Bo Mestna občina Ljubljana selila Šentjakobsko gledališče?

Pred dnevi je v prostorih Šentjakobskega gledališča Ljubljana, ki bo v sezoni 2011/2012 praznovalo svojo 90. obletnico delovanja odjeknila novica, da želi Mestna občina Ljubljana Šentjakobsko gledališče po 75. letih seliti na novo lokacijo, v dvorano nekdanjih Španskih borcev. V prostore Šentjakobskega gledališča pa bi radi preselili GOML (gledališče za otroke in mladino), ki je bilo ustanovljeno šele leta 2004.

Ta informacija se vsem igralcem, zaposlenim in tehničnemu osebju, ki smo čustveno vezani na to gledališče, na ta prostor…, zdi skrajno nenavadna, če ne celo absurdna.

Šentjakobsko gledališče je namreč najstarejše ljubiteljsko gledališče v Evropi in to bi MOL pri promociji gledališča in nenazadnje samega sebe, moral izkoristiti, ne pa da se hoče Šentjakobskega gledališča znebiti in ga seliti nekam daleč stran.

Če na kratko povzamem zgodovino. Gledališče je sprva delovalo v prostorih otroškega zavetišča v Florjanski ulici in v svoji prvi sezoni leta 1921/22 uprizorilo kar 16 premier s 56 ponovitvami. V sezoni 1932/34 pa se je preselilo na sedanjo lokacijo Mestnega doma in delovalo do leta 1941, ko je italijanski okupator porušil oder in v dvorano naselil svoje gasilce. Leta 1946 je po kulturnem molku teater spet začel delovati. Zgradil se je nov oder in tako se je začelo polpoklicno obdobje gledališča. Kar 12 igralcev je bilo stalno angažiranih. Ob svojem igralskem delu so opravljali tudi za gledališče nujno potrebna opravila, drugi igralci pa so za odigrane predstave prejemali skromen honorar. Po šentjakobskem zgledu so začela delovati tudi druga gledališča takega tipa: na Jesenicah, v Škofji Loki, Kranju, na Ptuju. Leta 1964 je ta polpoklicna doba ugasnila in gledališče je postalo spet ljubiteljsko.

Šentjakobsko gledališče torej v tej stavbi deluje od sezone 1932/34, veliko dalj časa kot pa v tej stavbi deluje Lutkovno gledališče, ki ga ne nameravajo seliti in je s svojo skorajšnjo 90. obletnico dalj časa delujoče gledališče, kot pa je npr. Mestno gledališče ljubljansko, ki je bilo ustanovljeno šele leta 1949.

V prid temu gledališču pa govorijo tudi številna gledališka in druga priznanja, ki dokazujejo, da so marsikatere predstave narejene celo bolje od predstav profesionalnih gledališč in da se tudi amaterski igralci lahko kosajo s profesionalnimi.

Naj naštejem samo nekaj zadnjih: posebni igralski priznanji Srečku Kermavnerju in Borisu Carju za predstavo Bog; Saša Klančnik je lansko sezono za svojo upodobitev dobrega vojaka Švejka pobral praktično vse prestižne nagrade za ljubiteljske igralce: domačega, šentjakobskega Harlekina, Matička za glavno moško vlogo na 46. Linhartovem srečanju, Čufarjevo nagrado za moško vlogo na jubilejnih 20. Čufarjevih dnevih na Jesenicah in Severjevo nagrado; visoko priznanje JSKD, Linhartovo listino, je lani prejela Tatjana Rebolj; srebrno plaketo JSKD pa je lani prejela še naša dolgoletna članica in prva dama Šentjakobskega gledališča, Sonja Pavčič. Nekdanji predsednik Milan Kučan, pa je ob 75. obletnici gledališča, podelil tudi častni znak svobode RS.

To, da igralci nimamo narejene akademije še ne pomeni, da bi se na nas in na gledališče, moralo gledati postrani, kaj šele z zaničevanjem v slogu: »Ah, vi amaterji«.

Jankovića in tudi vse ostale, ki na Šentjakobsko gledališče gledajo postrani pa ob vsem tem sprašujem. Ste si sploh že kdaj ogledali kakšno našo predstavo?