V današnjem potopisu bom napisal malo več kot običajno, saj bi rad, pred mojim naslednjim potovanjem, s tem potopisom zaključil. Tokrat bom pisal o dolini, kjer so posneli največ kavbojskih filmov, o življenju Indijancev v Mesa Verde, obisku Santa Feja v Novi Mehiki in obmejnega mesta El Paso v Teksasu ter mejni kontroli na avtocesti.
V četrtek 26. maja sva ob 9.30 uri nadaljevala najino pot proti vzhodu združenih držav. Najina naslednja postaja (pravzaprav je šlo samo za vožnjo skozi, ustavila pa sva se samo toliko, da sva naredila nekaj fotografij prekrasne pokrajine. Kolikokrat sem besedo prekrasen že ponovil v tem potopisu?) je bila dolina Monument Valley na meji z Utahom, kamor sva prispela ob 11.15 uri.
Najprej pa, na kratko, nekaj o zvezni državi Utah, ki se imenuje tudi Mormonska dežela ali dežela panjev. Glavno mesto države je Salt Lake City, ki je leta 2002 gostilo tudi Olimpijske igre. Država je bila kot 45. po vrsti v zvezo sprejeta 4. januarja 1896. To je bilo res zelo na kratko. :) In sedaj k dolini Monument Valley.
Manument Valley
Dolina velja za klasično pokrajino Ameriškega divjega zahoda. To je dolina, kjer so tudi največkrat snemali ameriške vestern filme.
Ta park je leta 1960 ustanovilo pleme Navajo. Na leto ga obišče tudi do osem milijonov ljudi, ki jih privlači pokrajina in davni načini življenja. Danes živi tukaj približno 152.000 Indijancev v tako imenovani »open-air-slumu«. Za ta slum je značilna razpršena poselitev in zelo uboga prebivališča, ki so zgrajena iz vseh mogočih materialov (ilovica, cedra, plastika, karton, pločevina). Ob "hiši" stoji praviloma terenski avto, odpad, staja,... Pol puščavska klima dopušča rasti le koruzi in fižolu, ki je posajen ob prebivališču. Izguba kulture se je pričela z prihodom belcev na zahod, ki so pregnali Indijance na vedno bolj nedostopna območja. Plemena Navajo, Comanche, Apachi in Siouxi so prvi izgubili ozemlja na katerih so lovili in so se zato tudi spopadali z belci. Končna zmaga je bila na strani dobro opremljene ameriške vojske in politike.
Ob 11.40 uri sva odšla naprej. Odločila sva se, da ne greva v Phoenix, kakor sva sprva načrtovala in kjer bi si ogledala njihove znamenite kaktuse ter konjeniško policijo, ampak proti zvezni državi Kolorado in Mesa Verde. V Lonely planet sva namreč prebrala, da je to zadeva, ki je za videti. :) V Kolorado sva prispela ob 12.55 uri, v park Mesa Verde pa ob 13.50 uri.
Kolorado, Mesa Verde in življenje indijancev
Zvezna država Kolorado se imenuje tudi Stoletna država. Glavno mesto države je Denver. Država je bila kot 38. po vrsti v zvezo sprejeta 1. avgusta 1876.
Ko sva vstopila v
V parku sva izvedela marsikaj o življenju Indijancev v tem delu države, ki so se od prerijskih Indijancev ločili po tem, da se niso selili.
V letih med
V letih od 700 do 950, so živeli v Pithouse and pueblos. To je že druga razvojna stopnja oz. večnadstropne stavbe. Ljudje so sem prišli kot lovci oz. nabiralci leta 0. V
Okoli leta 1200 so se naselili pod previse in nato skrivnostno izginili leta 1300. Videla sva Square Tower house z 80 sobami in sedmimi kivi (obredni prostor). Vhodi so bili še vedno na strehah.
»Sončni tempelj« so začeli graditi okoli leta 1200. Mogočnost zidov in razsežnost objekta dajeta slutiti, da ga je gradilo več skupnosti, ki so živele pod previsi v vaseh. Tempelj (ali je dejansko tempelj, ni potrjeno ) ni bil nikoli dokončan.
Indijanci so bili, v tem delu Amerike, zaradi namakalnih sistemov veliko bolj povezani kot na severu Amerike.
Skratka, kratek povzetek. ZDA je bila v tistih časih slabše razvita kot Evropa, kjer so že gradili gradove.
Ob 17.55 uri sva park zapustila in se skozi gozdno pokrajino Kolorada, ki je prečudovit, peljala proti Novi Mehiki. Okrog 20.30 uri sva prispela v Novo Mehiko.
Nova Mehikanin Santa Fe
Zvezna država Nova Mehika se imenuje tudi Sončna oz. Očarljiva dežela. Glavno mesto države je Santa Fe, ki je tudi največje mesto v tej državi. Država je bila kot 48. po vrsti v zvezo sprejeta 6. januarja 1912.
Ker motela ni bilo v bližini, sva se morala v čisti temi voziti še nekaj časa, pri čemer sva z avtom skoraj zapeljala s ceste, ko se je sopotnik, ki je vozil avto, izognil zajcu, ki je šel čez cesto. Kmalu potem, ko sva prečkala reko Rio Grande, sva ob 22.15 uri prišla do motela Espanola v bližini Santa Fe-ja.
Naslednji dan sva ob 9.25 uri ponovno odšla na pot in se ob 10.00 uri za eno uro ustavila v Santa Fe-ju. Santa Fe je najvišje glavno mesto v ZDA, saj je na nadmorski višini
Ko sva bila ob 11.15 uri ponovno na avtocesti, sva se za 40 minut ustavila še v trgovini in nato nadaljevala s potjo.
Peljala sva se mimo kraja »Resnica ali posledice« in opazila, da je bil severni del Nove Mehike gozdnat, južni del pa je samo še puščava. Ljudje živijo v majhnih hišicah ali kontejnerjih. Pred mejo s Teksasom sva videla ogromno farmo krav, ki se niso pasle po travniku, ampak so ležala druga na drugi v blatu.
Ob 16.00 uri sva v deževnem vremenu prestopila v največjo ameriško zvezno državo, Teksas.
Teksas in El Paso
Ime države Teksas, ki ji pripada tudi vzdevek Lone Star State (Dežela samotne zvezde), izhaja iz jezika Caddo indijancev (Teysha, tejas = prijatelj). Glavno mesto je Austin. Teksas je druga največja država v ZDA in leži na samem jugu, na meji z Mehiko. Med desetimi največjimi mesti v ZDA ima kar tri Teksas, od tega na četrtem mestu Houston, ki je največje mesto v Teksasu. S svojo populacijo 20 milijonov prebivalcev komaj prekaša 18 milijono glavo živino Teksasa. Na razprostranjeni zemlji Teksasa naštejemo nad 23.000 farm, ki pokrivajo 80% zemlje Teksasa. 10% Teksasa pa pokrivajo gozdovi, kjer najdemo tudi štiri nacionalne parke. Teksas nudi dom kar 2,5 milijonu srnjadi in 200.000 krokodilom. Med simboli države so številne živali in rastline. Država je bila kot 28. po vrsti v zvezo sprejeta 29. decembra 1845
Na avtocesti sva opazila, da je Teksas edina država, ki ima ponoči omejitev hitrosti zmanjšano za
Ob 16.30 uri sva prišla v El Paso, kjer je bilo deževno in samo
El Paso je milijonsko mesto na meji z Mehiko. Reka Rio Grande deli to mesto na ameriški in mehiški del, ki se imenuje Juarez. V bistvu El Paso niti ni pravo ameriško mesto, ampak bolj »latino« mesto. Vse naokoli je puščava, posejana s kaktusi in nizkim grmičevjem. Pozimi so temperature nad 10 stopinj, poleti nad 40. Ljudje se vozijo v klimatiziranih velikih avtomobilih, pijejo kokakolo in uživajo v mehiškem fast foodu (burritos, enchiladas, tortillas).
El Paso je čisto drugačno od ostalih Teksaških mest. Je zelo umazano in je veliko revščine. V mestu sva videla zelo dobro zastraženo mejo z Mehiko. V Mehiko tako peljejo trije mostovi. En za pešce, en za avtomobile in en za tovorna vozila. Sicer pa je meja ločena z dvema jarkoma, tremi ograjami, električno napetostjo, reflektorji in na vsakih
Neprijeten dogodek
Žal si samega mesta pobližje (razen iz avtomobila) nisva ogledala, ker sva doživela eno neprijetno izkušnjo. Ker nisva vedela, kaj je v mestu sploh za videti, sva po dolgotrajnem iskanju našla neko turistično pisarno, kjer sva povprašala za mnenje Pa tista ženska še sama ni znala najbolj pojasniti kaj je v tem mestu vredno ogleda. Zato sva po odhodu iz turistične pisarne sama odšla peš odkrivat okolico, vendar pa daleč nisva prišla. Ko sva prišla mimo neke hiše, sva za ograjo opazila psa z velikimi zobmi, ki je začel lajati na naju in malo dane skakati po ograji. Pa se nisva zmenila zanj dokler nisva opazila, da se ta ograja kar naenkrat konča in da ima pes prosto pot na cesto. Takoj sva se obrnila in začela teči nazaj proti parkiranemu avtomobilu, pes pa za nama. Na srečo je pes hitro obupal, midva pa sva se prav tako hitro uspela strpati v avto.
Po temu dogodku nama ni bilo več do ogleda mesta, pa tudi vreme je bilo deževno in turobno, zato sva si poiskala restavracijo nekje izven El Pasa in pojedla pravo mehiško večerjo. Okolico El Pasa sva zapustila ob 18.55 uri.
Mejna kontrola
Ob 20.00 uri je bila na avtocesti, kjer sicer tehtajo tovornjake, mejna kontrola. Ker sva bila tujca, so naju Američani dodobra preverili. Toda, ko sva jim pokazala potni list z zelenim potrdilom, ki sva ga dobila na letališču, so naju takoj izpustili in naju niso pregledovali tako kot neki mehiški avtobus, kjer so pregledovali tudi prtljago.
Ob 20.30 uri pa sva uro premaknila za eno uro naprej, tako da je bila po novem 21.30. Pet minut kasneje pa sva prišla v motel 8 v Van Hornu.
Fotografije si lahko ogledate spodaj, naslednjič pa bom pisal o obisku New Orleansa, mesta, ki ga je leto kasneje najbolj prizadel orkan Katrina, o obisku znamenitih plantaž ob Misisipiju in obisku vesoljskega centra Nase v Houstonu.
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
No comments:
Post a Comment