Ko sem pisal o potovanju po Franciji, sem nemalokrat omenil izraze kot so gotika, romanika in barok. Če morda kdo ne ve veliko o tem, pa bi rad vedel, vendar se mu ne da brskati po internetu, v šoli pa je pouk umetnosti prespal, si lahko nekaj prebere tudi tukaj.
Leta 476 je bil odstavljen zadnji rimski cesar. V Evropi so se izoblikovala barbarska kraljestva - že v 4. stoletju se je umetnost spremenila – bizantinska oz. starokrščanska umetnost. Ta je trajala v Italiji in na zahodu dalj časa kot na vzhodu. Na zahodu se barbari prvič organizirajo v veliko državo pod Karlom Velikim (768 do 814), ki se je od leta 800 imenoval tudi cesar (tako se naziv cesar pojavi spet na zahodu; na vzhodu so ga itak imeli Bizantinci; kasneje gre cesarski naslov na rimsko-nemške cesarje in nazadnje na Habsburžane; ta naziv leta 1804 ukine Napoleon; odtlej imamo samo Avstrijskega cesarja). O srednjem veku govorimo po padcu rimskega cesarstva (476 – 1492 leta, ko Kolumb odkrije Ameriko). Pod Karlom umetnost zacveti (karolinška renesansa; renesansa = preporod). Do leta 1000 so ljudje mislili, da bo leta 1000 konec sveta, zato niso vlagali v umetnost. Ko pa ni bilo konca sveta, se je vse sprostilo in zacvetela je Romanika.
Romanika (izraz se imenuje po Rimljanih, ki so se v latinščini imenovali Romani) je oponašala rimski slog; pravilni loki, mogočni slopi (debeli kvadrasti stebri), leseni stropi, zvoniki z nizkimi strehami; grobnice pomembnih duhovnikov so v tleh cerkve, označuje jih velik kamnit tlakovec, na katerem je vklesana (pravzaprav vrezana) podoba mrtvega s črtami; fresk in vitrajev ni; so pa okna s po več stebrički in s pravilnimi polkrožnimi vrhovi; frizi pod streho (friz = okrašen trak). Romanika se je razvila v Italiji, neposredno iz bizantinske umetnosti, zato je veliko romanskih cerkva podobno rimskim in bizantinskim bazilikam.
Bazilika je bila v starem Rimu upravna stavba, v njej so zasedala sodišča, trgovali trgovci (podobno borzi danes), se pomenkovali; že v starem Rimu, ko so v njem sprejeli krščanstvo (v 4. stoletju) so jih začeli uporabljati za cerkve in to se je ohranilo do danes; značilno je, da je srednja ladje višja od stranskih; na zidovih, kjer se stikajo stene stranskih ladij, so okna, čemur pravimo »bazilikalna osvetlitev«.
Romanika se je nato razširila v Francijo, Nemčijo, Anglijo in severno Španijo; preostala Španija je bila namreč pod Arabci! Kamnite so predvsem cerkve in samostani ter bogatejši gradovi, ki so imeli tedaj podobo osrednjega stolpa (donžon) z obzidjem in jarkom; večina gradov tedaj je bila namreč lesenih stolpov, namesto obzidja pa so imeli palisade (ograda iz lesenih, zgoraj ošiljenih kolov); proti koncu romanike je bilo vedno več gradov zidanih, obzidja pa so imela več stražarskih stolpov; ob donžonu so zgradili več hiš (hleve za konje, shrambe, bivališča za stražarje, bivališče za grofa) in kapelo.
Romanika je trajala od cca 1000 do cca 1200. leta, na vzhodu dlje kot na zahodu. Z njo je zelo bogata Italija, npr. Verona.
Kmalu pa se je v cerkvenih krogih spremenilo razmišljanje: cerkev je bila dotlej tiha stavba, posvečena molitvi in nabožnim pesmi (brez glasbil, ker so verjeli, da je bogu ljubši glas ljudi; zato je rimska glasba izumrla, še danes pa ne vemo, kako je ta zvenela!), sedaj pa so teologi želeli, da bi cerkev kar kipela v nebo, da bi dala ljudem misliti, da bo poletela in da je to res stavba, ki te pelje v nebesa. To idejo je zagrabil arhitekt cerkve St. Denis blizu Pariza, ki je nagrobna cerkev francoskih kraljev; to cerkev je začel spreminjati, tako da je dno cerkve v romaniki, vrh pa je gotski ( že leta 1154).
Gotika se je razvila v Franciji sredi 12. stoletja. Okvirno rečemo, da je trajala v 13. in 14. stoletju (1200 –1400); na zahodu je trajala manj časa kot na vzhodu, kjer je trajala kar do 1600. leta. Vzhod namreč ni poznal renesanse oz. jo je poznal le malo; tam so gotiko imeli do baroka, tako da je bila vsa zlata in kičasta (Slovenija, Avstrija, Češka; tudi Poljska in Madžarska). Rusija gotike ni poznala, ampak so tam preselili bizantinsko umetnost, ker so bili pravoslavci; enako je bilo s Srbijo in Balkanom.
Gotika je gradila cerkve po novih idejah, da kar kipijo v nebo. So veliko mogočnejše in večje od romanskih, za tista mala mesta takrat pa so prave velikanke; stolpi so visoki z visokimi zvoniki, šilastimi loki in kamnitimi strehami. So polne špičastega okrasja; marsikje so bile poslikane, a je okras zbledel. Okna so bila polna vitrajev, ki so prepuščali belo svetlobo; gradili so rozete (okrogla velika vitrajasta okna; rečemo jim tudi »katarinino kolo«, ker je bila sveta Katarina mučena na kolesu) ; kipci so postavljeni tako, da so v »dvojni S liniji«, se pravi prelomljeni v nenaravnih pozah. Grobnice pomembnih cerkvenih in posvetnih (=necerkvenih) dostojanstvenikov so bile višje od tal in izrezljane reliefno, se pravi, da izgleda, kot da bi mrtvec na njih spal. Še vedno pa se niso ubadali s perspektivo, simbolika je bila pomembnejša (da en kip predstavlja malega Jezusa, drug kip pa svetnika, čeprav je dojenček prikazan večji kot stari svetnik! Jezus je bil načeloma bolj pomemben; res pa je, da se je ta logika pospešeno umikala.
Cerkve so gradili desetletja ali stoletja, če jim je zmanjkalo denarja, so bile brez streh zvonikov. Najlepša je v Chartresu. Cerkve v romaniki in gotiki so imele tudi pregrado za duhovščino, podobno kot danes pravoslavci! Posvetne stavbe so bile redke, največja je papeška palača v Avignonu, in pa dvorana v Bloisu.
Ker so v tem času Španci izrinili Arabce na jug Španije, je tam dosti gotike; veliko jo je tudi v Angliji, ki pa jo je imela še leta 1500.
Gotike pa niso marali Italijani, ker jim je bila premračna. Najprej so jo kombinirali z romaniko, potem pa so imeli nekoliko svojstveno gotiko. A že od 1200. leta naprej so pravniki v Bologni prebirali rimsko pravo in ga prepisovali ter tako spoznavali rimski način življenja. Italijani so se zaljubili v antiko, ker so bili kot v stari Grčiji v mnogih mestnih državah. Poleg tega je po križarskih vojnah, ko so Evropejci zavzeli od Arabcev Jeruzalem, trgovina potekala od Vzhoda po morju z Italijo, ki je bajno obogatela; obogatela je še Burgundija, ker so luksuzni izdelki šli iz Italije po Renu gor (Burgundija je imela vse dežele ob Renu in še Nizozemsko=Flandrijo); nizozemska mesta so nato izvažala v Skandinavijo (Švedska) in Anglijo, kjer je bilo konec te poti (London).
V Italiji so želeli povsod oponašati Rimljane in se jim je prevelika pobožnost gnusila. Prvič so nastala književna dela in pesmi, ki niso bile cerkvene in niso bile v latinščini, ampak v italijanščini! Pojavile so se slike, kipi so postali realistični; z njimi so se krasili domovi in ne cerkve. Renesansa je svoj prvi vrh doživela v 15. stoletju (do 1494) ko je bil v Italiji mir, ko je bila bogata, bogataši pa so gradili dvorce in vrtove, slikali prve freske doma, imeli zastekljena okna, se znebili vitrajev. Ker pa se jim je preteklo pretiravanje v pobožnosti upiralo in ker so imeli že tako ali tako veliko cerkva, renesančnih niso gradili! Drugod pa renesanse še ni bilo. Stavbe so znova imele pravilne loke in izrezljano okrasje.
Toda bogate dežele so zamikale revne sosede; okoli leta 1450 so si Nemci in Francozi po krvavi vojni razdelili Burgundijo, nemški cesar pa je dobil današnjo Nizozemsko; ta je bila tedaj večja, saj je sestavljala Belgijo in Nizozemsko!
Podobno so nato leta 1494 vpadli v Italijo Španci, Francozi in Avstrijci. Naslednje stoletje so bile v Italiji krvave vojne, vsi so si želeli bogastva; leta 1534 so celo oplenili Rim. To je bil tudi čas protestantov, saj je Luther od leta 1517 začel svojo lastno vero. Kljub temu je Italija takrat dala najbolj slavne umetnike: Donatello, Leonardo da Vinci, Michelangelo, Rafaello. Osvajalske vojske pa so v svoje domovine pripeljale renesanso in 16. stoletje je zato njen drugi vrh.
Najbolje je takrat šlo Špancem; tam je bilo več držav, ki so se združile; leta 1492 je Kolumb odkril Ameriko, pa tudi zadnje arabsko mesto v Španiji, Grenada se je predalo. Ko so uničili Azteke in Inke v Ameriki, so dobili ogromno zlata in srebra iz Perujskih rudnikov. Poleg tega so osvojili Sicilijo in vso južno Italijo. Ker je nemški cesar s poroko postal tudi španski kralj, je bil super bogat; po smrti je njegov sin postal Španski kralj in si pridobil tudi nemško Nizozemsko, cesarjev brat pa je dobil ostalo Nemčijo. Toda Španci niso nič vlagali, ampak samo uvažali, iz Nizozemske, Italije in Francije (vino, tekstil, svila, steklo, dragulji).
Španski bogatini so tako gradili renesančne palače; ker pa je veliko tega zlata zaradi uvoza šlo čez mejo, so kmalu obogateli tudi Francozi: renesansa se kaže v čudovitih dvorcih ob Loari. Poleg Španije in Italije ter Francije se je delno razvila tudi v Angliji in na Nizozemskem.
V 16. stoletju je bila Evropa tako polna vojn. Turki so zavzeli ves Balkan in Madžarsko, Amerika je bila odkrita, Italija je krvavela v vojnah, pol Evrope je postalo protestantske in tako so izbruhnile državljanske vojne: v Franciji je trajala od 1550 do 1600 z zmago katolikov. Bogati Španski kralj Filip II je hotel katolizirati bogato Nizozemsko, zato so se tam bojevali 50 let. Na koncu se je Nizozemska razdelila: upornejši severni del (današnja Nizozemska) se je osamosvojil, južni del, katoliški (danes Belgija) pa so obdržali Španci! Pri nas so protestante hitro zatrli brez vojn; poleg vere je vojne povzročal tudi denar! Veliko zlata je povzročilo hudo inflacijo v Evropi, mnogi so propadli, drugi so hitro obogateli; socialne napetosti so se kazale s preganjanjem čarovnic in inkvizicijo, pa tudi s kmečkimi upori (obubožani plemiči so hoteli več iztisniti iz kmetov, ki so se uprli – Slovenija).
Cerkev se je branila tudi s propagando: krepila je pobožnost, duhovniki so bili bolj skromni; sedaj so hoteli cerkve spremeniti, da bi kazale razkošje in sijaj, kakršen naj bi bil v nebesih (da bi si uboga raja to lažje predstavljala). Uporabljali so ogromno kiča in pozlate, rezljali vence, cvetje, angelčke, ki so bili predebeli; v cerkve so vnašali freske, ki so bile iluzionistične, se pravi, da so dajale vtis resničnosti. Barok je trajal od 1600 do 1750. V 17. st. so imeli radi težke, zlate, visoke oltarje. Uporabili so tehniko pravilnih lokov, štukatur (iz mavca narejeno okrasje, ki so ga dajali na stene), bogato okrašene kasetirane strope, iz renesanse so potegnili kupole, zvonikom so dajali čebulno streho.
Tudi moda se je spremenila: ovratniki so bili konec renesanse kot krožniki, v začetku baroka pa so postali dolgi, beli, iz čipk; moški so nosili manj nabrane hlače (16. st. so imeli hlačnice in rokave kot krogle), zato pa več čipkastih srajc in vezenih telovnikov; za klobuke so si zatikali peresa; ženske so ostale v steznikih, a so jih še podaljšale: krila so bila skoraj kvadratna, v širino so bila do 4 metre, da so dokazovala, da tem ženskam ni treba delati.
Po vsej Evropi so prezidavali cerkve, zato imamo pri nas tako malo romanike in gotike: vse je šlo po novi modi, vsi so bili pobožni: Španija, Italija, Francija, Anglija, Nizozemska, Nemčija, Avstrija in Poljska! Deli Madžarske in Hrvaške so bile pod Turki, zato tam baroka še ni bilo.
V Franciji in Angliji je bilo težkega okrasja manj, bilo je bolj umirjeno in hladno. V 17. st. je bila najbolj bogata Francija, deloma tudi Švedska, najbolj pa je trpela Nemčija (zaradi stoletne vojne); konec stoletja se je tudi Rusija odprla Evropi in začeli so graditi baročne palače in cerkve (ruski car Peter Veliki)!
V Franciji so se pojavili mestni tlakovci, ulična razsvetljava, tajna policija in Versailles, trgovska mornarica, cestno omrežje, odprava lokalnih mostnin in mitnin; Ludvik XIV je zgradil Versailles, da je pokazal veličino tedanje Francije in vsi so ga oponašali. Od 1630 so moški nosili dolge, kodraste lasulje, kar je trajalo vsaj do 1720, ko je prihajala nova moda.
Po letu 1700 se je barok nekoliko spremenil: loki so postali bolj položni, palače so bile še bolj odete v štuk, pojavile so se pastelne barve in velikanski vrtovi po zgledu tistih iz Versaillesa; cerkvam so dodajali »volovska očesa«, torej elipsasta okna. Takrat so ljudje nosili bele lasulje. Zgodovinsko je Anglija začela prehitevati Francijo, ki je preveč zapravljala za dvor in razkošje, Anglija pa je močneje poseljevala Severno Ameriko. Avstrija je premagala Turčijo in osvobodila Madžarsko in del Hrvaške. Balkan baroka ne pozna (Hrvaška pa njegovo poznejše obdobje), pa tudi gotike in renesanse ne!
Še pred koncem baroka (ki traja do 1750) se pojavi rokoko, ki traja le 50 let (cca 1725 – 1775). Takrat so začeli grozno kičasto opremljati vse: povsod roza, pastelno zelene in modre stene, bel štuk, tisoč ogledal (ki so se jih že naučili delati v enem kosu), ogromni kristalni lestenci, steklene rožice, nabuhlo in okrancljano pohištvo. Na slikah so bile ženske zalite, angelčki pa tolsti. Še največ arhitekture je v Nemčiji, delno v Avstriji, a tudi drugod. Lasulje so nosili vseh barv, dobile pa so ogromne razsežnosti. Pudrali so se po celem telesu, ogromno zapravljali in sploh je plemstvo dobro živelo, ostali pa niti ne; te razlike so povzročile socialne napetosti: V Ameriki so se Angležem uprle kolonije in nastale so ZDA, v Angliji pa so hkrati izumili tudi parni stroj.
Rokokoju je sledil klasicizem, ki znova oponaša Grčijo in Rim in je trajal do okoli 1800 in čez (Mozart, Haydn v glasbi); v Angliji se je začel že mnogo prej, saj tam rokokoja niti niso imeli, radi so imeli te čiste linije; v palačah so grški stebri, ogromno je lepih vaz v obliki amfor; hobi plemstva v klasicizmu in rokokoju je bilo tudi zbiranje porcelanskih figur, najbolj znane pa so bile iz Saške; V klasicizmu se razvije tudi t.i. angleški vrt, ki ni geometričen kot francoski ali italijanski, pač pa ima lepo trato s skupinami dreves in grmovji – t.i. parki. Stene so bile pogosto enobarvne, ob tleh in ob stropu okrašene z marmornim frizom, sicer pa hladnih barv: vinsko rdeča, temno modra, zelena… primer klasicizma je bela hiša v ZDA. V celinski Evropi se ta stil ni močno razvil, pri nas ga skoraj ni.
Leta 1789 se je zgodila Francoska revolucija, v njej so obglavili številne plemiče, tudi francoskega kralja Ludvika XVI in njegovo ženo Marijo Antoinetto (hči avstrijske vladarice Marije Terezije). Sledil je pohod Napoleona, ki je do leta 1815, ko je bil premagan pri Waterlooju, osvajal Evropo.
V Evropi imamo za časa Napoleona nekaj podobnega klasicizmu, in sicer empir (po besedi empereur, fr. besedi za cesarja (Napoleon se je okronal za cesarja; to je bil po Karlu Velikem prvi »novi« cesarski naziv; rimsko-nemškemu cesarju je odvzel krono, a se je on nazadnje okronal za avstrijskega cesarja – 1805; v Rusiji so uporabljali naziv car, kar pomeni cesar, stoletja po tem, ko so Turki zavzeli Carigrad (= »drugi Rim«) in s tem uničili bizantinskega cesarja; Rusi so bili takrat edini pravoslavci, ki niso bili pod Turki, zato so se imeli za dediče Bizanca in so njihovo cesarsko krono uporabljali sami – kot carji! Moskvi Rusi pravijo tudi tretji Rim).
Empir je bil podoben klasicizmu: najbolj se odraža na pohištvu (stoli, podobni rimskim, z elegantno pozlato in grško-egiptovskimi motivi, ležalniki, elegantne kredence in stolčki, črtasti vzorci; tudi moda je bila tedaj povsod drugačna: nič lasulj, ženske so nosile nakodrane lase in diademe po grški modi, krila so bila brez steznikov in so bila zelo visoka, prostor za prsi pa zelo majhen, barve so bile nežne, pastelne; imele so tudi ogrinjala, pritrjena z zaponkami (tako so si predstavljale stare Grkinje). Moški so nosili dolge zalisce, hlače do gležnjev (prej le do kolen, nato pa dolge dokolenke in čevlje s pentljo), suknjič, telovnik, srajco. Grška moda in vzor stare Grčije je bil tako močan, da so Angleži in Francozi podprli Grke, ki so se uprli Turkom in tako se je Grčija osamosvojila (1830). Istega leta se je osamosvojila tudi katoliška Nizozemska, ki je postala Belgija!
Od empira dalje so bili ljudje brez idej: od 1820 naprej tako govorimo o neostilih, ko vsi le oponašajo prejšnje sloge, a z veliko pretiravanja in kiča: neoromaniko (katedrala v Monacu), neogotiko, neorenesanso, neobarok; sredi te dobe je bil v Avstriji in pri nas kičast domač meščanski slog Biedermayer, ko so imeli radi stenske ure, izrezljane in oblazinjene zofe, bogate tapete in preproge, portrete, cvetje v vazah.
Konec 19. st. pa je bila Evropa zaradi kolonij bajno bogata; umetnost se je razvila, predvsem v književnosti, pa tudi drugod. Arhitekti so izumili nov slog: secesijo (=odcepitev; odcepitev od tedanjih smeri v umetnosti!), tudi jugendstil (nem. = mladi stil) in art nouveau (ar nuvo = fr. nova umetnost).
Tu so prevladali cvetlični in drugi okraski, a elegantni; nenevadni, eksotični vzorci; vsi predmeti so taki, kot da jih ovijajo vitice in prepletajo plezalke: ta slog je viden tudi na stavbah ipd. npr. vhodi v pariški metro, Eifflov stolp, pa tudi drugih stavbah: tu so okna z letvami v črki T, steklene rozete nad vhodi (Centromerkur), včasih keramične ploščice po fasadah: pri nas ga je dosti okoli sodišča v Ljubljani, na Slovenski (bivši Slovenijašport in stavbe do novejših stavb pri borzi), Miklošičeva do sodišča (Centromerkur, hotel Union, itd.),…
Takrat so bogati ljudje živeli precej dekadentno, malo so se drogirali, imeli razkošne zabave, sploh se je zdelo vse fino in malo pokvarjeno… umetnost v slikah se je razvila v impresionizem, ekspresionizem in podobno. To je končala 1. svetovna vojna. Leta 1917 je z oktobrsko revolucijo v Rusiji nastala Sovjetska zveza in pojavil se je socializem. S tem dogodkom govorimo o nastopu moderne dobe, med tem ko od 1492 do 1917.leta govorimo o Novem veku.
Moderna doba pa je prinesla tisoč malih umetnostnih zvrsti!!!
Sorodne teme:
- Potovanje po Franciji (2002) - 6. del
No comments:
Post a Comment