Niagarski slapovi

Na poti reke Niagare od Eriejskega do Ontarijskega jezera zgrmijo milijoni ton vode prek roba pečine; oglušujoči hrup je mogoče slišati kilometre daleč. Reka Niagara teče med Ontarijskim in Eriejskim jezerom, po meji med Kanado in ZDA. Slapovi so približno na polovici reke. Ko zgrmijo temno zelene vode reke Niagare v peneči se kotel ob vznožju slapov, se visoko v zrak dvigne vodni prš. Ti slapovi so razdeljeni na dva dela: Ameriški slap in Podkvasti slap. Med njima, v sredini reke, leži majhen, z drevjem porasel otok z imenom Kozji otok. Podkvasti slap, verjetno bolj znan od obeh, pada na kanadski strani meje v loku, dolgem okoli 790 metrov. Cesta ob reki nudi dober razgled na slap, kjer se vodna gladina, ki je videti kot temno zeleno steklo, spremeni ob zdrsu čez pečino v penečo se belino. Ameriški slap je manjši in pada v ravni črti, dolgi okoli 305 metrov. Ob vznožju Ameriškega slapu ležijo kupi velikih skal, Podkvasti slap pa se požene naravnost v globino. Oba slapova sta visoka okoli 50 metrov. Niagarski slapovi obstajajo šele okoli 10.000 let - geološko sorazmerno kratek čas. Ob koncu zadnje ledene dobe so se začeli ogromni ledeniki umikati in za sabo so pustili Velika jezera. Voda iz Eriejskega jezera teče v Ontarijsko po 56 kilometrov dolgi reki Niagari, ki ima na tej razdalji padec okoli 100 metrov. Ontarijsko jezero se prazni v Reko sv. Lovrenca. Nad slapovi teče reka po trdem dolomitu, pod dolomitom so plasti mehkejših kamnin, kot sta skrilavi glinavec in peščenjak. Nekdaj je padala reka prek skalnate stopnje okoli 11 kilometrov severno od sedanjih slapov, ker pa je mehkejše kamnine pod dolomitom erodirala hitro tekoča voda, se je dolomit zrušil. Meter za metrom so se slapovi umikali in danes ležijo daleč stran od kraja, kjer so bili pred 10.000 leti. Pri umiku so za sabo pustili globoko sotesko. Slapovi so se premikali nazaj s hitrostjo okoli 1 meter na leto in sedaj so približno305 metrov višje ob toku reke kot leta 1678, ko jih je ugledal francoski raziskovalec Louis Hannepin. Ker je Kozji otok razdelil reko na dva dela in ker vsaj polovico vode reke Niagare speljejo po kanalih ter jo uporabljajo za pridobivanje električne energije, so slapovi sedaj mnogo bolj stabilni, kot so bili v preteklosti. Mostovi in parki na obeh straneh reke nudijo odlične razgledne točke: ena od najbolj priljubljenih je Mavrični most, imenovan po mavricah, ki se ločijo v vodnem pršu nad slapovi. Vodno silo in velikost Niagare najbolje vidimo in občutimo z ladij, ki se pogumno podajajo v razpenjene vode pod slapovi.

Domačini radi govorijo tudi o čudežu pri Niagari. Leta 1069 je namreč po slapu padel sedem letni deček, ki pa je nepoškodovan preživel.

Sorodne teme:

- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del