Da smo ob lepotah Francije kar najbolj uživali, je k temu pripomoglo tudi malce znanje iz zgodovine, ki nam jo je "odpredaval" Maks. Hvala Maks. :) Brez ozadja oz. zgodovine bi bili ogledi vseh teh cerkva in gradov kar malce dolgočasni. Tako pa je bilo zelo zanimivo, pa četudi smo bili pri ogledovanju določenih znamenitosti, kar malce utrujeni.
No, na kratko bom nekaj te zgodovine napisal tudi za vas, če vas bo kdaj zaneslo v Francijo. Napisal bom zelo na splošno in mogoče tudi ne ravno vsega, toda nekaj vendarle bo, da si boste vsaj okvirno predstavljali dogajanje v Franciji v srednjem veku in kasneje.
Opozarjam pa vas, da so mogoče nekateri stavki nepovezani oz. so napisana samo nekatera dejstva. Ne da se mi sedaj ukvarjati s samo obliko, ampak bolj z zgodovino. :)
Škotska je bila v tistem času katoliška, Anglija, ki je hotela imeti Šktsko, pa je bila protestanska. Že od stoletne vojne dalje Angleži niso imeli nič posesti v Franciji, so se pa nazivali za francoske kralje. Škotska je bila revna država, a ker je bila katoliška, je bila Angliji nevarna. Francozi, sovražniki Anglije, so bili škotski zavezniki. Takrat je v Angliji zavladala kraljica Elizabeta I, ena najbolj pomembnih vladarjev v zgodovini. Njeno mater je dal kralj Henrik VIII obglaviti zaradi prešuštva, zato so Elizabeto imenovali tudi pankrt in ji dejali, da nima pravice do kraljevskega naslova. Ena najglasnejših je bila Marija Stuart, ker bi ona postala angleška kraljica, če bi Elizabeto odstavili in ubili. Ker je že bila škotska kraljica in hkrati žena francoskega kralja, je bila pomembnejša od Elizabete in temu primerno važna. Ker pa je kralj Francois II že po enem letu umrl, star šele 16 let, si je Katarina oddahnila in 18. letno škotsko važičko pregnala nazaj na Škotsko. Tam se je neumnica okronala še za angleško kraljico in bila konkurenca Elizabeti. Tega ta ni prenašala in jo je dala ujeti ter obglaviti. Ker Elizabeta ni imela otrok, so Marijini potomci postali pravi angleški kralji Stuarti.
Po bratovi (Francovi) smrti je zavladal drug Katarinin sin, Karel IX., ki je bil star 10 let. Zato je potreboval še vzgojo, tako da je vladala njegova mati Katarina. Ona pa je ljubila tretjega sina Henrika III in je želela, da bi Karel umrl brez otrok. Zato je za Karla najela italijanskega vzgojitelja, ki sta ga učila perverzije (da bi postal homoseksualec). Kljub vsemu se je Karel IX poročil z Elizabeto Avstrijsko in imel z njo hči Marijo Elizabeto, ki je kmalu umrla. Karel IX je imel zaradi vzgoje hude posledice - bil je zmešan. Najboljše prijatelje je lahko ubil tako, da je brez razloga vstopil v njihovo spalnico in jih pretepel do smrti. Med tem je bil Katarinin ljubljenec Henrik III, v resnici homoseksualec. Mati Katarina tega ni ali ni hotela vedeti. Poleg tega so se zadeve zaostrile, saj se je hotel Karel IX brata Henrika znebiti. Povabil je Poljake, naj Henrika izberejo za kralja. Poljska je bila v tedanji Evropi izjema: kralja so volili (plemiči), torej ni bilo dednega kraljestva. Katarina je bila vsa nesrečna in je hotela poljsko delegacijo odvrniti od namere. Sina Henrika III je pozvala, naj se najlepše obleče kot se zna in nase je oblekel polno draguljev, šminke, pudra, toda v največje presnečenje so Poljaki padli dol od navdušenja. Tako je Henrik III postal kralj Poljske in je tja odpotoval. Francija pa je še vedno bila v nevarnosti verske oz. državljanske vojne, zato je Katarina hotela obe strani pomiriti s tem, da bi se protestanski voditelj Henrik Navarski (Navarra je bila majhna deželica na meji med Španijo in Francijo) Bourbonski, ki je kasneje postal kralj Henrik IV, poročil s Katarinino hčerko Margareto, ki je postala navarska kraljica (kraljica Margot). Toda pod vodstvom vojvode Giškega (de Guise) in na ukaz Katarine so na poročno noč katoliki poklali 6000 protestantov. Med njimi maršala Coligny-a, ki je bil protestant in ki mu je Karel IX že bolj zaupal kot materi Katarini, ta pa je postala nanj ljubosumna. Henrik IV je bil zaprt. Katarina je najbrž dala Henrika zastrupiti, a je bil po nesreči zastrupljen njen sin Karel IX (zaradi listov v knjigi, kjer je bil strup) - Umrl je star 24 let. Kralj je sicer bil zastrupljen, zakaj in kako pa so le domneve! Po Karlovi smrti je Katarina poklicala Henrika III iz Poljske domov. Ta je iz Poljske ponoči zbežal skupaj s poljskimi državnimi dragulji. Takoj je postal kralj ( Henrik III), star 23 let. V času njegovega vladanja je vojna s protestanti postajala vse hujša. Med tem je Margareta ločeno zaživela od svojega moža Henrika IV, ki se je mnogo kasneje od nje ločil. Henrik III seveda ni mogel imeti potomcev, zato je krona po smrti njegovrga ml. brata Françoisa očitno pripadla svaku in daljnemu sorodniku Henriku IV. Temu se je uprl vojvoda Giški, vodja katolikov, in grozil kralju, ta pa ga je dal zahrbtno umoriti (v gradu Blois). Leta 1589 je Katarina, stara 70 let, umrla. Kraljica je bila 42 let, resnično pa je vladala vse od smrti svojega moža, torej skoraj 30 let (neuradno). Istega leta je umrl tudi kralj Henrik III, star 38 let. Tako je bodoči kralj postal Henrik IV, ki je z Nantskim ediktom - ukazom, s katerim je razglasil enakovrednost katolikov in hugenotov, končal dolgotrajne vojne in začel mir (1598), s kronanjem pa je zavladala nova kraljevska družina Bourboni, stara ( Valois ) pa je izumrla. Henrik IV se je zaradi vojne okronal šel leta 1594, prej je bil vladar neuradno. Poročil se je z Marijo Medici (ti so Francozom že dali kraljico in tako ni bilo nečastno poročiti se z Medičejko) šele potem, ko je razveljavil zakon s kraljico Margot, (izgovor: ker ni nikoli spal z njo). Sicer so ločitev lahko izrekli le papeži. Henrik IV se je moral pred kronanjem prekrstiti v katolika.
Marija Mediči je bila daljna sorodnica Katarine, vendar ni bila podla. Imela sta sina Ludvika XIII, toda Henrik IV je bil leta 1610 ubit. Ubil ga je katoliški fanatik Ravaillac, Henrik pa je bil star 57 let. Njegov sin je tako zavladal leta 1610, star samo 9 let. Pri 14. se je poročil z Ano Avstrijsko, vendar nista mogla imeti otrok. Dokler je bil mladoleten, je Marija Medičejska odločno vodila državo. Kasneje se je preselila iz dvora v Luksemburško palačo in vrtove, ki je danes sedež zgornjega doma francoskega parlamenta. Ludvika XIII se spominjajo kot dokaj nesposobnega vladarja, ki je rad nosil uhančke, govoril s kričečim glasom in pogledoval za lepimi fanti ter ni hotel spati z ženo. Njegovi prijatelji so ga k temu spodbujali, eden mu je celo pokazal seks s svojo ženo, kar je kralja zelo navduševalo. Neke noči je, star 36 let, spal z ženo in ta je zanosila. Rodila mu je Ludvika XIV. Kasneje mu je rodila še enega fanta Filipa, ki se je izkazal za poženstvenega, družil se je z dekleti, jedel bonbonjere, se hihital, lepo oblačil, rad vezel. Ludviku XIII je državo vodil sposobni kardinal Richelieu, ki mu je Francijo pomagal obnoviti, ki je okrepil kraljevo moč in ki je zatiral vse protestante v državi, tako da jih je za vedno onesposobil. Po smrti kardinala je bil prvi minister prav tako kardinal Mazarin, ki je odlično nadaljeval delo. Ludvik XIII je umrl star 42 let. Zadnji je sklical državne stanove (kot parlament).
Ludvik XIV jer zavladal star komaj pet let. Vladal je zato kardinal in njegova mama, ki je bila prava kraljica, dokler se Ludvik XIV ni poročil. Med 10. in 15. letom so se Parižani uprli v Frondi, oblegali so kralja, ki je stradal in to Parižanom zameril. Ludvik XIV je bil najmogočnejši vladar v Franciji. Rekli so mu sončni kralj. Ukinil je nantski edikt svojega deda Henrika IV, ker protestantov sploh ni bilo več v državi. Zgradil je Versailles, Veliki Trianon, državo centraliziral in postal absolutist-suveren-samostojen-»diktator«. Da se nikoli več ne bi zgodila državljanska vojna, so morali vsi plemiči priti v Versailles, vse pomembne državne funkcije pa ni dal plemstvu, ampak sposobnimn meščanom. Imel je veliko ljubezenskim dogodivščin, imel veliko otrok - 6 legalnih in zelo veliko nelegalnih. Po smrti žene Marije Terezije Avstrijske je skoraj 30 let zakonito živel z ljubico in vzgojiteljico svojih nezakonskih otrok. Slovel je kot sposoben, a samovšečen vladar. Leta 1700 je španski prestol postal prazen in Ludvik XIV je svojega vnuka Filipa poslal za španskega kralja. Ker so se vse evropske države bale mogočne Francije, so se sedaj resnično ustrašile, da se bosta Francija in Španija združili in da bi Ludvik v resnici vladal še Španiji, ki je imela v lasti tudi Ameriko. Vse države so napadle Francijo in začela se je dolga ( 1701-1714) vojna za špansko nasledstvo. Francija je popustila in pristala, da se Španija in Francija nikoli ne združita, Španija pa je morala dati Špansko Nizozemsko (Belgijo) Avstriji. Vojna je požrla Franciji ves denar. Zadnji dve leti vojne je bila tudi huda lakota, zime pa tako ostre, da so pokale steklenice z žganjem v Versaillesu, volkovi pa so prišli celo v Versaillski park. Leta 1711 je umrl Ludvikov sin in dofen -prestolonaslednik Ludvik. Leto kasneje pa še vsi njegovi vnuki - zastupljeni. Edini preživeli vnuk je bil zastrupljen zadnji skupaj s svojo ženo in otrokom - Ludvikovim pravnukom - drugega pravnuka, starega dve leti, pa je skrila dojilja in preprečila zdravnikom, da bi mu puščali kri - ker so verjeli, da preveč krvi pospešuje bolezni. Leta 1715 je Ludvik XIV umrl, star 77 let. Vladal je 62 let. Ludvik XV, ki je bil njegov pravnuk, je bil okronan pri 5. letih, zavladal pa je pri trinajstih. Do takrat je vladal nečak Ludvika XIV, princ regent, Filipov sin.
Ludvik XV je bil odgovoren za finančni propad Francije – kar je zgradil Ludvik XIV (sposoben sistem, a predrago porabo, pa tudi prazno blagajno zaradi vojn). Nova generacija plemstva je bila drugačna od staršev. Radi so živeli v Versaju in se zabavali. Imeli so celo ministrstvo za zabavo. Ludvik XV se je poročil s hčerko poljskega kralja Marijo Leščinsko, v resnici pa je skoraj vse življenje ob njem stala kot žena Markiza de Pompadour, ženska meščanskega rodu. V mladosti so pregnali iz Versaja nekaj njegovih prijateljev, ker so kazali gejevska nagnjenja in ker gejevstvo med Burboni ni bila neznanka. Zgradili so mali Trianon, radi so opremljali in kupovali dvorce in sploh lepo živeli. Ludvik XV se je zavedal, da to škoduje državi in sebično dejal: »Za menoj potop«. Ludvik XIV je nekoč dejal: »Država sem jaz«. Ludvik je imel več otrok, vendar so vsi sinovi umrli pred njegovo smrtjo. Umrl je star 64 let, leta 1774, nasledil pa ga je njegov vnuk Ludvik XVI, ki je bil povsem nesposoben in star 20 let.
Ludvika XVI so vsi izkoriščali. Že takoj je podprl uporne Američane, ki so se borili za neodvisnost z dvema miljardama liver (liver = pol kg; običajno gre za srebro) in tako še bolj osušil državno blagajno (ameriška vojna od 1775-1783). Zaljubljen je bil v svojo ženo, ekstravagantno Marijo Antoinetto, ki je ogromno zapravila, si v Versajskem parku zgradila vasico, plačevala za najbolj bolne ideje, ko so ljudje stradali jim je rekla, da če nimajo kruha, naj jejo potico, rada pa se je zatekala v Mali Trianon. Propad države se je pokazal 1789 s francosko revolucijo, ko so podrli Bastiljo v Parizu. Prvič po Ludviku XIII so spet sklicali državne stanove, a se je tretji stan – meščani - odcepil in se razglasil za ljudsko skupščino. Razglasili so ustavno monarhijo in vzeli kralju pravice. Drugi kralji so bili vsi prestrašeni in vsa Evropa je kralju ponudila vojaško pomoč, zaradi česar so ga v skupšini razglasili za veleizdajalca in ga 1793 obglavili. Njegovo ženo so ubili istega leta, češ da je živela nemoralno in da je spolno zlorabljala svoje otroke. S to revolucijo je bilo konec »zlatega starega reda« (ancien regime). Začela se je prva republika.
Sorodne teme:
- Potovanje po Franciji (2002) - 6. del
1 comment:
Kar vredu.
Post a Comment