Potovanje po Japonski (2013) - 2. del

Tokio

Sobota, 20.7.2013 – Torek, 23.7.2013

Naslednje tri dni smo imeli na voljo, da si podrobneje ogledamo glavno japonsko mesto. Ker pa je mesto res ogromno, kar se še najbolje vidi iz 634 metrov visokega stolpa Skytree, je to ostala samo želja. Smo pa seveda videli vse pomembnejše znamenitosti.

Tokio je torej glavno mesto Japonske in največje urbano središče v državi. 32 posebnih tokijskih okrajev tvori območje, ki mu neformalno pravimo mesto Tokio, v njem pa živi več kot 8 milijonov ljudi. Na celotnem območju prefekture živi 13,1 milijonov ljudi, kar je desetina japonskega prebivalstva. Širše območje Tokia, ki vključuje prefekture Čiba, Kanagava in Saitama, pa je s 35 milijoni prebivalcev, celo najgosteje naseljeno urbano območje na svetu.

Tokio se je do devetnajstega stoletja imenovalo Edo, leta 1868 pa so ga prvič uradno poimenovali v Tokio (dobesedno vzhodna prestolnica), da se je razlikovalo od dotedanjega cesarskega mesta Kjoto, kar dobesedno pomeni prestolnica.

Edo je bilo do začetka sedemnajstega stoletja sicer relativno nepomembno mesto. To se je spremenilo, ko ga je za svojo prestolnico izbral Iejasu Tokugava, vojščak, ki je prvi poenotil Japonsko in si nadel naslov šogun. Osrednje mesto bogate pokrajine Musaši je tako postalo tudi osrednje japonsko mesto, saj cesar v Kjotu ni imel nobene moči.

Konec devetnajstega stoletja, po državnem udaru, ki je strmoglavil vojaško nadvlado, ki jo je osnoval Iejasu Tokugava in njegovi nasledniki, ter ponovno uveljavil cesarsko moč, se je tja preselil tudi cesar in takrat so Edo preimenovali v današnji Tokio, vzhodno prestolnico. Takrat je Tokio že bil najpomembnejše politično, gospodarsko in kulturno središče države, in cesarska rezidenca v starem gradu Edo je le potrdila mesto kot prestolnico.

Tokio so dvakrat porušili in ponovno zgradili. Prvič leta 1923, ko ga je zrušil silovit potres, drugič pa proti koncu druge svetovne vojne. V današnjem Tokiu boste tako videli le malo tradicionalnega, zato pa ogromno modernih stavb in odličen sistem podzemnih železnic.

Čisto mesto brez smetnjakov

Ko se sprehajate po Tokiju in boste držali v roki nekaj, kar bi radi odvrgli v smeti, zna biti to kar velik problem. Smetnjake boste namreč zelo težko našli. Pravzaprav jih ni. Kljub temu pa je celo mesto izredno čisto. Brez enega papirčka, žvečilnega gumija ali cigaretnega ogorka na tleh. Pa to ne velja samo za Tokio. Nasploh to velja za celotno Japonsko. Brez smetnjakov, pa vendarle zelo čista. Večkrat sem se spraševal kam dajejo smeti in na koncu prišel do zaključka, da jih verjetno odnesejo domov in jih tam odvržejo v koš za smeti. Izjema so le koši za plastenke ali pločevinke. Tovrstni koši so skoraj na vsakem koraku. Praktično pri vsakem avtomatu za pijačo.

Kje malicati in kaj popiti?

Ko boste na Japonskem, žejni in zaspani ne boste. Pijača in kava sta povsod, prav v vsakem avtomatu. Ni pa v teh avtomatih, malce presenetljivo in nepričakovano, nobene hrane, nobenih prigrizkov. To, si lahko kupite samo v trgovini. Ampak pozabite na sendviče, ki ste jih navajeni. V trgovinah lahko kupite samo, tako imenovane, bento boxe.  To je škatla z bentom. In kaj je bento? Nekakšno kosilo za seboj, ki vam ga pripravi vaša žena ali mama. Verjetno ste že slišali za lunch box ali pa lunch paket. To je praktično podobno, samo da je veliko bolj dekorirano. Ja, Japonci so sploh mahnjeni na  dekoracije. 

Klasični bentobox

Ne samo pri bento boxih, ampak tudi v restavracijah in trgovinah. Tudi, če kupite samo kruh, ki se ga mimogrede kupi samo v specializiranih trgovinah, bodo le tega lepo zavili kot neko darilo. Če pa ostanem pri bento boxih, so ti cela umetnost. Kot sem dejal. Poslovnim moškim jo pripravljajo njihove žene, kupimo pa jih lahko tudi v trgovini. Namesto sendvičev, ki jih ne boste našli nikjer. Notri boste pa našli od riža, do sušijev in tempur.

Če ne poznate japonskih pismenk, vseeno ne boste lačni. Jedi na sliki so plastične. Vsaka restvaracija jih naroči glede na to, kaj oni pripravljajo in prav tako (seveda ne plastično) dobite na krožniku.

Hrano v trgovinah kupite tik pred zaprtjem trgovine

Hrano se zelo splača kupovati, če jo kupujete v trgovinah, tik pred zaprtjem trgovin. Cene so namreč, sploh če govorimo o sušijih, takrat znižane. To pa Japonci na veliko označijo z oranžnimi ali rdečimi napisi. Vendar naj vas tako zapisane cene ne zavedejo. Če je npr. cena bentoboxa 1800 jenov in zraven cena 600 jenov, to ne pomeni, da je cena znižana na 600 jenov, pač pa za 600 jenov.

Oddelek sadja v trgovini

V Tokiju smo obiskali kar nekaj templjev, predvsem bi omenil tempelj Asakusi. Po celi državi je templjev sicer ogromno, zlasti pa v Kyotu. Prevladujeta dve veri in sicer šintuizem in budizem.

Šintoizem

Šintoizem (pot bogov) je prvotna japonska vera in poleg budizma ostaja glavna japonska religija.

Šintoizem nima ustanovitelja. Propaganda in pridiganje prav tako nista običajna, saj je šintoizem globoko zakoreninjen v japonskemu narodu in tradiciji. Šintoistična verska literatura je zapisana šele po prihodu budizma na Japonsko. Najpomembnejša zapisa sta Kodžiki in Nihondži iz začetka 8. stoletja, ki sta odgovora na kulturne vplive Kitajske.

Šintoistični bogovi se imenujejo kami. So sveti duhovi, ki prevzemajo oblike stvari in pojmov, pomembnih za življenje, kot je veter, dež, gore, drevesa, reke in plodnost. Ljudje po smrti postanejo kami, njihove družine pa jih globoko spoštujejo kot predniške kami. Kami posebnih ljudi so celo spravljeni v nekaterih svetiščih. Boginja Sonca Amaterasu velja za najpomembnejši šintoistični kami.

V nasprotju z veliko monoteističnimi verami, v šintoizmu ni brezpogojnosti. Ni brezpogojne pravice in krivice, nihče ni popoln. Šintoizem je optimistična vera, saj prevladuje mišljenje, da so ljudje načeloma dobri, zlo pa povzročajo hudobni duhovi. Posledično je namen večine šintoističnih obredov odganjanje hudobnih duhov z očiščevanjem, molitvami in žrtvovanjem duhovom kami.

Šintoistična svetišča so kraji, namenjeni čaščenju in bivanju kami.  Šintoistični svečeniki izvajajo šintoistične obrede in pogosto živijo na svetiščnem zemljišču. Svečeniki lahko postanejo moški in ženske, lahko se poročijo in imajo otroke. Med obredom svečeniku pomagajo mlade dame (miko) in opravljajo tudi druge naloge v svetišču. Miko nosijo beli kimono, morajo biti neporočene in pogosto so svečenikove hčere.

Pomembne značilnosti šintoistične umetnosti so svetiščna arhitektura in ohranjanje ter obvarovanje starodavne umetnosti, kot je tradicionalno No gledališče, lepopisi in dvorska glasba (gagaku).

Uvedbi budizma v 6. stoletju je sledilo nekaj začetnih nasprotovanj, vendar sta lahko obe veri hitro harmonično soobstajali in se celo dopolnjevali. Veliko budistov je videlo kami kot prikazovanje Bude.

V obdobju Meiji je šintoizem postal japonska državna vera. Šintoistični svečeniki so postali državni uradniki, pomembna svetišča so začela prejemati vladne investicije, mite o nastanku Japonske so uporabili za ohranjanje cesarjevega kulta in trudili so se ločiti ter izenačiti šintoizem in budizem.

Po drugi svetovni vojni sta se šintoizem in država ločila.

Budizem

Budizem je prišel na Japonsko čez Korejo, in sicer kakšnih tisoč let po Budovem času. Od 7. stoletja n. š. so valovi budizma, predvsem mahajanske različice, pljuskali na Japonsko iz Kitajske. Predstavljali so ga predvsem menihi, ki so prej bivali v kitajskih samostanih. Najbolj znane oblike, ki so prišle po tej poti, so: tendai; šingon; šole čiste dežele; in tri glavne ločine zena (japonske različice kitajskega chanskega budizma: rinzai, soto in obaku). V 13. stoletju je menih Ničiren utrdil čisto japonsko obliko, zasnovano na razlagi Lotosove sutre, tendaijskega osrednjega besedila.

Vir: http://sl.wikipedia.org/

Vam je zadeva razumljiva? Ne? Potem predlagam, da obiščete kakšno ustrezno spletno stran o budizmu ali pa greste preprosto v knjižnico in si sposodite knjige. Da bi na tem mestu razlagal budizem, nimam ne časa in ne volje. Kaj šele znanja. J Še zdaj npr. ne razumem Japoncev, ki sedijo v Zen templju in gledajo v skalo sredi peska.

Ne veste o čem govorim? Več o tem v nadaljevanju potopisa. Zaenkrat naj bo dovolj.

Kaj smo si torej v Tokiju ogledali? Ogledali smo si Cesarsko palačo in živalski vrt, kjer so kletke veliko manjše kot v ljubljanskem, imajo pa zato veliko več različnih živali. Ogledali smo si tudi različne četrti, vsaka pa je po nečem znana. Četrt Shibuja je najbolj živahna in »šik« četrt v Tokiu, kjer je zaradi množice neonskih luči ponoči bolj svetlo kot podnevi in ki je neke vrste japonski Times square.

Četrt Shibuja

Sprehodili smo se tudi po ulici Takeshita street v četrti Harajuku. Ulica je namenjena samo pešcem, na njej pa so različni modni butiki, kavarne  in restavracije. Priljubljena je zlasti med japonski najstniki, ki se na ulico hodijo razkazovati v odštekanih modnih kombinacijah. Na tej ulici lahko srečate japonske najstnice, ki se oblačijo v majhne punčke z roza krili in dokolenkami.

V četrti Ginza boste našli butike najbolj prestižnih blagovnih znamk, četrt Akihabara je znana po elektronskih igračah,  v poslovni četrti Shinjuku pa se nahaja največja železniška postaja na svetu, ki ima preko 200 izhodov. Skozi gre vsak dan preko 4 milijone potnikov.

Obiskali smo, kot že rečeno, tudi leta 2011 zgrajeni Skytree, najvišjo zgradbo na Japonskem, na vrhu katerega je tudi restavracija. Stolp je bil sicer za javnost odprt leto kasneje. Prav tako pa smo obiskali tudi največjo ribjo tržnico na svetu, Tsukiji.

Utrinki s tržnice Tsukiji; na spodnji fotografiji nam mojster sušija pripravlja zajtrk :)

Želja je bila sicer, da si ogledamo dražbo tun, vendar pa nam to ni uspelo. Razlog za to je, da se dražba začne okoli pete ure zjutraj, podzemni vlaki takrat še ne vozijo, medtem ko pa  so taksiji dokaj dragi.  Smo se pa skozi tržnico sprehodili in si za zajtrk privoščili čisto svež suši.

Suši, sašimi, nigiri…

Kaj je torej kaj? Na splošno je suši japonska tradicionalna jed iz surovih rib, riža, alg ter zraven obvezno sojina omaka, vložen ingver in wasabi, japonski hren. Vendar pa se sušiji med seboj razlikujejo in tudi drugače imenujejo.

Suši je sestavljen iz kuhanega riža vinegared  v kombinaciji z drugimi sestavinami (običajno surove ribe ali drugih morskih sadežev). Se pa sestavine in oblike sušijev zelo razlikujejo. Najbolj znani so maki sušiji, torej rolice, kjer je riba zavita v riž in algo. Poznamo pa tudi nigiri suši, torej kepica riža, na katerem je kos natanko narezane surove ribe. Obstaja tudi tamaki suši, ki zgleda podobno kot maki suši, samo oblikovan je v obliki stožca.

Sashimi je japonska specialiteta sestavljena iz zelo svežega surovega mesa ali rib, narezan na tanke kose. Brez riža torej.

Najbolj pogosta suši jed pa je na Japonskem Čiraši suši (Chirashizushi) oz. razpršeni suši. Gre za skledo riža,na katerem so naložene različne surove ribe in zelenjava.

Poleg vseh vrst sušijev, skoraj vedno postrežejo tudi japonsko omleto.

Tempura, kobe govedina

Seveda pa japonska hrana niso samo suši, ampak tudi tempura, torej ocvrto meso, riba ali zelenjava. Pa govedina, ki je praviloma zelo mastna in res odlična. OK, na najbolj znano, t.i. kobe govedino nismo šli. Več kot 100 € za en zrezek, je enostavno preveč. Saj veste. To je meso tistih krav, ki jim dajo poslušat glasbo, jih masirajo, za jesti pa jim dajo sveže seno, ki ga namakajo v pivu.

Drago sadje

Zelo drago je tudi sadje, zato ga večina običajnih Japoncev ne je oz. ga jejo v zelo majhnih količinah. Da je temu tako, lahko stvar prepišemo dejstvu, da se prav z vsakim plodom na drevesu ukvarjajo z vso skrbjo dobrega gospodarja. Če temu lahko tako rečem. :) Kako naj si drugače razlagam dejstvo, da prav vsako breskev zavijejo v neke mrežice in da bi imela breskev dovolj prostora za rast, bližnje plodove raje odstranijo? Ni mi pa jasno zakaj so melone tako drage. 150 € za dve meloni? Res je, da se da posamezno melono dobiti tudi ceneje, ampak boste še vedno zanjo dali vsaj 10 €.

Meloni, ki staneta 150 EUR (!?)

Evo z drugim delom sem končal, naslednjič pa nadaljujem pot iz Tokia proti... No, boste videli. :)

Sorodne povezave:

- potovanje po Japonski (2013) - 1. del
- potovanje po Japonski (2013) - 3. del
- potovanje po Japonski (2013) - 4. del