nov svetovni spopad. Tako je 23. oktobra 1962 predsednik ZDA, Kennedy izjavil, da imajo ZDA dokaze o ofenzivnih raketah blizu Kube. SZ je zatrjevala, da gre le za defenzivno orožje, da ne bo nikomur dajala strateškega orožja, toda ta izjava ni bila resnična. Kubansko krizo so uspeli premagati, ko je SZ umaknila rakete z jedrskimi konicami s Kube. Svet si je tako oddahnil pred nevarnostjo spopada med obema velesilama, med SZ in ZDA pa je bil vzpostavljen ''rdeči telefon''.
Kuba in socializem
Kuba gradi na socializmu. Socializem je družbena ureditev, ki temelji na podružabljanju proizvajalnih sredstev, na brezrazredni družbi, na socialistični organizaciji dela in na odpravi izkoriščanja človeka po človeku. Je družbeni režim, v katerem delavski razred v zavezništvu z drugimi delavskimi razredi in sloji izvaja svojo oblast in diktaturo. Zato so svoboščine omejene tistim manjšinam, ki skušajo škodovati interesom večine in napadajo socializem. Tako so takšne svoboščine priznane le, kolikor se le-te ujemajo s cilji socialistične družbe.
Že Lenin je menil, da se komunizem razvija postopoma. Najprej je potrebna revolucija, ki zruši birokratično vojaški državni stroj. Nato ji sledi prehodna faza, po Leninu imenovana socializem. Na oblast pride proletariat, ki doseže spremembe. Lastništva proizvajalnih sredstev pa postanejo družbena last. Posledica tega je, da družbeni sistem preraste v komunizem. Podobno se je dogajalo tudi na Kubi. Množica, s Fidelom Castrom na čelu, je izzvala kubansko revolucijo in se tako rešila večnega zatirajočega sovražnika – imperialistično ZDA. Tako so dobili možnost, da izoblikujejo birokratično vojaški državni aparat, ki ne bi bil povezan z ZDA. Dosegli so prehodno fazo, ki jo je Lenin poimenoval socializem. To je obdobje, ko Castro ljudstvu vrne naravna bogastva, spremeni privatno lastnino proizvodnih sredstev v lastnino vseh, odpravi nezaposlenost, nepismenost, lakoto, da vsem zastonj izobrazbo in zdravstvene usluge.
Za družbo v socializmu je značilna sprememba v lastništvu proizvajalnih sredstev. Ta postanejo družbena in nič več zasebna lastnina posameznih oseb. Prav tako Marx trdi, da socializem še ne more dati ljudem enakosti in pravičnosti. Razlike v bogastvu bodo še vedno obstajale. Nemogoče pa bo izkoriščanje človeka po človeku, ker bodo proizvajalna sredstva v družbeni lasti. Tudi Castro je na Kubi preprečil takšno izkoriščanje. Množica je imela takšno moč, da je s svojo diktaturo strla kapitalistične izkoriščevalce. Tako so omejili svobodo zatiralcem in izkoriščevalcem delavskega razreda. Castro je menil podobno kot Lenin, ko je trdil, da je potrebno kapitaliste zatreti, če bi hoteli osvoboditi »človeštvo mezdnega suženjstva«.
Pomemben element socializma je tudi izvajanje terorja v lastni državi in tako so že takoj po Castrovem prevzemu oblasti postali zapori prizorišča množičnih usmrtitev, predvsem Batistovih privržencev. Ustanovljena so bila tudi izredna in vojaška sodišča ter obveščevalne službe. 1960 so ustanovljeni odbori za obrambo revolucije (CDR), nekakšen sistem nadzorovanja in ovajanja. Začela so se tudi trajna izseljevanja, predvsem izobraženih ljudi, kar je trajno slabilo kubansko družbo. Castro je z zakonoma številka 53 in 54 omejil pravico državljanov do svobodnega združevanja in leta 1962 ukinil tudi pravico do stavke.
Po ustavi iz leta 1976 je Kuba socialistična republika na temelju marksizma in leninizma. Tudi po ustavni reformi iz leta 1992 ustava zagotavlja vodilno vlogo Komunistični partiji Kube v državi in družbi in le-ta ima še vodilno vlogo pri graditvi socializma.
Kubansko ljudstvo je svobodno in zavestno podprlo volitve v prid socializmu. Že prvi člen ustave določa, da je »republika Kuba socialistična država delavcev, kmetov in drugih ročnih in umskih delavcev«. Pomemben pa je tudi osmi člen ustave, kjer pravi, da »država uresničuje voljo delovnega ljudstva in usmerja prizadevanja naroda pri graditvi socializma«.
Vir
Naslednjič bom pisal o dveh osebah, ki sta najbolj zaznamovala to karibsko državo. Fidelu in Cheju!
Sorodne teme:
- Potovanje po Kubi (2008) - 15. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 14. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 13. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 12. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 11. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 10. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)
No comments:
Post a Comment