Naslednjih štirinajst dni smo preživeli na severozahodnem delu Indije, po površini največji indijski državi, Radžastan. Vse to v malo daljši tokratni objavi. :)
Nedelja,
21.12.2014
Ob 12.00 uri smo se odpravili iz hotela proti letališču. Za
prevoz smo tokrat izbrali metro in se z linijo metro express line za zgolj 60 indijskih
rupij odpeljali iz bližnje glavne železniške postaje New Delhi na 1. terminal
letališča. Na metro smo sicer zaradi gneče prišli šele ob 12.40 uri, na letališkem avtobusu pa smo
bili že ob 13.00 uri. Zanj smo plačali 30 indijskih rupij po osebi. Štartali
smo nekje pet čez eno in po desetih minutah prispeli na letališče. Po temeljiti
kontroli smo si vzeli čas za malico in ob 15.20 uri, torej po desetih minutah
zamude, poleteli proti Amritsarju. Prileteli smo v eni uri in ne šele po predvideni
uri in dvajsetih minutah. Dvajset minut po pristanku letala smo že sedeli v
taksiju, ki ga je za nas organiziral hotel City Park. Pol ure smo potrebovali
za 14 kilometrsko razdaljo do hotela. Ko smo se nastanili, smo odšli v Zlati
tempelj, romarsko središče Sikov. Sikhizem
je vera, ki moškim prepoveduje striženje las, zaradi česar vsi nosijo
turbane. Da smo si lahko ogledali tempelj, sicer samo od zunaj (notranjost je
bila mišljena za naslednji dan), smo si morali na glavo povezniti rute in se kljub
hladnim petim stopinjam celzija sezuti do bosega in noge pa zmočiti v vodi.
To romarsko svetišče Sikov je pozlačeno s 750 kilogrami
zlata, ki dnevno pritegne tudi sto tisoč obiskovalcev. Del kompleksa templja je
med drugimi gromozanska kuhinja z jedilnico, kjer dnevno nahranijo tudi do
80.000 tisoč ljudi. Vabljen je vsakdo, ne glede na vero, prepričanje in
narodnost. Enakost vseh bitij je namreč osrednje načelo sikhizma.
Sikhizem je peta največja religija na svetu, ki je bila
ustanovljena na prelomu iz 15. v 16. stoletje v Severni Indiji. Privrženci se
imenujejo sikhi, ki imajo okoli 6 milijonov vernikov, njihovo kulturno središče
pa je mesto Amritsar. Njihov nauk napada hindujski kastni sistem, saj temelji
na predpostavki o enakosti ljudi v božjih očeh. Začetnik religije sikhov je Guru Nanak.
Po ogledu templja smo odšli na večerjo v restavracijo The
brothers, kjer smo za 3€ po osebi poizkušali lokalne specialitete.
Ponedeljek,
22.12.2014
Dopoldan smo si vzeli za počitek, ob dveh popoldan pa smo z
najetim avtom in voznikom, za 1200 indijskih rupij odšli do 30 km in eno uro
vožnje oddaljenem mejnemu prehodu s Pakistanom. Gre za mejo med mestoma Attari
in Wagah. Tik pred sončnim zahodom (tokrat ob 16.30 uri), vsak dan, od leta
1946, poteka ceremonialno zapiranje meje, kjer svoje mišice, kot petelini,
kažejo Indijski in Pakistanski vojaki. Zapiranje meje je bilo res zelo zabavno
in vsekakor priporočam. Dogodek traja točno pol ure, je pa potrebno do meje del
poti prehoditi peš. Za tistega enega kilometra ne potrebujete več kot deset ali
petnajst minut. Na tem mejnem prehodu je bil, sicer na pakistanski meji, bombni
teroristični napad, ki je terjal kar nekaj smrtnih žrtve. Napad se je zgodil
približno mesec dni pred našim odhodom v Indijo, vendar pa tega nismo vedeli.
Če bi, bi se mogoče odločili drugače in si celotne zadeve sploh ne bi
pogledali.
Ko smo se ob 18.00 uri uri vrnili domov, smo malce kasneje
odšli še na večerjo in s tem se je dan zaključil.
Torek, 23.12.2014
Ker smo dan prej zavili v McDonald´s, saj smo si zaželeli za
spremembo malo drugačne (»zahodne«) hrane, smo ugotovili, da je bila to velika
napaka. Ne toliko to, da je bila restavracija vegetarijanska, kar je sploh
značilno za Indijo,ki restavracije ločuje na vegetarijanske in ne
vegetarijanske, ampak dejstvo, da smo se zastrupili. Prej v petih dneh nič,
sedaj pa kar nenadoma.
Po celonočnih prebavnih težavah polovice ekipe, ki so se
nadaljevale tudi čez dan, smo se odločili, da Rok in jaz ostaneva v hotelu,
Marjeta in Maks pa sta se odpravila ogledat zlati tempelj še podnevi. Pred tem
sta nama v lekarni za smešno nizko ceno
priskrbela antibiotik za drisko. No, lekarna ni čisto nič drugega kot neka
baraka,ki zgleda na prvi pogled kot trafika. Je bil pa antibiotik res konjski,
saj je res hudo drisko pozdravil v parih urah. In ta se ni več ponovila.
Kakorkoli že. Ob drugi uri smo se s taksijem odpravili do
letališča in odleteli nazaj v naš hotel v Delhiju.
Sreda, 24.12.2014
Težave, težave,
težave
Ko smo zjutraj hotel v Delhiju dokončno zapustili, pa so se
začele težave. Po pol ure vožnje so nas poklicali s hotela, da smo pozabili
kreditno kartico. Da ne bi preveč izgubljali časa in zamudili leta, se nismo
obrnili, ampak so nam kartico dostavili na mesto ob cesti, za katerega smo se
dogovorili. Da bi nam jo dostavili na letališče, je sploh vprašanje, če bi se
uspeli najti. Ko smo po pol ure le uspeli kartico dobiti in smo imeli do leta
še dve uri, smo se kar oddahnili. Toda glej ga zlomka. V nadaljevanju smo
spoznali kaj je to resnični kaos v indijskem prometu. Premikali smo se po
polžje in prišli šele pol ure pred vkrcanjem na letalo. Vedeli smo, da smo let
zamudili. Ampak.... Vseeno smo poizkusili. Šli smo do okenca za prijavo na let in
jim razložili situacijo. In na našo veliko srečo so nam dovolili oddati
prtljago za naš let, nam izdali vozovnice, hitro smo šli tudi čez vse kontrole
in pravočasno prišli na letalo. Dobra volja Indijcev? Že mogoče. Bolj verjetno
je, da so nas spustili naprej zato, ker je bila na letališču zelo gosta megla,
zaradi česar so nekaj letov odpovedali ali pa so le-ti imeli zamude. In tudi
naš tukaj ni bil izjema. Poleteli smo namreč uro in pol za našim prvotnim
planom. Sreča je bila torej na naši strani. :)
Po dobri uri smo prispeli v sveto mesto Varanasi, ki je
znano po številnih templjih in predvsem sežiganju umrlih. Kar uro in četrt smo
potrebovali s taksijem do našega »guest housa«. Ker smo prišli šele okoli
šeste, ko se je že znočilo, smo samo še pojedli v eni od lokalnih restavracij
večerjo in odšli spat. V mrzlo sobo in ne stuširani. Tople vode ni bilo, prav
tako pa tudi ne ogrevanja in izolacije. Po mojem je moralo biti v sobi nekje do
maksimalno 10 stopinj. Kasneje smo izvedeli, da je tako mrzlo zgolj en mesec v
letu in da se zaradi tega Indijcem ne izplača vlagati v infrastrukturo grelnih
naprav.
Četrtek,
25.12.2014
Po prezebli noči smo zjutraj poiskali novo prenočišče in našli
lep, šele en mesec odprt hotel, ki je bil samo dvesto ali tristo metrov
oddaljen od nas. Ta hotel je namenjen turistom in je imel tudi ogrevanje. No,
ne tisto klasično, pač pa preko klimatske naprave. Marsikdo si bo verjetno
mislil, da smo razvajeni zahodni turisti. Že mogoče. Vendar pa, ker smo vsi
zaposleni in nam je bil to dopust, si nismo mogli privoščiti, da bi na koncu še
zboleli. Eden od nas je sicer kasneje dobil angino, vendar pa so k sreči spet
pomagali indijski antibiotiki. :)
Rezervacijo hotela smo opravili po telefonu že večer prej.
Smo imeli pa naslednje jutro kar malo problema priti do njega. V mesto je
namreč ta dan prišel indijski premier Modi in večina ulic je bila zaprtih in
polna vojske. Sploh v našem predelu, saj si je ogledal ravno Assi gath, ki je
od novega hotela oddaljen 100 metrov. Zaprosili smo enega fanta, če nas lahko
pripelje nekako do hotela oz. če pozna kakšne stranske poti. In nas je vodil.
Mimo blatnih dvorišč polnih iztrebkov, do vojaške zapore, ki je bila zgolj
dvajset metrov stran od hotela. Tam so se nas usmilili, ko smo jim povedali, da
gremo v hotel, ki je bil vsem pred očmi. In tako smo ob 11.00 uri končno
dočakali lepo urejeno in predvsem toplo sobo. Ampak do druge ure hotela ni bilo
smisla zapuščati, saj je bil premier do takrat v mestu in se itak nikamor ni
dalo priti. Šli smo na teraso hotela, se greli na toplem soncu in opazovali
dogajanje okrog Modija, ki je, tako kot naš Pahor, pometal. Modijev cilj je
namreč očistiti Varansi nesnage (LOL), predvsem pred bližajočim se obiskom takratnega
ameriškega predsednika Obame. Zato je takrat prihajal v mesto enkrat na mesec
in preverjal koliko so ga že očistili.
Po drugi uri smo se vendarle lahko odpravili na ogled gathov
ob Gangesu. Ganges je čezmejna azijska reka, ki teče po severni Indiji in
Bangladešu. Reka je med hindujci čaščena kot boginja, pogosto jo imenujejo tudi
»sveta Ganga«. Celotna reka je dolga približno 2525 km, skupaj z reko Jamuna pa
sestavlja obsežno rodovitno območje, ki je hkrati tudi eno najbolj naseljenih
na svetu.Hindujci verujejo, da kopanje v reki Ganges ob posebnih priložnostih
povzroči odpustitev grehov in jim pripomore pri odrešitvi. In res smo ob reki
lahko videli polno Indijcev, ki so se v tej, za naše razmere, zelo umazani in
smrdeči reki, kopali, brili in umivali zobe.
Verjamejo pa tudi, da so tisti, ki umrejo ali pa so
upepeljeni v Varanasiju, na direktni poti, da se osvobodijo nenehnega ciklusa
življenja in smrti ter da njihova duša tukaj končno najde svoj mir. No, in te upepelitve
oz. sežiganje umrlih, poteka na tako imenovanih Gatih, ki se nahajajo vzdolž
reke. Eni so manjši,drugi spet večji. Revne sežigajo tik ob reki, medtem ko
bogate sežigajo na višje ležečih predelih gatov.
Iz vse Indije v to sveto mesto pripeljejo umrle (tisti, ki
si to lahko privoščijo) in jih zažgejo ter ostanke, kar pač ne zgori, vržejo v
sveto reko Ganges. Ne sežigajo edino le otrok in nosečih žensk, ker ti niso omadeževani.
Prav tako ne sežigajo živali, gobavcev in tistih, ki jih ugrizne klopotača. Te samo vržejo v reko. Slikat od blizu se
sežiganja, zaradi spoštljivosti do umrlih in njihovih svojcev, ni smelo.
Zvečer smo odšli še v trgovino Baba black sheep, kjer
prodajajo izdelke iz svile in ostalih materialov, od volne in bombaža, do
kašmirja in pašmine. Poučili smo se o tem, kako ugotoviti za katero vrsto
materiala dejansko gre. Obstajata dva preizkusa. Prstan in ogenj. Umetne
tkanine namreč nikoli ne bodo šle tekoče skozi prstan. Preizkus z ognjem pa
pomeni, da zažgemo nitko, ki jo odstranimo iz izdelka in preverimo na kakšen
način gori in kakšnega vonja je. Ko zažgemo nit iz poliestra, bo ta tlela in
imela vonj po plastiki. Pri viskozi, svili in kašmirju bo nit hitro zgorela v
saje. Zato je tukaj zelo pomemben vonj. Pri viskozi je vonj podoben zažganemu
papirju, pri svili in kašmirju pa po zažganemu nohtu ali laseh. Razlika je
minimalna in jo je težko določiti. Najlažje je takrat, ko primerjaš vonja
hkrati. Pri kašmirju je vonj malo bolj intenziven oz. živalski.
Na koncu smo si nakupili ročno tkane šale iz pašmine. Tako kombinacijo
je v Evropi zelo težko dobiti. Če že, je pa ta izjemno draga. Najmanj
petkratnik naše cene. Čeprav tudi ta ni bila poceni. Mogoče se nismo znali
pogajati.
Petek, 26.12.2014
Na slovenski Dan samostojnosti in enotnosti nismo počeli nič
posebnega. S čolnom smo se za uro in pol ter za 600 indijskih rupij odpeljali
po Gangesu do otoka sredi reke, kjer gojijo pozimi zelenjavo, poleti pa ga
poplavi reka zaradi monsunskega deževja. Ustavili smo se še v templju šive ter
ugotovili, da je notranjost, kot verjetno tudi v drugih indijskih templjih,
zelo umazana. Daleč od čistoče Tajskih in Japonskih templjev.
Potem smo srečali dve Slovenki, ki sta v Indiji že več
mesecev prostovoljki. Malo smo poklepetali, nato pa po njunem priporočilu šli
na pravi italijanski espresso v The Mark cafe. Tega je namreč v Indiji zelo
težko dobiti. Po vrhu vsega je bil tudi odličen.
In s tem smo pravzaprav naše potovanje v Varanasiju
zaključili. Naslednji dan smo namreč že odpotovali proti Agri.
Sobota, 27.12.2014
Pravzaprav z Varanasijem nismo še čisto zaključili. Polovica
ekipe je ob pol šestih zjutraj odšla do Assi gatha in si ogledala Pujo, neke
vrste jutranji pozdrav. Po njuni vrnitvi smo se odpravili na zajtrk in espresso
v Mark cafe in nato s taksijem za 850 indijskih rupij ob 9.25 uri na letališče.
Po eni uri smo prispeli. Let je bil predviden za 12.20 uro, žal pa je imel,
verjetno zaradi megle, uro in pol zamude. Vožnja do letališča je sicer minila
tekoče, saj ni bilo gneče, kar pomeni, da smo bili celo 15 minut hitrejši kot
takrat, ko smo prišli v mesto. Ob tem nam je voznik pojasnil, da ime Varanasi
izhaja iz kombinacije imen rek Varuna in Assi (Ganges).
Ob 15.10 uri smo pristali v Agri, kjer nas je pričakalo
sonce in toplih 21 stopinj. Na letališču smo za 1200 indijskih rupij najeli
taksista, ki nas je najprej odpeljal do Agre fort. Vstopnina je za
tujce, kot smo že navajeni, višja kot za domačine. Dali smo 300 indijskih rupij
po osebi.
V tej trdnjavi je, tik preden so prestolnico preselili v
Delhi, živel mogulski vladar. Ogromne grobe stene je dal postaviti vladar
Akbar, elegantne marmornate palače v notranjosti pa Šah Džahan.
Ob peti uri, torej uro po ogledu, smo odšli na večerjo, kjer
smo končno jedli res pekočo hrano. Tako pekočo smo jedli potem samo še na jugu,
v Kerali.
Agra nas je vse prijetno presenetila, saj je čistejša in
manj hrupnejša od ostalih, že obiskanih indijskih mest. Nas je pa malo naš »homestay« Aman neprijetno
presenetil, saj spet ni bilo ogrevanja. Tekom potovanja smo ugotovili, da prav
nobeno privatno bivališče, z izjemo hotelov, ni ogrevano. Zaradi meseca ali
dveh malo hladnejšega vremena, se jim ne izplača investiranje v ogrevalne naprave
ali nakupa klimatsko-grelnih naprav. Je
bila pa zato topla voda, toplejše oddeje in tudi veliko bolj prijeten ter čist »homestay«,
kot pa Kaedar v Varanasiju. No, še ena stvar nas je v Agri neprijetno
presenetila. Da so prodajalci in ponudniki tuk-tujev itd., v primerjavi z
drugimi indijskimi mesti, zelo nadležni in se jih je težko znebiti.
Nedelja, 28.12.2014
Ta dan smo vstali bolj zgodaj, saj smo si nameravali
ogledati Taj Mahal ob sončnem vzhodu. Žal pa nas je zunaj pričakala megla, ki
se je v Agri zadrževala vse tja do enajste ure in še malo dlje. In na nevarnost
megle nas Lonely Planet sploh ni opozoril. Tam je samo pisalo, da ga moramo
pogledati ob sončnem vzhodu in kako je to čarobno itd. Zadovoljiti smo se torej
morali z ogledom Taj Mahala v megli. Od daleč in od zunaj ga torej nismo mogli
fotografirati, smo ga pa na srečo že dan prej iz ploščadi Agre fort. Sicer bolj
od daleč, pa vendarle.
 |
| Smo si ga k sreči ogledali dan prej od daleč |
Cena je za tuje turiste nesramnih 750 indijskih rupij,
medtem ko je za domačine 20 indijskih rupij. Sicer imaš v tej ceni tudi eno pol
litrsko plastenko vode in vrečko za čevlje, da ti ni potrebno čevljev sezuvati
pri vstopu v mavzolej. Za ogled več kot uro ne potrebujete, kljub temu, da
Lonely planet pravi, da si je potrebno za ogled vzeti nekje tri ure.
Verjetno zgodbo Tadž Mahala poznate. Gre za razkošen
mavzolej, ki ga je dal v 17. stoletju zgraditi mogulski šah Džahan za svojo
perzijsko ženo Arjumand Banu Begum, ki je umrla pri porodu štirinajstega
otroka. Gradnja se je začela okoli leta 1632 in je bila končana okoli 1653. Gre
za izjemen primer mogulske arhitekture, ki je mešanica perzijske, otomanske, indijske
in islamske arhitekture.
Po ogledu Taj Mahala smo odšli nazaj v naše sobe in v avto
našega voznika, s katerim smo se dan prej dogovorili, da nas bo cel dan vozil,
naložili vso našo prtljago. Ob 11.00 uri smo se odpravili proti Fatehpur
Sikriju, 30 km oddaljenemu mestu. Prispeli smo po eni uri vožnje.
Mesto je zgradil mogulski vladar Akbar. Obdano je s 17 m
visokim obzidjem, v njem najdemo prelepe palače, mavzoleje, mošeje, bazene in
vrtove. Akbar je bil poročen s tremi ženami in sicer muslimanko, krščanko in
hindujko. Samo slednja pa mu je rodila tudi otroka. V beli grobnici je njegov
grob.
Ogled Fatehpurja je bil brezplačen, za 600 indijskih rupij
smo plačali samo vodiča. Čeprav smo kasneje na veliki tabli prebrali, da stane
vodič za skupino do petih ljudi zgolj 300 indijskih rupij. Ja, spet smo
preplačali. Seveda so to, za naše razmere, vseeno smešno nizke cene. Vendar, ko
jih primerjaš s cenami v Indiji in gledaš razmerja, pa te cene niso več tako
nizke in ni čudno, da te spravijo v slabo voljo. Imaš občutek, da si nategnjen.
Kakorkoli že. Za Sikri, ki smo si ga ogledali takoj za tem, smo morali plačati
vstopnino. Ta je bila za tuje turiste 250 indijskih rupij.
Ob dveh smo z ogledi končali in odšli na kosilo ter nato
nazaj do Agre oz. na železniško postajo, saj smo imeli ob 17.40 uri vlak do
Jaipurja. Vlak je bil točen, kar pri Indijcih, kako nenavadno, ni nič
neobičajnega. Vožnja je trajala 3 ure in 40 minut, vmes pa so brezplačno
postregli liter vode, pijačo, prigrizek in topel obrok ter na koncu tudi
sladoled. Seveda v prvem razredu. Zanimivo je še nekaj. Vlak sploh ni bil poln,
kljub temu, da je pisalo, ko smo delali rezervacije oz. nakupe kart, da je
skoraj razprodan. Temu torej ni za zaupati. Dejansko stanje je lahko popolnoma
drugačno. Torej bi se znalo zgoditi, da bi prišli tudi na vlak za Udaipur, ne
pa da smo najemali avto. V Jaipur smo prišli ob predvideni uri, najeli taksi za
150 indijskih rupij in se odpeljali v kilometer oddaljeni guest house Rawla
Rawastar. Ob 21.40 smo prispeli v lepo urejeno in toplo gostišče s prijazno
gostiteljico.
No, ne ravno toplo. Spet je bilo kar hladno, vendar je bil k
sreči v sobi manjši električni grelec. Glede na to, da je skozi leto v Indiji
vroče in da sta samo december in del januarja hladna in še to zgolj ponoči, ko
padejo temperature do nekje 5 stopinj, se jim, kot sem sicer že dejal,
enostavno ne izplača investirati v ogrevanje. Radiatorjev namreč ne boste
našli, medtem ko boste klimatske naprave s funkcijo ogrevanja našli zgolj v
hotelih, ne pa tudi v guest housih.
Ponedeljek, 29.12.2014
Z našim taksistom iz prejšnjega večera smo se dogovorili, da
nas bo cel dan vozil za 1.550 indijskih rupij. Povrhu smo mu na koncu dali še
200 indijskih rupij napitnine, pa čeprav
vemo, da bo na koncu dobil tudi provizijo, ker nas je peljal v dve trgovini,
kjer smo nekaj izdelkov tudi kupili. Ampak smo se za to odločili sami in ni
težil, kot je npr. težil voznik taksija v Agri, ki ravno zaradi tega napitnine
ni dobil.
Ampak pojdimo lepo po vrsti. Najprej smo ob deveti uri
zjutraj odšli do palače vetrov (Hawa Mahal), kjer je bila cena 50 indijskih
rupij. Mi smo se odločili za kombinirano karto za sedem ogledov, ki je stala
400 indijskih rupij, pri čemer smo ta dan izkoristili samo še za ogled ene
znamenitosti in za naslednji dan še ene. Torej bi se verjetno vseeno bolje
izplačal nakup posameznih vstopnic. Pa vendarle. Ni čisto tako. Amber fort, ki
smo si ga ogledali naslednji dan, je vštet v kombinirano karto. Posamezna
vstopnica je stala 400 indijskih rupij, kar pomeni, da se kombinirana karta več
kot splača. Za ogled palače vetrov smo potrebovali dobro uro, nato pa nas je
taksist odpeljal do razglednega stolpa, na katerega smo se odpravili peš in
imeli od tam razgled na ves Jaipur.
Mestu Jaipur pravijo
tudi roza mesto, saj so zaradi obiska Velškega princa Edwarda, kasneje kralja
Edvarda VII., prebarvali mesto v roza barvo. Le-ta naj bi po tradicionalnih
indijskih prepričanjih simbolizirala gostoljubnost, stari del mesta pa zaradi
zakonskih določil tudi dandanes ohranja takšno podobo.
Palača vetrov pa se uradno imenuje Hawa Mahal in je zgrajena
v petih nadstropjih. Zaradi njenih majhnih okenc, ki jih je skupaj kar 950,
pogled nanjo spominja na nekakšen čebelnjak, vendar so ta številčna okna
služila prav posebnemu namenu. Hawa Mahal predstavlja del kraljeve palače, kjer
so imele svoj poseben prostor dvorne dame. Ta majhna okenca so jim omogočala
enega redkih pogledov v svet. Skoznje so namreč na skrivaj opazovale dogajanje
na živahnih ulicah Jaipurja. Ker pa je skozi okna vedno pihljal rahel vetrič,
je palača dobila po tem tudi ime – Palača vetrov.
Za tem smo odšli na ogled mestne palače, kjer smo
potrebovali dobro uro in pol, pri čemer kombinirana vstopnica tukaj ni veljala.
Vstopnina je bila 300 indijskih rupij. Takoj zatem smo si ogledali še bližnji observatorij
(Jantar Mantar), ki pa vsaj zame ni bil nič posebnega.
V mestni palači smo lahko občudovali dva ogromna srebrna
vrča, ki naj bi bila baje največji tovrstni srebrni izdelek na svetu.
Radža, ki je odštel leta 1902 na
kronanje angleškega kralja Edvarda VII, ga je dal izdelati ravno za to
priložnost in ju napolnil z vodo iz Gangesa ter odnesel vse skupaj kralju za
darilo.
Trdnjave na gori (Nahar Garh fort) in muzeja Albert hall ter
še dveh znamenitosti, kar je vse všteto v kombinirano vstopnico, si zaradi
pomanjkanja časa nismo ogledali. Smo si pa zato ogledali še grobnico nekega maharaje
in tempelj na jezeru, imenovan Jal Mahal.
Vmes smo odšli na kosilo, ustavili pa so nas tudi policisti.
Ker eden od nas, ki je sedel poleg voznika, ni bil pripet, je imel naš voznik
taksija kar nekaj težav. Grozil mu je pet dnevni odvzem vozniškega dovoljenja
in kazen med 3.000 in 5.000 indijskih rupij. Vse je rešila podkupnina 1.000 indijskih
rupij, ki smo jo seveda morali plačati mi. Je bil pa voznik ves iz sebe in se
nam je kar malo zasmilil. Za Indijce je 1.000 indijskih rupij celo premoženje.
Kaj šele 5.000 indijskih rupij.
Po vseh ogledih smo ob pol petih odšli do dveh trgovin. Ena
je trgovina s srebrnino oz. kamni in
druga, tovarniška trgovina s tekstilom. S tem smo za ta dan tudi zaključili z
našimi aktivnostmi ter se pripravili na več urno vožnjo z avtom v Udaipur, ki
nas je čakala naslednji dan.
Torek, 30.12.2014
Ob 9.30 smo se poslovili od naše gostiteljice v Jaipurju in
se odpravili proti 420 kilometrov in 6 ur vožnje z avtom oddaljenem Udaipurju. Pred tem smo se ustavili
še na ogledu 11 kilometrov oddaljenega Amber Forta, ki je res paša za oči.
Karta je stala 400 indijskih rupij, vendar je za trdnjavo veljala kombinirana
vstopnica, ki se je torej, glede na ceno vstopnice Amber forta, vendarle
izplačala. Za ogled smo si vzeli uro in pol, kar čisto zadostuje. Ta čudovita trdnjava,
ki kraljuje na hribu nad mestom, je krasen primer rajputske arhitekture. Del
trdnjave je ostal v lasti malega Maharadže, pod trdnjavo pa se bohotijo
čudoviti vrtovi, kjer vzgajajo začimbne rastline.
Nato pa nas je, za pet dni najeti voznik po imeni Viki, s
svojo Toyoto Innovo, odpeljal proti Udaipurju. Najprej smo dobre pol ure
potrebovali, da smo sploh prišli iz mesta, ob 12.30 uri pa smo že bili na
avtocesti ter ob 19.15 uri v guest housu Hibiskus v Udaipurju. Vmes smo se
seveda za slabo uro ustavili še na kosilu na avtocestnem počivališču. Hrana je
bila draga in nič posebnega.
Sreda, 31.12.2014
Udaipur je zgodovinska prestolnica kraljestva Mewar, ki nima
več prašnega pečata radžastanske puščave, saj leži v kotanji z več jezeri,
obdani z zelenimi hribčki. Danes zaradi številnih palač in njegove lege ob
jezerih velja za nekakšne Benetke vzhoda. Je zelo pomembno historično, kulturno
in tudi turistično mesto v provinci Rajasthan, ki je znano tudi po konjih.
Silvestrski dan smo si vzeli bolj na "easy", saj
smo na ogled mestne palače odšli šele ob 10.40 uri, v uri in desetih minutah pa
smo z ogledom tudi že končali. Cena vstopnice je prišla 115 indijskih rupij po
osebi, vsak fotoaparat pa še dodatnih 225 indijskih rupij. In če je v palači
rožnatega mesta Jaipur, ki je znan tudi po slonih, bival maharadža, ki je nad
radžo, pa je v palači belega mesta Udaipur, bival maharani, ki je nad
maharadžo.
Palača se razprostira na vzhodnem bregu jezera Pichola in je
neverjetna kombinacija Rajputove vojaške arhitekture in stila Mogulov, kar se tiče dekoracije. Pravzaprav
je Mestna palača ogromen kompleks večjega števila palač, ki so bile zgrajene
ali dograjene s strani 22 maharanov med 16. in 20. stoletjem. Večina kompleksa
je danes urejena v muzej, nekaj palač pa v luksuzne hotele. Z gradnjo je začel
maharana Udai Singh II., ki je ustanovil tudi mesto, ki se po njem imenuje -
Udaipur.
Ob 15.00 uri smo odšli na plovbo po jezeru Pichola. Na
nekaterih mestih za 500 indijskih rupij ponujajo 15 minutno plovbo, medtem ko
smo se mi odločili za plovbo, ki je trajala 25 minut in za katero smo dali 650 indijskih
rupij (v Lonely planetu je sicer napisana še stara cena, to je 500 indijskih
rupij). Cena obeh je dokaj visoka, vendar je prednost te druge plovbe v tem, da
se vmes ustaviš na otočku sredi jezera in spiješ kakšno pijačo ali kaj poješ.
So pa cene, sploh za hrano, kar navite. Vstop za drugo plovbo je pri mestni
palači, zaradi česar moraš plačati še 30 indijskih rupij za vstop v kompleks
mestne palače.
To je bilo pa za ta dan tudi vse. Preostali čas smo
izkoristili za kosilo in nakup spominkov. Malo po peti smo se vrnili v sobe,
šli malo počivati in se pripravili na silvestrovanje v lepem ambientu sosednje
restavracije, ki je ležala tik ob jezeru.
Četrtek, 1.1.2015
Po krajšem silvestrovanju smo dokaj zgodaj, ob 8.00 uri,
odšli na osem ur in pol dolgo vožnjo proti zlatemu mestu Jaisalmer, znanemu
tudi po kamelah. Vozili smo se po zanimivi stepski pokrajini, ki je na trenutke
spominjala na Cres ali kakšen drug jadranski otok. Naleteli smo na dve prometni
nesreči in povoženo kamelo. Glede nesreč se ne čudim, če pa praktično vsi
prehitevajo v škarje, luči pa prižgejo šele takrat, ko je že skoraj tema. Vožnja
je sicer potekala deloma po lokalnih in državnih cestah, pa tudi avtocesti.
Vmes smo se dvakrat ustavili in sicer za eno uro na zajtrku ob 10.10 uri in ob
15.30 uri za eno uro in petnajst minut še na kosilu. Po zajtrku smo si odšli
ogledat še bližnji Ranakpur Jain tempelj, ki pa se je odprl šele ob 12.00 uri,
zato smo si ga za 15 minut ogledali samo od zunaj. Ob 19.00 uri smo prispeli v
Jaisalmer in kmalu za tem v hotel.
Petek, 2.1.2015
Na drugi dan v letu 2015 smo si Jaisalmer, puščavsko mesto
znotraj trdnjave pogledali še podnevi. Zaradi gradbenega materiala, rumenega
peščenjaka, ki tvori markantno obzidje z 99. bastioni oziroma stolpi, mu
pravijo zlato mesto. Zlat odtenek pričara puščava ob sončnem zahodu, ko obzidje
zasije v tonu rumenega zaklada. Sčasoma je obzidan del mesta postal premajhen
in mesto se je širilo še okrog trdnjave. Danes biva za zidovi le slaba četrtina
prebivalcev.
Za tem smo si ogledali še dva templja, za katera smo skupaj
morali plačati 200 indijskih rupij in nato še trgovsko hišo Patwa Havelis (200 indijskih
rupij) in Gadisar lake.
Po vseh omenjenih ogledih smo odšli na kosilo, nato pa ob
14.45 uri proti puščavi, ki je oddaljena 43 km. Po dobrih tri četrt ure smo
prispeli na cilj, v enega izmed resortov. Tam smo se odločili za program, ki je
vseboval safari s terenskimi vozili po sipinah (za kamele se nismo odločili),
večerjo in plesno pevski folklorni nastop domačinov, torej ciganov. No, na
koncu je bil ta nastop bolj podoben cirkuški točki, ko ti ciganka, med drugimi,
iz tal z očmi pobere britvico ali iglo.
Ampak najprej nas je čakal izlet v puščavo, kamor smo odšli
ob 16.10 uri in se po pol urni vožnji po sipinah in opazovanju sončnega zahoda,
po dveh urah vrnili na izhodiščno točko, kjer smo si ogledali program
nastopajočih in povečerjali. Za vse skupaj smo plačali preveč. Prvotno ceno
8.000 indijskih rupij smo znižali na 6.200 indijskih rupij, kar pa je še vedno
preveč.
Sobota, 3.1.2015
Ker nas je za ta dan čakala dolga vožnja nazaj proti
Jaipirju, smo se z našim voznikom Vikijem dan prej dogovorili, da pride po nas
ob osmih zjutraj. Žal je uradno zajtrk šele ob pol osmih, vendar smo se večer
prej na recepciji dogovorili, da ga bomo lahko dobili že petnajst minut prej.
Pa ni bilo nič iz tega. Ko smo prišli na teraso, kjer je jedilnica, so kuharji
in natakarji še spali. Hm, in to na tleh jedilnice. Tako da smo zajtrk dobili
šele malo po pol osmi, vendar začuda presenetljivo hitro. Iz hotela smo
štartali natanko četrt čez osmo. Vožnja je trajala dobrih devet ur in zaradi
gostejšega prometa v Jaipurju, še nekje dodatnih dvajset minut. Prišli smo
namreč ob 18.35 uri. Pot nas je vodila skozi Bikaner in kljub temu, da smo
imeli dokaj dovolj časa, se nismo ustavili v podganjem templju Karna mata, saj
je le-ta od Bikanerja oddaljen 30 kilometrov in to v čisto drugi smeri. Vmes
smo se seveda morali za slabo urico ustaviti na kosilu. Spet na počivališču,
kjer je bila hrana zanič in predvsem draga. No, saj zanič je bila tudi večer
prej v hotelu. Med potjo smo videli ogromno kamel in zanimivo, tudi zelena
polja arašidov. Praktično sredi stepske pokrajine.
Naslednjič pa odrinemo na jug. :)
Sorodne teme:
