Potovanje po ZDA (2005) - 3. del

Danes bom pisal o tem, kako sva obiskala konjeniško policijo na Manhattnu, kako sva najela avto, o Niagarski slapovih, prometu in cestah ter še marsičem drugem.

V ponedeljek, 9. maja sva dan začela z obiskom ene od postaj konjeniške policije na Manhattnu, kamor sta naju povabila policista na konju, ki sva ju večer prej videla na Broadwayu. Ob 8.30 uri, ko sva prišla tja in povedala kdo sva, naju je sprejel dežurni, ki nama je nato skupaj s komandirjem razkazal postajo. Postaja, ki leži ob 10. Aveniji v okrožju Chelsea je ena izmed mnogih konjeniških enot na Manhattnu. Omenjena postaja ima 24 konj, vseh policijskih konjev na Manhattnu pa je 85.

Najem avtomobila

Po kratkem ogledu konjeniške policijske postaje, kamor sva pravzaprav odšla na mojo pobudo, saj sem bil takrat tudi sam policist konjenik, sva se vrnila v najin hostel in se od tam odpravila proti 50. ulici, kjer sva ob 10.00 uri pri podjetju Avalo najela avto znamke Cherlovet Cobalt, letnik 2005. Avto, ki je bil zlate barve, tako kot večina ameriških avtomobilov, je imel prevoženih 10.250 milj. Ja tudi na milje se je bilo treba navaditi. Na srečo, glede na to, da so bile razdalje res ogromne in bi se ti zmešalo, če bi jih gledal v kilometrih. Tako kot vsak, tudi najmanjši avto, je imel tudi ta avtomatski menjalnik, tempomat in klimo, ki pa ni delovala. Ampak to sva opazila šele na sredini poti po ZDA, kjer sva ga potem tudi zamenjala.

Po urejanju papirjev sva se ob 11.00 uri končno usedla v avto in se odpeljala na pot, ki pa se je začela dokaj nenavadno. Nihče od naju ni nikoli vozil avtomatika in so bili sprva kar malce problemi, ki pa sva jih hitro odpravila. Ne vem pa kaj so si mislili delavci Avala, ki so nama izročili ključ, nama pa je avto pri speljevanju iz garaže neprestano cukal in ugašal.

Tako hitro kot sva se navadila na avtomatika, pa sva se navadila tudi na promet in sistem enosmernih ulic.

Zaradi gneče sva iz New Yorka oz. Manhattna, skozi tunel Lincoln, prišla šele ob 12.00 uri. Takoj ko sva prišla čez tunel, sva prečkala mejo New Jerseya in za tem še mejo s Pennsylvanio, kjer sva se ustavila za 45 minut na kosilu v Country marketu, kjer sva se za eno ceno najedla toliko, kolikor sva hotela. Spila pa sva lahko gaziranih pijač, prav tako, toliko, kolikor sva hotela. Ta način bifeja sva kasneje v Ameriki še večkrat opazila.


Za podrobnejši ogled poti od Manhattna do Niagare klikni tukaj

O prometu in cestah

Ob 15.35 uri sva ponovno prišla v državo New York. Med potjo sva opazila, da so njihove ceste zelo ravne in da sploh ni ovinkov. Če pa že je kakšen, je zelo rahel in ne oster, vendar pa kljub temu dajo pred takim ovinkom opozorilni znak nevaren ovinek. Sicer pa so ceste široke, pasovi med avtocestama pa so prav tako zelo široki in travnati ali gozdnati. Omejitev na avtocestah je 55-65 milj na uro (mph), kar je približno 88-104 km/h. Na avtocesti! Pa se nihče ne pritožuje, saj vsi vozilo lepo počasi in umirjeno. Vsaj tukaj na vzhodu. Na zahodu in jugu je bilo čisto nekaj drugega. Vsaj kar se tiče hitrosti in ne ostalih predpisov. Ostale predpise zelo spoštujejo. Je pa zanimivo, da se ti zdi, kot da vozijo vsi hitro in da sploh nisi počasen. Verjetno zato, ker vsi vozijo isto in nihče ne izstopa s prehitro vožnjo in s čudnimi prehitevanji. Tako, da se na ameriških cestah počutiš popolnoma varno. Kljub temu, da te kakšen ogromen tovornjak (tudi s tremi prikolicami) prehiti in se potem vrne na svoj pas in počasi vozi naprej. Najina teorija je bila, da je to verjetno zato, da mu na dolgi in ravni cesti ni dolgčas. Sicer pa je prednost vožnje po ameriških avtocestah tudi ta, da lahko prehitevaš po desni in levi. Prehitevalnih pasov namreč nimajo.

Še to. Če sem prej omenil, da je hitrost na avtocestah na vzhodu 55-65 mph, pa je na zahodu in jugu drugače. 55-65 mph je na magistralnih cestah, na avtocestah pa je od 70 pa do 75 mph.

Sicer pa je sistem cest tak, da se ne moreš zgubiti. V ZDA je številka izvoza enaka številu prevoženih milj po avtocesti od meje zvezne države naprej. Table za izvoze pa so dobro označene in tudi pravočasno postavljene. Oznake pa take, da ti na tabli oz. znaku napiše stran neba ter številko ceste. Tako, da sva na poti proti zahodu sledila znakom West in št. ceste, ki sva jo rabila.

Točenje bencina

Prvič sva točila bencin na poti proti Buffalu. Bencin, ki je bil zelo poceni, je bil cca. 2,2 $ na galono (3,8 l). Na zahodu je bilo malo dražje, toda še vedno zelo poceni. Sistem točenja pa je naslednji. Ali prvo plačaš in nato tankaš (to sva rabila narediti dvakrat na jugu) ali pa tankaš in nato plačaš. To možnost sva izkoristila največkrat.

Cestninski sistem

Je tak kot v Sloveniji, pa še to samo na vzhodu, v New Jerseyu in New Yorku, kjer so avtoceste zgrajene s privatnim denarjem. Povsod drugje so avtoceste ceste državne.

Zastoji

Jih skoraj ni. Če že pride, pride zaradi prometne nesreče, vendar gre vse zelo hitro naprej, saj vsi zelo upoštevajo sistem zadrge. Pride pa do zastojev tudi na pet ali več pasovnicah v eno smer (v glavnem v večjih mestih), kjer se zaradi bližine izvozov, vozniki razvrščajo na pravi pas. Ko to storijo, pa spet vse teče kot po maslu.



Niagarski slapovi

Ob 19.20 uri sva, po res lepi cesti skozi državo New York, ob kateri je polno bajerjev in bobrišč, prišla do, približno 400 milj od Manhattna oddaljenega mesta, Niagare in se uspešno, vsaj začasno, izognila mestu Buffalo.

Niagarski slapovi so naju 20 minut kasneje pričakali v vsej svoji veličini in v lepem sončnem vremenu, s temperaturo 22° C. Ogledala sva si slapove na ameriški strani in na kanadski strani, čeprav čez mejo, v Niagara Falls nisva šla, kljub temu da je kanadska stran Niagarskih slapov na prvi pogled zdela veliko bolj poseljena in urejena, kot Niagara. Sicer pa je razlika med slapovi samo v velikosti, saj so kanadski širši od ameriških. Vsi pa so dokaj kratki.
Ker je bila ura pozna in ker je bil ponedeljek, je bilo v parku vse zaprto. Na srečo so bili vsaj wc-ji odprti. :-) Ko sva odhajala, sva zagledala kip Nikole Tesla, ki je na Niagari postavil prvo elektrarno.

Več o Niagarskih slapovih si preberite tukaj.

Ob 20.45 uri sva končala z ogledom in se odpravila proti Buffalu. Ker pa je kmalu padla noč, sva se v Buffalu izgubila. Kakšnega poceni hotela nisva našla, mesto pa se nama je zdelo grdo in nevarno, polno čudnih ljudi. Ker sva bila lačna, sva morala prvič preizkusiti tudi Mc Donalds, saj druge restavracije v mestu nisva našla. Na srečo nama Mc Donaldsa kasneje na potovanju ni bilo treba več jesti. Ko sva pojedla, sva bila precej boljše volje in ker še naprej nisva našla nobenega prenočišča, sva odšla na glavno cesto proti Chicagu, kjer sva ob 23.00 uri prišla v motel Ecomo lodge. Motel se nama je zdel zelo urejen in poceni, zato sva se odločila in tudi kasneje prenočevala v motelih, razen hostlov, ki sva jih v večjih mestih rezervirala že po internetu.

Nadaljevanje sledi…

Sorodne teme:

- Niagarski slapovi
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del