Kreta (2001) - 2. del

Danes bom pisal o Kreti oz. Grčiji, o kateri sem začel pisati že pred časom, vendar pa sem si za nadaljevanje vzel čas šele sedaj. Pa tudi sicer se nisem javil že celih devet dni... Neverjetno. Vmes sem bil sicer v Beogradu, vendar sem se odločil, da vseeno danes pišem o Kreti in da s tem tudi že končam. Naslednjič bi rad namreč začel z opisovanjem potovanja po Franciji.

Kakorkoli že. Nazadnje sem končal s prihodom v Atene, kamor smo prispeli ob 10.00 uri. Tam smo si ogledali menjavo straže pred parlamentom in Akropolo.



Menjava straže

Akropola, iz Aten vidna skoraj od koder koli, se dviga dobrih 150 metrov nad dolino Ilissos. Čeprav so na njej začeli graditi že prej, je končno podobo dobila v 5. stoletju pr. n. š. Zgradili so tempelj Partenon, v katerem je stal velikanski kip boginje Atene, propileje - pompozni vhod v Akropolo, tempelj Atene Nike, tempelj Erehteion (štirje našteti kulturni spomeniki so se ohranili do danes), zakladnico, številna manjša svetišča, posvečena bogovom, ki so jim stari Grki tako zaupali, ob vznožju vzpetine pa tudi gledališče.

Peloponeške vojne in kapitulacijo Aten leta 404 pr. n. š. je Akropola preživela brez večje škode in je ostala predmet občudovanja. A po zatonu starogrške civilizacije se je to spremenilo - škoda je med drugim nastajala zaradi potresov, požarov, vojn, nenadzorovanih izkopavanj in plenjenj ter celo neustreznega obnavljanja. V svetiščih so različni zavojevalci molili k svojim bogovom. Leta 1687 so Benečani v Atenah napadli Turke in ogenj usmerili na Akropolo. Turki so v Partenonu, ki so ga po zasedbi Aten spremenili v mošejo, hranili smodnik, eksplodiral je in Akropola je gorela dva dni. Beneški kapitan, krivec za napad, je bil tudi eden prvih, ki je brez sramu oplenil Partenon. V začetku 19. stoletja je Akropolo oplenil britanski veleposlanik v Otomanskem cesarstvu. Thomas Bruce, sedmi lord Elgin, je z dovoljenjem turškega sultana v Anglijo odpeljal ogromno marmornih skulptur, ki so jih na ogled postavili v Britanskem muzeju v Londonu.

Zadnja desetletja Akropoli grozijo predvsem kisli dež, ki uničuje marmor, prevladujoči gradbeni material in trume turistov. Obnova se verjetno ne bo končala nikoli, naj bi bilo pa delavskih odrov precej manj po letu 2020, ko bo končan obsežen restavratorsko-konservatorski projekt, začet pred več kot tremi desetletji.

Po ogledu smo se ob 18.00 uri vkrcali na ladjo in dve uri kasneje odpluli naprej proti Kreti, kamor smo prišli naslednji dan, 18.9.2002 ob 6h. Po petinštiridesetih minutah nas je avtobus iz Irakliona odpeljal proti kraju Herssonisson, kamor smo prispeli po pol ure vožnje in kjer smo se nastanili v hotelu Marjanna.

Naslednjih nekaj dni pa so nas ponovno čakali žuri, žuri in še enkrat žuri. Mislim, da sem bil sam še najbolj "kulturen" in sem odšel na vse "oglede", ki jih je organizirala naša agencija.

Tako sem se prepustil užitkom v vodnem parku Aqua splash, si ogledal zelo zanimiv Knossos ter hipijevsko plažo v Matali. Prav tako pa sem si ogledal drugi največji kanjon v Grčiji, Antikanjoning v Prevelih in se udeležil grške večerje v Kato Karouzani.

23. septembra smo ob 17.25 uri z avtobusom odšli proti pristanišču in ob 20.00 uri odpluli proti Peloponezu. Naslednje jutro smo ob 6h prispeli v Atene, kjer je bilo zaradi zgodnje ure še vse zaprto, zato smo se vlegli na tla v bližnjem parku in zaspali. Ob 12h, ko smo se zaradi vročine prebudili, smo odšli do najbližje plaže, kjer smo se kopali do 18.15 ure, nakar smo se z avtobusom odpeljali v Porto, kamor smo prispeli ob 19.40 uri. Tam smo kupili sendviče za na ladjo in se nato odpeljali naprej proti pristanišču za plovbo proti Trstu. Kljub temu, da smo v pristanišče prispeli že ob 20.15 uri, je ladja prispela šele ob eni uri zjutraj, odpluli pa smo šele ob 2.00 uri.

V Trst smo prispeli ob 7.15 uri (po našem času uro prej)in s tem se je naš absolventski izlet skoraj končal. Čakala nas je samo še vožnja do Ljubljane.

Če pa koga zanima še malo zgodovine Krete in Knososa, si lahko prebere tukaj.

Kreta je v bronasti dobi razvila posebno cvetočo kulturo, ki se je imenovala minojska, po legendarnem kralju Minosu.

Zelo pomembno vlogo je imela lokacija otoka, ki leži v sredini vzhodnega dela Sredozemlja in sicer tako, da je približno enako oddaljena od celinske Grčije, bližnjega vzhoda in Egipta. To je bilo pomembno predvsem zato, ker je Kreta sodelovala z vsemi temi območji in se je lahko razvila v posrednico pri mednarodni trgovini.

Izvor Krečanov in Minojcev je še danes neznanka. Gotovo je le, da se je okoli leta 2000 pr.n.š. razvila posebna civilizacija velikih palač, ki jim pravimo stare palače. O tej dobi Krete se ne ve veliko, saj še niso uspeli razvozlati njihove pisave, linearne A pisave. Okoli leta 1700 pr.n.š. pa je otok doživel katastrofo, saj se je večina starih palač v hudem potresu porušila. Ta potres civilizacije ni povsem uničil in kmalu je spet zacvetela. Palače so postale še večje in lepše kot prej, politično pa je Kreta doživela svoj vrh.

Očitno je kretska civilizacija črpala vire za svojo kulturo iz bližnjega vzhoda. Še danes se ne ve ali je bila razdeljena na več držav ali pa je bila to ena sama država. Dejstvo je namreč, da so bile velike palače vsaka zase pomembno središče in da nobena ni močno prevladala nad drugo, hkrati pa te palače niso bile obzidane, prav tako pa niso našli znakov orožja in bojev. V tistem času je bila Kreta trgovska in pomorska velesila, ki je imela svoje postojanje v vsem vzhodnem Sredozemlju. Verjetno so bili na morju dovolj močni, hkrati pa je bila Kreta dovolj daleč, da je niso ogrožale barbarske dežele, niti vojaška sila Egipta. Minojci so se počutili dovolj varne, da palače niso imele nikakršnih varnostnih sistemov zoper napade z moja. Kreta je izvažala obrtniške in kovinske izdelke, v tem času pa je svoj vpliv razširila tudi na Santorini in na Kiklade, njihove postojanke pa najdemu tudi na Cipru, Mali Aziji, celinski Gržiji...

Najbolj zanimivo pa je, da se ne ve kako so Krečani živeli. Verjetno so bili organizirani po zgledu Maloazijskih dežel v teokratske državice (to pomeni "duhovniške"; kralj je bil vrhovni svečenik). Palače so imele poleg bivalnih predelov tudi obredne, pa tudi skladišč in razne delavnice za obrtnike. Iz tega sklepajo, da so bile to palače - mesta (Knosos), kar je bilo v tedanjem času izjema. O vaseh in pripalačnih predelih ni sledu.

Njihova kultura je bila nagnjena k lepemu: veliko cvetnih motivov in motivov z morskega sveta (delfini, ribe, ptice), bolj malo pa je prizorov iz vsakdanjega življenja; njihov simbol je bil očitno bik, pa tudi dvoglava sekira.

Dobrih 300 let po ponovnemu razcvetu so se palače znova porušile. Morda je k temu potroval gigantski vulkanski izbruh na Theri (= Santoriniju), ki je v eksploziji izgubila pol ozemlja. Podoben izbruh konec 19. stoletja na Krakatoa v tihem oceanu, je povzročil umik morja za več ur. Ko se je vrnil, se je vrnil v obliki cunamija - ojaškega vala, ki je preplavil otoke in kopno. Taka katastrofa bi bila za Kreto usodna, saj so bile vse palače v bližini obale.

Kreta se ni nikoli več opomogla. Kmalu so prišli Mikenci, ki so takrat poselili Grčijo. Ponovno so vzpostavili nekakšno kulturo, a je bila izrazito vojaška, nasilna in bolj primitivna od Kretske.

O Kreti kroži tudi legenda o Minotavru, ki je zgoraj bik in spodaj človek. Bil je sin Minosove žene in bika. Minos je Minotavra vrgel v labirint, Atene pa so morale Minosu vsako leto pošiljati 7 devic in 7 devičnikov, ki jih je ta vrgel v labirint, da jih je Minotaver požrl. Nekega dne pošljejo v pošiljki tudi Tezeja, sina atenskega kralja Egeja (od tod izvira ime Egejsko morje). Ta gre v labirint, a mu je Minosova hči, ki se je vanj zaljubila, dala nit, da bi lahko našel ven. Tezej ubije Minotavra in se reši in hkrati zignorira Ariadno.

Ta legenda morda kaže na podrejenost Grčije Kreti in na kult bika, ki so mu morda žrtvovali ljudi.

Sorodne teme:

- Kreta (2001) - 1. del
- Zgodovina Krete
- Atenska Akropola